Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je še posebej ponosna. Čeprav pravi, da se ne počuti najbolje, ko mora pokritizirati Slovence, smo jo prepričali, da ji za to dejanje ne bomo zamerili. Prav je, da nam priseljenci nastavijo ogledalo, s čimer nam pokažejo svoj, drugačen, Drugi pogled. Rubriko je pripravila Darja Pograjc.
Nino Bektashashvili iz Gruzije
Nino Bektashashvili se je iz Gruzije v Slovenijo uradno preselila pred tremi leti. Pred tem je prav tako tri leta živela razpeta med Slovenijo in Nemčijo. Težke življenjske izkušnje so oblikovale njeno osebnost, na kar je danes še posebej ponosna.
Njena prva vez s Slovenijo je bil bivši mož, ostala je zaradi otroka: “Sem spoznala svojega bivšega moža v Gruziji, sva živela tam eno leto, ampak potem po vojni med Gruzijo pa Rusijo sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo, ker on je že prej živel v Sloveniji. Sem bila 6 mesecev noseča, ko sem prišla v Slovenijo.” Njun, zdaj že šestletni otrok, je septembra opravil svoje prve šolske korake. Nino pravi, da so si vsi trije življenje uredili malce drugače kot to po ločitvi po navadi storijo slovenske družine.
To je bolj po nemškem zakonu, 50:50 skrbništvo za otroka. Se je bilo zelo težko navaditi, ker imaš en teden ogromno časa zase, si neodvisna, samostojna ženska in potem narediš to transformacijo iz enega tedna v drugi teden, ko pride otrok nazaj, in postaneš mamica za 24 ur.
Odločitev o selitvi ni bila načrtovana, kar odslikava težak življenjski položaj, v katerem se je ob prihodu v Slovenijo znašla 30-letnica.
Nisem imela službe, nisem govorila slovensko. Težave sem imela, res, težave z adaptacijo. Nisem imela prijateljev, sama sem bila. Preživela sem to fazo, ker je bilo treba.
“Zaradi preteklosti sem takšna kakršna sem danes in sem močnejša,” ponosno pove Nino.
Pri navezovanju stikov s Slovenci pogosto naleti na težave. Slovenija je država, v kateri tujec potrebuje kar nekaj časa, da se res počuti domače. A upa, da bo nekoč bolje. “V državi v kateri živiš, potrebuješ prijatelje,” doda. Ti pa so ostali doma, v kulturi, ki je malce bolj odprta, živahna in temperamentna kot slovenska. Je pa Nino ugotovila, da ji ustreza naš koncept zasebnosti.
To je glavna stvar, ki sem jo odkrila v Sloveniji takrat, ko sem začela živet sama. Da imam mir tukaj. Tega v Gruziji nisem imela.
Žal smo Slovenci malce bolj zaprti, pove. Tujce spustimo do neke meje, naprej ne. Nino veliko razmišlja o tem, kako se približati Slovencem, kako sploh pristopiti.
Gruzija je znana predvsem po močni in bogati vinski tradiciji. Vino shranjujejo in bogatijo v lončenih posodah, ki jih imenujejo “kvevri“. Pa slovenska vina?
Večinoma poznam vina iz Goriških Brd, ker osebno poznam ljudi, ki delajo vino. Res dobro vino imate. A primerjava ne bi bila prava, ker zdaj nimamo tako kvalitetnega vina v Gruziji, gre za to masovno proizvodnjo. Ampak, ko bomo šli nazaj k kvevriju in vinogradništvu v kvevriju, potem bomo dobili nazaj to kakovost.
Fotografija in slikanje sta umetnosti, ki hranita Gruzijkino dušo. Sicer se je pri nas ukvarjala tudi s prevajalstvom in učenjem angleškega jezika, minulo poletje pa je dobila priložnost in se preizkusila v vlogi restavratorke na Mestnem trgu 10.
To je stavba iz leta 1600. Mislim, da bo postala hotel. Malo sem ponosna, ker to je ena zelo stara stavba na Mestnem trgu in je bilo težko delati tam, ker je res stara in smo si vzeli veliko časa, da jo renoviramo.
Na vprašanje, ali se bo pri nas ustalila, odgovarja, da verjetno, ja – predvsem zaradi sina. Čisto vse pa bo na koncu odvisno od zaposlitve.
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
Kamišibaj je ulična umetnost, v kateri se prepleta zgodba in slika oz. risba, ki jo kamišibajkarji vlečejo skozi mini leseni oder, ki se imenuje butaj. Po tridnevnem festivalu kamišibaja se je Cirila Štuber pogovarjala s kamišibajkarko Katarino Peterc, mag. bibliotekarstva iz knjižnice Domžale, kjer prav tako organizirajo festival kamišibaja.
Bil je izjemen retorik, brez dlak na jeziku, hitrih in čvrstih argumentacij, največkrat izraženih prek satire, parodije in pamfleta.
Po hrupu dneva nas večer objame s svojo milino za naša ušesa in pusti, da malo počijejo. Ampak, če samo za hip postanete, odprete okna vašega domovanja ali pa se preprosto osredotočite na svoje dihanje, korake po sobi, šumenje radijskega sprejemnika ali brnenje računalnika … potem veste, da ste obdani z zvoki. Kako dobro jim znamo prisluhniti ? In zakaj v nas zbudijo cel diapazon občutij, od veselja, sreče, do otožnosti. In nostalgije. Tako kot je Proust jedel magdalenice, bomo mi okušali oziroma, bolje, poslušali – zvočne slaščice vašega otroštva. Večer zvokov nocoj na Radiu Slovenija pripravljamo premierno, v studiu Prvega pa gostimo gospo Špelo Loti Knoll, akademsko glasbenico in glasbeno terapevtko, ki nam bo pomagala razumeti kako dojemamo zvok in zakaj so za nas posebni. Vabljeni, da nas pokličete in delite z nami svoje zvočne želje in spomine. Ekipa: Voditeljica: Mojca Delač Sogovornica: Mag. Špela Loti Knoll Tonski mojster: Matic Ferlan Ekipa v režiji: Anamarija Štrukelj Cusma, Luka Hvalc, Maj Valerij
Osrednji gost silvestrskega programa je bil doktor literarnih ved pater Karel Gržan. Govoril je o največji vrednoti, ki jo človek lahko ima - človečnosti, o spravi s samim seboj ob zaključku leta in združevanju, sodelovanju nas vseh, posebej, kadar smo obrnjeni stran drug od drugega.
"Kako si - usklajeno z duhom in telesom" je projekt ob letošnjem dnevu duševnega zdravja, organizira ga Društvo študentov psihologije Slovenije.
Evropska noč raziskovalcev 2022 poteka v sklopu dveh projektov, njen namen pa je na zabaven način predstaviti poklic in življenje znanstvenika. Na predstavitev dela vabijo tudi na Institutu Jozef Stefan, na Kemijskem institutu in na Geološkem zavodu Slovenije.
"Vsako leto je bolje," smo slišali od otrok na Pikinem festivalu in tudi starejši otroci se ne odpovejo sodelovanju. O tem v reportaži Špele Šebenik.
V terenskem studiu Prvega v Velenju smo gostili Janjo Garnbret, ta hip najboljšo plezalko na svetu. O vseh prevoženih kilometrih na trening in premaganih višincih se je z njo pogovarjala Metka Pirc.
Ob petem svetovnem dnevu čebel, 20. maja 2022, so se na vzhodnem delu grškega polotoka Halkidika srečali slovenski in grški čebelarji. Izmenjali so svoje izkušnje, prikazali svoje znanje in se dogovorili za povraten obisk Grkov v Sloveniji. Mednarodno izmenjavo spremlja Andreja Čokl, ki se nam je javila iz Arneje.
Pogovor z Danielom Celarcem o televizijski oddaji Moj klasični hit, v kateri znani Slovenci razkrijejo svojo najljubšo klasično skladbo.
Na državni praznik dan reformacije posebno oddajo namenjamo razvoju ženskega duhovništva v protestantskih cerkvah. Kot ugotavlja evangeličanski kaplan Primož Kumin, reformacija ni prinesla večjega napredka glede ženske duhovniške službe, je pa spremenila odnos do njih. Šele v 19. stoletju je bila prva ženska posvečena v duhovnico v Kongrecionalistični cerkvi in tej so sledile še druge protestantske cerkve po ZDA. V Evropi je od protestantskih cerkva kot prva uvedla ženske duhovnice nemška evangeličanska cerkev. Ponekod – na primer v poljski in latvijski evangeličanski cerkvi - še danes ne omogočajo ženskam posvetitve v duhovnice. Od protestantskih cerkva žensko duhovništvo sprejema ob evangeličanski le še anglikanska cerkev. S kaplanom Primožem Kuminom se je pogovarjala Nataša Lang.
V Petku brez pravila tokrat o kitarah. Sogovornik: glasbeni urednik Prvega Andrej Prezelj.
Janez Baš je že od leta 1991 na kopnem, podmorničar pa je postal v tistih zadnjih letih skupne jugoslovanske države. Gre vsekakor za izjemno neobičajno delo, za katerega se med drugim izobražuješ v popolni temi. Še več v naslednjih minutah. Najprej pa bomo izvedeli, kako je Janez Baš sploh prišel do tega poklica.
Na Prvi program Radia Slovenija se vrača priljubljena glasbena oddaja, nekoč znana kot Koncert iz naših krajev. Na prvem koncertu bo nastopil Alpski kvintet.
V spomin nedavno preminuli raziskovalki in izjemni interpretinji tradicionalnih pesmi iz Bosne in Hercegovine.
Na našo glasbeno cesto se vrača izjemna šestintridesetletna reggae pevka, avtorica in producentka z nazivom Jah9. 13. marca je pri eni osrednjih neodvisnih reggae založb, newyorški V.P., izšel njen tretji studijski album z naslovom »Note To Self«. Besedila z razmislekom lepo podprejo pevkine izlete proti mnogim, pogosto nepričakovanim obzorjem, album pa jo samo še utrjuje na položaju ene najbolj samosvojih izvajalk sodobnega reggaeja.
Neveljaven email naslov