Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Podobe znanja

881 epizod

Podobe znanja

881 epizod


Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.

12.11.2021

Maja Veselič: "Morda sta ravno ločenost kitajskega spletnega prostora in njegovo omejevanje tisto, kar onemogoča medijsko produkcijo, ki bi nagovorila globalne množice"

Tehnološki velikani, kot so Faceboook, Twitter ali Google, ki ustvarjajo digitalni prostor na Zahodu, nimajo vstopa v kitajski digitalni prostor, a je digitalno življenje na Kitajskem prav tako izredno razvito in razgibano, obenem pa ga prav tako obvladujejo digitalni velikani – v prvi vrsti sta to podjetji Alibaba in Tencent. »Internetne tehnologije na Kitajskem so inovativne predvsem v smislu potrošniških storitev in imajo zato še toliko večji vpliv na življenja posameznikov,« pravi sinologinja in antropologinja doc. dr. Maja Veselič, predavateljica na oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete. Če je Tencent s svojim krogom podjetij bolj fokusiran na zabavo, videoigre in tudi socialna omrežja, se je Alibaba usmeril na prodajo in finance, oba pa vse nove tehnološke storitve povsem integrirata vsaka v svoj digitalni ekosistem, tako da je njun monopolni položaj in vpliv izreden. Kitajska danes premore milijardo uporabnikov spletnih storitev, digitalna ekonomija pa dosega danes že vrtoglavih 40 odstotkov kitajskega bruto družbenega proizvoda. Tako kot pri nas, se tudi na Kitajskem seveda kažejo različni nepričakovani stranski učinki vse močnejše selitve družbenega življenja na splet. Morda v tem kontekstu lažje razumemo, zakaj je kitajska oblast v zadnjem letu začela intenzivneje posegati v spletni prostor in postavljati nova pravila delovanja in obnašanja v tamkajšnjem digitalnem prostoru. Če po eni strani z novimi predpisi naslavlja prav monopolni položaj in vpliv svojih tehnoloških velikanov, se po drugi strani loteva tudi predpisovanja pravilnega obnašanja in ustreznega videza domačih zvezdnikov in spletnih vplivnežev. »Pri nas je bila zelo odmevna prepoved pojavljanja t. i. poženščenih moških oz. mladih fantov bolj androginega videza. Za to prepovedjo se skriva več dejavnikov. […] A to vprašanje, kakšni naj bi bili moderni kitajski moški, je že nekaj let na tapeti.« Vse bolj izrazite so tudi razlike med generacijami, ki imajo vsaka svoja pričakovanja, srečujejo pa se tudi z drugačnimi družbenimi možnostmi in omejitvami. »Generaciji sedanjih kitajskih staršev se zdi, da so oni svoji mladini omogočili vse, da ima zdaj mladina mnogo večjo možnost izbire, dosti boljše pogoje za življenje. Problem pa je, da v veliki večini kitajski mladi tega ne občutijo tako. Družba je postala izrazito tekmovalno naravnana in priložnosti za uspeh, za vzpon po družbeni lestvici so se močno zmanjšale. To tekmovanje je postalo že skoraj nevzdržno.«


05.11.2021

Griša Močnik: "Ta hip je elektrifikacija prometa v Sloveniji brezpredmetna, ker imamo ogromno termoelektrarno. Če imaš avto na premog, nisi nič naredil."

Dr. Grišo Močnika najbolj poznamo kot znanstvenika za letalskimi podvigi Matevža Lenarčiča, ki na poletih po svetu meri črni ogljik in druge trde delce v zraku. Onesnažen zrak tako pri nas kot po svetu večinoma spremljamo pri tleh. A razporeditev črnega ogljika na različnih višinah po zračnem stolpcu ima izjemno pomemben in še ne dovolj raziskan vpliv na podnebje. »Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo. Absorpcija sončne svetlobe v črnem ogljiku segreva atmosfero in ta prispevek je skoraj primerljiv s prispevkom CO2,« pove prof. dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi gorici, ki znanstveno deluje še na Institutu "Jožef Stefan", vodi pa tudi podjetje Haze Instruments. Spregledan vpliv črnega ogljika na podnebje Delci v zraku imajo pomembno vlogo pri tem, kako kroži voda, podnebne spremembe pa so vodni krog že močno spremenile. A vpliv črnega ogljika je zelo kompleksen in zato so pomembne konkretne meritve, koliko je dejansko črnega ogljika v različnih plasteh atmosfere. Na različnih višinah je namreč lahko učinek teh delcev na segrevanje ozračja zelo različen. Ponekod absorbirajo veliko sončne svetlobe in močno grejejo ozračje, drugod spet manj, nekje pa svetlobe ne absorbirajo in jo sipajo ter tako ohlajajo ozračje. Od daleč, s pomočjo satelitov se da meriti zgolj ta zadnji segment. To pa pomeni, da podnebni modeli upoštevajo predvsem ta vidik. »Mi smo izmerili, da je prispevek aerosolov na segrevanje podcenjen vsaj za četrtino. Kar je veliko, saj so ti modeli nelinearni.« Onesnažen zrak ostaja problem tudi pri nas Podnebne spremembe in onesnaženost zraka, ki ga dihamo, so tako bolj povezane, kot se zavedamo. »Ukrepi zaradi podnebnih sprememb imajo lahko pozitivne posledice na izboljšanje kvalitete zraka. Ni pa to nujno. In uporaba biomase je do zdaj poslabšala kvaliteto zraka,« izpostavlja dr. Močnik in ob tem dodaja: »Ni mejne vrednosti, pod katero onesnažen zrak ne bi zdravju škodil. Potrebno je tudi gledati, kaj vse smo podihali do zdaj.« V pogovoru tudi o preteklih uspehih za izboljšanje kvalitete zraka ter o tem, kaj vse bo potrebno za dejanske izboljšave tako na področju prometa kot zimskega ogrevanja. Vabljeni k poslušanju.


29.10.2021

Nina Perger: Nebinarnost obstaja že dolgo, le poimenovati je nismo znali

Kdo smo in kaj nas privlači – to je vprašanje, na katerega homo sapiens odgovarja na zelo različne načine. Najbolj pogost in družbeno najbolj sprejemljiv je odgovor, da smo tistega spola, ki so nam ga pripisali ob rojstvu in da nas privlačijo ljudje nasprotnega spola. Da obstajata več kot le dve spolni identiteti in da nas seksualno lahko privlačijo tudi vse spolne identitete ali pa nobena in kako ljudje s temi nebinarnimi spolnimi in seksualnimi identitetami živijo v Sloveniji? To je raziskovala doktorica Nina Perger s Katedre za analitsko sociologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. V knjižni zbirki Psihologija vsakdanjega življenja založbe FDV je izšla njena knjiga Razpiranje horizontov možnega: O nebinarnih spolnih in seksualnlnih identitetah v Sloveniji. V njej predstavlja življenja ljudi, ki so zaradi svoje nebinarnosti na ravni družbe pogosto spregledani, percipirani kot neobstoječi, pa tudi deležni mnogih predsodkov in stereotipov, čemur pritrjujejo tudi podatki, predstavljeni v knjigi.


22.10.2021

Leja Dolenc Grošelj: "Med spanjem se iz možganov izločajo nevrotoksične substance, ki se sicer nabirajo v možganih in vodijo v demenco"

Razsvetljeno okolje, sodobni način življenja, v katerem vsak dan znova zmanjka časa za vse, kar bi želeli postoriti, pa vse prepogost stres, ki se je v covidnem obdobju le še poglobil, vse to nedvomno zelo slabo vpliva na kvaliteto spanja. Poleg tega našemu spancu na roke ne gre niti že globoko usidrano razmišljanje, da je nekako škoda nameniti spanju tako zajeten kos svojega časa. A nevrologi vse bolj spoznavajo, da evolucija ni brez razloga določila, da naj bi prespali skoraj tretjino življenja. Med spanjem se v naših možganih dogaja marsikaj ključnega. »Spanje je pomembno za rast, za delitev celic, za konsolidacijo spomina, pomembno je za dobro staranje,« našteva koristi spanja nevrologinja in nevrofiziologinja izr. prof. dr. Leja Dolenc Grošelj, vodja Centra za motnje spanja na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo Nevrološke klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Brez zadostne količine spanja, bomo denimo tudi mnogo slabše zaznali, koliko hrane pravzaprav potrebujemo. »Spremeni se nam izločanje grelina in leptina, hormonov, ki nam uravnavajo apetit. Postanemo bolj lačni in obenem nimamo, ko se najemo, občutka sitosti. Tako postajamo bolj debeli.« Pandemija nespečnosti in napačna raba uspaval Težave s spanjem so se v času pandemije kovida19 še močno poglobile. »Tako visokih odstotkov nespečnosti kot lani - do 30 celo do 40 % nespečnih - nikoli v zgodovini nismo beležili,« poudarja dr. Dolenc Grošelj. A strokovnjakinja, ki je med drugim tudi soavtorica evropskih smernic za zdravljenje kronične nespečnosti, opozarja, da uspavala niso pravi odgovor za nastale težave. Žal se vse prepogosto skuša težave rešiti prav z zdravili, saj so v Sloveniji uspavala najbolj predpisana zdravila za centralno živčevje. Več o koristih spanja, zdravljenju motenj spanja ter o najnovejših spoznanjih o vplivu cirkadianih genov v pogovoru z dr. Lejo Dolenc Grošelj. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva L. Dolenc Grošelj


15.10.2021

Blaž Likozar: Danes več kot 99% ogljika dobimo iz nafte in zemeljskega plina, nekoč pa bomo zajemali CO2 iz zraka

Opuščanje fosilnih virov zahteva številne prilagoditve, saj jih ne uporabljamo le kot energente, ampak iz nafte in zemeljskega plina danes pridobivamo neverjetno množico različnih snovi in jih spreminjamo v izdelke, med njimi seveda tudi v tisto najbolj običajno - in vseprisotno - plastiko. A iskanje alternativnih možnosti, ki temeljijo na obnovljivih virih, je v polnem teku. Z njimi se intenzivno ukvarja tudi izr. prof. dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta, ki je za svoje delo letos prejel tudi Preglovo nagrado za izjemne znanstvene dosežke. »Če se odrečemo fosilnim virom, nam jih ne ostane prav dosti. Tu je biomasa, torej ogljik, ki so ga v svoje organizme fiksirale rastline oziroma cianobakterije in s tem del dela opravile namesto nas,« pravi Blaž Likozar. »Druga možnost je pa CO2 kot zelo inertna in nezaželena molekula v zraku. CO2 lahko zajemamo na mestu izpustov, kar je tudi neko srednjeročno krožno ravnanje, vse bolj se pa oziramo k neposrednemu zajemu ogljikovega dioksida iz zraka.«


08.10.2021

Senja Pollak: "Moderiranje spleta je težka naloga, naj bo ročno ali avtomatsko"

Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak


01.10.2021

Igor Mekjavić: V Planici raziskave za odprave na Mars

Ali lahko umetna gravitacija, ki jo ustvarja človeška centrifuga, omili težave, ki spremljajo človekovo bivanje v vesolju, je vprašanje, na katerega bodo skušali odgovoriti v Planici. Laboratorij Instituta “Jožef Stefan” za gravitacijsko fiziologijo, ki domuje v Nordijskem centru Planica, je bogatejši za zanimivo raziskovalno napravo, t. i. človeško centrifugo, v kateri človek leži in katera lahko pri nogah ustvari pritisk do 2,5 G. V Planici pod vodstvom prof. dr. Igorja Mekjavića že vrsto let opravljajo raziskave učinkov breztežnosti in hipoksije na človeško telo. Z novo raziskovalno opremo pa je planiški laboratorij postal ena izmed le treh ustanov, v katerih bo Evropska vesoljska agencija iskala odgovore na vprašanje, ali bi bilo s takšno napravo smiselno opremiti vesoljska plovila in habitate na Luni in Marsu. Ideja Hermana Potočnika v novi preobleki Danes astronavti na Mednarodni vesoljski postaji porabijo dve uri na dan za naporni telesni trening, s katerim skušajo zgolj ohraniti večji del svoje mišične in kostne mase, a kljub temu ob vrnitvi na Zemljo potrebujejo rehabilitacijo. A telovadba koristi le mišicam in kostem, breztežnost pa negativno vpliva na tako rekoč vse telesne funkcije. Že pred 100 leti si je Herman Potočnik Noordung kot prvi zamišljal rotirajoče vesoljske postaje, ki z vrtenjem ustvarjajo umetno gravitacijo na celotni postaji. No, tako daleč razvoj tehnologije še ni, bi pa lahko človeška centrifuga na plovilu ali v habitatu predstavljala novo orodje, novo obliko tretmaja, s katerim bi naslovili različne težave, ki se pojavijo, ko zapustimo območje Zemljine težnosti. S pospešenimi načrti za osvajanje novih svetov, pospešek tudi raziskavam V zadnjih letih so ideje o stalni človeški prisotnosti na Luni in Marsu dobile nov pospešek. Na Luno naj bi se predvidoma vrnili že leta 2024, prvi človeški obiskovalci pa naj bi Mars obiskali čez dobrih deset let. Nujno je torej čim prej poiskati boljše načine, kako ohranjati psihofizično formo tudi v tako ekstremnih okoljih. Zdaj bodo obetavne možnosti raziskovali tudi pri nas. Kako si trenutno zamišljajo pogoje za bivanje v planetarnih habitatih, ki bodo precej drugačni od teh na Zemlji ali celo tistih na Mednarodni vesoljski postaji, kako se centrifuga v Planici razlikuje od tistih za trening pilotov ter seveda o vsem, kar bodo raziskovali z novo napravo. prisluhnite pogovoru z vodjo raziskav prof. dr. Igorjem Mejkavićem.


24.09.2021

Blaž Vurnik: Med požarom l. 1858 je iz Cukrarne v Ljubljanico tekel potok utekočinjenega sladkorja

Po dolgih desetletjih precej sramotnega propadanja in po še treh letih obsežnih, kompleksnih in tudi dovolj dragih prenovitvenih del s 24. septembrom 2021 svoja vrata za javnost zopet odpira Cukrarna. Znameniti ljubljanski industrijski objekt, ki se je v času Ketteja, Murna in moderne nasploh v naš kulturni spomin trajno vpisal kot, rečeno s Cankarjem, mrtvašnica živih, tako začenja novo, slej ko prej nekoliko nepričakovano poglavje – zdaj pač kot najsodobnejši, bržčas tudi najbolj vznemirljiv razstavni prostor v Sloveniji. O pospeških in presežkih, ki jih bo naša umetnost lahko zasledovala zahvaljujoč izjemnim infrastrukturnim možnostim, ki jih ustvarjalkam in ustvarjalcem ponuja prenovljena Cukrarna, lahko ta hip sicer samo ugibamo, a zdi se, da je pred zgradbo nesrečnega slovesa naposled resnično svetla bodočnost. Pa vendar smo se v tokratnih Podobah znanja raje kakor v prihodnost zazrli v preteklost poslopja na ljubljanskem Poljanskem nasipu, ki je še bolj zanimiva, nenavadna in pomembna, kakor bi si mislili. Pri tem nam je pomagal dr. Blaž Vurnik, zgodovinar, kustos za novejšo zgodovino in vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana. Dr. Vurnik se namreč znanstveno-raziskovalno posveča industrializaciji slovenskih dežel v 19. stoletju, da je izvrsten poznavalec slovenske moderne pa, kajpada, vedo vsi, ki so prebrali odmevni in nagrajevani strip Ivan Cankar : podobe iz življenja, ki ga je naš tokratni sogovornik pred nekaj leti ustvaril z Zoranom Smiljanićem. Vse to pa pomeni, da smo v Blažu Vurniku našli naravnost idealnega sogovornika za pogovor o zgodovini Cukrarne. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Blaž Vurnik (Goran Dekleva)


10.09.2021

Tomaž Rodič: "Satelit je v prvem letu tako zanesljivo deloval, da smo imeli bistveno več problemov na Zemlji kot v vesolju"

Pred letom dni sta v zemljino orbito poletela prva slovenska satelita in Slovenijo postavila na zemljevid držav z lastno vesoljsko tehnologijo. Ob prvi obletnici tega nedvomno zgodovinskega podviga smo preverili, kako deluje mikrosatelit NemoHD. Pomembna novost, ki jo prinaša, je možnost video zajema. Če so videoposnetki nadvse vsakdanja stvar na tleh, so  v orbiti pomembna novost, ki opira vrata za hitrejše in boljše odzivanje na dogodke, kot so denimo naravne nesreče, ter podrobnejše spremljanje dogajanja na tleh. »Zelo smo veseli, da se je do zdaj, ko je satelit že več kot 5 000 krat obkrožil Zemljo, izkazal kot zelo zanesljiv satelit, zelo dobro vodljiv in okreten,« je bil nad Nemom HD navdušen prof. dr. Tomaž Rodič, direktor Centra odličnosti Vesolje-SI, v katerem so satelit razvili. Za razliko od klasičnih satelitov se Nemo HD lahko obrača in usmeri na tisto površino, ki bi jo želeli spremljati. Tako lahko spremljajo morsko obalo, porečja ali infrastrukturo, kot so železnice, avtoceste in daljnovodi. Gre za dodatno informacijo, ki nadgradi sliko, ki so jo že zbrali drugi sateliti, denimo evropski sateliti sistema Copernicus, ki pokrivajo večje površine, a s precej slabšo resolucijo. »Predvsem smo hoteli pokazati, da lahko že relativno zgodaj med preletom usmerimo naše senzorje na cilj na Zemlji. Ko smo denimo še daleč na severu, nad Skandinavijo, že začnemo pozicionirati satelit in ko pridemo v bližino Slovenije, lahko že pod nizkim kotom začnemo opazovati neko sceno na Zemlji. Ko primerjate hitrost gibanja satelita, ki je 28 000 km/h, on pa gleda le eno točko, to nam je res dobro uspelo,« pravi Rodič. »Tudi strokovnjaki z Evrospke vesoljske agencije so bili presenečeni, ko smo povedali, da so vsi posnetki, ki smo jih objavili na naši spletni strani, objavljeni brez kakršnih koli geometrijskih ali časovnih korekcij.« Zmožnost usmerjanja pride do izraza tudi pri snemanju porečij rek. V enem preletu so denimo zajeli porečje Save od izvira do Zagreba, kar lahko močno pospeši opazovanje. Klasični sateliti, ki lahko gledajo zgolj navpično navzdol, bi za tako veliko področje namreč potrebovali 15 preletov. V pogovoru s prof. Rodičem tudi o konkretnih načrtih za uporabo Nema HD, nadaljnjem razvoju vesoljskih tehnologij pri nas ter o vse bolj zahtevnih pogojih za delovanje na tem področju, kamor globalno gledano vstopa vse več tudi manjših igralcev, orbite pa se vse hitreje polnijo s sateliti. Foto: Vesolje-SI


03.09.2021

Anton Ramšak: "Ko bo prišel kvantni računalnik, bo brez truda odšifriral vse za nazaj"

Vse pogostejši kibernetski napadi in kraje podatkov nazorno kažejo, kako omejena je varnost podatkov v digitalnem okolju. Čeprav so podatki zaščiteni z enkripcijo, še zdaleč niso povsem varni. Povsem pa bi s današnjimi metodami zaščite pometel prihod kvantnega računalnika. »Komunikacijam, predvsem pomembnim komunikacijam ves čas prisluškujejo. Te zašifrirane podatke beležijo, vse se skladišči v oblake in se čaka na trenutek, ko bo prišel kvantni računalnik, ki bo brez truda odšifriral vse za nazaj,« izpostavlja problem, ki ga razvoj kvantnih tehnologij predstavlja, kvantni fizik prof. dr. Anton Ramšak, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Od znanstvene fantastike ... A prav kvantne tehnologije naj bi ponudile alternativno in dejansko varno infrastrukturo za spletno komunikacijo v prihodnosti. Temelj kvantnih komunikacij leži v kvantni prepletenosti, kvantnemu pojavu, ki je tako bizaren, da se zdi bliže znanstveni fantastiki. In res so ga v tem žanru s pridom uporabili, da so ustvarili eno najbolj emblematičnih tehnologij sci-fi prihodnosti, namreč teleporter iz serije Zvezdne steze. »[Teleporter] je bil res znanstvena fantastika, ki pa je že ob začetku serije imela nekaj osnov, kvantna mehanika namreč to omogoča. In to je tisto, kar je Einsteina, ki je daleč v naprej gledal, tako zmotilo. Saj to ne more biti res, je rekel,« razlaga Ramšak. Pojasni pa tudi, kje se je domišljija ustvarjalcev serije odlepila od znanstvenih osnov in kako bi pravzaprav moralo izgledati teleportiranje, da bi bilo bolj v skladu z zakoni kvantne mehanike. ... do temeljev kvantnega interneta A če teleportiranje snovi – in še toliko bolj ljudi - ostaja čvrsto v domeni domišljije, to ne velja več za teleportiranje informacij. In tu leži jedro kvantnih komunikacij, v katere se vse intenzivneje vlaga. Zelo močna v tem razvoju je Kitajska, ki je kot prva v orbito poslala tudi kvantni satelit, in seveda ZDA. Tudi Evropska unija noče zaostajati, v naslednjih desetih letih namerava vzpostaviti kvantno komunikacijsko infrastrukturo v vseh državah članicah. V začetku avgusta je med Ljubljano, Reko in Trstom na srečanju ministrov za digitalno politiko skupine G20 potekala prva javna demonstracija kvantne komunikacije med tremi državami. Vsekakor gre tu za eno ključnih tehnologij prihodnosti in nihče si ne more zares privoščiti, da pri njenem razvoju ne bi sodeloval. Vabljeni k poslušanju pogovora.


27.08.2021

Rok Černe: "Verjetnost, da srečate mladičke risa v naravi, je blizu nič." A se vendar zgodi.

Sveži posnetki treh risjih mladičev na Jelovici in njihove mame, risinje Aide kažejo, da je doselitev risov v naše Alpe zelo hitro dala želene rezultate. Očitno so risi novo okolje, od koder so sicer izginili že v 19. stoletju, dobro sprejeli. V slovenske Alpe so v okviru projekta LifeLynx aprila letos naselili pet risov, ki so jih pripeljali iz Romunije in Slovaške. Pokljuka je postala dom risom Trisu, Juliji in Lenki, Jelovica pa Zoisu in Aidi. Podatki telemetričnih ovratnic, s katerimi so živali opremili, tudi kažejo, da vsaj za zdaj za njih predvidenih življenjskih območij niso zapuščali. Na približno mesec dni stare mladiče sta nedavno po naključju naleteli dve pohodnici. »Verjetnost, da se sreča mladičke risa v naravi, je blizu nič, tako da sta ti dve pohodnici imeli neverjetno srečo,« je srečanje komentiral koordinator projekta LifeLynx Rok Černe z Zavoda za gozdove. Leglo morda tudi na Pokljuki Strokovnjaki sicer rise zdaj puščajo čim bolj pri miru, da bi se novemu okolju po stresni pomladanski selitvi kar najbolj privadili. A že na podlagi njihovega gibanja lahko sklepajo, ali ima risinja morda mlade. »Pri tej samici smo opazovali, da se nekaj dogaja,« razlaga Černe. »Še pri eni risinji s Pokljuke smo videli podoben vzorec [gibanja] in upamo, da imamo leglo tudi na Pokljuki. Moramo pa to še preveriti in potrditi.« Za zdaj se zgodba doseljevanja risov v Alpe odvija po idealnem scenariju. Mnogo bolj dinamične pa so poti risov, ki so jih doselili v Dinaride. Štiri risje samce so spustili v Sloveniji, štiri pa na Hrvaškem. Danes lahko za štiri med njimi potrdijo, da so se že integrirali v tamkajšnjo populacijo. A iskanje pravega teritorija lahko rise odpelje na precej nenavadna in tudi dolga potovanja. Še več risjih zgodb ... O risjih navadah, bojih za teritorij, iskanju skritih poti pod avtocesto, pa o pomenu naseljevanja risov v alpski prostor, kot tudi o odnosu ljudi do prisotnosti zveri na splošno, lahko slišite v pogovoru z vodjo projekta LifeLynx Rokom Černetom. Vabljeni k poslušanju.


23.07.2021

Maša Jazbec: "90% naših testirancev je potrdilo, da so telo robota čutili kot svoje lastno"

Roboti hitro osvajajo nova znanja in spretnosti ter postajajo bolj avtonomni, s tem pa tudi vse bolj zapuščajo predvidljivo tovarniško okolje in prihajajo v neposreden stik z ljudmi. Pogostejši so tudi humanoidni, človeku podobni roboti. Ob tem naglem napredku robotike prihaja vse bolj v ospredje tudi naš odnos do te tehnologije. Ta je večplasten, ambivalenten in zato tudi iskanje odgovorov na vprašanja, ki se tu porajajo, sega na različna področja. Na presečišču umetnosti, informatike in robotike deluje tudi današnja gostja oddaje, Maša Jazbec, ki je iz humanistične informatike doktorirala na japonski Univerzi v Cukubi. Med svojim študijem na Japonskem je raziskovala tudi v laboratoriju Hirošija Išigura, ki se je kot prvi lotil izdelave ljudem čim bolj podobnih humanoidnih robotov. Ta japonski robotik meni, da se lahko prav od robotov veliko naučimo o nas samih. Raziskave Maše Jazbec so se tako osredotočile na določene vidike naše zaznave. »Zanimalo me je, če lahko oziroma do katere mere lahko z različnimi stimulusi pretentamo naše možgane, da bi telo robota vzeli kot za svoje,« pove dr. Maša Jazbec, vodja DDTLab-a v Trbovljah. To je relevantno tudi zaradi možnosti vodenja robota na daljavo. Testirance so opremili z očali za virtualno resničnost, preko katerih so lahko videli, kar bi sicer videl robot. Ko so pogledali navzdol, so namesto svojega telesa videli telo robota. »V eksperimentu, ki smo ga izvajali z androidom Geminoidom, je več kot 90 % testirancev potrdilo, da so za nekaj minut čutili telo Geminoida, kot bi bilo njihovo.« Presenetljiv trenutek je bil tudi, ko so zaveso, ki je ločevala robota od človeka, umaknili in so testiranci pred seboj zagledali sebe. »Lahko so se rokovali in poročali so o neverjetnih občutkih. Niso vedeli, v katerem telesu so.« Kako je izgledal eksperiment, lahko preverite na tej povezavi. Maša Jazbec sicer v okviru Delavskega doma Trbovlje vodi DDTLab, kjer se med drugim ukvarjajo s kreativno rehabilitacijo z robotiko. Tam sta rezidenčna robota mala humanoidna robotka Eva in robotska roka Yaski, ki ju je mogoče usmerjati tudi s pomočjo vmesnika med možgani in strojem. Yaski denimo slika, piše, riše tako, da ga je mogoče usmerjati kar preko misli. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: DDTLab


16.07.2021

Anamarija Žagar: Biodiverziteta je tisto, kar obnavlja vire, kot so voda, hrana, zemlja, zrak

O prepletenih odnosih med organizmi in okoljem ter o spoznanjih, ki jih prinaša raziskovanje vrste kuščaric s Kanarskega otočja, je v tokratnih Podobah znanja pripovedovala biologinja dr. Anamarija Žagar, ki se intenzivno posveča predvsem preučevanju kuščaric. Pri nas živi 22 različnih vrst plazilcev, med njimi 9 kuščaric, 11 kač, ena kopenska želva, močvirska sklednica, v morju pa lahko najdemo tudi morsko želvo. A kakšni so trendi pri stanju plazilcev pri nas, pravzaprav ne vemo. Finančna sredstva za spremljanje stanja naše biodiverzitete so zelo omejena. »V Sloveniji niti ene vrste plazilcev ne spremljamo redno, tako da ne morem oceniti, kakšni so trendi,« pove dr. Anamarija Žagar, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Trenutno se Anamarija Žagar veliko posveča raziskavam vrste kuščaric, ki živi samo na Tenerifu. Vrsta Gallotia galloti je zanimiva, ker živi tako v nižinah tega otoka, kot visoko na pobočjih vulkana, na več tisoč metrih nadmorske višine. Kako se je eksotermna vrsta prilagodila tako različnim življenjskim okoljem in kako nanjo vplivajo podnebne spremembe? Odgovori na ta vprašanja utegnejo koristiti tudi pri zaščiti kuščaric daleč stran od Kanarskega otočja, spoznanja, ki so jih raziskovalci nabrali do zdaj, pa so zelo zanimiva. Vabljeni k poslušanju. Foto: dr. Anamarija Žagar s kuščarico vrste Gallotia galloti s Tenerifov; Vir: iz osebnega arhiva A. Žagar


09.07.2021

Aleš Završnik: "Tehnologija je prepogosto razumljena kot nevtralno orodje za reševanje različnih težav - osebnih, družbenih, političnih"

V zadnjem desetletju so algoritmi na podlagi velikega podatkovja začeli vstopati v vse pore družbenega življenja in ga na bolj ali manj zaznavne načine začeli spreminjati. Nato je svet doletela pandemija covida-19, ki je k premiku v digitalno prisilila nove, obsežne skupine ljudi in celo vrsto dejavnosti, kjer prej te potrebe (še) ni bilo. V postkoronski prihodnosti se nam obeta pospešena digitalna transformacija, to obljubljajo vsi načrti pokriznega okrevanja. Tehnologije, ki so nam na razpolago, smo ljudje skozi vso zgodovino uporabljali na najrazličnejše načine, tako v dobre kot v slabe namene. A možnosti, ki se odpirajo z umetno inteligenco in velepodatki, utegnejo globlje preoblikovati človeško družbo, kot so jo predhodne tehnologije, ob tem pa je smer teh transformacij še precej nejasna. »Danes pogosto vidimo tehnologijo kot rešiteljico naših problemov, naj so to vojne, globalno segrevanje, pandemija, kriminaliteta, prevelika telesna teža. In to rešitev vidimo kot nekaj vrednostno nevtralnega. Jaz pa pravim, da temu ni tako," poudarja pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. "Potrebno jo je razumeti kot družbeni produkt, kot proizvod nekih specifičnih vrednot, gledanja na svet in na probleme, s katerimi se soočamo." Foto: Ars


02.07.2021

Uršula Lipovec Čebron: "Zakaj v sodstvu imamo tolmače, v zdravstvu, ki je življenjsko tako pomembno, pa ne?"

Menda si vsi želimo, da bi bili zdravniki in zdravnice, ki bdijo nad našim zdravjem, odlični diagnostiki. In vendar je treba reči, da globina zdravničinega strokovnega znanja ali zdravnikova pronicljivost pri razbiranju in interpretiranju pacientovih bolezenskih simptomov, sama po sebi najbrž še ne zagotavljata, da bomo deležni resnično vrhunske medicinske oskrbe. V tem smislu je namreč izjemnega pomena tudi to, da nam osebni zdravnik navsezadnje zna na ustrezen, razumljiv in empatičen način pojasniti, kaj je z nami narobe, kakšno terapijo potrebujemo in kako naj se v procesu zdravljenja vedemo. To pa ni vselej preprosto. Razlaga, ki nekomu povsem zadošča, bo drugega pacienta zbegala, to bo omajalo njegovo zaupanje v zdravnikovo avtoriteto in tako bo proces zdravljenja potekal počasneje ali celo manj uspešno. In ko se sprašujemo po naravi razlogov, ki v komunikaciji med zdravstvenimi delavci in bolniki lahko pripeljejo do belega šuma, hitro ugotovimo, da so nekateri med njimi lahko čisto kulturne narave. Že če, na primer, zdravnica in pacient ne pripadata isti generaciji, lahko med njima pride do komunikacijskega kratkega stika; če pa pacientka in zdravnik niti ne govorita istega jezika ali prihajata iz povsem različnih civilizacijskih okolij – in to je položaj, ki ga v globaliziranem svetu srečujemo vse pogosteje – je priložnosti za medsebojno nerazumevanje še bistveno več. Kako torej preseči tovrstne ovire in zagotoviti, da bodo zdravnice in zdravniki dejansko lahko sledili duhu Hipokratove prisege, ki pravi, da so prav vsi ljudje, ne glede na najrazličnejše osebne okoliščine, upravičeni do zdravljenja? - Odgovor na to vprašanje že več let išče dr. Uršula Lipovec Čebron, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, eno izmed možnih rešitev pa ponuja v intrigantni znanstveni razpravi Medkulturna mediacija in zdravstvo v Sloveniji, ki jo je napisala skupaj z Jušem Škrabanom z ljubljanske Fakultete za socialno delo in jo letos objavila pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kaj pravzaprav je medkulturna mediacija in zakaj bi lahko substancialno izboljšala kakovost javnega zdravja, ki je na voljo v naši državi, smo v tokratnih Podobah znanja preverjali v pogovoru z dr. Lipovec Čebron. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Uršula Lipovec Čebron (Goran Dekleva)


25.06.2021

Milena Horvat: "Otroci imajo kar precej bisfenolov v telesu"

Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff


18.06.2021

Matija Gatalo: Odpira se pot za vozila, ki v zrak spuščajo le vodno paro

Avtomobili na vodik, ki v zrak spuščajo le vodno paro, se idealno vklapljajo v naše predstave o brezogljični družbi in trajnostni mobilnosti. A na cestah jih skoraj ni. Kako je to mogoče, če pa vodikove tehnologije lahko ponudijo tako zelo čisto rešitev za prometne izpuste, pa še marsikaj zraven? »Vsi so naenkrat govorili samo še o baterijah in bil je trenutek, ko se je na vodikove tehnologije povsem pozabilo,« pojasnjuje dr. Matija Gatalo, raziskovalec na Kemijskem inštitutu in soustanovitelj zagonskega podjetja ReCatalyst. »Ampak ta trenutek je bil zelo kratek.« Pokazalo se je, da baterije marsikje niso najbolj smiselne: to so tovornjaki, vlaki, avtobusi in tudi letala. Če želimo težkokategorni transport očistiti izpustov, se vodik zdi prava rešitev. Vodik + kisik iz zraka = elektrika + vodna para Težava, ki zaplete gornjo enačbo, je platina. Ni namreč veliko elementov oz. kovin, ki omogočajo pretvorbo vodika v elektriko, a današnje vodikove celice potrebujejo za delovanje desetkrat več platine, kot tega redkega elementa najdemo v avtomobilih na bencin in dizel. Tako z vidika zalog platine kot njene cene se taka enačba seveda ne izide. Inovacija, ki vodiku odpira pot na ceste Ključno vprašanje je torej, kako količine platine spraviti na nivo, ki je primerljiv s tistim pri avtomobilih na fosilna goriva. »Imamo zelo jasno sliko, kako bomo prišli tja,« pravi Gatalo. »Trenutno smo glede na najboljše rešitve, ki obstajajo, zadevo že prepolovili.« Ko bodo gorivne celice konkurenčne, bo odpadla ključna ovira za njihov prodor na trg. Resda bo potrebno zagotoviti vso obsežno infrastrukturo za vozila na vodik, vendar je to tudi nujno, če mislimo z načrti za podnebno nevtralnost resno. Poleg tega se vodik v to zgodbo vključuje še na drugem, ravno tako relevantnem koncu. Z večanjem obsega obnovljivih virov energije, ki so odvisni od vremena, se večajo tudi presežki proizvedene elektrike. Smiselno bi jih bilo izkoristiti in z njimi proizvajati zeleni vodik. O vodikovih tehnologijah, prebojnih raziskavah in podjetniški poti, na katero se je dr. Matija Gatalo s svojo inovacijo podal z zagonskim podjetjem Recatalyst, je tekla beseda v tokratnih v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: Kemijski inštitut


11.06.2021

Sašo Džeroski: "Ogromno perspektivnih kadrov sploh ne dvignemo na nivo, ki bi ga lahko dosegli, ker so pri nas razlike v plačah v industriji in v raziskavah prevelike"

Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars


04.06.2021

Ana Kroflič: "Ljudje smo si preveč prilastili naš planet"

O kemiji ozračja z najrazličnejših zornih kotov Naša atmosfera je izredno zapleten sistem, katerega sestavo in posledično dinamiko s svojim delovanjem aktivno spreminjamo. Pa tokrat nismo govorili o toplogrednih plinih, ampak predvsem o delcih v zraku. A v koktajlu delcev in plinov, ki jih s svojimi dejavnostmi spuščamo v zrak, v njihovi medsebojni interakciji nastajajo vse bolj strupene snovi, ki lahko prepotujejo izredne razdalje in tako škodujejo celo pragozdovom tisoče kilometrov stran od vira onesnaženja. In čeprav je zrak pri nas danes mnogo boljši, kot je bil pred desetletji, stanje še zdaleč ni dobro. "Danes še ne poznamo tako nizke koncentracije delcev, ki ne bi bila škodljiva našemu zdravju. Vsak delec, ki je v zraku, je odveč," poudarja dr. Ana Kroflič, raziskovalka na Kemijskem inštitutu. A delci naravnega izvora se vedno bili del atmosfere. Še več, brez delcev v zraku tudi oblakov ne bi bilo. In zato na Antarktiki kljub mrazu ne boste videli svoje izdihane sape. V pogovoru pa tudi o tem, kako delci olajšajo širjenje virusom in bakterijam, o geoinženiringu in njegovih pasteh ter o vplivu delcev na kulturno dediščino. Vabljeni k poslušanju. foto: Ars


28.05.2021

Eva Holz: "Ruski car ni stanoval pri Ruskem carju. Tam se je samo preoblekel."

Pred vrati je predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Prebivalci Ljubljane to vedo tudi zato, ker razne službe hitijo z deli, ki naj ozaljšajo naše glavno mesto, še preden se bo vanj zgrnila množica diplomatov, politikov in drugih odličnikov z vseh koncev stare celine. Seveda je povsem razumljivo, če se nam v tem smislu zdi, da se prestolnici in državi v drugi polovici letošnjega leta obeta nekaj posebnega, a najbrž je le treba reči, da je Ljubljana v nekoliko bolj oddaljeni preteklosti gostila kak še bolj imeniten pa tudi politično bolj konsekventen diplomatski dogodek. Pred natanko 200 leti, med januarjem in majem 1821, je namreč tu potekal kongres Svete Alianse, povezave konservativnih evropskih sil z Rusijo, Prusijo in Avstrijo na čelu, ki so si po porazu Francije v napoleonskih vojnah prizadevale vzpostaviti stabilen evropski meddržavni oziroma politični red, ki bi enkrat za vselej preprečil izbruh novih revolucij oziroma vzpon novih napoleonov. Pravila igre, ki so jih med ljubljanskim kongresom kljub nasprotovanju Velike Britanije in Francije dorekli avstrijski cesar Franc I., ruski car Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I. ter več kot 500 ministrov in visokih diplomatskih predstavnikov drugih evropskih držav, so nato v pomembni meri krojila življenje na stari celini vse do pomladi narodov leta 1848. No, z našega stališča pa je najbrž treba reči, da kongres ni bil pomemben samo za Evropo ampak tudi za razvoj Ljubljane, za njeno postopno preoblikovanje iz malo pomembnega podeželskega mesta v središče slovenskega narodnega prostora. In prav kongresnemu zunanjemu blišču in njegovemu vplivu na Ljubljano, na Kranjsko in na Slovence smo se posvetili v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarko dr. Evo Holz, dolgoletno znanstveno svetnico na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ki je pred leti za knjižno objavo pripravila dnevnik, ki ga je med ljubljanskim kongresom Svete alianse pisal publicist Henrik Costa, maja letos pa je na avstrijsko-slovenski historiografski konferenci, posvečeni kongresu, nastopila z intrigantnim predavanjem Zunanji blišč ljubljanskega kongresa in ljubljanski firbci. Z dr. Holz se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: dr. Eva Holz (Goran Dekleva)


Stran 7 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov