Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Strasten planinec, pohodnik in gornik ter pravi polihistor Bohinja in okolice
Janez Pikon iz Bohinjske Bistrice je človek, ki te preseneti. Kleni upokojenec, ki bi s svojo življenjsko energijo ugnal marsikaterega mlajšega, je strasten planinec, pohodnik in gornik že odkar pomni. Pred dobrimi desetimi leti je to strast nadgradil še z opisi gorskih vzponov, potopisi in fotozgodbami. Pa ne samo to. Vse, kar je zapisal, je požlahtnil še z zgodbami iz bogatega ljudskega in zgodovinskega izročila bohinjskih krajev in ljudi. Odločilno za ta korak je bilo povabilo urednika spletne strani Gore in ljudje Francija Savenca leta 2007 in od takrat dalje je pravi polihistor Bohinja in okolice. Domače mu je računalništvo, navdušuje ga šport in še tisoč drugih stvari. Janez Pikon je gost oddaje Razkošje v glavi.
Janez Pikon je doma v Bohinjski Bistrici in kot so zapisali leta 2013, ko je prejel županov znak: "Janez Pikon je človek poln entuziazma in volje pomagati sočloveku. Med sokrajani je priznan kot skromen, ustvarjalen, duhovit in pošten mož."
V oddaji lahko slišite pogovor z Janezom Pikonom, ki nam je povedal kar nekaj zelo zanimivh zgodb: o skrivnostni sledi, o poganskem kultu, o starodavnih fužinah, o smučarskih tekih, o zimski olimpijadi v Bohinju leta 1931 pod pokroviteljstvom kralja Aleksandra...
Ko se začneš z Janezom Pikonom pogovarjati, iz njega kar privrejo podatki o bogati zgodovini Bohinja in Bohinjske Bistrice. Ta konec naše dežele je na marsikaterem področju bil nekoč v ospredju, tako je bila tu recimo ustanovljena prva požarna bramba na Kranjskem. Tu je bila 1875 leta ustanovljena prva kovinarska godba, tu je bila bohinjska zimska olimpijada, pa sankaške tekme, smučarski skoki, za vse to pa imata zasluge predvsem prihod železnice in graditev bohinjskega tunela leta 1906.
Gradnja te železniške proge je korenito posegla v življenje in prinesla nov veter na bohinjske konce (vir: Vrtalnik Bohinjskega predora http://www.gore-ljudje.net/informacije/86069/ . Bohinjski predor - kronika http://www.gore-ljudje.net/objava/50159/).
Leta 1882 je bila v takratnih železarskih obratih ustanovljena "Požarna bramba", neposrednemu povodu je botroval velik požar lesene lope za oglje v Stari Fužini. Pobudniki Požarne brambe so bili Leopold Böckel, Matevž Bevc in Nikolaj Bernard. Dve leti kasneje, dne 12. marca leta 1884 so na prvi seji občinskega odbora sklepali o ustanovitvi takrat že imenovane "Požarne brambe" v Bohinjski Bistrici ( vir: Požarna bramba http://www.gore-ljudje.net/objava/72444/).
Zgodovinska dejstva pričajo, da je Bohinj zibelka glasbene, natančneje godbene dejavnosti na Gorenjskem. Prvo KID-ovo fužinarsko godbo so ustanovili že leta 1875. Ob ustanovitvi je štela dvanajst mož. Med njimi so bili Nikolaj Bernard, ter njegova brata Paul in Rudolf, Jože Ravnik, Jakob Slamnik, Nikolaj Prezelj, Matevž Žnidar, Matjaž iz Bitenj in Švigljč iz Kamenj. Učil jih je takratni učitelj v kraju. Godba je prenehala delovati že po nekaj letih ( vir: Kovinarska godba v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/54109/b).
Med prvimi kranjskimi fužinarji, ki so uvideli gospodarsko prednost moderniziranega fužinskega obrata, je bil baron Žiga Zois, lastnik fužinskih podjetij na Javorniku, na Bohinjski Bistrici in v Stari Fužini. Leta 1789 je dal podreti stare peči v obeh navedenih bohinjskih obratih in namesto njih zgraditi visoko peč v Bistrici (vir: Zoisove fužine v Bohinju http://www.gore-ljudje.net/novosti/82899/).
Janez Pikon je poln ustvarjalnega in tudi pustolovskega nemira, in ta želja po odkrivanju ga je pripeljala v skrita, pozabljena korita Bistrice. Njegove podvige si lahko ogledate na kanalu Youtube.
Prvo smučarsko skakalnico je zgradil takratni zanesenjak Ciril Žižek že v letu 1920 s pomočjo vojakov, udeleženih v 1. svetovni vojni. Na naravnem terenu in oblikovano s snegom ob predelu "pr' treh hruškah", južno nad Bohinjsko Bistrico.
( vir: Žižkova skakalnica http://www.goreljudje.net/informacije/123864/).
V bohinjskem kotu se je pred sto desetimi leti rodil slikar Valentin Hodnik, ki pa sveta ni upodabljal samo realistično, temveč ga je znal ujeti tudi šaljivo. Ob obletnici so Žičnice Vogel izdale Bohinjske šaljive razglednice, ki dokazujejo njegov smisel za humor, čeprav je bilo njegovo življenje pravo nasprotje temu. Hodnik je narisal tudi prvi "ženski skok". ( vir: Avtor freske Sveti Florijan http://www.gore-ljudje.net/informacije/89067/).
Leta 1931 se je zbralo nekaj tisoč gledalcev iz krajev po Kranjskem in tujine. Prvi se je spustil po naletu inž. Hanssen. Zavlada popolna tišina. Gledalci se niso mogli načuditi, kaj zmore človek na smučeh, ob doskočišču je bilo tako veselo, kot pozneje pod skakalnico na Poljah nikdar več (vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53559/).
Sankališče Belvedere
Deželna zveza je veliko vlagala v zimski turizem. Ocenila je, da so zanj najprikladnejše razmere v Bohinju, kjer so pričakovali zlasti dosti Tržačanov. Dunajska deželna zveza je posredovala pri obisku znanega sankaškega strokovnjaka dr. Rzihe, ki je pomagal poiskati primerno traso, kjer so do sezone leta 1908 - 1909 zgradili sankališče Belvedere, ki ga je trasiral inž. Maks Prelovšek iz Ljubljane. Slovesno so ga odprli v začetku januarja leta 1909 ( vir: Sankališče Belvedere http://www.gore-ljudje.net/novosti/51847/).
Gradnja umetnega sankališča v Bohinju se je začela v letu 1958. Že ustanovljeni sankaški klub si je zadal nalogo, da zgradi novo umetno sankaško progo. Takratni člani upravnega odbora Sankaškega kluba Bohinj so bili Franc Bajt, Stanko Hodnik, Ludvik Šuligoj, Peter Jensterle, Milan Pivk in Ivan Robič ( vir: Umetno Sankališče Bohinj http://www.gore-ljudje.net/novosti/53179/).
Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili "Skiring" (vožnja s sanmi ali smučmi s pomočjo konjske vprege)
( vir: http://www.gore-ljudje.net/novosti/53460/).
V začetku leta 1985 smo v okviru sveta za šport in rekreacijo ustanovili planinsko sekcijo LIP Bled-Bohinj, v katero se nas je včlanilo 82 planincev, pove Janez Pikon. Postavili smo plan, ki je obsegal 10 pohodov (zadnja leta do 15) (vir: 30 let Planinske sekcije http://www.gore-ljudje.net/novosti/121452/).
Janez Pikon je objavil celo vrsto posnetkov, ki vas bodo navdušili. Kot primer dodajam posnetek mlina na veter na Koprivniku.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Likovni umetnik Arjan Pregl se je rodil leta 1973. Leta 1998 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom profesorice Metke Kraševec in profesorja Bojana Gorenca. Leta 2001 je končal magistrski študij slikarstva pod mentorstvom profesorja Bojana Gorenca, nato pa vpisal še magistrski študij grafike in ga pod mentorstvom profesorja Lojzeta Logarja končal leta 2004. Ukvarja se tudi z ilustracijo in oblikovanjem ter piše kratke zgodbe. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Arjanom Preglom pogovarjal Miha Žorž.
Primož Cencelj je eden najuspešnejših slovenskih upraviteljev premoženja, ki ga še veliko bolj kot gole številke zanimajo zgodovina, psihologija, geografija, filozofija in politika. Je človek, ki hoče razumeti svet in potem to svoje razumevanje preizkuša v brutalni in neodpuščajoči igri finančnih trgov, predvsem z vlaganjem v obveznice. Do nedavnega je upravljal z več kot 1300 milijoni evrov premoženja slovenskih, hrvaških in madžarskih varčevalcev na Generali Investments, zdaj pa začenja voditi upravljanje v pokojninski zavarovalnici Modra, ki med drugim vključuje drugi steber pokojnin za vse javne uslužbence. O svoji življenjski poti, predvsem pa o ne ravno običajnem pogledu na svoje delo, se je za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore.
Zdravka Abram je pred kratkim izdala knjigo. Poimenovala jo je Radožive zgodbe. Res je: to so njene zgodbe, prigode iz življenja, ki jih je ovekovečila z vinskimi etiketami. Ob različnih pokušnjah vin je etikete odlepila od vinskih steklenic, da bi ji ostale v spomin na dogodke, in v tridesetih letih se jih je nabralo za pet fasciklov. »S tem sem vinu podaljšala življenje in ohranila spomin na druženje,« pravi danes. Zanimivo zbirateljstvo, ki izkazuje tudi svojevrstno spoštovanje do vina in vinogradnikov.
Dejan Srhoj je plesalec, koreograf in plesni pedagog. Rodil se je leta 1978. Študiral je klasični balet in v letih od 1998 do 2001 delal kot baletni solist v ljubljanski Operi in Baletu. Leta 2001 sta skupaj z Goranom Bogdanovskim odprla nevladno organizacija Fičo balet, v kateri sta se ukvarjala z umetniškim in pedagoškim delom na področju sodobnega plesa. Od leta 2021 je predsednik Društva za sodobni ples Slovenije, deluje pa tudi v okviru balkanske plesne mreže Nomad Dance Academy. V oddaji Razkošje v glavi se z Dejanom Srhojem pogovarja Miha Žorž.
Ciril Klajnšček je po osnovni izobrazbi sociolog, v življenju pa se je posvečal najrazličnejšim poljem, od razvoja profesionalne rehabilitacije invalidov in dela na zavodu za družbeno planiranje do dolgoletnega svetovanja na ministrstvu za zdravje ter skrbi za varovanje in krepitev zdravja na Rdečem križu, kjer dela še danes. Poleg tega je kot mojster karateja na začetku 90-ih let postal trener prve slovenske reprezentance in v slovenski karate uvedel poseben pristop k pripravi športnikov, ki ga je povezal s svojim poznavanjem Gestalt terapije. Kot radoveden človek, ki ga je neke vrste nemir vse življenje gnal k branju najrazličnejših socioloških, filozofskih in religijskih besedil, pa je Ciril Klajnšček tudi nekdo, ki veliko premišljuje o sebi in svetu okrog sebe in o vsem tem je letos pri založbi Apokalipsa izdal knjigo esejev z naslovom Samoprehitevanje. O njegovi življenjski poti in pogledih na svet, ki jih je prinesla s seboj, je s Cirilom Klajnščkom za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore. foto: osebni arhiv CIrila Klajnščka, fotografija po njegovih besedah reprezentira dvojino, ki jo vsi nosimo v sebi – žival in človeka, naturo in kulturo, telo in dušo oziroma duha
Peter Rezman je začel objavljati poezijo v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Njegove prvi pesmi so nastajale 300 metrov pod zemljo, takrat, ko še ni dobro vedel, da se je s tem začela njegova pot v svet pisateljevanja. Pravi, da ne razume, zakaj mora danes imeti knjiga za sabo zgodbo, da se prodaja – saj dobra knjiga s svojo zgodbo vedno stoji sama zase. Na njegovi nočni omarici so letošnji nominiranci za kresnika, a jih prebira počasi, saj poudarja, da si moramo vzeti čas za poglobljeno branje. Pa seveda ne katerokoli branje. O tem, kakšni časi so za pisanje danes, zakaj je službo v rudniku obesil na klin, pa tudi o tem, kaj bo še nastalo izpod njegovega peresa, se je s Petrom Rezmanom za oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Koroška zemlja zna biti trda in neizprosna, a z veliko potrpljenja, truda in včasih tudi odrekanja lahko obrodi bogate sadove. Tako je tudi z njenimi prebivalci – vajeni so trdega dela, ne zanašajo se na nikogar in na svojo pokrajino gledajo z ljubeznijo in nostalgijo, če jo morajo zapustiti. O tem pojejo tudi njihove pesmi, ki imajo v narečju poseben zven in pomen. Prepeva in piše jih tudi Ivan Penec - Vanč, ki je po izobrazbi odvetnik, po srcu pa ljudski godec in pisatelj, ki je nekega dne prodal vse in se skupaj z družino preselil na propadajočo kmetijo daleč stran od Prevalj, kjer so živeli prej. Tam ga je našel tudi Jure K. Čokl.
Ajda Rooss je dramaturginja, publicistka, režiserka, lutkarica, igralka, ki z umetnostjo diha že odkar pomni in se zaveda. Na to jo poleg spominov opominjajo tudi fotografije iz otroštva, poleg tega pa je bila njena mama Duša Repinc Rooss, povezana tudi z glasbo, saj je napisala kar nekaj besedil za slovenske popevke. O vznemirljivem svetu različnih odrov, ki so zanjo zemljevid začrtanih vizij in odprta prizorišča naključnih dogodkov in premišljenih odločitev, ki jo vodijo v naravo in potovanja navznoter, je Magdi Tušar povedala …
Nika Rozman je priznana in večkrat nagrajena gledališka, filmska in televizijska igralka. Leta 2010 je diplomirala iz dramske igre in umetniške besede na AGRFT v Ljubljani. Zaposlena je bila v Mestnem gledališču Ljubljanskem in v Slovenskem narodnem gledališču Drama Maribor. V širši javnosti je najbolj prepoznana po vlogi kriminalistke Tine Lanc iz serij Jezero, Leninov park in Dolina rož. Med drugim je prejemnica Borštnikove nagrade za mlado igralko ter filmske nagrade Vesna za najboljšo stransko vlogo. Za oddajo Razkošje v glavi se je z Niko Rozman pogovarjal Miha Žorž.
Upokojeni častnik Slovenske vojske, vetran vojne za Slovenijo ter glavni praporščak Zveze veteranov vojne za Slovenijo Dominik Grmek je gost oddaje Razkošje v glavi.
»Moj prijatelj Milan Kundera je rekel, da ni dovolj, da se ljubimo. Moramo znati deliti noč. In midva s slavčkom si jo pošteno deliva.« Evgen Bavčar ima poseben ritual. Že dobrih štirideset let v rodnem Lokavcu snema petje slavčka v majski noči. Pod plaščem noči, v dvojini in kompliciteti s slavcem, se zgodba iz Lokavca razpre v zgodbo o oslepitvi slavcev, da bi peli v večnost - v razmislek o slepoti kot socialni kastraciji, eksistencialnih bližinah in oddaljenostih, o poziciji slepih skozi čas in vprašanju: zakaj bi užitek noči ne bil enak užitku dneva? Slavec dr. Bavčarju sporoča, da v noči ni sam. A to ni samo zgodba o njunem sobivanju. Nočno potovanje na plano dneva razprostira globoka vprašanja o človekovem obstoju, razlikah, izkoriščanju, boju za pravičnost, okolju, svobodi in intimni želji po dvojini, Soncu in novi pomladi. Avtorji: Mojca Delač, Saška Rakef, Luka Hvalc. Tonski mojster: Urban Gruden. Posebna dokumentarna radijska igra je posneta v Lokavcu pri Ajdovščini, na otoku Capri in v Neaplju, da je dosegljiva tudi na spletu, vam jo ponujamo v podkastu oddaje Razkošje v glavi. Vsebina je nastala v sklopu raziskovalnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske Unije in Ministrstvo za kulturo RS.
Tokrat smo v oddaji Razkošje v glavi spoznali vodjo Krajinskega parka Lahinja Gregorja Šmalclja. Po izobrazbi je teolog, po duši pa širok človek, ki razume ljudi, ki bi Belo krajino varovali pred masivnim turizmom in težko industrijo, kot tudi tiste, ki bi jo z boljšimi prometnimi povezavami radi naredili gospodarsko bolj konkurenčno in perspektivno. Zaposlen je v Razvojno informacijskem centru Bela krajina, sicer pa je velik poznavalec Bele krajine in njene kulturne dediščine, ljubitelj folklore, pevec v lokalni rock zasedbi in, kot pravi sam, zapečkar. V Krajinskem parku Lahinja se je z njim pogovarjala Špela Šebenik.
Tanja Lesničar Pučko, dolgoletna kolumnistka časopisa Dnevnik, kulturna kritičarka, prevajalka, novinarka, neizprosna opazovalka družbe, je študirala francoski jezik in primerjalno književnost. Javnosti je znana po svojem kritičnem pisanju o političnih elitah ter družbenih anomalijah. Je kolumnistka, ki jo odlikuje ne le svojevrsten slog pisanja, temveč zvrhana mera osebnega poguma, odgovornosti ter družbene angažiranosti. Tanjo Lesničar Pučko je v oddajo Razkošje v glavi povabila voditeljica Tita Mayer.
Špela Frlic, ki se v pripovedovanju, pisanju in drugih dejavnostih, povezanih z otroško in mladinsko literaturo, nenehno uči in izpopolnjuje, proučuje nove in nove reči, je letos za svoj naslovniško odprt romaneskni prvenec Bleščivka, detektivsko zgodbo, polno simbolnih pomenov, prejela nagrado večernica. Kot raziskovalka pripovedne tradicije se je pred kratkim spoprijemala z Italijanskimi pravljicami Itala Calvina, zdaj je v njenem fokusu balkanska pripovedna zapuščina. Ko ji uspe napisati izvirno avtorsko delo, so njeno bralno občinstvo otroci, odeti, kot rada reče, v plašč nedolžnosti, ki pa ga je treba enkrat sleči, zato da odrasteš. Rada je v družbi ljudi, ki jih, kot njo, vleče proti robu, k eksperimentu, čeprav ta lahko ne uspe … Občuduje pogumne in neustrašne, saj je v življenju treba vsaj malo tvegati.
Gregor Kresal je vrhunski slovenski alpinist, po poklicu arhitekt, režiser in tudi pisatelj. Že od zgodnjega, brezskrbnega otroštva ga navdušuje šport. Do 5. razreda je v Šiški v Ljubljani obiskoval osnovno šolo Riharda Jakopiča. Takrat je imel veliko energije in se je kmalu začel ukvarjati s smučanjem in gimnastiko. Ob koncu tedna pa je s starši začel zahajati v gore. Kot nekakšno logično nadaljevanje je sledilo plezanje, alpinizem, ta pa ga je pripeljal do naziva vrhunskega športnika državnega in mednarodnega razreda, ki mu ga je za obdobje med letoma 1991 in 2007 podelil Olimpijski komite Slovenije. Od leta 1993 do 2008 se je kot član ali vodja udeležil več kot dvajsetih alpinističnih odprav v svetovna gorstva. Skupaj je opravil več kot sedemsto plezalnih vzponov, od teh več kot sto prvenstvenih. Od alpinizma ga je pot vodila v svet fotografije in filma, v katerem se njegova zgodba plete naprej. Gregor Kresal je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič
Tako kot oče je tudi Matija Malešič, ki se je rodil pred 90 leti (1933) v Svečini, doštudiral pravo in najprej v Mariboru opravljal vrsto pomembnih nalog. Bil je direktor zavoda za socialno zavarovanje prav v času, ko se je odločalo o socialnem zavarovanju kmetov, v sila kriznem obdobju direktor tedaj Splošne bolnišnice v Mariboru. Leta 1986 je prevzel podpredsedniško mesto Skupščine občine Maribor. Po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah je sprejel povabilo in postal podpredsednik slovenske vlade in poklicno kariero sklenil z iztekom veleposlaniškega dela v Zagrebu. Letos je dopolnil 90 let. V Razkošje v glavi ga je povabil Stane Kocutar.
Klara Drnovšek Solina, rojena leta 1998, je najmlajša članica ekipe kuratork letošnjega festivala Mladi levi. Ko je obiskovala umetniško gimnazijo, smer sodobni ples, se je prvič srečala z ustvarjanjem opisov in zapisov o videnih predstavah ter obravnavo teoretičnega vidika ustvarjalnega procesa. Študirala je južnoslovanske študije in primerjalno književnost, trenutno pa študira sociologijo kulture. Kljub mladosti je odlična poznavalka sodobnih uprizoritvenih umetnosti in izjemna sogovornica. Za oddajo Razkošje v glavi se je z njo pogovarjal Miha Žorž.
Neveljaven email naslov