Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
dr. Rosana Cerkvenik, je krasoslovka, vodi mednarodne projekte v Parku Škocjanske jame in je jamarka-članica Jamarskega društva Sežana. Ta park praznuje letos 30. letnico vpisa v Seznam svetovne naravne in kulturne dediščine pri UNESC-u in 20. letnico ustanovitve parka.
Leta 2006 je v svoji diplomi med drugim zapisala: “ jame so človeku poznane od vedno. Uporabljal jih je kot zavetišče ali bivališče. V njih so živeli tudi bogovi (na primer; Mitra, poznani so obredi darovanja v Mušjo jamo in podobno). V jamah so živeli tudi zli demoni, le redko pa tudi dobre vile. In vedno je bila prisotna želja, da bi vedeli kaj se skriva za temnimi vhodi ter da bi razumeli kako so te jame nastale in na kakšen način se povezane s podzemnim tokom reke Reke…”
Delovno mesto dr. Rosane Cerkvenik je zagotovo nekaj posebnega in veličastnega, to je namreč Park Škocjanske jame pri Divači. Gre za izjemen kraj, na katerem reka Reka že tisočletja ustvarja titanske kanjone, osupljive previsne in prepadne stene, jamske prostore in druga kraška podzemeljska čudesa. Gostja Razkošja v glavi dr. Rosana Cerkvenik je sodelavka parka pri mednarodnih projektih.
Rosana Cerkvenik je vsak dan znova vesela, ko gre v službo – pa ne samo zato, ker ima službo, ampak predvsem zato, ker jo ima v Parku Škocjanske jame. Z njim je povezana že kar nekaj časa. Z delom v parku je začela kot študentka in bila tam nato skozi celoten študij kot vodnica turistov po jami in po parku. Potem pa se je začela ukvarjati z delom pri mednarodnih projektih. Začela je bolj podrobno spoznavati upravljanje lokacij svetovne dediščine in še danes po 15 letih, je še vedno v parku.
Tam je lepo delati, ker se prepletajo različna področja, parki so namreč lepa priložnost za sodelovanje, tako za komunikacije z domačini kot za strokovne raziskave, za spoznavanje in zbiranje priložnosti in za povezovanje z drugimi zavarovanimi območji, in resnično je vsak dan lahko lep. Zaveda se, da smo lahko veseli, da imamo tudi taka delovna mesta.
Jame na Klasičnem Krasu so obiskane od prazgodovine, ko so služile kot zavetišča ali kultni prostori. Intenzivnejša raba se je začela v 17. stoletju ob začetku turizma v Vilenici, še posebno pa v 19. stoletju, ko so se za turistični obisk odprle tudi druge jame. Hkrati sta se začela razvijati jamarstvo in krasoslovje kot znanost. Sistematične raziskave podzemlja so se začele sredi 19. Stoletja. Namenjene so bile raziskovanju podzemnega toka Reke, da bi poiskali vodni vir za razraščajoče se mesto Trst. Razlog za začetek raziskav je bil torej ekonomski, a je bil hkrati podlaga za razvoj turizma in jamarstva.
Krajev z imenom Škocjan je v Sloveniji kar nekaj, vsi so povezani z vodnimi ponori ali izviri. Zakaj pa je Park Škocjanske jame, v katerem dela Rosana Cerkvenik, nekaj posebnega?
Ko so leta 1986 Škocjanske jame vpisali na seznam svetovne dediščine so bila drugačna merila za vpis kot so danes. Takratna utemeljitve vpisa je bila, da je to svetovni fenomen, se pravi jam in kraške hidrologije. Na enem, zelo majhnem prostoru se prepletata alpska in pa mediteranska flora in favna. Druga dva kriterija pa sta bila iz kulturnega področja, in sicer bogata in pestra zgodovina raziskovanja jam, in pa tudi izvor oziroma pričetek nekih sistematičnih, tudi znanstvenih raziskav in izvir nekaterih, za kraške pojave svetovno znanih besed in poimenovanj (dolina, polje itd.).
No potem so imeli tukaj kot kriterij, oziroma utemeljitev, še to bogato arheološko dediščino. Ljudje so videli prav v tem stiku ponora reke v podzemlje vhod v Hades, se pravi vhod v onostranstvo. In prav na območju parka imajo nekaj jam, ki so arheološko zelo pomembne tudi v mednarodnem merilu. Takrat je bilo pomembno dejstvo, utemeljitve, tudi to, da je tukaj pač ohranjena nekatera tipična kraška arhitektura.
Sistematične raziskave Škocjanskih jam so se začele v 2. polovici 19. stoletja, čeprav so jame obiskovali in opisovali že prej. Raziskovanje Škocjanskih jam sta pogojevala dva dejavnika, in sicer potrebe po vodnih virih za naraščajoče mesto Trst ter turistični obisk. Za Škocjanske jame je značilno, da so hkrati potekale raziskave, nadelava in urejanje poti ter turistični obisk. Prvi jamarji v Škocjanskih jamah so bili domačini in strokovnjaki iz Trsta ali drugih krajev tedanje habsburške monarhije. Domačini so bili jamski vodniki in jamski delavci, strokovnjaki pa so skrbeli za vodenje raziskav, pa tudi za finančna sredstva za nadelavo poti.
Naslov doktorske naloge Rosane Cerkvenik je bil povezan z vplivom obiskovalcev na jame. V svoji doktorski nalogi je obdelala 25 različnih jam. Preučevala je kako različni tipi obiskovalcev, bodisi pravi obiskovalci turisti, kako jamarji, znanstveniki in naključni obiskovalci povzročajo škodo, včasih tudi nevede, in kakšna je ta škoda. Raziskave so pač pokazale, da so te ne-turistične jame, ki so bile obiskane že nekaj sto let in v katere se redno hodi, precej poškodovane. Tu je izpostavila dve vrsti poškodb, eno so grafiti oziroma podpisi, ki se začnejo takrat ko je primorski del današnje Slovenije pripadal Italiji. Takrat se začne obdobje velikih barvnih podpisov po jamah, to se je nadaljevalo do 90 let prejšnjega stoletja, ko se je miselnost, oziroma skrb za jame zelo spremenila. Drugi tak negativen vpliv pa so poškodbe ne le kapnikov, ljudje so se, in se zavedajo, njihovega pomena, ampak tudi drugih vsebin, ki so v jamah. To so različni peski, ilovice, blato in gline. Glede grafitov, podpisov doda, da je dejstvo, da so se ljudje vedno radi podpisovali ko so prišli v jame. Vendar je treba jasno ločiti podpise z grafitnimi svinčniki, in velike barvne packarije. Ko so v sredini 19. stoletja prišli obiskovalci v jamo, so bili njihovi podpisi drobceni, in jih človek skoraj ne opazi. Po letu 1920 pa se pojavijo podpisi veliki nekaj kvadratnih metov, običajno na najbolj markantnem, najlepšem delu jame ali mogoče na edinem kapniku v jami.
Rosana Cerkvenik pravi, da imamo v Sloveniji več kot 11.000, od tega jih je le nekaj več kot 20 odprtih za turizem. Imamo tudi precej jam, ki so odprte in vanje lahko stopi vsakdo. Po zakonu o varstvu podzemnih jam te delimo na tri kategorije; v prvo sodijo jame s prostim dostopom – to pomeni, da v njih ni nikakršnega nadzora. V drugo – med turistične – sodijo jame z nadzorovanim vhodom. Med njimi je tudi nekaj drugih, neturističnih jam, in to zaradi različnih vzrokov. Tretja kategorija je kategorija zaprtih jam. V Sloveniji imamo zdaj 6 takih. To so jame, ki so bile odkrite razmeroma pozno; govorimo o obdobju pred 10-imi ali 15-imi leti. Bile so tako dobro ohranjene, da bi vsak vstop vanje lahko pomenil rušenje krhkega jamskega ravnovesja. Rosana se popolnoma strinja, da imamo nekaj jam, ki so tako dobro ohranjene, da so tako rekoč zaprte oziroma da vstop vanje odobri minister za okolje, in to le za posebne raziskovalne namene. Sicer pa je prav, da jame, ki so tako ali drugače posebne, nadzorujemo, tako da se ve, kaj se v njih dogaja. Velika večina ljudi, ki hodijo v jame, gre vanje z dobrimi nameni, še vedno pa se dogaja tudi to, da iz njih odnašajo pomembne arheološke najdbe, ogrožene živalske vrste ali kaj podobnega.
Dr. Rosana Cerkvenik meni, da so v našem odnosu do jam opazni bistveni premiki, predvsem na področju varstva jam, vendar pa se naše zavedanje o pomenu jam spreminja zelo počasi. To se opazi tudi pri tem, da se obiskovalci jam v splošnem zavedajo pomena ohranjanja kapnikov, veliko manj pozornosti pa namenijo varovanju drugih jamskih sedimentov. Kot je prepričana, velja izpostaviti, da smo sicer priča nekaterim dobrim praksam upravljanja jam, na primer označevanje poti in zaščita jamskih tal takoj po odkritju jame, čiščenje jam, in podobno, na drugi strani pa moramo stremeti k temu, da se pri kakršnih koli posegih in prenovah v turističnih jamah največ pozornosti posveča varovanju morfoloških in drugih oblik v jamah, podobno kot pri prenovi objektov kulturne dediščine. Pri razumevanju pomena jam ne smemo pozabiti, da so jame v prvotni obliki prostor brez kakršnihkoli antropogenih elementov ter prostor tišine in teme. Stremeti moramo k temu, da tako tudi ostane.
Park Škocjanske jame ima kar nekaj arheološko zelo pomembnih jam, recimo Mušjo jamo. Kot vemo je iznos arheoloških ostankov iz jam posebno občutljivo vprašanje? Kako je Park Škocjanske jame izpostavljen tem posegom?
Rosana Cerkvenik pravi, da je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v parku res Mušja jama.
Raziskovali so jo v 19. stoletju, glavni vodja je bil Marchesetti. Takrat sta park in celotna Slovenija spadala pod Avstro-Ogrsko in vse najdbe so bile zakonito odnesene v muzeje; danes jih je večina v Dunaju in Trstu. Verjetno jih je bilo pozneje veliko odnesenih tudi v zasebne zbirke in danes jih je težko dobiti nazaj.
Trudijo se, da bi dobili kopije nekaterih najpomembnejših najdb in orodij, nekaj so jih že.
Potem ko je bil park ustanovljen, leta 1986, so Mušjo jamo začeli nadzorovati – na vhod so namestili vrata z namenom, da bi preprečili nadaljnje ropanje tega pomembnega arheološkega najdišča.
Odnos do parkov in zavarovanih območij v Sloveniji je zelo različen, nekateri vidijo v njih oviro za življenje, drugi pa možnosti razvoja. Dejstvo je, da je treba, preden se naredi kakršen koli poseg ali določi novo zavarovano območje, vedno najprej vprašati domačine, ali se strinjajo ali ne. Kako Rosana Cerkvenik gleda na več kot 15-letno pot, ki jo je prehodila od turistične vodnice do strokovnjakinje?
Človek vedno raste, in se vedno uči, uči se tudi na svojih napakah, prav zato je pomembno, da se srečujemo z drugimi zavarovanimi območji, z drugimi upravljavci, da si delimo izkušnje, da nekako vidimo, kje so dobre prakse, da vidimo kje smo zgrešili mi, kje so zgrešili oni. Lahko bi rekla, ne vem, če se je odnos spremenil, ampak se spreminja človek. Drugače dojema stvari, več ve, to je gotovo. Po njenem mnenju je človek tisti, ki daje naravi, okolju neko vrednost. Tudi na primeru Škocjanskih jam oziroma parka imajo domačini izjemno vlogo. Če ne bi bilo teh domačinov, ki so takrat raziskovali Škocjanske jame, ki so delali kot jamski delavci in so bili v pomoč tedanjim strokovnjakom, iz tedanje avstrijske države, tudi nje in ostalih v parku danes ne bi bilo. Tako, da se to včasih tudi spregleda, to vlogo domačinov. Je pa treba iskati neko ravnovesje, da tudi dejavnosti domačinov ali pa prebivalcev, ne bi pretirano negativno vplivale na ravnovesje na krasu, kjer vemo, da vsak poseg na površju bistveno negativno vpliva tudi na procese v podzemlju.
Pa imajo kdaj težave s prepričevanjem prebivalcev parka, naj odobrijo poseg, ki bo vplival na njihovo življenje? Rosana meni, da s prebivalci na splošno zelo dobro sodelujejo. Stvari sprejemajo z razumevanjem; park zdaj že 20 let deluje na njihovem ozemlju, zato poznajo postopke, potrebne za pridobitev dovoljenj za posege. Te dajeta Zavod za varstvo naravne ali Zavod za varstvo kulturne dediščine park domačinom v postopkih po svojih močeh pomaga, da najdejo skupno rešitev. Zdi se ji, da so našli neko skupno srednjo pot za reševanje težav.
Včasih se moramo morda, postaviti malo dlje, meni Cerkvenikov. Slovenija je majhna država in na enem prostoru moramo združiti, celo naše bivanje. Se pravi, da moramo imeti tako neko zavarovano naravo, neka območja, ki so zaprta, tudi rezervate. Imeti pa moramo tudi poselitev, ljudje potrebujejo svoj bivalni prostor. Imeti moramo prometnice pa tudi še kaj drugega. Seveda pa je tanka meja med tem kar je dobro in kar morda vodi v ekstreme. Meni, da je Slovenija dobro pokrita z zavarovanimi območji. Morda pa na to ne smemo gledati kot na neko težavo, ampak moramo to izkoristiti kot priložnost, prav zaradi te naše majhnosti. Svetovni trendi v turizmu kažejo, da so zavarovana območja tista, ki privlačijo vedno več obiskovalcev. Seveda pa se moramo zavedati, da je tudi pri obiskovalcih treba biti pozoren, da ta meja ni presežena, ker to negativno vpliva na samo zavarovana območje pa tudi na doživljanje obiskovalcev.
V tem trenutku, pravi Rosana Cerkvenik, je to, da se Klasični kras čez leto ali dve vpiše na Seznam svetovne dediščine. Zamisel, da se Klasični kras kot sestavni del Dinarskega krasa vpiše na Seznam, ni iz trte izvit, ampak so ga predlagali krasoslovni strokovnjaki v okviru Svetovne zveze za varstvo narave. Na Seznamu svetovne dediščine je že veliko vpisov različnih kraških območij z vsega sveta. Študija je pokazala, da manjka prav celovit vpis krasa zmernih geografskih širin, in to je Dinarski kras, tako da je v naši krasoslovni stroki to eden izmed največjih izzivov, da se ta Klasični kras kot del Dinarskega krasa vpiše na Seznam svetovne dediščine.
Rosana Cerkvenik je tudi članica Jamarskega društva Sežana, ki tako kot podobna društva doma, v tujini in zamejstvu raziskuje podzemeljske jame. Jo je kaj strah teme, ozkih preduhov in plezanja po vrvi?
Rosana se na vrvi zelo varno počutim. Nekateri ljudje imajo strah pred ožinami, ona pa mora reči, da se tam počutim kar varno, ker ve, da človek ne more nikamor pasti. Drugače pa je seveda ta pozitiven strah oziroma objektivno gledanje na nevarnosti v jami vedno dobrodošlo, da se človek ne spusti kam povsem rutinsko.
Ne samo raziskovanje jam v podzemlju, tudi terensko delo je njuno potrebno za nova odkritja.
Drugače pa nekega strahu, v obliki hudičev, oziroma demonov v jami ne pričakuje. Težko odgovori česa jo je v jami strah. Jamarji vedo katere so varnostne norme, ki jih morajo upoštevati. Od tega, da gredo v jamo najmanj trije, da je oprema vsa a-testirana, do tega da imajo najmanj dva vira svetlobe. Objektivne nevarnosti pa so poplave, odkruški kamenja in to je to.
Kako pa je z jamarstvom kot takim? Do konca 19. stoletja je bilo jamarstvo domena znanosti, v 20. stoletju se je razvilo rekreativno jamarstvo. Večji razvoj je doživelo v 21. stoletju. Z razvojem jamarstva so se začela ustanavljati tudi jamarska društva. Prva jamarska društva v Evropi so izhajala iz planinskih društev. Prvo jamarsko društvo, ki je delovalo na ozemlju Krasa, je bila Primorska sekcija Nemško – avstrijskega planinskega društva, njegova jamarska sekcija je bila ustanovljena leta 1883. Istega leta je bilo v Trstu ustanovljeno tudi društvo Società degli Alpini in njegova jamska komisija. Prvo društvo na današnjem slovenskem ozemlju je bilo društvo Anthron, ustanovljeno v Postojni leta 1889, leta 1910 pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Društvo za raziskavanje podzemnih jam. Iz slednjega je bila ustanovljena tudi Jamarska zveza Slovenije, v katero je včlanjenih več kot 45 društev in klubov.
Ima v načrtu kakšno knjižno izdajo, kakšen dolgoročen in kratkoročen načrt za strokovno in osebno življenje? Trenutno takih načrtov nima. Sodeluje pri izdaji različnih publikacij bodisi v okviru službe v parku. V okviru Jamarskega društva Sežana pa so pred leti izdali zbornik ob 50-letnici društva. Drugače pa objavlja redne prispevke o jamarskih raziskovanjih v publikacijah Jamarske zveze Slovenije, to so Naše jame in revija Jamar-ki izhaja enkrat letno in je namenjena temu, da se jamarska srenja seznanja z jamarskimi dosežki slovenskih jamarjev doma in v tujini.
Glede na to, da se naša gostja piše Cerkvenik, tako kot eden prvih raziskovalcev Škocjanskih jam, nas je zanimalo, ali je to njen prednik. Njena nona, oziroma babica po slovensko, je govorila, da so v sorodu s temi Cerkveniki, sama na žalost še nisem prišla tako daleč, da bi to lahko z gotovostjo rekla. Drugače pa njen oče izhaja iz vasi Dane pri Divači, ki je slab kilometer izven parka, pa tudi v parku je še priimek Cerkvenik. Glede na našo majhnost in glede na to da so v Sloveniji razdalje že kak kilometer velike ne more reči, da je domačinka v parku, če bi pa gledali širše sem zelo blizu parka.
Razlaga spominskega obeležja. 20.5.1911 se je v jami ubil Jože Cerkvenik. Star je bil 17 let. Bil je sin Jožeta Cerkvenika -Vencka, imenovanega tudi Rdeča baretka. Vencek je bil eden glavnih jamskih delavcev in raziskovalcev. Umrl je mlad, star šele 45 let, 1.1.1911. Domačini, Franc, Jože in Anton Cerkvenik ter Jože Nedoh so leta 1904 odkrili Tiho jamo, največji kapniški rov Škocjanskih jam.
Izročilna vrednost krajev in ljudi v parku je izjemno pomembna, trudijo se, da se čimveč izročila o kulturni dediščini predaja naprej. Njena kolegica v parku, ki pokriva kulturno dediščino res opravlja svoje delo in se to tudi dejansko ohranja in prenaša v naslednje rodove. Pri tem gre tudi za zapisovanje določenih besed in drugega izročila. Drugače pa vaški fantje lepo nadaljujejo dediščino svojih prednikov in veselo in zagnano raziskujejo jame in so na Škocjanske jame zelo navezani. Tudi najnovejše raziskave Škocjanskih jam se nadaljujejo in glavni namen in cilj je povezati Škocjanske jame in Kačno jamo. Tako bi dobili enega najdaljših jamskih sistemov v Sloveniji, in eden od jamskih potapljačev je tudi domačin iz Matavuna.
Med najbolj znane raziskovalce Škocjanskih jam iz obdobja 2. polovice 19. stoletja sodijo vodnjaški mojster Jakob Svetina iz Trsta, rudarska mojstra Ivan Rudolf iz Idrije in Adolf Schmidl z Dunaja, člani jamskega odseka Primorske sekcije (iz Trsta) Nemško-avstrijskega planinskega društva: Anton Hanke, Friederich Müller. Med domačini, ki so bili vodniki in jamski delavci, pa so bili Jože Cerkvenik-Vencek, Jurij Cerkvenik-Gombač, Jože Cerkvenik-Miklov, Jože in Pavel Antončič-Preloščeva, Jednak, Janez Delez in Franc Žnideršič.
Kaj pa domnevno tekmovanje med Postojnsko jamo in Škocjanskimi jamami? Rosani Cerkvenik je všeč pozitivno rivalstvo med jamarji, ker to pomeni, da se vsakdo malo bolj potrudi pri povezovanju jam, saj tako dobivamo nove kilometre jamskih rovov, s temi pa nova znanja, ki so podlaga za nove znanstvene raziskave. Glede rivalstva med obema jamskima sistemoma pa vedno dobi pike, se naježi, ker sam kot jamarka in krasoslovka na morem primerjati obeh jam, in vedno vsakomur reče, da je vsaka jama lepa, in če ima možnost in čas naj obišče obe, in vsako doživi drugače. Jami sta morfološko tako različni, da ju ne more primerjati katera je lepša, saj je treba razumeti procese, ki se v jamah dogajajo, da razume zakaj je ena jama takšna druga pa drugačna.
Kaj bi dr. Rosana Cerkvenik naredila, če bi zadela na loteriji in imela zelo velika denarna sredstva, ki bi jih lahko namenila za park Škocjanske jame?Sedaj so v zadnjih sedmih letih vložili več kot 4 milijone evrov evropskih sredstev v prenovo celotne turistične infrastrukture. Celotna jama je sedaj opremljena tudi z optičnim omrežjem, tako, da bi ti milijoni, ki bi jih morebiti imela, prišli prav nekaj let nazaj. Drugače pa se je nekako počasi ta infrastruktura uredila, seveda je treba še marsikaj storiti. Tako na objektih kulturne dediščine, kot za skupno dobro vasi ( Matavun, kjer je središče parka).
Prav sedaj načrtujejo še ureditev kanalizacije, čeprav je to v pristojnosti občin, bo pa tu vseeno sodeloval tudi park, tako, da bi s skupnimi močmi uredili čiščenje in odvajanje odpadnih voda, ki je rak rana cele Slovenije. Čaka pa jih še en izziv, to je ureditev parkirišča, ki že postaja pretesno, za vse, ki si želijo ogledati Škocjanske jame. Tako, da ko bo vsa ta infrastruktura nekako urejena v ožjem zavarovanem območju, je potem na vrsti še urejanje, čiščenje in odvajanje odpadnih voda v vplivnem območju. Treba je vedeti, da vsa voda, ki priteka v Škocjanske jame in teče proti izvirom Timave, prihaja iz tega vplivnega območja, in če ne znamo in če ne zmoremo varovati tiste vode potem ne moremo varovati niti virov pitne vode. Potem pa so tu še tako imenovane mehke vsebine od ozaveščanja javnosti, izobraževanja in tako naprej.
Kot smo slišali, je najnovejša pridobitev v Škocjanskih jamah prenova celotne turistične infrastrukture v jamah ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj. V obdobju od 2009 do 2011 je bila prenovljena pot skozi Mahorčičevo in Mariničevo jamo ter Malo dolino, ki je bila kar 40 let zaprta. Velika poplava leta 1965 jo je namreč poškodovala do te mere, da ni bila prehodna za obiskovalce. V obdobju 2013-2015 pa je Park Škocjanske jame ob pomoči Evropskega sklada za regionalni razvoj obnovil tudi celotno turistično infrastrukturo v Tihi in Šumeči jami. Prenovljene so bile poti, ograje in osvetlitev. Nova osvetlitev pomeni zmanjšanje porabe električne energije za več kot 70 odstotkov, bistveno pa je tudi prijaznejša do jamskega okolja. V jami je bila vzpostavljena tudi optična povezava, ki
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov