Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Področja njegovega restavratorskega dela so bila zelo široka
Mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, se z restavratorstvom ukvarja od leta 1961, poklicno pa od leta 1970. Za svoje delo je prejel več uglednih priznanj in nagrad, med njimi leta 1980 jugoslovansko plaketo za delo na področju spomeniškega varstva, dve Steletovi priznanji in Steletovo nagrado za življenjsko delo na področju ohranjanja kulturne in naravne dediščine, ki jo podeljuje Slovensko konservatorsko društvo. Leta 2003 je ob svoji 60-letnici zapisal:
»Zelo sem rad delal na slikah na lesu. Tako sem dobil v delo tudi ukradene krilne table iz cerkve pri Sv. Treh Kraljih v Slovenskih goricah, ki jih je nepridiprav razžagal po dolgem in počez, da bi iz dvostransko slikanih tabel dobil več enostranskih podob. Na srečo so slike našli v prodaji v Gradcu, še preden so se razpršile med več kupcev…«
Jugovzhodni del Slovenije, ki je stoletja bolj gravitiral proti Zagrebu kot proti Ljubljani, je najbrž prav zato zelo slabo znan med Slovenci. Naš današnji gost mag. Ivan Bogovčič, slikar in restavrator, prihaja prav iz tega okolja, natančneje – iz Slovenske vasi pri Mokricah, ki se je leta 1943, ko se je rodil, imenovala Bregansko selo. Rojen je bil sredi vojne, bil je četrti otrok in oče se ga je razveselil, saj mu zaradi njega ni bilo treba obleči vojaške suknje. Živel je v kmečkem okolju, to pa je pomenilo, da kot drugi sin ne bo mogel ostati doma na mali kmetiji.
"V tej vasi sem bil rojen 16. aprila 1943. Bila je vojna in našo vas so skupaj z Obrežjem, Novo vasjo in Jesenicami ( na Dolenjskem) priključili novonastali hrvaški državi (NDH). Seveda so me morali nesti h krstu v Samobor. Po stricih Janezu in Štefanu, preimenovanih tiste čase v Ivana in Stjepana, sem bil krščen za Ivana Stjepana."
Ivan Bogovčič je že v osnovni šoli dobil prvo usmerjevalko Ido Smerdel, ki je opazila njegov talent, domači so želeli da bi postal godbenik v vojaški godbi.
" Ob eni od mnogih naših šolskih reform je bil na Veliki Dolini, kjer sem končal prve štiri razrede, ukinjen tuj jezik in nižja gimnazija. Moj prvi dobri duh je bila rosno mlada učiteljica, ki je svoje prvo delovno mesto dobila na tem čudnem obrobju Slovenije. Ida Žnidaršič, kasneje s stanovskim kolegom poročena Smerdel, je opazila mojo nagnjenost k risanju. Včasih mi je celo prepustila tablo, da sem na njej kaj narisal med poučevanjem. Bila je dobri duh, ki se je zavzel, da so me poslali v Brežice na Gimnazijo."
Šolanje je nadaljeval v Brežicah, nato se je na pobudo Antona Simčiča odločil za srečanje s prof. Stiplovškom, ki ga je nagovoril za šolanje v Zagrebu. Šolal se je brez težav, le denarja ni bilo, vendar pa je šolo končal kot najboljši v generaciji.
Nato mu je prof. Ivo Fressl že ponujal zaposlitev v domu za mlade, v katerem bi fante po prirejenem programu učil soboslikarstva. Ker je bil Ivan boječ, si tega ni upal, želel pa si je nadaljevati šolanje na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Pozneje so ga nanjo tudi sprejeli. Že v prvem letniku je bilo usodno srečanje s prof. Ljubom Ivančićem, izvrstnim slikarjem, ki ga je usmeril v portretno figuro; ta ga spremlja vse do današnjih dni.
Kako se je srečal z restavratorstvom? Stroko je spoznal konec 4. letnika srednje šole, to je bilo leta 1961, ko je odšel v vas Vranja pod Učko. Sledilo je delo na različnih projektih, od mozaikov v Pulju, do fresk v Srbiji.
" Ob Ljubu Ivančiću je moj študij še posebej zaznamoval častiti, pedantni, poln znanja, dobri in prav očetovski profesor Sigo Summerecker. Profesor slikarske tehnologije. Ves se je razdajal študentom. Prišel je zgodaj zjutraj in odhajal pozno popoldne. Veliki prijatelj Radoja Hudoklina, kolega z ljubljanske akademije. Drug drugega sta hvalila na vse pretege. In ne brez vzroka. Summerecker nas je veliko naučil, v delavnici smo naribali mnogo oljnih barv in preparirali veliko platen. A hvaležen sem mu za to, kar sem danes. Ni me silil v stroko. Napotil me je v jugoslovansko ekipo, ki je leta 1963 krenila v Pulj restavrirat antični mozaik. Vedel je namreč, da sem pred tem že dve poletji preživel v istrskih cerkvah, kjer smo restavrirali srednjeveške freske."
Leta 1964 je med poletnimi počitnicami odšel v Srbijo, kjer je restavriral stenske slike v Manastiru Nikolje. Tja se je vračal vsako poletje do leta 1968 in sodeloval pri restavriranju stenskih slik v mnogih krajih.
"Sledilo je restavriranje stenskih slik v Manastiru Nikolje v Ovčarsko-kablarski klisuri, ob zajezeni zahodni Moravi. Cerkev je pred časom poplavilo, zato je bil nujen restavratorski poseg. Nova izkušnja, bivanje v strogem ženskem samostanu. S kurami spat, s kurami vstat! No, ni bilo hudo. Mati Efrosinija, igumanija (prednica) je bila drobceno blago bitje. Red smo spoštovali. Hranili smo se v samostanu, ki je gojil skladno s svojimi pravili pravo vegetarijansko kuhinjo. Brezmesne so bile tudi sarme. A okusne."
" Ker sem imel srbske izkušnje z bizantinskimi freskami, sem bil poslan v Črno goro v Pivski manastir. Na reki Pivi so gradili hidrocentralo in akumulirana voda naj bi zalila območje manastira, zato ga je bilo treba preseliti na višje ležečo lokacijo. Pred demontažo zgradbe cerkve je bilo treba iz njene notranjščine najprej sneti več kot tisoč dvesto kvadratnih metrov fresk. Impozanten podvig. Sestavili smo "jugoslovanski konzilij", katerega član sem bil tudi jaz. Slovenci smo tedaj veliko prispevali- s tehnično pomočjo ter pri načrtovanju in zbiranju opreme in materiala."
Njegova popotovanja so bila začinjena z mnogimi prigodami in anekdotami. Tako je restavriral freske v samostanu, Manstiru Ljubostinje.
"Manastiru Ljubostinja je tedaj načelovala igumanija mati Varvara. Bila je v dobrih odnosih z oblastjo oziroma maršalom Titom, zato je manastir že zelo zgodaj dobil nazaj nacionalizirane vinograde, v katerih so pridelovali odlično belo in rdeče (ružica) vino. Najboljši pridelek je šel v Maršalat in hotel Majestic v Beogradu. Za kletarjenje je bila zadolžena starejša monahinja (nuna), ki je prislonila uho k sodu in določila, kdaj bodo vino pretočili. Sode so pomivali z vročo vodo, v kateri so kuhali liste vrbe ali morda breskve."
Ob uspešnem restavriranju antičnih mozaikov pri šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani, je Ivan Bogovčič pripravil tudi referat o postopkih restavriranja tega mozaika. Ta referat je zbudil precej zanimanja.
" Čez mesec dni pa sem šel še na kongres International Institute for Convservation of Historic and Artistic Works, ki je bil v prelepi dvorani Gulbenkianove kongresne palače v Lizboni. Vodja oddelka Franc Kokalj me je zvabil na ta kongres. Na ta način me je mentorsko vpeljal v širše mednarodno prizorišče. Kajti z Juin les Pinom ( Juan les Pin) sem imel grenko izkušnjo, ker sem bil tam skoraj brez denarja. Francozi so namreč v vabilu zapisali, da bodo udeleženci z referatom njihovi gosti, kar smo pri nas očitno napačno razumeli. Skoraj teden dni sem živel ob bananah in kruhu. V Lizboni sem bil prvič med kolegi restavratorji iz širnega sveta. Navezal sem veliko kontaktov ter si izmenjal veliko izkušenj, čeprav sem bil razmeroma med najmlajšimi. Ta kongres pa smo si zapomnil še po čem. Bili smo deležni veličastnih sprejemov, ki so jih priredili gostitelji tedaj še kolonialisti v Angoli in Mozambiku. Spoznal sem, da smo takrat sodili še onstran železne zavese, v vzhodno polovico Evrope."
Po prihodu od vojakov so ga povabili k restavriranju drnovskih mozaikov sedaj prezentiranih v Posavskem muzeju v Brežicah.Ko so ga povabili v službo na Zavod za spomeniško varstvo, je bilo to zanj, kot da bi se mu prikazali vsi nebeški angeli. Nato je tudi dejansko dobil ponudbo za delo na Zavodu za spomeniško varstvo, kar je bila zanj velika sreča.
"Po prihodu od vojakov me je na domu obiskal tedanji direktor Posavskega muzeja Stanko Škaler. Ponudil mi je v restavriranje drnovske mozaike, ki jih je dvignil Emil Plohl z Republiškega zavoda za spomeniško varstvo iz Ljubljane. Po privolitvi zavoda sem se lotil tega dela in ga uspešno opravil. Mozaiki so prezentirani v zbirki v brežiškem gradu. Še med delom sem dobil iz zavoda povabilo na pogovor, če me zanima delo pri njih. Torej služba. Pismo, oziroma dve, je napisal po nalogu odsotnega vodje restavratorskega oddelka, Franceta Kokalja, moj kasnejši mentor Miha Pirnat. Šel sem na pogovor. Sprejela sta me direktor Marijan Kolarič in predsednik Upravnega odbora Ivan Sedej. Ponudbo sem sprejel in 10. februarja 1970 nastopil službo na zavodu. Seveda sem šele kasneje izvedel, da so me sprejeli za dobo šestih mesecev. Verjetno so bili z mano in mojim delom zadovoljni, saj so me potem sprejeli v službo za stalno."
Sicer pa so področja njegovega restavratorskega dela zelo široka, od slikarstva, kiparstva do mozaikov, vse je bilo zanj izziv. Moral je sprejemati tudi zahtevne odločitve pri projektu fresk Janeza Aquile v Turnišču, pri antičnih mozaikih v Ljubljani in drugje.
" V delo sem dobil zelo pomemben spomenik, stenske slike Janeza Akvile v turniški cerkvi. Bilo me je strah zaradi odgovornosti. Nekaj let je trajalo delo, po drobcih, kakor je kapljal denar. Tam se prvič v Sloveniji uporabil mleto rdečo brečo kot dodatek grobim ometom in prvič uvedel strgani dekorativni omet. Njegova barva je bila prilagojena toplini turniških fresk. Pripravljen je bil iz mešanice puconskega kremenčevega peska, murske mivke in kalcita iz Stahovice."
So vse umetnine, dela različnih avtorjev, ki jih je restavriral vplivale tudi na njegovo osebno delo? Vse umetnike, ki jih je preučeval in reševal, so nekako zaznamovale njegovo osebno slikarstvo, velik vpliv ima nanj gotika.
"Velik delež v mojem restavratorskem opusu predstavlja restavriranje slik na platnu za novomeško tovarno zdravil Krka. Slike iz fundusa Narodnega muzeja so bile zlasti velika platna slikarja Fluhrerja. Vmes sem restavriral še slike z Obale, med njimi je najbolj zanimiva dvostranska lesene okrogla slika z rezbarjenim zlatim okvirom. Na obeh straneh je bila upodobljena Rožnovenska Mati božja z Detetom ter sv. Dominikom in sv. Katrino Siensko. Na njej sem preizkušal sistem grafičnega dokumentiranja."
Kaj pa uporaba novih materialov, ki lahko spomenike tudi poškodujejo? Zavzemal se je za interdisciplinarnost, za nove postopke, kar mu je uspevalo. Tako je sam uporabil nove smole pri drnovskih mozaikih, kar so nekateri sprejemali skeptično, izkazalo, pa se je, da je bila to dobra rešitev.
" Iz zavoda je tedaj ( 1970) v Zagreb odhajal Emil Plohl, ki me je vpeljal v prva dela na snetih podpeških freskah in na mozaiku starokrščanske bazilike za šolo Majde Vrhovnik v Ljubljani. Z restavriranjem mozaikov sem sicer imel nekaj izkušenj še iz Pulja, a tu je bilo treba organizirati delo in zanj v celoti odgovarjati. Delo sem opravil. Sesuti bazenček za krščevanje sem rekonstruiral v antični tehniki, z malto iz živega apna. Mozaik je bilo treba restavrirati v valoviti obliki, v kakršni je bil najden."
Koliko lahko restavrator spremeni izvirne umetnine? V vsaki stroki je nekaj osebnega, zato se je treba držati pravil, ki veljajo, da restavrator ne bi popolnoma spremenil izvirnika. Tu je treba upoštevati profesionalno etiko. Upoštevati je treba tudi druge stroke in nove tehnologije. Je pa za vsako zadevo več možnih sprejemljivih rešitev, ki jih je treba preveriti.
" Leta 1975 sem začel restavrirati tri table mojstra HGG, ki so jih pripeljali iz cerkvice sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Zelo sem se trudil z uporabo v Italiji razvite tehnike retuširanja tratteggio a rigatino. S finim tankim čopičem sem nanašal barvo črtico za črtico. Kot v mnogih drugih primerih je tudi za te slike v nekem trenutku zmanjkalo sredstev za dokončanje začetega dela. Mihi Pirnatu mlajšemu, sinu mojega sodelavca in mentorja Mihe Pirnata starejšega sem sugeriral, da za magisterij prijavi temo o možnostih rekonstrukcije manjkajočih delov na največji tabli. Nalogo je opravil nadvse uspešno. Pri tem je uporabil tudi računalniška orodja, ki v takih primerih vse bolj dobivajo domovinsko pravico v restavratorskih vrstah."
" Za prezentacijo ostankov cerkva na Tonovcovem gradu sem razvil posebno metodo ohranjanja zidov in ometov, ki se je izkazala za uspešno. Prispeval sem tudi k prezentacijski podobi oziroma rešitvi z nadgradnjo zaščitnih stavb nad ohranjenimi in prezentiranimi ostalinami."
" Zadnja leta sem se lotil dveh projektov na stenskih slikah.V cerkvi na Suhi pri Škofji Loki je močno kontaminirana površina slik zaradi nekdanjega neustreznega ogrevanja, ki je na površine sten odlagal mastne delce in prah. Razvile so se plesni in skazile podobo znanih fresk Suškega mojstra iz 15. stoletja. Drugi projekt je restavriranje stenskih slik iz 15. stoletja v cerkvi sv. Križa v Prevolah v Suhi krajini. Pravzaprav gre za celovito prenove cerkve. V njej je ohranjen, resda fragmentarno, edinstven prizor s podobo sv. Kummernis. V tej cerkvi je najdena tudi edinstvena rariteta, zapis z letnico na ostankih lesenega poslikanega gotskega stropa iz leta 1436."
Ivan Bogovčič se je srečal tudi s "kmečkimi freskami".
"V Četeni Ravni pod Blegošem so urejali kmetijo v turistične namene in poskrbeli so za restavriranje fresk na fasadi hiše in kašče. Kmalu sem se znašel še v samostanu Žiče, kjer sem odkrival lepo fresko Križanega na zunanji fasadi bivalnega dela samostana. Sledilo je delo na več lesenih polihromiranih plastikah iz Crngroba in Narodne galerije, na kojskem krilnem oltarju.."
Restavratorstvo je danes zanj nekaj, kar ni nikoli zapustil. Stroka se lepo razvija, čeprav nekoč ni bilo tako. Tudi sam se je zavzemal za to, da bi imela pravo mesto znotraj spomeniškega varstva, kar se je tudi zgodilo. Opaža, da je restavratorstvo danes predvsem ženski poklic, nekoč je bilo nasprotno, so pa pogoji absolutno drugačni. Danes so restavratorji zaradi tehnično tehnološkega napredka prava nano generacija.
" Zelo veliko sem delal z mladino. Osnovnošolsko, srednješolsko in univerzitetno. Največ vzgojno, a tudi na področju izobraževanja. Organiziral in vodil sem skupinske oglede restavratorskih ateljejev, organiziral obvezno prakso srednješolcev, organiziral in izvajal pa sem tudi pripravništva. Kot zunanji sodelavec sem sodeloval pri izobraževanju bodočih restavratorjev na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Umetniški fakulteti na Cetinju v Črni gori."
Vseskozi ga je navduševala gotika. Zato ni čudno, da je v okviru velikega projekta- Gotika v Sloveniji zasnoval in postavil razstavo o nastanku, ogroženosti in reševanju likovne dediščine. Zelo odmeven projekt je bil Gotika v Sloveniji, kjer je bil član delovne skupine. Organiziral posebno razstavo. Za to je dobil tudi prvo Steletovo priznanje, ki so ji sledile številne druge nagrade, oziroma priznanja.
Ivan Bogovčič je pripravil številne razstave.
Njegovo razkošje je bilo dostop do umetnin, ki ga mi, navadni smrtniki, nimamo. Kakšno pa je njegovo razkošje zdaj? Njegovo razkošje sedaj je, da ni prekinil ne z restavratorstvom ne slikarstvom, sodeluje s sinovoma, ki imata restavratorsko podjetje. Seveda pa je največje razkošje družina, žena, dva sinova, vnuki, prijatelji, sosedje in zavetje domače zidanice.
" Na sončni strani Gorjancev, v dolini mejne rečice Bregane je locirana Slovenska vas, ki smo ji do leta 1992 rekli Bregansko selo. Do tedaj smo bili Brgajnci... V trikotniku med Savo in Bregano ter obronki Gorjancev je bilo pogosto kot v kotlu. Ozek prehod med hribi in Savo je zadržal marsikatero vojsko na poti proti Krškemu polju. Tukajšnji ljudje so zato vedno trpeli in so se morali prilagajati vsem nevšečnostim ter težavam, ki jih je prinašal negotov jutri. Zato se ni čuditi zapisu iz cerkvenih arhivov pred nekaj stoletji, takrat še župnije na Čatežu, da so tukajšnji ljudje trmasti, uporni, iznajdljivi, skratka nemogoči. Kajti le takšno, žilavo ljudstvo je zmoglo preživeti vse, kar jim je na tem, sicer prijetnem kotičku naše domovine, prinašala venomer negotova prihodnost."
"Leta 1974 sem se poročil z Lučko (Marjo) Stepišnik, po rodu Novomeščanko, ki je zaradi očetovega službovanja veliko let preživela v Beogradu. Isto leto sem šel na Kraljevi inštitut za umetniško dediščino v Bruslju."
Ima domačo zidanico, manjšo kmetijo. Ohranja stike s kolegi in prijatelji.
Njena otroška želja je bila postati balerina in danes Manka Kremenšek Križman pove, da je bilo to eno najlepših obdobij v njenem življenju. A življenjska pot jo je peljala na študij mednarodne politologije, ki ga je uspešno končala, se nekaj časa ukvarjala z novinarstvom in nadaljevala pravljično – s pisanjem pravljic in kratke proze za odrasle. Od knjižnega prvenca za odrasle z naslovom Odhajanja, v katerem se je prek najpristnejšega otroškega doživljanja sveta poglabljala v območje človekove duševnosti, do zadnjega romana, ki je izšel lani - Jurij Kobal gre jutri domov, ki v ospredje postavlja vprašanje kakovosti življenja v pozni starosti, ostaja zvesta resnejšim temam. Kljub temu zase pravi, da je vesele narave in da se veseli prihajajočih toplih mesecev, ko bo njena pisateljska morska duša še bolj zaživela. S pisateljico in prevajalko Manko Kremenšek Križman se je v današnji oddaji Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Društvo slovenskih pisateljev je letos podelilo desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, Nataši Konc Lorenzutti za povest Jutri bom siten kot pes. Igralka, pisateljica, pesnica in pedagoginja se v svojem literarnem ustvarjanju sicer osredotoča na otroke in mlade, piše pa tudi za odrasle. Skupaj z režiserko Majo Weiss se je podpisala pod scenarij za dokumentarni film Zajeti v izviru. Slovenski otroci Lebensborna, v katerem razkrivata usodo ukradenih slovenskih otrok med drugo svetovno vojno. Vprašanje identitete, torej tega, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa odražajo tudi njena dela za mladino, v katerih je ni strah nagovoriti aktualnih in tabu tem, s katerimi se srečujejo otroci in mladi, kot so: zasvojenost z digitalnimi napravami, smrt, ločitev staršev … Natašo Konc Lorenzutti bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Špela Šebenik.
Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, je človek idej, ki jih tudi uresničuje. Rad pomaga in poudarja, da se za vse najde rešitev. Je uspešen organizator in izzive, ki si jih postavlja, tudi uspešno premaguje. Pove, da težava ni v invalidnosti, marsikdaj je težava v naših glavah, zato je pomembno zaupanje. O njegovem življenju in o tem, kako uresničuje svoje delo, za katero pravi, da je zanj poslanstvo, boste slišali v današnji oddaji Razkošje v glavi. Igorja Miljavca je pred mikrofon povabila novinarka Petra Medved.
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Neveljaven email naslov