Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Max Reger je živel trdo, delavno življenje. Koncertiral je kot organist, pianist in kot dirigent. Velikokrat je čas za komponiranje našel le še na nočnih vlakih. Zaradi norega koncertnega urnika je prepotoval vso Evropo in pri 43 letih nepričakovano umrl zaradi srčnega infarkta, ki ga je povzročila prenasičenost z delom, hrano in alkoholom. Regerjeva glasbena zapuščina vključuje 146 opusov in ogromno glasbe, ki ji ni dal oznake v katalogu. Napovedovali so, da bo dosegel glasbeno nesmrtnost, vendar se danes na odrih pojavlja le peščica njegovih skladb.
5 epizod
Po belih in črnih tipkah - veliki pianisti in mojstri klavirske igre; oddaja o pianistih preteklosti, njihovih življenjih, o velikem slogu, moči osebnosti in hipnotični avtentičnosti njihove umetnosti.
Max Reger je živel trdo, delavno življenje. Koncertiral je kot organist, pianist in kot dirigent. Velikokrat je čas za komponiranje našel le še na nočnih vlakih. Zaradi norega koncertnega urnika je prepotoval vso Evropo in pri 43 letih nepričakovano umrl zaradi srčnega infarkta, ki ga je povzročila prenasičenost z delom, hrano in alkoholom. Regerjeva glasbena zapuščina vključuje 146 opusov in ogromno glasbe, ki ji ni dal oznake v katalogu. Napovedovali so, da bo dosegel glasbeno nesmrtnost, vendar se danes na odrih pojavlja le peščica njegovih skladb.
Ania Dorfmann se je rodila v Odesi leta 1899 in tam pri enajstih nastopila na svojem prvem recitalu. S sedemnajstimi se je odpravila na pariški konservatorij, kjer je študirala pri Isidorju Philippu. Poklicno kariero je začela v Belgiji in jo nadaljevala po Evropi in Veliki Britaniji. Sodelovala je z mnogimi slavnimi dirigenti, kot so Mengelberg, Beecham in sir Henry Wood. V tistem času je živela v Londonu, kjer je nastopila tudi z legendarnim tenoristom Johnom McCormackom. V New Yorku je debitirala leta 1936. Bila je ena redkih pianistk, ki so sodelovale z Arturom Toscaninijem. Z velikim maestrom je izvedla vseh pet Beethovnovih klavirskih koncertov, njegovo Koralno fantazijo in Trojni koncert. Ko je Toscanini komercialno snemal Beethovnove klavirske koncerte tako, da je za vsak koncert k sodelovanju povabil drugega pianista, je je za koncert št.1 izbral prav Anio Dorfmann. Njena družba je bila eminentna, saj so pri projektu sodelovali legendarni pianisti, kot so Serkin, Horowitz in Rubinstein.
Pollinijeva interpretacija je vedno temeljila na popolnem spoštovanju zapisanega besedila. Bila je zelo sodobna, brez liričnega odrekanja ali virtuoznih elegij, z izrazno močjo v delu. Ker je bila modernost v njegovem kulturnem ozadju – prihajala je iz družinskega okolja, poznanstev v šestdesetih letih, začenši s tistim z Nonom – Pollini umetnosti in glasbe ni dojemal kot nekaj ločenega od življenja in je zato postal intelektualni umetnik. Javno je izražal svoje ideje ter civilno in politično angažiranost, ko je v sedemdesetih letih igral v šolah in tovarnah ali izražal svoja mnenja, kritična do vietnamske vojne in pozneje do Berlusconijeve vlade.
Ko je leta 1972 pri nemški založbi Deutsche Grammophon izšel komplet Chopinovih etud – op. 10 in 25 – v izvedbi pianista Maurizia Pollinija, je bila glasbena javnost priča novemu izvajalskemu mejniku. Posnetek teh izjemno zahtevnih skladb je dosegal še nikoli prej slišano tehnično dovršenost, izenačenost in eleganco, ki je osupnila ter hkrati v drugi plan postavila njegovo glasbeno občutljivost in suverenost. Pollini je postal sinonim tehnične perfekcije; vsaka njegova poznejša plošča pa je vzbudila predvsem zanimanje v tej smeri.
23. marca letos je svojo življenjsko pot sklenil Maurizio Pollini. Veliki italijanski pianist je soustvarjal, kreiral in definiral temelje pianizma v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja. V prvi iz niza treh oddaj, posvečenih Polliniju, predvajamo glasbo Beethovna, Schuberta, Chopina in Schumanna v njegovih izvedbah.
Iz več razlogov le redko slišimo skladbe, ki so zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin ostale oddaljene ali pa so za današnji okus premalo privlačne, da bi vzbudile zanimanje več glasbenikov, pa tudi poslušalcev. To je glasba, ki je prestala preizkus časa, a se ob današnjem hitrem gibanju pozornosti in nagnjenju k instantnim dražljajem največkrat znajde na slepem tiru, kjer so odložene stvari z izgovorom, da je zanje zmanjkalo časa. Na tihem se zavedamo, da bi te umetnine zahtevale nekaj naše dodatne pozornosti, ki je nismo več pripravljeni zamenjati za udobje že znanega. Tokrat pozornost namenjamo glasbi, ki je, objektivno gledano, pozabljena oziroma neznana širšemu koncertnemu občinstvu. Predstavljamo 12 karakternih etud, op. 2 Adolfa von Henselta v izvedbi Piersa Lanea in Fantazijo v e-molu op. 77 Antona Rubinsteina v izvedbi Leslieja Howarda.
Neveljaven email naslov