Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Podobe znanja

731 oddaj

731 oddaj


Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.

Podobe znanja so razpoznavna tedenska oddaja Programa ARS nacionalnega Radia. V formi polurnega portretnega intervjuja predstavljamo ugledne slovenske intelektualce in znanstvenike vseh generacij in z vseh področij humanistike, družboslovja in eksaktnih ved – od čiste filozofije pa tja do fizike osnovnih delcev, vključujemo pa občasno tudi goste z »mejnih« področij z umetnostjo, kot je recimo arhitektura, upodabljajoče umetnosti ipd.


26.02.2021

Tone Smolej: "Balzac naj bi ustvaril 3000 literarnih likov. Pravijo, da jih je samo še Bog ustvaril več."

Med prejemniki nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju za leto 2020 je tudi dr. Tone Smolej, sicer literarni zgodovinar in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, kjer predava književnost realizma in naturalizma, tistega velikega obdobja v književnosti 19. stoletja torej, ki se v evropskem merilu začne nekako s Stendhalom in sklene z Zolajem in Tolstojem. V tem kontekstu ga, se zdi, še prav posebej zaposluje vprašanje, kako so ideje, teme in narativni postopki, ki so jih v tem obdobju razvili v francoščini pišoči ustvarjalci, vplivali na literarno produkcijo v slovenščini. Poleg tega se dr. Smolej znanstveno-raziskovalno obilo posveča tudi imagologiji, tisti podveji literarne vede, ki se ubada z vprašanjem, kako literatura soustvarja podobe oziroma predstave, ki jih imajo njeni bralke in bralci bodisi o nacionalni skupnosti, ki ji pripadajo sami, bodisi o drugih, bližnjih pa tudi bolj oddaljenih skupnostih. A naj so ta vprašanja še tako intrigantna, je videti, da je naš današnji gost širšo slovensko javnost najbolj izrazito nagovoril kot vodja precej velikopoteznega, ambicioznega raziskovalnega projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918), ki je svoj polni sad konec leta 2019 razvil v obsežnem istoimenskem zborniku, saj je prav za to delo zdaj prejel prestižnega Prometeja. Toda: zakaj naj bi bili doktorati, ki so jih naši prapradedje pred dobrim stoletjem zagovarjali na univerzah od Gradca do Krakova, vredni naše današnje pozornosti? In kaj neki je znanstvenika, ki prvenstveno preučuje literaturo, zvabilo v zaprašene arhive pregledovat, kako so se akademsko izkazali naši najzgodnejši filologi, muzikologi, filozofi in drugi? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo v pogovoru z dr. Smolejem iskali v tokratnih Podobah znanja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Filozofska fakulteta (Matjaž Rebolj)

32 min 58 s

19.02.2021

Janko Petrovčič: "Tovarne prihodnosti razumem kot prilagodljivo proizvodnjo tako rekoč vsega"

Tehnološki razvoj se danes odvija z izredno hitrostjo. A prenos novih idej v prakso se ne zgodi kar sam od sebe. Prilagajanje dejanskim potrebam proizvodnih procesov zahteva veliko znanja in dela in podrobnega načrtovanja, preden se izrazi v novem ali bolj dovršenem izdelku, v prihranku energije, boljših pogojih dela ali kako drugače. »Masovna industrijska proizvodnja se je preselila na vzhod. Pohlep kapitala je to zahteval in danes zahodni svet išče nove poti. Ta nova pot nastaja pod geslom Industrija 4.0 ali tovarne prihodnosti. Jaz to razumem kot prilagodljivo proizvodnjo, kot proizvodnjo tako rekoč vsega, pravi dr. Janko Petrovčič.« »Gremo v smer, kjer bo proizvajalec prodal določeno število izdelkov. Željo vpisal v poslovni sistem, od tam gre ukaz v proizvodni sistem, - na koncu tudi do naše diagnostične naprave -, in vse se bo prilagodilo temu, ne da bi ljudje kaj dosti posegali vmes.« Dr. Janko Petrovčič z Odseka za sisteme in vodenje Instituta "Jožef Stefan" je za vrhunske dosežke pri razvoju inovativnih elektronskih sistemov je prejel Puhovo nagrado. Med dosežki, s katerimi se lahko pohvali v zadnjem času je razvoj unikatnih naprav za diagnostiko kakovosti elektromotorjev, sesalnih enot in električnih motorjev podjetje Domel. Za podjetje Danfoss Trata pa je razvil elektronske sklope inteligentnih pogonov za ventile družine HD, ki so prodajna uspešnica podjetja. O razvoju teh tehnologij in še kakšni drugi je spregovoril v Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva J. Petrovčiča

31 min 27 s

12.02.2021

Samo Kralj: "Tekoči kristali so poligon fizike"

Tekoči kristali imajo vrsto zelo zanimivih lastnosti, zaradi katerih so lahko uporabni na zelo različne načine. To se nam konec koncev vsakodnevno potrjuje, ko se denimo bliskovito odzivajo na naše dotike na najrazličnejših zaslonih. A možnosti, ki jih skrivajo specifične lastnosti tekočih kristalov, nakazujejo, da smo morda šele na začetku njihove uporabe. Modeliranje t. i. topoloških defektov v tekočih kristalih namreč odpira še vrsto fascinantnih možnostih; z njihovo pomočjo bi lahko načrtovali vezja, ki bi se pod vplivom električnega polja sama prevezala v novo konfiguracijo, lahko pa ponudijo tudi nov pristop k reševanju ugank, ki se zastavljajo na običajno povsem ločenih področjih fizike – od kozmologije do fizike osnovnih delcev. A to sta le dve možnosti, ki izhajata iz raziskovalnega dela prof. dr. Sama Kralja, vodje laboratorija Fizika kompleksnih sistemov na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru in znanstvenega svetnika na Institutu Jožef Stefan, ki je za svoje dosežke prejel tudi Zoisovo priznanja. Kaj so pravzaprav so topološki defekti in zakaj so lahko tako vsestransko uporabnim je prof. Samo Kralj na različnih primerih pojasnil v tokratnih Podobah znanja. "Tekoči kristali so zaradi tega, ker ponujajo takšno raznovrstnost faz, poleg tega pa lahko v njih kreiraš vse topološke defekte, ki jih vidiš v naravi, poligon fizike, " pravi prof. dr. Samo Kralj. "So poligon, kjer se lahko igraš s fundamentalno fiziko, ker je z njimi marsikaj zelo lahko preučevati, po drugi strani pa imaš cel kup možnih aplikacij." Foto: iz osebnega arhiva S. Kralja

31 min 1 s

05.02.2021

Samo Stanič: Ko nam uganke vesolja pomagajo spoznavati našo atmosfero

Razumevanje nenavadnih pojavov v vesolju je lahko tesno povezano z razumevanjem pojavov tu na Zemlji. Vprašanja, ki jih znanosti denimo zastavljajo eksotični kozmični delci visokih energij, ki potujejo skozi vesolje in se občasno zaletijo tudi v Zemljino atmosfero, zahtevajo, da atmosfero zelo podrobno poznamo. Potem jo namreč lahko uporabimo kot orjaški detektor. "Naš detektor [Observatorija Pierre Auger] je dejansko ogromen," pravi prof. dr. Samo Stanič, vodja Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. "Razprostira se na površini 3000 km2, kar je nekje med šestino in sedmino Slovenije. Na tleh je mreža 1660 talnih detektorjev, ima 24 posebnih teleskopov za merjenje šibke fluorescenčne svetlobe, ki jo plazovi delcev v zraku povzročajo. Volumen zraka ima torej osnovnico 3000 km2 in 15 km višino, kar je 45 000 km3. To je veliko. Za primerjavo, vse vode v Jadranskem morju je 35 000 km3." Če želimo izvedeti smer, iz katere so kozmični delci prileteli, in njihovo energijo, je potrebno lastnosti atmosfere poznati čim bolje. Pomembno je vedeti, kje so oblaki, kje so aerosoli in kakšne vrste so, kje nemara potekajo razelektritve. Stanje atmosfere se spremlja z različnimi napravami, zelo pomembno vlogo imajo lidarski sistemi. Ti laserski radarji streljajo svetlobne pulze v atmosfero in na podlagi odboja te svetlobe lahko razberemo, od česa se je odbila in na kateri višini. Prav konstrukcija štirih lidarskih postaj za merjenje lastnosti atmosfere predstavlja ključni prispevek slovenske ekipe v kolaboraciji Pierre Auger. Za vrhunske raziskave kozmičnih delcev ekstremnih energij so Zoisovo nagrado skupaj prejeli trije fiziki prof. dr. Andrej Filipčič, ki smo ga v Podobah znanja že gostili, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik. Lidarski sistemi se glede na svoj namen med seboj tudi razlikujejo. Poleg lidarjev za kolaboracijo Pierre Auger in za observatorij Polje teleskopov Čerenkova (Cherenkov Telescope Array), so na Univerzi v Novi Gorici razvili še tri druge lidarje. Dva sta v aktivni uporabi. "Eden je v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, drugi pa na observatoriju na Otlici," razlaga, prof. Samo Stanič. "Sta precej različni napravi. Eden omogoča identifikacijo delcev, drugi pa pregledovanje atmosfere." Z njihovo pomočjo se danes opravljajo najrazličnejše zanimive raziskave, od raziskav burje v Vipavski dolini do vloge aeorosolov biološkega izvora pri nastanku oblakov. Foto: iz osebnega arhiva Sama Staniča

33 min 37 s

29.01.2021

Miha Škerlavaj: "Inovativnost je vedno bolj timski šport"

Znanje je ključ do uspeha. Prav tako inovativnost. S pravo količino znanja in inovativnosti bi moral biti uspeh zagotovljen. A sklicevanje na znanje in inovativnost je lahko kaj prazno brez upoštevanja realnih okoliščine delovanja najrazličnejših organizacij, skupin in celo družbe v celoti. Tokratni gost Podob znanja dr. Miha Škerlavaj, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School, je za svoj prispevek k razumevanju ravnanja z znanjem in inovativnostjo prejel Zoisovo priznanje. Danes je poudarek na inovativnosti izjemno močan in nenehne inovacije so tako rekoč neobhodne, če ne želimo, da nas čas prej ali slej povozi. A inovacije zgolj zaradi samih inovacij tudi ne bodo obrodile uspeha. "Na tem področju se zdi, da je napaka bodisi ta, da gremo preveč v neznano in preveč spreminjamo, ali pa da igramo preveč "na sigurno"," poudarja prof. dr. Miha Škerlavaj. Primer tega, kako najti pravo ravnotežje med dolgoročno stabilnostjo in nenehnimi inovacijami, predstavlja Marvel, ki s svojo franšizo filmov o superjunakih, kateremu je prof. Škerlavaj posvetil veliko raziskovalnega časa. V pogovoru tudi o tem, zakaj je dobra ekipa pomembnejša od dobre ideje, zakaj lahko v organizacijah prihaja do skrivanja znanja in kakšne so posledice takšnega ravnanja, ter o novi dobi t. i. postherojskega načina vodenja, ki prav v času pandemije najjasneje kaže dobre rezultate. Foto: Torbjorn Brovold

30 min 1 s

22.01.2021

Andrej Filipčič: Le nekaj na leto jih pride do Zemlje, a pomagajo razkrivati še neznane vidike vesolja

Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča

31 min 7 s

15.01.2021

Katarina Čufar: "Marsikaj od tega, kar o lastnostih lesa učimo študente na fakulteti, so koliščarji poznali iz izkušenj"

Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram

33 min 22 s

08.01.2021

Boris Kryštufek: Izgubljamo dragocene arhive narave, ki so jih zbirale generacije

Živimo v časih naglega siromašenja planeta. Biodiverziteta upada vsepovsod po svetu, številčnost populacij se krči, prav tako njihov življenjski prostor. Pri tem je pomenljivo, da pravzaprav niti ne vemo, koliko in kaj izgubljamo, saj zijajo v našem poznavanju živega sveta še vedno osupljivo velike luknje. V Sloveniji, ki se rada ponaša s svojo biotsko pestrostjo, je pravzaprav stanje še mnogo slabše kot marsikod po svetu. Raziskave, ki bi beležile vrstno bogastvo pri nas, so že desetletja zapostavljene, izgubljamo pa tudi dragocene informacije, ki so jih naravoslovci s svojim delom nabrali v preteklosti, saj naravoslovne muzejske zbirke nezadržno propadajo. Na te težave že vrsto let opozarja zoolog prof. dr. Boris Kryštufek, muzejski svetnik v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, prejemnik Zoisovega priznanja za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. O tem, kaj takšno stanje na tem področju pravzaprav pomeni za vse nas, v tokratnih Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva B. Kryštufka

35 min 1 s

01.01.2021

Barbara Malič: Kondenzatorji, teniški loparji in ... hladilne naprave

Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo. Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo. "Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič. Foto: iz osebnega arhiva B. Malič

30 min 32 s

25.12.2020

Kozma Ahačič: Misliti, da bo človeštvo kadarkoli imelo en sam jezik, je naivno.

"Slovenci smo deveti narod na svetu s svojo slovnico knjižnega jezika, kar je pomemben dosežek," premišljuje dr. Kozma Ahačič. V zadnjih letih je postal sinonim za tistega jezikoslovca, ki mu ni težko hkrati govoriti o jeziku 16. stoletja, vlogi angleščine na slovenskih univerzah, objavljati na twitterju in opozarjati na sodobna spletna jezikovna orodja. Kot predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU se raziskovalno posveča predvsem zgodovini jezikoslovja in jezikovne rabe. Je tudi urednik jezikovnega portala Fran in sodelavec pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja. "Če opazujemo 16., 17. in 18. stoletje, spoznamo, da slovenščina nikdar ni bila omejena na rabo med najnižjimi sloji, kar so teze, ki jih lahko zasledimo celo v strokovni literaturi. Zlasti v 16. in 17. stoletju so slovenščino uporabljali prostodušno, brez zavor. V resnici so jo uporabljali popolnoma enakopravno z nemščino in drugimi jeziki, tako plemiči, meščani kot kmečko prebivalstvo. Šele proti sredini 18. stoletja je postal izrazito močan pritisk na meščane in plemiče, da slovenščine ne bi uporabljali. To je bila pač politična želja po jezikovni poenotenosti avstrijskih dežel ... V 16. stoletju je bila slovenščina izrazito jezik intelektualcev, jezikoslovni opisi našega jezika so bili namenjeni mislecem znotraj Slovenije in razumnikom po Evropi, ki so jih zanimali evropski jeziki. Bili smo na ravni največjih evropskih jezikov." Zelo odmevna je tudi spletna stran z opisi vseh slovenskih slovnic in pravopisov na portalu Fran. Za osnovne šole je napisal Kratkoslovnico in za srednje šole Slovnico na kvadrat, ki sta mu prinesli priznanje jabolko navdiha. Tokrat ga sprašujemo, kakšne so njegove podobe znanja o slovenskem jeziku. "Angleščino kot svetovni jezik pravzaprav uporabljamo zgolj nekaj desetletij in to se lahko zelo hitro spremeni," še opozarja dr. Ahačič. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Marko Golja

29 min 49 s

18.12.2020

Tamara Lah Turnšek: "Rakave celice zelo dolgo ostajajo v telesu, preden se ponovno aktivirajo"

Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom. Foto: NIB

31 min 13 s

11.12.2020

Gregor Anderluh: "Narava izkorišča podobne zgradbe v različnih kontekstih"

Narava je polna strupov, saj jih najrazličnejša živa bitja pogosto uporabljajo, da se z njimi branijo ali da napadajo. Med seboj so zelo različni. Nekateri celice poškodujejo tako, da v njihovih membranah tvorijo pore. Z njihovimi raziskavami se ukvarja letošnji Zoisov nagrajenec za vrhunske dosežke na področju biokemije in molekularne biologije, prof. dr. Gregor Anderluh. Na primeru trodimenzionalnega prikaza pore toksina lizenina je opisal, kako učinkuje cela skupina tovrstnih toksičnih proteinov. Ustvarijo lahko izredno obstojne pore, takšna stabilna vrata v celico pa seveda odpirajo tudi zelo številne možnosti uporabe od biotehnoloških do biomedicinskih. "Naravni citolizini so zaradi svojih lastnosti zelo uporabna molekulska orodja," pravi prof. dr. Gregor Anderluh. "Morda najbolj imenitna uporaba te tehnologije je sekveniranje molekul DNK ali RNK. Danes tako lahko z aparaturo v velikosti USB ključka sekveniraš DNK celo zunaj laboratorija." Foto: Kemijski inštitut/Jernej Stare

29 min 28 s

04.12.2020

Stane Pejovnik: "Samo kdor je aktivno vpet v raziskovalno delo, lahko inštitut vodi v pravo smer"

V raziskovalnem delu se skriva vrsta zelo različnih izzivov, ki jim je potrebno biti kos, če naj bodo rezultati, nova znanstvena spoznanja zares vrhunski. Letošnji prejemnik Zoisove nagrade za življenjsko delo, dr. Radovan Stanislav Pejovnik, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je pomembno sled pustil tako v svojem raziskovalnem delu na področju inženirstva materialov, kot tudi na vodstvenih funkcijah, saj je denimo 17 let je vodil Kemijski inštitut in štiri leta Univerzo v Ljubljani. Pravi, da je v znanosti pomembno utirati nove poti. Tako se je, čeprav je na začetku svoje raziskovalne kariere dosegel odmevne rezultate na področju sintranja, tehnologije zgoščevanja in utrjevanja keramičnih materialov, raziskovalno preusmeril k materialom, ki so lahko kemijski vir električne energije. Leta 1985 je na Kemijskem inštitutu, ki ga je od leta 1982 vodil, ustanovil Laboratorij za elektrokemijo materialov, iz katerega je skozi čas zrasel današnji Odsek za kemijo materialov in zbral okoli sebe skupino mladih raziskovalcev. "Pred 35 leti smo začeli in danes so v špici Evrope. To bi rad posebej poudaril. Vrhunskega raziskovalnega dela ne morete ustvariti od danes do jutri. Zato potrebujete ljudi, ki pravočasno začnejo delati na novem področju, ki vpeljejo nove reči in seveda skupino, ki je sposobna to razvijati in dvigniti na konkurenčni nivo. To je proces, ki traja vsaj 10 let." Foto: iz osebnega arhiva S. Pejovnika

30 min 16 s

27.11.2020

Danica Fink Hafner: "Trumpizem je v svojem bistvu obstajal že pred Trumpom in bo ostal relevanten tudi po njem."

Poleg pandemije covida-19 so svet ta mesec skoraj zagotovo najbolj zaposlovale predsedniške volitve v Združenih državah Amerike. Da bi torej bolje razumeli napeto politično dogajanje na oni strani Atlantika, smo pred mikrofon tokratnih Podob znanja povabili politologinjo, redno profesorico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je bila sicer pobudnica in prva predstojnica Katedre za analizo politik in javno upravo ter predstojnica Centra za politološke raziskave. V preteklosti je bila tudi gostujoča predavateljica na univerzah v Veliki Britaniji in Ameriki, njeno znanstveno-raziskovalno delo pa sega od preučevanja političnih strank in javno-političnih omrežij do primerjalne analize političnih sistemov, med katerimi so tako različne oblike vladavine, kot sta britanski parlamentarizem in afganistanska teokracija. V zadnjem času jo še prav posebej zaposlujejo vprašanja populizma in vzpostavitve tako imenovanih neliberalnih demokracij. Z dr. Danico Fink Hafner se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva dr. Danice Fink Hafner

36 min 2 s

20.11.2020

Ksenija Vidmar Horvat: Množična nagnjenost k teorijam zarot in širjenju nepreverjenih novic je povezana s potrebo po uveljavljanju lastne vrednosti

Aktualna pandemija bo brez dvoma pustila zelo globoke posledice v družbi in pomembno vplivala na daljnosežne transformacije, ki so se v sodobnih družbah pospešeno odvijale že prej. Covid-19 se nam je zgodil v trenutku, ko so se zaradi spremenjenega načina širjenja informacij prek družbenih omrežij začele zelo jasno kazati razpoke na temeljih, na katerih slonijo demokratične zahodne družbe. Vpliv tako imenovane mnenjske kulture se danes že močno čuti. Tako imajo denimo lahko danes viralne objave mnogo večji družbeni učinek kot poglobljene znanstvene raziskave. Meja med ad hoc mnenjem, zavajanjem ali lažjo na eni strani in preverjenimi dejstvi in tehtno argumentacijo ni več jasno prepoznavna, predvsem pa danes v prvi vrsti šteje hipni učinek, ki seveda ni na strani slednjih. Kaj za družbo pomeni takšen protirazsvetljenski obrat in od kod izvira, smo skušali detektirati v današnjih Podobah znanja s sociologinjo dr. Ksenijo Vidmar Horvat, redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodjo programske skupine Družbena pogodba v 21. stoletju. Foto:i z osebnega arhiva Ksenije Vidmar Horvat

32 min 47 s

13.11.2020

Iztok Kramberger: »Že iščemo nove priložnosti v misijah proti Luni in Marsu«

Trisat prinaša marsikaj novega na področju nanosatelitov. Nastal je na podlagi slovenskega znanja in v le nekaj kilogramov težko škatlo je spravljenih nekaj povsem novih pristopov in tehnoloških rešitev. »Naš cilj je bil: izdelajmo satelit, izdelajmo platformo, integrirajmo naše znanje in izkušnje in zaženimo še industrijo, ki bo potem vračala na fakulteto, da tako vzpostavimo ekosistem, ki bo vreden preživetja,« razlaga samo na videz preprost recept za uspešno zgodbo doc. dr. Iztok Kramberger, vodja Laboratorija za digitalne in informacijske sisteme na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru. »Nismo hoteli biti zgolj še en nanosatelit, ki slika Zemljo« Področje mikro in nanosatelitov se trenutno naglo razvija. Manjši kot je satelit, ceneje ga je spraviti v orbito. Trisat je tako prišel ob pravem času, v njem pa se skriva kar nekaj adutov. Ključni je seveda njegov zelo majhen in odporen procesor, ki mu omogoča, da bo kos tudi zahtevnejšim nalogam. Posebnost je tudi njegova hiperspektralna kamera, ki lahko zazna zelo specifičnen pas infrardečega spektra, ki ga sicer kamere, ki so zdaj v vesolju, ne zaznajo. Z njo se odpirajo povsem nove možnosti uporabe. »Naredili smo prve simulacije za oljne madeže in jih super zazna. Ugotovili smo, da lahko zazna vulkanski prah, po nekaterih raziskavah bomo lahko razlikovali med listnatim in iglastim gozdom. V tem področju se na Zemlji odvijajo biološki procesi, povezani z dušikom. Pravzaprav polnega potenciala kamere sploh ne znam napovedati,« pravi Kramberger. Za polet je pripravljen tudi njegov naslednik Trisat-R, ki ga bodo poslali mnogo globlje v vesolje, na oddaljenost 6000 km od Zemlje (Trisat kroži na približno 530km), kjer je sevanje močnejše. A tudi to je le odskočna deska za načrte, ki že segajo k Luni in Marsu. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva I. Krambergerja

34 min 56 s

06.11.2020

Janez Štrancar: Boj z nanodelci v pljučih kot začaran krog

Kako se odzovejo naša pljuča na nanodelce, ki jih vdihnemo? Slovenski znanstveniki so v prebojni študiji, objavljeni v reviji Advanced Materials, uspešno dešifrirali dogajanje in razvili tudi model, ki bi lahko omogočil preverjanje škodljivosti nanomaterialov brez uporabe testnih živali. Gre za zelo pomembna vprašanja, ki segajo na različna področja. Po eni strani smo nano delcem iz prometa in s kurišč bolj ali manj neprestano izpostavljeni, po drugi strani pa nepoznavanje potencialne škodljivosti novih nanomaterialov zavira razvoj na številnih področjih - od razvoja zdravil in cepiv do razvoja in aplikacij cele vrste novih nanomaterialov, denimo v zelenih tehnologijah. »Do zdaj so raziskovalci večinoma verjeli, da se celice imunskega sistema tiste, ki nas branijo, saj ves čas čistijo pljučni epitelij virusov in bakterij,« razlaga prof. dr. Janez Štrancar z Instituta "Jožef Stefan". »Izkazalo se je, da nanomaterial najprej vstopi v epitelij. Pri kovinskih oksidih epitelij uporabi zanimivo obrambno strategijo: zalije jih z lipidi.« A telo tako nastale "cvetače", kot so novonastale tvorbe zaradi njihovega videza poimenovali raziskovalci, še vedno obravnava kot tujke. V boj z njimi vpokliče celice imunskega sistema, ki pa zmorejo razgraditi zgolj maščobe, v katere je epitelij nanomaterial zapakiral. Ta se spet sprosti in zgodba se ponovi. Rezultat so kronična vnetja pa lahko vodijo tudi do razvoja resnih bolezni. Več o zanimivih novih spoznanjih v pogovoru z Janezom Štrancarjem v Podobah znanja. Vabljeni k poslušanju. Foto: iz osebnega arhiva Janeza Štrancarja

30 min 25 s

30.10.2020

Matej Šekli: "Površinska podobnost med jezikoma še ne pomeni večje sorodnosti med njima."

Slovenščina je, kakor smo se učili v šoli, eden izmed južnoslovanskih jezikov. Ti so del širše slovanske jezikovne skupine, ta pa je spet le ena izmed vej resnično orjaške indoevropske družine. Vse to je splošno znano. Precej manj znano pa je, kako so jezikoslovci vse to pravzaprav ugotovili; če namreč niti popolnim laikom ni težko prepoznati sorodnosti med jezikom, ki ga govorimo na Slovenskem, in jezikom, ki ga govorijo na Hrvaškem, pa so povezave med, na primer, slovenščino, armenščino, bengalščino in islandščino precej težje razvidne. Še manj pa menda vemo o procesih, ki vodijo jezikovne spremembe in torej pripeljejo do oblikovanja novih jezikovnih idiomov iz starih. Drugače rečeno: vprašamo se lahko, kdaj, kje in kako se je oblikovala slovanska jezikovna skupina, ki je drugi govorci indoevropskih jezikov niso več razumeli? Kdaj, kje in kako sta se oblikovali južnoslovanščina in nato, pozneje še slovenščina? Prav tako pa se lahko vprašamo tudi drugače – zakaj, denimo, rečemo, da so govorci terskega narečja v Beneški Sloveniji govorci istega jezika kakor govorci prleškega dialekta – pa čeprav si obe govorici nista preveč podobni? Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili jezikoslovca dr. Mateja Šeklija, ki na Oddelku za slavistiko ter na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava predmete s področja primerjalnega jezikoslovja slovanskih jezikov, obenem pa dela tudi kot raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. Dr. Šekli je objavil kopico znanstvenih člankov ter več obsežnih monografij, med katerimi velja izpostaviti Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici pa Primerjalno glasoslovje slovanskih jezikov : od praindoevropščine do praslovanščine in Tipologijo lingvogenez slovanskih jezikov. Za svoje znanstveno-raziskovalno delo je oktobra 2020 prejel nagrado Škrabčeve ustanove za posebne dosežke na področju slovenističnega jezikoslovja. Z Matejem Šeklijem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

32 min 57 s

23.10.2020

Darja Grošelj: "Šolanje na daljavo je razkrilo razlike, ki pred nastopom pandemije niso bile tako očitne"

Svetovni splet je spremenil je načine, kako med seboj komuniciramo, kako iščemo informacije in kako dostopamo do najrazličnejših storitev, od povsem prostočasnih do vse do bolj nujnih. Pandemija covida-19 je osrednjo vlogo spleta še potencirala. S tem pa so se še dodatno poglobile stiske tistih, ki do te temeljne infrastrukture ne morejo dostopati ali je ne znajo uporabljati. V zadnjem času sta morda najbolj izpostavljena predvsem dva vidika; težave pri šolanju na daljavo ter dostopanje do zdravstvenih storitev, ko je denimo naročanje prek telefona lahko pogosto neuspešno. A spekter težav, ki izvira iz omejenega dostopa do svetovnega spleta, je mnogo širši in njihovo odpravljanje je bolj kompleksno, kot se je sprva domnevalo. O digitalnih neenakostih v vse bolj digitaliziranih družbah smo se pogovarjali z doc. dr. Darjo Grošelj s Centra za družboslovno informatiko ljubljanske Fakultete za družbene vede. Foto: FDV

30 min 2 s

16.10.2020

Janez Demšar: »Danes potrebujemo več renesančnih ljudi, ki obvladajo več področij, če želimo napredovati«

Množice podatkov, statistik, tudi nasprotujočih si informacij so stalnica sodobne informacijske družbe. Kako med njimi razbrati zrnje od plev postaja vse bolj ključno. Ni pa danes relevantno zgolj osmišljanje najrazličnejših vsebin, ki nas prek spleta dosežejo, ter varna raba interneta, ampak tudi razumevanje osnovnih principov, po katerih splet funkcionira. Da je mogoče preprosto in celo na zabaven način tudi otrokom predstaviti principe, ki so tu na delu, je prepričan današnji gost Podob znanja prof. dr. Janez Demšar z Laboratorija bioinformatiko s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se že vrsto let med drugim posveča iskanju najboljših pristopov, s katerimi bi osnovnošolce in srednješolce lahko kar najbolj učinkovito seznanili z računalniškim načinom razmišljanja. Foto: Nina Slaček

32 min 2 s

Stran 1 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov