Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.
Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov