Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč so okoli vasi s trudom nastajale njive, obdajale so jih neobdelane površine. Večina kmetov je imela le nekaj glav živine, tudi delovne sile ni bilo dovolj, zato so se ljudje združevali in si pomagali bodisi pri paši kot pri pobiranju lesa za kurjavo ter urejali, kar je večina potrebovala: predvsem vodne izvire, poti in mostove. Tako v knjigi "Poznane neznanke" o oblikovanju srenj, jusov piše Vojko Kocjančič, dolgoletni kulturni delavec in srenjaš, doma iz Krogelj v občini Dolina. Ob raziskovanju arhivskega gradiva o srenjah v Trstu, na Dunaju, v Ljubljani in Kopru je več let zbiral dokumente, sodbe, pa tudi zgodbe, ki pričajo o solidarnosti ter medsebojnem povezovanju.
513 epizod
Vabimo vas v družbo ljudi, ki so zaradi svojega dela, dejanj in značaja drugačni, izstopajoči. Pogosto so povezani s svojim krajem, zato predstavljamo tudi naš geografski prostor in njegove značilnosti.
Nekoč so okoli vasi s trudom nastajale njive, obdajale so jih neobdelane površine. Večina kmetov je imela le nekaj glav živine, tudi delovne sile ni bilo dovolj, zato so se ljudje združevali in si pomagali bodisi pri paši kot pri pobiranju lesa za kurjavo ter urejali, kar je večina potrebovala: predvsem vodne izvire, poti in mostove. Tako v knjigi "Poznane neznanke" o oblikovanju srenj, jusov piše Vojko Kocjančič, dolgoletni kulturni delavec in srenjaš, doma iz Krogelj v občini Dolina. Ob raziskovanju arhivskega gradiva o srenjah v Trstu, na Dunaju, v Ljubljani in Kopru je več let zbiral dokumente, sodbe, pa tudi zgodbe, ki pričajo o solidarnosti ter medsebojnem povezovanju.
Naša sogovornika bosta tudi tokrat Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru v Kobaridu in Željko Cimprič iz kobariškega muzeja. Oba sta odlična poznavalca dogajanja na soški fronti in tudi vodnika po poteh, kjer so nekoč potekale bitke. Skozi njune roke je šlo veliko dnevniških zapisov vojakov ter civilistov, pregledala sta stotine fotografij in pričevanj. Ob marsikaterem zapisu jima je zaradi strahot vojne, zastal dih, sta povedala Nataši Uršič. V 888 dneh, kolikor je trajala soška fronta, izstopajo predvsem zgodbe in pripovedi posameznikov. Iz njih izvemo, da je bil boj z naravo bolj krut kot boj v strelskih jarkih. Veliko več časa kot bojevanju so vojaki posvečali vprašanju, kako ostati zdrav, kako se prehraniti, kako se ogreti in kar je najpomembnejše - kako ostati živ!
Prva v nizu oddaj, ki jih posvečamo stoti obletnici začetkov bojev na soški fronti. Naša sogovornika bosta Mihael Uršič iz Fundacije Poti miru v Kobaridu in Željko Cimprič iz kobariškega muzeja. Oba sta odlična poznavalca dogajanja na soški fronti in tudi vodnika po poteh, kjer so nekoč potekale bitke. Skozi njune roke je šlo nešteto dnevnikov vojakov ter civilistov, fotografij in pričevanj. Ob marsikaterem zapisu jima je zaradi strahot vojne zastal dih, sta povedala Nataši Uršič. V 888 dneh, kolikor je trajala soška fronta, izstopajo predvsem zgodbe in pripovedi posameznikov. Iz njih izvemo, da je bil boj z naravo bolj krut kot boj v strelskih jarkih. Veliko več časa kot bojevanju so vojaki posvečali vprašanju, kako ostati zdrav, kako se prehraniti, kako se ogreti in kar je najpomembnejše - kako ostati živ!
Danes smo zavili na zaledno cesto, ki iz Izole pelje proti Kortam. Pot proti družinski turistični kmetiji s konji, kamor smo se odpravljali, po nekaj kilometrih vzpenjanja v Šaredu zavije levo in nato takoj desno proti Medljanu. Sredi mirne narave in pogledov na sosednje vasi, je Mateja Brežan poklepetala s Kodarinovimi.
Trgovino s čevlji Kosič iz Gorice poznajo številni kupci z obeh strani meje. Prvo so odprli že takoj po vojni, leta 1948, na začetku nekoč največje trgovske ulice v Gorici, v Raštelu. Majhne pritlične prostore so imeli sprva v najemu, potem pa so jih odkupili. Trgovina je še danes na istem mestu, vendar ni edina. Kosiči jih imajo v Gorici še štiri. Vse do upokojitve je posle vodil, danes 82-letni Andrej Kosič. Njegov oče Benedikt je bil čevljar, ki je svojo vajeniško dobo začel v Zadrugi Jadran v Mirnu. Andrej s čevljarstvom ni nadaljeval, so ga pa čevlji v trgovini spremljali vse do upokojitve. Trgovsko tradicijo nadaljuje danes vseh pet otrok, ki je vpetih v podjetje, z nasveti pa jim še vedno pomaga oče Andrej. Pogovor Andrejem Kosičem in njegovim sinom Benediktom je pripravila Nataša Uršič.
Dušan Pangerc je idejni oče in ustanovitelj Obrtne cone v Dolini pri Trstu, po vzoru katere so nastale podobne obrtne cone tudi v več slovenskih občinah. Po duši gradbenik je ustanovil podjetje BETONFER, železokrivnico, specializirano podjetje za obdelavo železa za gradbeniške in industrijske namene. Hčerka edinka Aleksandra pa se je družinskemu podjetju, ki ga vodita skupaj z očetom pridružila kljub temu, da je bila njena poslovna pot sprva drugačna. Študirala je v Italiji, Sloveniji, Zda, doktoritala iz ekonomije in se namesto v evropskem parlamentu v Bruslju, zaposlila-doma. Ni ji žal. Podjetje je zgodba o uspehu , a tudi lep zgled izjemno dobrega sodelovanja dveh generacij in ljubezni med otroki in starši. Z Dušanom in Aleksandro se je pogovarjala novinarka Nataša Benčič.
Nekateri so že več desetletij zvesti svojemu poklicu. Med temi je zlatarski mojster Fredi Škerlavaj, doma z Opčin pri Trstu. Za poklic zlataraja se je odločil pred šestdesetimi leti in ga še danes rad opravlja. Obrti je izučil tudi obe hčeri, ki imata že dvajset let zlatarno v središču Trsta. V oddaji Primorski kraji in ljudje se je Tjaša Lotrič o posebnosti te obrti in nadaljevanju družinske tradicije pogovarjala z zlatarskim mojstrom in njegovo hčerjo Aleksandro.
V Ajdovščini je potekala slovesnost ob sedemdeseti obletnici prve slovenske narodne vlade po drugi svetovni vojni. Kot so ob ustanavljanju te vlade 5. maja leta 1945 povedali ustanovitelji, se je s tistim dnem začela nova doba slovenske zgodovine, doba svobode, doba samostojnega upravljanja lastnega življenja. Več o dogodku pred sedemdesetimi leti in utrip iz proslave pa v reportaži, ki jo je pripravila Karin Zorn.
Kras je pokrajina, močno povezana s kamnom; nenazadnje tudi koreh besede kras izhaja iz predindoevropske besede "kar(r)a", ki pomeni kamen. Kras je tudi sinonim za golo pokrajino, prekrito s kamenjem, po kateri brije močna burja. Nič kaj prijazni pogoji za življenje. Pa vendarle, človek je prepoznal uporabnost kamna in iz si iz njega izgradil ne samo bivališča, ampak je ta tudi lepo okrasil. S kamnitimi stopnicami, stebri, ertami, portali in še čem. Taki izdelki so in še nastajajo v rokah mojstrov, ki znajo spoštovati tradicionalno znanje, predvsem pa ga želijo ohranjati in širiti tudi na nove rodove. Družina Bele iz Koprive je ena takih, v kateri se s kamnoseško dejavnostjo ukvarja že tretji rod. Po upokojitvi očeta Severina je družinsko obrt prevzel Simon. Njuna delavnica je usmerjena v izdelavo gradbenih elementov iz kamna. Oče Severin je to počel z rokami, Simon pa se je zaradi zahtev trga tehnološko posodobil. Ljubezen do kamna in želja ohraniti dediščino zanamcem sta močna razloga, da kljub težkemu delu, ostaja zavezan kamnoseštvu. Severina in Simona je pred mikrofon povabila Irena Cunja.
Ste se danes že pogledali v ogledalo? Ste pogledali skozi okno? Brez dela steklarjev tega ne bi mogli storiti. V današnji oddaji Primorski kraji in ljudje bomo spoznali steklarsko družino Tulek iz Sežane. Upokojenega steklarja Irfana in njegovega sina Idriza, ki je pred leti prevzel delavnico, je obiskala Tjaša Škamperle.
Na Trgu Evrope - med Novo Gorico in Gorico - je v soboto potekalo slovesno odprtje Poti miru. 250 kilometrov dolga čezmejna trasa je nastala med Posočjem in Devinom. Sestavljajo jo že obstoječe zgodovinske poti, povezane z dediščino soške fronte ter z naravnimi in drugimi posebnostmi območja, kjer se je pred stotimi leti odvijala vojna vihra. Reportažo s slovesnosti je pripravila Nataša Uršič.
V oddaji Primorski kraji in ljudje smo tokrat na obisku pri družini Knez iz Strunjana. Knezovi so posadili prvi nasad kakijev na tem območju in tako pomembno zaznamovali razvoj tega kraja. Njihove dejavnosti segajo še na področje leposlovja, raziskovanja zgodovine in turizma ter gojenja drugih mediteranskih kultur. Med njimi sta artičoka in figa. Slednja je tudi del njihovih korenin. Prvi Knezovi so namreč v Strunjan prišli v začetku 20. stoletja iz Smokvice. Oddajo je pripravila Mateja Brežan.
Družina Krpanovih iz Nove Gorice je družina vzgojiteljev - graditeljev. Oče Vladimir - Lado je postavljal temelje povojne društvene športne dejavnosti v Renčah in taborništva na Goriškem. Žena Dora je postavljala vsebino vrtcev na Primorskem. Njuna hči Anka nadaljuje družinsko tradicijo in je tudi vzgojiteljica. K pogovoru v oddaji Primorski kraji in ljudje jih je povabila Zdenka Tomulić.
Slaščičarja Jadran-pri Ekremu v Izoli, ob morju je tu že tako dolgo, da se nam zdi, da je tu od vedno. V petdesetiih letih prejšnjega stoletja je v Slovensko Istro iz Makedonije prišel mladi Ekrem Salija in zdaj že njegovi vnuki vodijo slaščičarno, ki jo imajo radi domačini in turisti. Tako legendarna je, da je skupina Boomerang v 80-ih letih o njih pela pesem "Ekrem in sin", za katero je tekst napisal Drago Mislej-Mef. Nataša Benčič je v goste povabila drugo in tretjo generacijo slaščičarjev Salija- brata Tačka in Adnana in tačkovega sina Ajhana.
V Izoli ob morju že desetletja stoji slaščičarna, ki ji vsi pravijo kar "pri Ekremu", čeprav je njeno uradno ime drugačno. Pokojni Ekrem Salija, ki se je v Slovensko Istro iz Makedonije preselil leta 1952, je bil legenda....starejši se ga morda še spomnijo kako je nekoč davno z vozičkom prodajal sladoled od vasi do vasi.... Radi so ga imeli zlasti otroci, ki jim je sladoled rad tudi podaril. Njegova sinova Tačko in Adnan, vsak v svoji slaščičarni v Izoli družinsko tradicijo nadaljujeta, pogovoru za oddajo Primorski kraji in ljudje pa se je pridružil tudi Tačkov sin Ajhan, ki že prevzema vajeti očetove slaščičarne. Ekremova delavnost in prjaznost pa je navdihnila tudi glasbenike. Drago Mislej Mef je v 80-ih letih prejšnjega stoletja napisal pesem "Ekrem in sin", ki jo je pela skupina Boomerang. Slišali jo bomo, po dolgih letih spet, ob koncu pogovora, ki ga je s tremi generacijami iste družine Salija pripravila Nataša Benčič.
V Izoli ob morju že desetletja stoji slaščičarna, ki ji vsi pravijo kar "pri Ekremu", čeprav je njeno uradno ime drugačno. Pokojni Ekrem Salija, ki se je v Slovensko Istro iz Makedonije preselil leta 1952, je bil legenda....starejši se ga morda še spomnijo kako je nekoč davno z vozičkom prodajal sladoled od vasi do vasi.... Radi so ga imeli zlasti otroci, ki jim je sladoled rad tudi podaril. Njegova sinova Tačko in Adnan, vsak v svoji slaščičarni v Izoli družinsko tradicijo nadaljujeta, pogovoru za oddajo Primorski kraji in ljudje pa se je pridružil tudi Tačkov sin Ajhan, ki že prevzema vajeti očetove slaščičarne. Ekremova delavnost in prjaznost pa je navdihnila tudi glasbenike. Drago Mislej Mef je v 80-ih letih prejšnjega stoletja napisal pesem "Ekrem in sin", ki jo je pela skupina Boomerang. Slišali jo bomo, po dolgih letih spet, ob koncu pogovora, ki ga je s tremi generacijami iste družine Salija pripravila Nataša Benčič.
V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo dali besedo družini Pegan, ki jo že tri generacije povezuje kultura oziroma glasbena umetnost. Oče Leander, dolgoletni pedagog in dirigent več pihalnih orkestrov, je dirigentsko paličico predal decembra, sin vanja je pisatelj, a hkrati poučuje kitaro, hči katja je pristala v gledališču kot režiserka in direktorica koprksega gledališča. Tudi njen najstarejši sin Voranc je že v umetnostnih vodah in končuje likovno akdemijo. Za Peganov rod gotovo velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Prisluhnimo, kako je stekel pogovor, ki ga je pripravila Neva Zajc.
V oddaji Primorski kraji in ljudje bomo dali besedo družini Pegan, ki jo že tri generacije povezuje kultura oziroma glasbena umetnost. Oče Leander, dolgoletni pedagog in dirigent več pihalnih orkestrov, je dirigentsko paličico predal decembra, sin vanja je pisatelj, a hkrati poučuje kitaro, hči katja je pristala v gledališču kot režiserka in direktorica koprksega gledališča. Tudi njen najstarejši sin Voranc je že v umetnostnih vodah in končuje likovno akdemijo. Za Peganov rod gotovo velja, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Prisluhnimo, kako je stekel pogovor, ki ga je pripravila Neva Zajc.
Koprska družina Poklar je povsem športno obarvana. Brata Igor in Brane sta vrsto let igrala rokomet na najvišji ravni, predvsem Igor je zelo uspel tudi kot trener. Branetova otroka, Nejc in Tine, sta prav tako vrhunska rokometaša, ki nadaljujeta uspešno tradicijo. Z vsemi se je pogovarjal Primož Čepar.
Družina Radovac v svojem ateljeju Foto Belvedere v Kopru in na terenu že štiri desetletja beleži pomembne trenutke meščanov in prebivalcev širše okolice. Kakor pravita oče Ljubo, ki je tudi akademski slikar, in sin Patrick, še vedno fotografirata in razvijata fotografije z najrazličnejših dogodkov, od porok do portretov za osebne izkaznice. Le da se je skozi čas poleg fotografske tehnike spremenil tudi obseg dela. In čeprav se v vseh stvareh pri delu ne strinjata povsem, sta si enotna glede tega, da za dobro fotografijo ni dovolj dober fotoaparat. Potrebno je znanje. Fotografa Ljuba in Patricka Radovca v današnji oddaji Primorski kraji in ljudje predstavlja Lea Širok.
Ajdovsko družinsko podjetje Franc Grum Sodavičastvo že več kot sto let izdeluje pijače iz sodavice. Začel je farmacevt Franc Grum leta 1907, danes pa obrt naprej pelje pravnuk Tomaž. Recepti za pripravo oranžad ostajajo tudi po vseh teh letih še vedno družinska skrivnost, med najbolj poznanimi pijačami pa je 'pašaréta'. Marijo Grum in njenega sina Tomaža je obiskala Karin Zorn.
Neveljaven email naslov