Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
727 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
Gost tokratne oddaje je bil Gorazd Vilhar, umetnostni zgodovinar in fotograf, ki živi in ustvarja na Japonskem. Borja Močnik pa med drugim vrti sladki soul kalifornijske zasedbe Moonchild ter svežo ploščo francoskega producenta Huga Kanta.
Barbara Cerar je stalna članica SNG Drama, ki bo prav nocoj doživela svoj operni debu, na velikem odru SNG opera in balet Ljubljana. V vlogi Fidelia bo nastopila v sloviti Beethovnovi operi Fidelio nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovena. Trenutno jo gledamo v dveh predstavah, Lady Macbeth in v postmodernistični dramski utopiji Merlin ali Pusta dežela, nemškega avtorja Tamkreda Dorsta. Barbara Cerar je ustvarila številne gledališke in filmske vloge ter prejela veliko nagrad in priznanj kot so: Zlata paličica, Žlahtna komedijantka, nagrado ZDUS, Borštnikova nagrada, nagrada Prešernovega sklada za leto 2009 ter nagrade za filmske vloge
Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica, ki prepleta umetnost, znanost in tehnologijo. S hidrofonom, posebnim podvodnim mikrofonom, snema podvodni živalski svet. Z umetnico smo se pogovarjali o dveh aktualnih projektih o projektu Aurelia 1+Hz (obravnava odos med meduzami, človekom in strojem) in Aqutocene (projekt o podvodnih zvočnih krajinah), ki je bil pred kratkim predstavljen v Šempasu.
Tomato Košir sooblikuje naslovno ilustracijo Objektiva, sobotno prilogo časopisa Dnevnik. Prvega aprila je za naslovno temo 'Nasilni otroci' uporabil tloris otroške igrice "Človek ne jezi se" ter znotraj pobarvanih krogov, ki z različnimi barvami zaznamujejo štiri polja, izrisal kljukasti križ. Nekateri so ga opazili, drugi ne … "Pri ilustraciji gre lahko za samostojni vizualni komentar ali interpretacijo člankov, ki so objavljeni v prilogi. Kadar si teme tedna zaslužijo samostojne obravnave, potem naslovnica postane povsem enakovredna pisanemu komentarju."
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Marija Skočir, vodja galerije Jakopič in kustosinja razstave Damjan Gale, arhitekt svetlobe.
Milan Dekleva je izvrsten pesnik, prozaist, romanopisec, prevajalec in dramatik, njegov poseben svet je tudi svet glasbe, kjer uživa, ko piše libreto…ali kot izvrsten jazz pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Za založbo Kud Sodobnost International je Dekleva mojstsko prevedel zbirko pesmi Brezvezne rime, bengalskega pesnika, pisatelja in dramatika Sukumar-a Ray-a, enega najvznemirljivejših indijskih ustvarjalcev za otroke in mladino. Sukumar Ray, sodobnik Lewisa Carrola in Edwarda Leara, velja za prvaka indijskega nonsensa.
Miloš Kosec je študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo končal leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo. Istoimenska knjiga je konec istega leta izšla pri založbi Praznine. Leta 2007 je sodeloval pri pripravi monografije o arhitektu Edvardu Ravnikarju ter pri pripravi razstave Ravnikarjevega dela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Ukvarja se s projektiranjem arhitekture, krajinske arhitekture in scenografije. Kot publicist s področja arhitekturne teorije in zgodovine sodeluje pri revijah Praznine, Arhitektov bilten in Outsider. Trenutno pripravlja doktorat v Londonu.
Mlada režiserka in dramaturginja je bila gostja pri Nini Zagoričnik v oddaji Proti etru spet ta dež.
Po vrnitvi iz ZDA sta se v studiu Vala 202 oglasila Žiga in Boštjan Virc.
Gost oddaje Proti etru: spet ta dež je filmski režiser Nemanja Kusturica, ki smo ga nekoč poznali kot bosanskega režiserja Emirja Kusturico, čeprav se pod svoje filme podpisuje kot Emir. Vmes se je svet temeljito spremenil – in to je najmanj, kar lahko rečemo tudi za Kusturico. Zaradi svojih stališč, predvsem neprikrite podpore Slobodanu Miloševiću, se je iz Sarajeva že med krvavo vojno preselil v Srbijo. Zaradi tistega obdobja je požel nemalo kritik, ampak to nista ne tema ne razlog za tokratni pogovor.
O čem razmišlja in kaj počne Maruša Majer, ena najbolj razpoznavnih in samosvojih slovenskih filmskih in gledaliških igralk, ki trenutno nastopa v številnih uprizoritvah na odru v novomeškem teatru APT, v Mladinskem gledališču, v Mestnem gledališču Ljubljana, v Gleju, v Mini teatru, v neodvisnih produkcijah in trenutno na vajah za novo predstavo v Prešernovem gledališču Kranj.
V oddaji Proti etru spet ta dež je Nina Zagoričnik gostila Andrée Lück-Gaye, francosko prevajalko slovenskih korenin, ki je prevedla številna slovenska literarna dela v francoščino: Vladimirja Bartola, Borisa Pahorja, Lojzeta Kovačiča, Andreja Blatnika, Aleša Debeljaka, Florjana Lipuša, Miška Kranjca, esej Matjaža Kmecla ter 5 romanov Draga Jančarja. Za svoje prevode je prejela najvišjo francosko in evropsko nagrado.
Tanja Petrič o tem, kaj je dobra in kaj slaba kritika? In kako opazuje mlado generacijo kritikov, ki je na pohodu v Sloveniji?
Mathias Rambaud, francoski pisatelj, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, lani je pri pariški založbi Arlea izdal svoj literarni prvenec Le livre des sejours et des lieux, v prevodu Luka Novaka pa je izšel pod naslovom “O bivanju in krajih” pri založbi Totaliteta.
Študirala je umetnost, radio jo je pritegnil med okrevanjem po prometni nesreči. Prineslo jo je na Val 202, kjer ima še danes oddajo Proti etru, spet ta dež, ki bi v resnici moral biti spet ta jazz. Živela je v New Yorku. Se izobraževala na tujih radijskih postajah, veliko potovala, ustvarjala seveda predvsem za radio, a tudi za televizijo in časopise. Za Tanjug je prebirala vremensko napoved in celo rezultate nogometnih tekem. Skoraj izključno v živo je intervjuvala številne tuje in domače kulturnike, na primer Vaclava Havla in Paula Coelha, pa tudi politike: nekje v Avstriji je tako presenetila Janeza Drnovška, ki je bil v družbi Vladimirja Putina neverjetno dobre volje. Pri prejemnici novinarske nagrade za življenjsko delo Nini Zagoričnik doma. Z mikrofonom med knjigami, katalogi, umetniškimi slikami bazenov. Ob spremljavi izbranega jazza in srkajoč gingerino. O radiu, glasu, zgodbah, potovanjih, filmskih festivalih, novinarstvu, Slavoju Žižku, umetnosti, vsem lepem. Proustovem vprašalniku. In o tistem hribu tam med Strunjanom in Izolo.
Neveljaven email naslov