Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ljubezen do knjig mu je bila položena v zibelko
Skokovit razvoj novih tehnologij je dejstvo, ki ga moramo sprejeti. Več kot očitno je, da so tako imenovani pametni telefoni, prenosni računalniki, računalniške tablice in elektronske knjige začeli spreminjati bralne navade. Številni založniki tarnajo, da prodaja klasičnih knjig v tiskani obliki upada in da raste število elektronskih izdaj. Na drugi strani pa raste število izposoj knjig v knjižnicah. Kaj pa se dogaja s prodajo starih, redkih knjig? Kakšno vlogo imajo, in bodo imeli antikvariati? O tem bo v oddaji- Razkošje v glavi razmišljal Rok Glavan, že tretji svojega rodu, ki deluje na področju knjigotrštva.
Rok Glavan je antikvar z dušo in "telesom" , še več – nekoč je izjavil, da se v njegovi krvi pretakajo črke in da mu je bila ljubezen do knjig položena v zibelko. Glede silovitega tehnološkega razvoja pa meni, da je trg starih tiskov in knjig v nezavidljivem položaju, čeprav se je v zgodovini dogajalo marsikaj, kar je vplivalo na bralno kulturo. Danes se poleg tega spopadamo še z drugimi težavami. Ena izmed njih je življenjski ritem, saj preprosto ni časa za branje, zato prevladujejo povzetki, krajši članki in podobno. Druga pa so novi mediji; tisto, kar želite prebrati, lahko preberete na svoji elektronski mobilni napravi, telefonu ali računalniku.
V Antikvariatu Glavan se ukvarjajo z iskanjem in prodajo starega tiska, knjig, razglednic, zemljevidov. Še vedno ga preseneča, da skoraj vsak dan vidi knjigo, ki je še ne pozna, preseneča ga drobni tisk, za katerega sploh ni vedel, da obstaja. Preseneča ga, koliko razglednic obstaja, tudi za manjše kraje.
Modni trendi pri oblikovanju domov in pohištva ne poznajo več knjižnih regalov, polic in prinašajo filozofijo praznega prostora. Tu ni prostora za knjige. Trudil se bo še naprej prodajati, kar nudi; to je nostalgija, tega ne ponudi noben modni trend. Drži se reka: Knjige so vedno v modi! Še ne dolgo nazaj je bil računalnik dostopen le redkim, knjiga pa vsem, danes je obratno, računalnik je dostopen vsem, knjiga pa le tistim, ki hočejo vanjo vlagati in jo znajo uporabljati. Sicer pa se profil iskalca, zbiralca knjig po oceni Roka v 20 letih ni spremil. To je moški srednjih zrelih let, višjega izobrazbenega statusa, finančno dobro preskrbljen. Dijaki, študenti pa so že vezani na nove medije, iščejo le še leposlovje, ki ni dosegljivo na spletu.
"Črke nam tečejo po žilah," pravi Rok Glavan, ki je tretja generacija knjigarnarjev. Prvi je bil njegov ded Tone, po očetovi strani, ki je delal v Cankarjevi založbi. Najprej je bil prodajalec, nato urednik in lektor. Njegov oče Matjaž, je bil antikvar v Trubarjevem antikvariatu. Njegova mama pa je delala v Cankarjevi založbi. O knjigah so se doma pogovarjali in jih brali.
Prvi "knjigotržec"v družini je bil Tone Glavan ded Roka. Tone je bil knjigar, lektor, korektor in nato urednik.
"To je trgovina z nostalgijo, " meni Rok Glavan. Potem je to kulturna zgodovina, ki se kaže še posebno, recimo ko gledamo, prodajamo in iščemo razglednice, pravi Rok.
Njegov oče je izjavil, da vsak človek 4-krat v življenju močno prevetri svojo knjižno zbirko, kar velja tudi za ostale zbirke. Rok je svoja razmišljanja o antikvariatih strnil takole:
"Antikvariati niso le knjigarne, v katerih so naprodaj stare knjige. So »posvečen prostor«, v katerem se zbirajo ljudje, ki tudi takrat, ko ne nameravajo ničesar kupiti, pridejo in pogledajo, kdo je tam, kaj dela in kaj je novega na policah. »Novo« pa je vedno staro.
Police so polne starih knjig, v prostoru je čutiti njihov posebni vonj (kmalu ga prenehaš zaznavati). Zaveš se, da so te knjige nekoč pripadale nekomu, ki ga ni več, in potem še nekomu in še nekomu ...
V njih so z nespretno ali elegantno pisavo napisani ime, priimek, leto, ki ga je pozneje nekdo prečrtal in napisal drugo. V nekaterih knjigah najdeš razkošen ex libris, grb, moto v latinščini, podčrtane besede, duhovite opazke ob robu besedila. Posušen cvet med knjižnimi listi nam odkriva neznano ljubezen, listič, ki ga je popisal nekdanji lastnik, je ostal v knjigi – nepotreben, pozabljen, zunaj časa in prostora ...
Vsem tem stvarem antikvar skuša dati smisel in pomen. Ni le prodajalec, ampak tudi detektiv, mešetar, potnik, nosač. Pred leti je bil v kinematografih na ogled film Deveta vrata (The Ninth gate) režiserja Romana Polanskega. V filmu Johnny Depp igra antikvarja v lovu na knjigo. Pravzaprav je »knjižni detektiv«, kot ga poimenujejo v enem izmed kadrov. Ne smem pa pozabiti še enega poimenovanja iz tega filma. Kolega ga primerja z mrhovinarjem, jastrebom in roparico. »Ali v našem poslu morda obstaja kdo, ki to ni?« ga mirno vpraša Depp. Tudi to je del poklica."
Oče Roka Glavana, Matjaž, ki je bil 30 let antikvar, in s tem se ukvarja tudi Rok.
Rokova mama Nika je 30 let delovne dobe preživela v knjižni komerciali Cankarjeve založbe.
Pred 24 leti je začel delati v Trubarjevem antikvariatu in takrat so bili stari zemljevidi zelo iskani. Zato so šli ponje tudi v tujino. Tam so jih kupili in jih uvozili. Najprej so jih ponudili v odkup javnim ustanovam, nato vsem ostalim. Danes prodaje zemljevidov skoraj ni, saj je internet naredil svoje. Zbiralci pa so svoje zbirke tudi že dopolnili. So pa leta 2000 v Trubarjevem antikvariatu odkrili poskusni odtis Kozlerjevega zemljevida slovenskih dežel in pokrajin.
Med redkostmi, ki jih je imel možnost "prijeti v roke", in jo posredovati je bila tudi Dalmatinova Biblija.
Njegov Antikvariat ni velik, trudi se narediti "jagodni izbor", moda zbiranja se namreč zelo menja. Zato je prvo načelo ponudba in povpraševanje. Zelo pomembno pa je, da je izvod ohranjen. Rok je bil vesel, da je videl Prešernove poezije s tiskarsko napako, saj je ohranjenih le 47 takih primerkov.
Pred časom so v antikvariatu odkupili večjo količino starih rokopisov, in med njimi so bile tudi doslej neznane Murnove pesmi. S tem gradivom se Rok še vedno ukvarja, čeprav je že uspel dokazati, da res pripadajo pesniku Josipu Murnu Aleksandrovu. To je preveril v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer je primerjal odkupljeni rokopis z drugimi Murnovimi rokopisi. Tudi Ivana Cankarja je spoznal skozi njegov rokopis, saj je dobil v odkup del zapuščine s Cankarjevim rokopisom.
Rok Glavan ima v svojem antikvariatu le del ponudbe, ki obsega 5000 knjig – večina gradiva je v depojih, v skladišču. Nekaj stvari nima razstavljenih, ljudje preveč gledamo z rokami. Pokaže pa jih tistim, ki jih to res zanima. Poleg tega ima veliko skladišče, prepolno različnih knjig.
Ali je tudi zbiralec? Pravi, da ne, saj je njegova pravica ta, da lahko izbrano zadevo vzame in v njej uživa, kolikor časa želi. Včasih pa je bil velik zbiralec vsega, kar je povezano z Ljubljano, dokler ni nekoč dobil neke grafike evangeličanske cerkve, ki je bila zelo draga. Sicer bi jo lahko kupil na obroke, vendar se je zgodil preobrat - zavedel se je, da vsega o Ljubljani ne more imeti. Vendar pa je neka vrste zbiralec, saj dopolnjuje zapuščino po očetu, ki je zbiral razglednice Godoviča.
V osnovi šoli ga je vleklo v agronomijo, oče in mati pa sta ga nato po pogovoru usmerila na srednjo šolo za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, danes je to Poljanska gimnazija. Tam je obiskoval program knjižničar-knjigarnar in ga uspešno končal. Med počitnicami je delal v knjigarnah, saj je dobil štipendijo. Vedno pa si je želel delati v antikvariatu, to ga je privlačilo. Nato je nekaj časa študiral etnologijo in zgodovino, vendar se v tem ni našel, saj se mu je zdel študij dolgočasen. Nato se je vpisal na FDV, kjer je končal smer kulturologija.
Rok Glavan je eden pobudnikov oziroma (član programskega odbora) mednarodnega srečanja zbiralcev Collecta v Ljubljani na Gospodarskem razstavišču, ki vsako leto privabi veliko število razstavljavcev in obiskovalcev.
Z drugimi kolegi antikvarji sodeluje po "slovensko", to pomeni, da se trudijo povezovati, vsak pa skriva svoje stranke, noče priznati, da potrebuje podatke ali pomoč, skratka, sodelovanje bi lahko bilo boljše. Čeprav to ne pomeni, da ga ni, nasprotno, posebno pri iskanju podatkov, ali je določena knjiga ukradena ali ne, je to sodelovanje dobro.
Zelo pomemben del njegovega "poklica" so tudi dražbe, starih tiskov, razglednic in še marsičesa.
Pravi, da bi, saj se je v tem našel, dobil je veliko prijateljev, spoznal različne strokovnjake.
Kaj pa je njegova največja nočna mora? Predvsem to, da ne bo več mogel videti rokopisov, ker jih skoraj ni več. Vsi pošiljajo le elektronska sporočila, ki pa niso obstojna. Upa, da bodo nekateri kljub vsemu še vedno pisali in tako ohranili spomin na naš čas. Vprašanje je, kaj bo naredila zgodovina, zgodovinarji. Bo sedanjost znana le po redkih dokumentih?
Ko je začel delati kot antikvar, ga je vznemirilo, da so njegovi kolegi kako knjigo, ki jo je prodajal na svojih policah kupili in rekli, kako je bila poceni, zaradi tega si je očital, da bi jo lahko prodal dražje. Vendar pa si tega ne očita več. Čeprav včasih ostane tudi grenak priokus, zakaj je določeno gradivo kupil, ki ga ne more prodati, ampak vse to postane sčasoma del antikvarjevega življenja.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov