Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«.
FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec
VIR: Program Ars, Tenze
642 epizod
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Geološki zavod Slovenije je pred nekaj dnevi predstavil letos zaključeni 4-letni program Evropske unije GeoERA, ki je zbral in poenotil znanja in sodobne načine upravljanja z mineralnimi surovinami pod zemljo iz vse Evrope. Nastajajoča »Geološka služba za Evropo« - »GeoService Europe« pa naj bi postala izvedbeni načrt zbranih znanj in podatkov. O tem strateškem podvigu govorita, direktor Geološkega zavoda Slovenije dr. Miloš Bavec in njegov kolega dr. Klemen Teran, vodja Oddelka za regionalno geologijo ki bo povzel »potrebe Evrope po strateških mineralnih surovinah«.
FOTO: z leve, Klemen Teran in Miloš Bavec
VIR: Program Ars, Tenze
Na sam zadnji dan leta, v katerem je minilo stoletje od konca prve vojne, se bomo soočili z izvorom koncepta človekovih pravic in njegovega nastanka po drugi svetovni vojni. 10. decembra je minilo tudi 70 let, odkar je Generalna skupščina OZN sprejela temeljno deklaracijo o človekovih pravicah. Mišljensko ogrodje prispevka sta tokrat pomagala ustvariti dva sogovornika, zgodovinar dr.Marko Klavora, kustos v Goriškem muzeju Kromberk in Matjaž Gruden, direktor Centra za demokratično participacijo pri Svetu Evrope v Strasbourgu.
Današnja gostja je mag. Nina Žbona, konservatorka in restavratorka, vodja Oddelka za kamen in štukaturo na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nedavno je, za vodenje konservatorsko-restavratorskih posegov na kamnitih kipih »Zakon« in »Moč/Oblast« dunajskega kiparja Josefa Beyerja, kot za izdelavo kopij ob vhodu v vladno palačo na Prešernovi cesti v glavnem mestu, prejela stanovsko priznanje Mirka Šubica. (podeljuje jih Restavratorsko društvo Slovenije). Kipa so od postavitve vladne palače vojvodine Kranjske l. 1898 že večkrat popravljali, zaradi poškodb pa so ju že pred pol desetletja prepeljali v prostore restavratorskega centra. V pogovoru Žbona povzema izzive in potek del skupine več kot 30 strokovnjakov, ki jih je usklajevala do lanske postavitve kopij nazaj na izvorno mesto. Avtor fotografije je Valentin Benedikt
V okviru meseca dni so sodelavke in sodelavci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v LJ objavili 3 članke v odmevnih in vplivnih znanstvenih revijah. Naključje ali plod dolgoletnega dela in entuziazma skupine, ki jo vodi prof.dr. Roman Jerala? Nemara oboje, saj smo pred 2 tednoma že predstavili vsebino in okvir prvega (3.dec) od 3 nakazanih člankov, rezultatov raziskovalnih naporov raziskovalk, ki so se kalile že na mednarodnih tekmovanjih študentov iGEM na MIT v Bostonu. Tudi današnji dve gostji sta bili na omenjenih raziskovalnih soočenjih, ena kot mentorica, druga še kot študentka. Pripravili smo pogovor s prvima navedenima avtoricama člankov, dr. Ivo Hafner Bratkovič in doktorantko Tino Fink. V njunih primerih gre za znanstvena članka v revijah Nature Communications in Nature Chemical Biology, v katerih so raziskovalne skupine prišle do boljšega razumevanja mehanizma začetkov vnetja, in odkritja povečanja hitrosti odziva oziroma novega načina uravnavanja delovanja človeških celic. In prav zato je uporabnost teh odkritij v bodočih medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna Animacija novega, hitrejšega načina uravnavanja delovanja človeških celic iz članka v reviji Nature Chemical Biology: https://www.youtube.com/watch?v=9_pX2TlXUG8, Vir: Kemijski inštitut Znanstvena ilustracija: prikaz članka iz Nature Communications o boljšem razumevanju začetkov vnetja (vir: Kemijski inštitut)
Pred tednom dni, na »ta veseli dan kulture« je Narodna in univerzitetna knjižnica podelila letošnje Trubarjevo priznanje dr. Jedert Vodopivec Tomažič, redni profesorici Univerze v Ljubljani, dolgoletni predstojnici Centra za restavriranje in konserviranje v osrednjem državnem arhivu. NUK utemeljuje priznanje z njihovim dolgoletnim poglobljenim sodelovanjem na različnih področjih konservatorsko-restavratorske dejavnosti. Piko na i pa je nemara postavila njena vsestranska pomoč pri letos septembra javno predstavljeni pridobitvi »Slavinskega kodeksa« s konca 15. stoletja. Kaj je arhivsko gradivo, ki je prvenstveno pravno-upravne narave, in kot tako par exellence zadeva dediščine države in naroda, kako se njena stroka, konservatorsko-restavratorska, loteva te dediščine, pa skozi ponovitev pogovora, ki smo ga lani z njo posneli po predstavitvi zbornika z naslovom «Konserviranje knjig in papirja 2«. Izdali so ga ob takratni 60-letnici ustanovitve centra. Njihove zbornike na platnicah obeležuje fotografija davčne knjige iz 16. stoletja, in prav skozi refleksijo posebnosti arhivske plati dediščinskih praks je gostja v pogovoru nakazala posebnosti njihove vloge. Foto: Lucija Planinc, Arhiv Slovenije Restavriranje poznogotskega Pontifikala, natančneje podaljševanje galunskih vezic
Raziskovalna skupina iz Ljubljane izpopolnila laboratorijsko obvladovanje pri genskih terapijah in v biotehnologiji Razdruževanje molekulskih kompleksov prek vezave drugih molekul je eno pomembnejših naravnih načel, ki so ga v okviru sintezne biologije in biotehnologije nasploh raziskovalci spoznali razmeroma pozno. V laboratorijih na Odseku za sintezno biologijo in imunologijo (Kemijski inštitut) pod vodstvom prof.dr.Romana Jerale, so poleg predstojnika še, dr.Tina Lebar, dr.Ajasja Ljubetič in doktorski študent Anže Verbič, našli pot do razumevanja in poznavanja mehanizma polariziranega izpodrivanja genov, ki jih lahko vežejo na katero koli zaporedje DNK v celici/proteinu. V reviji Nature Chemical Biology so objavili (prvopodpisana avtorica je njihova kolegica Lebar) članek (https://www.nature.com/articles/s41589-018-0163-8 ) o proteinih TALE (Transcription Activator-Like Effector), ki jih lahko spremenijo v pospeševalce ali zaviralce katerega koli gena. Iin prav zato je uporabnost tega odkritja v medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna. Slika je lastnina Kemijskega inštituta
Dobitnica letošnjega najvišjega priznanja Društva restavratorjev Slovenije je prof.dr. Živa Deu. Od preloma tisočletja do odhoda v pokoj je na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo poučevala prenovo in konserviranje-restavriranje stavbne dediščine in bivanjske kulture. Je avtorica kopice tozadevnih knjig, predvsem pa se že desetletja zavzema za razumevanje pomena stavbne dediščine. Je ena redkih arhitektk, ki je ogromno časa in energije posvetila praktičnim in hkrati teoretičnim izzivom prenove in predvsem ohranjanja stavb tako na podeželju kot v urbanih okoljih. V pogovoru razkriva potek spreminjanja odnosa do starih stavb - v obdobju po vojni so bile sinonim revščine in zaostalosti - ki se jih je potrebno čimprej znebiti, in jih nadomestiti z "modernimi rešitvami". Izzid je izguba zavedanja o pomenu tovrstne dediščine. Foto: obnovljena hiša na robu Bleda avtor Tomo Jeseničnik
Ob 100-letnici konca 1. svetovne vojne smo dobili na preverljivih arhivskih podatkih utemeljen seznam njenih vojaških žrtev. V koordinaciji Inštituta za novejšo zgodovino so pretekli teden v njihovih prostorih v Ljubljani ta seznam predstavili, in pojasnili, kako je do njega prišlo. Od začetka pred 3 leti je pri sestavljanju sodelovalo 16 raziskovalnih in ljubiteljskih skupin ter posameznikov, države in njenih predstavnikov pa ni bilo niti med pobudniki. Na spletni strani www.sistory.si je baza podatkov o žrtvah že dostopna, seznam pa bodo še dopolnjevali. O okoliščinah nastanka, poteku dela in rezultatih pa v pogovoru, Neja Blaj Hribar, odgovorna za koordinacijo projekta in Miha Ojsteršek, ki je bil zadolžen za analizo podatkov. Oba Inštitut za novejšo zgodovino. Na fotografiji levo Neja Blaj Hribar, desno Miha Ojsteršek Foto: Goran Tenze Goran
V okviru letošnjega evropskega leta kulturne dediščine Prirodoslovni muzej Slovenije v glavnem mestu tudi jeseni nadaljuje z vrsto predavanj, na katerih predstavljajo pomen in vlogo ohranjenih in nastajajočih naravoslovnih zbirk, vključno s sistemskimi težavami, ki že dolgo spremljajo poskuse njihovega ohranjanja in poživitve. Pretekli četrtek je tako ornitolog, doc. dr. Al Vrezec, muzejski svetovalec s Kustodiata za vretenčarje PMS predaval o sodobni uporabi muzejskih naravoslovnih zbirk na primeru ptic. Med drugim jih je pojasnjeval kot časovne kapsule – okna v naravo preteklosti, s katerimi lahko razumemo tudi sedanji čas in zametke prihodnjega na tem področju. Z veseljem se je odzval na povabilo, da na Programu Ars razširi odmevnost sporočila tega muzejskega cikla predavanj o pomenu naravoslovnih zbirk. Prirodoslovni muzeji so časovne kapsule narave, ki je ni več, skupaj z izumrlimi vrstami, kakršna je na fotografiji novozelandska huja, ki jo lahko danes opazujemo le še v muzejih. V kolikor so te primerke le-ti uspeli ohraniti. foto: © Al Vrezec
Tokrat fokus usmerjamo v monografijo z naslovom »Vizualizacija rasterskih podatkov laserskega skeniranja iz zraka«. Izdal jo je Inštitut za antropološke in prostorske študije, založila pa Založba ZRC SAZU. Napisana je v bosanskem jeziku, pripravili pa so jo, profesor Admir Mulahusić iz sarajevske Fakultete za geodezijo, in avtorja lani pri isti založbi izdanega izvirnika v angleščini, Ralf Hesse iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine dežele Baden-Wuertenberg v Nemčiji, in naš gost dr.Žiga Kokalj, vodja Oddelka za daljinsko zaznavanje na omenjenem inštitutu. In prav z njim smo nedavno posneli pogovor o tej, posebej za sodobne neinvazivne arheološke raziskave, precej temeljni knjigi. Najprej nas je zanimalo, ali gre za knjigo navodil o načinih rabe laserskega skeniranja iz zraka? Na sliki je z različnimi tehnikami prikaza podatkov aerolaserskega skeniranja prikazana osamela vzpetina zahodno od Kobarida. Na izravnanem vrhu je ob cerkvi Sv. Helene opaziti poznane, a še neraziskane rimske naselbinske sledove. foto: © Žiga Kokalj
Tokrat vnovič govorimo o preostankih največjega gradbeno-inženirskega podviga iz rimskega obdobja v naših krajih – o poznorimskem notranjem obrambnem sistemu »Claustra Alpium Iuliarum”«, ki se vije od antične Tarsatice (v mestu Reka v Kvarnerju) do soške doline. V okviru že tretjega slovensko-hrvaškega Interreg-ovega projekta »Claustra +«, so arheologi, konservatorji in restavratorji Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, pretekli teden za letos zaključili konservatorsko-restavratorske posege na dveh lokacijah: na Gradišču pri Robu in na Benetah. Kje pa to je, že takoj v uvodu pojasnjuje arheologinja, doc. dr. Katharina Zanier, koordinatorica projekta na ZVKDS. Za arheološke raziskave na teh lokacijah je odgovoren Center za preventivno arheologijo (ZVKDS) pod koordinacijo Tadeje Mulh in Maje Lavrič, za restavratorska dela pa Restavratorski center ZVKDS pod koordinacijo Nine Žbona in Damjana Nareda. Lokacija Benete – arheologi na delu letos poleti (foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)
Omenjena mednarodna akreditacija, ki jo BGCI (Botanic Gardens Conservation International, ust. 1987 s sedežem v Londonu, 508 članov iz 92 držav) podeljuje vrtovom članom, ki ustrezajo visokim mednarodno priznanim standardom ohranjanja rastlinskih vrst oz. varstveni biologiji, je 208 let delujočemu vrtu na Ižanski cesti v glavnem mestu nova potrditev in priznanje za v prihodnost usmerjeni razvoj. Podeljuje se za obdobje 5 let, uvedli pa so jo zaradi povečanja števila vrtov po svetu, in z njo uvedli visoke kriterije varstvene biologije – predvsem izkaze o aktivnem ohranjanju in negovanju lokalne flore. In prav kot tak je bil l.1810 Botanični vrt v LJ tudi ustanovljen – kot vrt domovinske flore. Predstojnik dr. Jože Bavcon (na predlog BGCI je v imenu vrta l.2015 prejel nagrado Marsh Christian Award za uspešno ohranjanje rastlinskih vrst), in njegova pomočnica mag. Blanka Ravnjak v pogovoru razmišljata o ciljih in namenih varstvene biologije ter pojasnjujeta posledice nerazumevanja tukajšnih oblasti o sodobnem pomenu ohranjanja rastlinskih vrst. Ki ni le ljubiteljska temveč v razvitem zahodnem svetu precej dobičkonosna dejavnost. Travnik v Rojah blizu LJ kot primer varstva in situ, za katerega vrt skrbi že od l.1998 © Jože Bavcon
Magistrica biopsihologije Zala Slabe je na Nizozemskem inštitutu za nevroznanost na KNAW (Koninklijke Nederlandse Akademie van Wetenschappen – Kraljeva nizozemska akademija za znanost), pravkar začela 3-letni doktorski študij na temo “depresivne in bipolarne motnje oz. spolne razlike v nevropeptidu PACAP v paraventrikularnem jedru človeškega hipotalamusa“. Po nekajmesečni praksi na inštitutu v Amsterdamu, v skupini za nevropsihiatrične motnje, in v okviru Netherlands Brain Bank (niz. možganska banka), za potrebe magisterija na Univerzi na Primorskem v KP, jo je tja povabil njen mentor, prof.dr. Dick Swaab, tudi ustanovitelj te posebne banke, ki za raziskovalne namene hrani 4000 globoko zamrznjenih človeških možgan. V pogovoru razkriva, kako prek raziskovanja nevropeptida PACAP v hipotalamusu človekovih možgan zasleduje delovanje tega, za reakcije in počutje pomembnega peptida. Vzorci rezin zamrznjenih človeških možgan iz »Nizozemske možganske banke« foto: Zala Slabe
Tokrat govorimo o razstavi z naslovom »Navdihujoča racionalnost«, ki (žal) nima kataloga in možnosti ogleda podob na mreži, in si jo tako lahko do 24. novembra ogledate le v Galeriji Vodnikove domačije Šiška v LJ. Gre za kratek pregled razvoja znanstvene ilustracije na Slovenskem od 16. st. do danes. Izbor in postavitev treh osrednjih sklopov razstave sta pripravili kuratorici izr. prof. dr. Petra Černe Ovenin doc.mag. Marija Nabernik z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, točneje z oddelka za ilustracije. Gre za prvo tovrstno javno predstavitev znanstvene ilustracije pri nas, zato smo sogovornici za osvetlitev tematike povabili v naš studio. Razstava v galeriji foto: © Yeremie Pierre Noir
Tokrat o nekdanjih (iz začetka 20.st.) prirodoslovnih zbirkah v Mariboru, ki so se zaradi “spremembe namembnosti” muzejev v 50-ih letih, (tudi osrednji Prirodoslovni muzej v Ljubljani), porazgubile. Dolgoletno delo njihovega iniciatorja, mednarodno priznanega zoologa dr.Otmarja Reiserja, je bilo tako izgubljeno. Tudi pokrajinski naslednik takratnega deželnega muzeja izgubo teh zbirk pojasnjuje s citiranjem arhivov in spominov. Gost, redni profesor s Fak.za naravoslovje in matematiko Univerze v MB, dr.Franc Janžekovič pojasnjuje, zakaj bi bile zelo potrebne in koristne tudi danes, predvsem zaradi časovno primerjalnih podatkov. Osvetli pa tudi pot Mariborčana Reiserja, ki je imel zanimivo in hkrati tragično vlogo v dnevu atentata na Franca Ferdinanda v Sarajevu, 28.6.1914. Slednji se je po mestu peljal k pravkar zgrajenemu Muzeju, katerega ravnatelj je bil Reiser.
Eden od večjih stranskih učinkov segrevanja in zakisevanja oceanov je predvsem v obalnih morjih naraščajoča količina želatinastega planktona oziroma meduz. Ekološkim izzivom takšnih voda se že desetletja pridružujejo vedno večje količine plastike v morju, predvsem mikroplastika. Zato je projekt 15 partnerjev “GoJelly” prvovrsten izziv, saj si je med drugim za nalogo zastavil poiskati način, s katerim bi meduze to mikroplastiko predelale. Ukvarjajo pa se tudi s kulinaričnimi aspekti rabe meduz. V oddaji sredi poteka projekta gostimo raziskovalke z Morske biološke postaje Piran (NIB), partnerja v tem projektu. To so dr. Ana Rotter (koordinatorka s strani NIB), dr. Katja Klun in dr. Tjaša Kogovšek.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj. Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Konec avgusta je v Ljubljani z motom “Metamorfoze – Kontinuiteta sprememb” potekala 15. mednarodna znanstvena konferenca organizacije DOCOMOMO. Gre za združenje arhitektov, urbanistov in družboslovcev z vsega sveta, ki deluje že trideset let, slovenski predstavniki pa so stike z njimi navezali leta 1990. Od leta 2004 je zastopnica iz Slovenije dr. Nataša Kosélj, docentka predmeta »slovenska arhitektura 20. stoletja« na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. V studiu sta o letošnjih poudarkih srečanja približno tristotih ljudi z vsega sveta v Cankarjevem domu v Ljubljani govorila še: dr. Damjan Prelovšek (v njegovi hiši v mestu je potekala delavnica o arhitektu Plečniku, ki je hišo prenavljal) in arhitektka Špela Videčnik iz “Biro Ofis Arhitekti”.
Mednarodno priznani raziskovalec iz Zagreba dr.Bojan Žagrović na dunajskem univerzitetnem kampusu Vienna Biocenter raziskuje teoretične okvire in pomembno neznanko v okviru molekularne biologije in biofizike. O teh temah na posnetku razmišlja tudi izr.prof.dr. Mojca Benčina, višja znanstvena sodelavka z zdajšnega Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Sogovornica je ena izmed najbolj prodornih sodobnih raziskovalk s področij imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije.
Tokrat se bomo vnovič spomnili dr. Ángele Piskernik, naravoslovke in mednarodno priznane varuhinje narave. Rodila se je na današnji dan, 27. avgusta l.1886 blizu Železne Kaple na Koroškem v Avstriji, umrla pa je 23. decembra l.1967 v Ljubljani. Kot prva Slovenka je na dunajski univerzi še pred 1.svetovno vojno opravila doktorat iz naravoslovja. Končno in po mnogih pobudah prav v teh dneh na obrobju glavnega mesta Korošica dobiva po njej imenovani del javnega prostora. Vzhodno od Kosez ob Poti spominov in tovarištva, ob „Žici“ edinega, med vojno v koncentracijsko taborišče spremenjenega evropskega glavnega mesta, pol stoletja po njeni smrti, dobivamo Park Ángele Piskernik. Planinska zveza Slovenije je nagrado za varstvo okolja poimenovala po njej, kaj in kdo pa je bila ta »najpomembnejša koroška Slovenka 20. stoletja«, bo v pogovoru povedal poznavalec njenega življenja in dela, zgodovinar Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali pred dvema letoma ob takratni 130-letnici rojstva Angele Piskernik.
Gre ponovitev prispevka z naslovom »Je Bog pisatelj ali urar?«, ki ga je pred dobrim desetletjem pripravil publicist in popularizator znanosti dr. Sašo Dolenc, fizik in filozof. Avtor je dolgoletni sodelavec in eden od ustanoviteljev spletne strani za popularizacijo znanosti – »kvarkadabra«. Iz izhodišča kompleksne prepletenosti zgodovine razmerij med religijo in znanostjo, avtor povzema in hkrati razkriva razlike med grško filozofsko tradicijo in začetki krščanske vere. Ta je med drugim z doktrino »božjega stvarjenja iz nič« oziroma »creatio ex-nihilo« v svet prvih stoletij našega štetja vnesla za grško pojmovanje popolnoma drugačen način razumevanja sveta in človeka v njem. Ta eksplozivna mešanica je skozi stoletja ustvarila pogoje za nastanek znanosti, kakršno bolj ali manj poznamo od 17. stoletja naprej.
Neveljaven email naslov