Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Južna Koreja je danes na področju visoke tehnologije s svojimi, vsem dobro poznanimi podjetji, kot so Samsung, Hyundai ali LG, med vodilnimi državami na svetu. Njihov uspeh temelji na prav posebenem gospodarskem modelu.
Foto: Nicholas Nova/Flickr
Kako se je nekoč izredno revna dežela zavihtela med tehnološke velesile
Južna Koreja je danes na področju visoke tehnologije s svojimi, vsem dobro poznanimi podjetji, kot so Samsung, Hyundai ali LG, med vodilnimi državami na svetu. Toda južnokorejska zgodba o uspehu ima svoje, nadvse skromne začetke. »Ob koncu korejske vojne leta 1953 je bila Južna Koreja precej revnejša kot Severna Koreja,« poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Severna Koreja je namreč bogata z naravnimi bogastvi, južni del polotoka pa je bil tradicionalno poljedelski. Usmeritev v razvoj visoke tehnologije in v izvoz je tako temeljila tudi na pomanjkanju drugih možnosti. Razvoj je bil tudi strogo načrtovan z vrha, kajti vse do leta 1987 Južna Koreja niti ni bila demokratična država, šla je skozi celo serijo državnih udarov.
Politične elite so izbrale nekatere družbe, takrat še kmetijske zadruge, ter jim zagotovile znatne privilegije, protekcionizem na trgu in močne finančne spodbude. Sam razvoj je potekal podobno kot pri drugih vzhodnoazijskih gospodarstvih. Najprej so veliko posnemali in postajali pri tem vse boljši in na koncu prestopili med inovatorje.
Toda prevladujoč položaj izbranih družb na domačem trgu se čuti še danes. Deset največjih gospodarskih skupin, imenovanih džeboli, kar v korejščini pomeni »bogati klan«, zajema 90 odstotkov južnokorejskega gospodarstva. Največji med njimi, skupina Samsung denimo, prispeva dobrih 20 odstotkov južnokorejskega BDP, skupaj s skupino Hyundai pa kar 33 odstotkov. Pri tem pa se ti konglomerati ne ukvarjajo samo s proizvodnjo pametnih naprav, bele tehnike ali avtomobilov, po čemer jih poznamo na zahodu, temveč tudi z ladjedelništvom, zavarovalništvom, bančno-finančnimi storitvami in še marsičim.
Če je torej na mednarodnih trgih Južna Koreja nadvse konkurenčno gospodarstvo, pa je doma drugače, zaradi prevlade džebolov možnosti za nove podjetniške pobude skorajda ni.
Med mladimi se zaradi tesne prepletenosti političnih in gospodarskih elit vse bolj čuti nezadovoljstvo. Imajo namreč enega najbolj zahtevnih in tudi najuspešnejših izobraževalnih sistemov na svetu, delovniki so izredno dolgi, obenem pa je družba izredno hierarhična in možnosti za napredovanje so precej omejene. Moč tega nezadovoljstva se je pokazala pred dobrim letom, ko so množični protesti proti korupciji pripomogli k odstavitvi takratne predsednice Park Gun Hje, drugi mož Samsunga pa je končal v zaporu.
Južna Koreja je danes na področju visoke tehnologije s svojimi, vsem dobro poznanimi podjetji, kot so Samsung, Hyundai ali LG, med vodilnimi državami na svetu. Njihov uspeh temelji na prav posebenem gospodarskem modelu.
Foto: Nicholas Nova/Flickr
Kako se je nekoč izredno revna dežela zavihtela med tehnološke velesile
Južna Koreja je danes na področju visoke tehnologije s svojimi, vsem dobro poznanimi podjetji, kot so Samsung, Hyundai ali LG, med vodilnimi državami na svetu. Toda južnokorejska zgodba o uspehu ima svoje, nadvse skromne začetke. »Ob koncu korejske vojne leta 1953 je bila Južna Koreja precej revnejša kot Severna Koreja,« poudarja ekonomist dr. Matevž Rašković.
Severna Koreja je namreč bogata z naravnimi bogastvi, južni del polotoka pa je bil tradicionalno poljedelski. Usmeritev v razvoj visoke tehnologije in v izvoz je tako temeljila tudi na pomanjkanju drugih možnosti. Razvoj je bil tudi strogo načrtovan z vrha, kajti vse do leta 1987 Južna Koreja niti ni bila demokratična država, šla je skozi celo serijo državnih udarov.
Politične elite so izbrale nekatere družbe, takrat še kmetijske zadruge, ter jim zagotovile znatne privilegije, protekcionizem na trgu in močne finančne spodbude. Sam razvoj je potekal podobno kot pri drugih vzhodnoazijskih gospodarstvih. Najprej so veliko posnemali in postajali pri tem vse boljši in na koncu prestopili med inovatorje.
Toda prevladujoč položaj izbranih družb na domačem trgu se čuti še danes. Deset največjih gospodarskih skupin, imenovanih džeboli, kar v korejščini pomeni »bogati klan«, zajema 90 odstotkov južnokorejskega gospodarstva. Največji med njimi, skupina Samsung denimo, prispeva dobrih 20 odstotkov južnokorejskega BDP, skupaj s skupino Hyundai pa kar 33 odstotkov. Pri tem pa se ti konglomerati ne ukvarjajo samo s proizvodnjo pametnih naprav, bele tehnike ali avtomobilov, po čemer jih poznamo na zahodu, temveč tudi z ladjedelništvom, zavarovalništvom, bančno-finančnimi storitvami in še marsičim.
Če je torej na mednarodnih trgih Južna Koreja nadvse konkurenčno gospodarstvo, pa je doma drugače, zaradi prevlade džebolov možnosti za nove podjetniške pobude skorajda ni.
Med mladimi se zaradi tesne prepletenosti političnih in gospodarskih elit vse bolj čuti nezadovoljstvo. Imajo namreč enega najbolj zahtevnih in tudi najuspešnejših izobraževalnih sistemov na svetu, delovniki so izredno dolgi, obenem pa je družba izredno hierarhična in možnosti za napredovanje so precej omejene. Moč tega nezadovoljstva se je pokazala pred dobrim letom, ko so množični protesti proti korupciji pripomogli k odstavitvi takratne predsednice Park Gun Hje, drugi mož Samsunga pa je končal v zaporu.
Korejščina je uradni jezik v obeh Korejah, tako v Severni kot v Južni. Je tudi eden od dveh uradnih jezikov v Korejski avtonomni prefekturi Janbian na Kitajskem. Po svetu je približno 78 mililijonov govorcev korejščine. O korejščini, ki velja za enega najtežjih jezikov na svetu in o njeni pisavi, smo se pogovarjali z dr. Natašo Visočnik iz Filozofske fakuiltete v Ljubljani.
Korejski polotok je bil skozi zgodovino prizorišče številnih krutih vojaških spopadov. Samo v 7. stoletju so se, na primer, Korejci štirikrat zapletli v vojno s Kitajci. Mongoli so nato njihovo deželo opustošili v 13. stoletju, ob koncu 16. stoletja pa so jo s tlemi zravnali še Japonci. In vendar lahko rečemo, da je bila v vsej korejski zgodovini najbolj krvava prva polovica dvajsetega stoletja s kar tremi milijoni mrtvih in ranjenih v vojni med Severno in Južno Korejo. Neposredno pred tem pa so Korejci desetletja trpeli pod brezobzirno kolonialno oblastjo dežele vzhajajočega sonca. Zakaj je bil ta čas na Korejskem polotoku tako nemil? Kaj je pravzaprav povzročilo vso to grozo? – To smo preverjali v tokratnih Podobah Koreje, ki jih je pripravil Goran Dekleva.
Tehnično še vedno velja, da sta Severna in Južna Koreja v vojni. Korejski polotok – velik za malo več kot 10 Slovenij – na katerem živi skoraj 77 milijonov ljudi, danes velja za enega največjih razlogov za nestabilnost in negotove varnostne razmere v regiji. A gre vendarle za enotno zgodovino in nacionalno homogenost.
Sloves Korejcev, da jih ni najbolj smiselno napadati z vojaško močjo, se je v dolgih stoletjih nič kolikokrat potrdil. Vse do modernih časov ne Kitajski ne Japonski ni uspelo, da bi si podredile korejski polotok. Poskušali sta sicer obe, večkrat. Nekaj več uspeha, čeprav le začasno, so imeli Mongoli. Mnogo bolj dojemljivi so bili Korejci pri sprejemanju kulturnih dobrin in bližina velike sosede se v tem pogledu kaže na vsakem koraku. V korejsko zgodovino je pokukala Nina Slaček.
Južna Koreja velja za tehnološko najbolj razvito družbo na svetu. Ima najhitrejšo internetno hitrost, kar 90 odstotkov Korejcev uporablja pametni telefon, družabna omrežja pa predstavljajo pomemben vidik identifikacije in glavi vir komunikacije med Južno Korejci.
Južnokorejska sedma umetnost nam je še vedno v veliki meri neznana. Mednarodni preboj je dosegla na prelomu tisočletja. Danes imajo kar nekaj etabliranih režiserjev kot so Jang Sun-woo, Kim Ki-duk, Hong Sang-soo, ki so prisotni na številnih festivalih po svetu.
K-pop je eden glavnih elementov Korejskega vala, torej glavni izvozni produkt južnokorejske popularne kulture, ki jadra na krilih interneta in socialnih omrežij. Zato doseže predvsem mlade, starostno skupino, ki največ časa preživi na spletu. Tam vsakodnevno spremljajo svoje idole, se družijo z drugimi oboževalci in kupujejo vse v povezavi s svojim najljubšo skupino. K-pop je milijonski posel, k-pop zvezdniki oziroma idoli, kot jih imenujejo, pa dragi produkti, ki jih kot po tekočem traku izdelujejo založbe.
Ko v Južni Koreji šolski zvonec naznani konec pouka, mnogi otroci odidejo na trening taekwondoja. Čeprav so to tradicionalno korejsko borilno veščino po množičnosti prehiteli nekateri drugi športi, pa v srcih prebivalcev polotoka jutranje tišine še vedno ohranja prav posebno mesto. V olimpijski rubriki Podobe Koreje se bomo tokrat oblekli v dóbok, spoznali taekwondo in besedo čast napisali z velikim Č.
Kaj poleg kimčija še zaznamuje tamkajšnjo kulinariko, kako postrežejo obrok in ali tudi v Južni Koreji množično gledajo kuharske šove?
Kako bi južni Korejci pravzaprav opredelili svoj narodni značaj? Kakšen odnos imajo do svoje zgodovine in kako občutijo življenje v današnji družbi? Kakšno občutenje sveta je značilno za prebivalce te države? – Odgovor iščemo v prvem prispevku v seriji Podobe Koreje, v katerem pred mikrofonom gostimo dr. Byounga Yoonga Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete že več let predava korejsko književnost. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva.
Neveljaven email naslov