Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
730 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel Vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in Vesno za fotografijo. Na LIFFu je prejel nagrado žirije Fipresci.
Italijanska režiserka Laura Samani o obsedenosti raziskovanja čudežev, pomembnosti sodelovanja filmske ekipe, večkrat nagrajenem prvencu Telesce in moči kinematografije
Nekega zimskega dne, v majhni ribiški vasici na severovzhodu Italije, mlada Agata rodi mrtvo hčerko. Po katoliškem izročilu je duša mrtvorojenca obsojena na večno tavanje, a govori se, da je nekje na severu svetišče, kjer otroke oživijo za en sam dih – ravno toliko, da jih krstijo in rešijo njihovo dušo. Agata si na hrbet priveže zabojček z mrtvim detecem in se poda na dolgo pot proti čudežnemu kraju.
Laura Samani je italijanska režiserka, avtorica prvenca Piccolo Corpo (Telesce), ki se dogaja na furlanskem podeželju na začetku 20. stoletja. Svetovno premiero je doživel v Cannesu, videli pa smo ga tudi na Festivalu slovenskega filma Portorož, kjer je prejel vesno za najboljšo manjšinsko koprodukcijo in vesno za fotografijo. Na LIFF-u je prejel nagrado žirije Fipresci. Režiserkin način pisanja primerjajo s pisanjem pisatelja Itala Calvina.
"Vsekakor bi si želela, da bi bilo to res, seveda pa ni. Če zdaj pomislim, je bil začetek zgodbe v moji glavi bolj srhljiv, mračen in žalosten. Tisto, kar me resnično očara, je Agatin pogum, ko se pretvarja, da lahko spremeni potek stvari, saj je tak tudi moj odnos. Ne sprejemam odločitve, ki mi niso blizu, borim se proti njim, kar je naporno, zato Agato občudujem."
Dodatno razpoloženje v filmu pričarata originalna filmska glasba skladateljice Fredrike Stahl in kostumografija Loredane Buschemi. Poseben čas dajejo tudi kadri, posneti v naravni svetlobi, ki so delo direktorja fotografije Mitje Lična.
"Zame je najosupljivejša stvar pri filmu njena skupnost, zato sem se že odločila za svoj naslednji filmski projekt. Če bi želela delati sama, bi bila najbrž slikarka. Skupnost je najpomembnejša kakovost; več ko nas je, več idej si lahko porazdelimo, hkrati pa je tudi pot do končne rešitve lažja. Prav filmska ekipa je bila prva, s katero sem govorila o svoji obsedenosti raziskovanja čudežev. To je neke vrste obsedenost in za film sem se odločila z namenom, da pri njegovem nastanku ne bi bila sama."
Prvenec je dodobra spremenil življenja filmski ekipi, pa vendar Laura Samani pravi, da ne želi ostati režiserka vse življenje.
"Trenutno se pač rada izražam skozi kinematografska orodja. Kar si želim, kar imam in kar se mi je zgodilo, je to, da sem pustila svoji ekipi delati, da smo na neki način sobivali skupaj in to je tudi tisto, o čemer govori film."
Prejemnik Borštnikovega prstana Vlado Novak se takole spominja svojih začetkov: “Kot mlad mulc sem v predstavi ‘Škrlatni prah’ igral možakarja s plavo brad, to je bila ena zelo majhna vloga, kjer je kritik Borut Trekman napisal, … možakarja s plavo brado je igral Vlado Novak, njegov govor zagotovo ni sodil na oder profesionalnega gledališča in je imel seveda absolutno prav. Takrat sem jaz govoril v pristni mariborščini …” Vlado Novak, gledališki in filmski igralec, član SNG Maribor.
Tina Gregorič vabi vse, ki bi jih zanimala izkušnja nanoturizma in bivanja znotraj razstave BIO50. Bivanje v Fužinskem gradu pomeni, da lahko vsak udeleženec sodeluje pri razstavi, lahko premešča predmete in s tem postane sooblikovalec razstave …
Igor Prassel, ki stoji takorekoč na čelu dveh filmskih festivalov v Sloveniji, kot vodja Festivala slovenskega filma ter programski direktor in ustanovitelj Animateke, mednarodnega festivala animiranega filma, v oddaji Proti etru.
V oddaji Proti etru spet ta dež bo Nina Zagoričnik gostila 29-letnega filmskega režiserja Blaža Završnika.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Borja Močnik v oddaji Proti etru spet ta dež ponuja novo ploščo nemške afro zasedbe Woima Collective.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru je bila Bernarda Županek, kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana in glavna kuratorka velike razstave “EMONA, Mesto v imperiju”, ene od ključnih dogodkov krovnega projekta “EMONA 2000”.
Sogovornik je bil Jožko Rutar, direktor Filmskega centra Slovenije.
Vizualna umetnica Huiqin Wang je avtorica slikanice “Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu.”. Gre za prvo slovensko–kitajsko knjigo, ki skozi tekst in ilustracije govori o slovenski legendarni oseb/nosti Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu – s kitajskim imenom Liu Songling, astronomu, matematiku, zgodovinarju, geografu in diplomatu, ki je bil v svojem času, zaradi znanstvenih odkritij, eden največjih učenjakov na svetu.
Livija Pandur je kot dramaturginja sodelovala pri vseh uprizoritvah režiserja in brata Tomaža Pandurja, ki ji je zaupal tudi vodenje njihovega gledališča Pandur Theaters.
“Slovenija ima kar 24 gastronomskih regij, kar marsikdo v Evropi ne more razumet, da pri toliko kvadratnih kilometrih imamo tolikšno različnost in bogastvo hkrati”, trdi etnolog Janez Bogataj, avtor 14 knjig o kulinariki in edini Slovenec, ki ga je britanska založba kulinaričnih knjig Anness Publishing povabila, da napiše knjigo o slovenskih jedeh. Knjiga v angleškem izvirniku The Food and Cooking of Slovenia je doživela celo ponatis!
Jera Ivanc je klasična filologinja in odlična prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, in je velika poznavalka Evripideve in Senekeve Medeje. Slednjo je prevedla leta 2008 za založbo Modrian. Po njenem prevodu so jo pred kratkim premierno uprizorili na Velikem odru SNG Drama. Prevedla je tudi igro Plavtovih Dvojčkov in jo posvetila svojemu bratu dvojčku.
Marija Skočir, kustosinja in vodja Galerija Vžigalica in Galerije Jakopič, soavtorica retrospektivne razstave Labirinti časa in kataloga.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Rojen v Trstu leta 1982. Piše in riše že od osnovne šole dalje. Zelo ga fascinira tudi gledališče, čeprav ne ve zakaj……«podpišem to izjavo«, pravi Igor Pison, ki je zapisana na ovitku njegovega literarnega prvenca v slovenščini »Zasilni izhodi«. Igor Pison se te dni podpisuje tudi pod avtorsko priredbo in režijo krstne uprizoritve romana Angel pozabe, Maje Haderlap koroške slovenske pesnice in dramaturginje, na Malem odru SNG Drama. Igor Pison je doživel tudi gledališki krst v slovenskem gledališkem prostoru!
Marko Terseglav, etnolog, dolgoletni raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu.
Neveljaven email naslov