Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Glasovi svetov

909 oddaj

909 oddaj


V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.

V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.


09.06.2021

Dediščina hladnovojne razdeljenosti

Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: MabelAmber (Pixabay)

52 min 15 s

02.06.2021

Pariška komuna

28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last)

54 min 38 s

26.05.2021

Zgodovina menedžmenta ali kako so mislili upravljanje ljudi

Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)

54 min 54 s

19.05.2021

Nobena kultura ni otok sam zase

Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last

54 min 19 s

12.05.2021

Sodobni imperializem

V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)

58 min 25 s

05.05.2021

Od zanikanja, da virus ne obstaja, pa vse do koronskega humorja

Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay

41 min 55 s

28.04.2021

Fotoreporterji so vedno na "drugi strani"

"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič

55 min 18 s

21.04.2021

Mladi in digitalne tehnologije – odnos ni črno-bel

Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.

56 min 2 s

14.04.2021

Tridesetletna vojna in Slovenci

Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)

52 min 49 s

07.04.2021

Kultura, zamisli in zagate v obdobju gibanja neuvrščenih

Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.

53 min 41 s

31.03.2021

Pet korakov do boljše psihične odpornosti

Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay

41 min 38 s

24.03.2021

Digitalni domorodci med štirimi stenami

Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.

56 min 45 s

17.03.2021

Položaj žensk v znanosti

V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

41 min 56 s

10.03.2021

Misliti totalitarizem

Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)

51 min 4 s

03.03.2021

Nevidna roka trga

Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)

52 min 22 s

24.02.2021

Vojteh

Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič

51 min 18 s

17.02.2021

Hitlerizem kot privid boljšega življenja za štajerske Slovence

Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last

39 min 35 s

10.02.2021

"Meje so popolnoma jasne - moški vedo kaj je spolna zloraba"

V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.

53 min 3 s

27.01.2021

Jemenski hutijevci in kaos na jugu Arabskega polotoka

Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last

54 min 26 s

03.02.2021

"Meje je treba porivati, da jih sploh vidimo"

Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.

47 min 33 s

Stran 1 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov