Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Antropologinja, ki skuša razumeti človeka. Raziskovalka, ki glasno opozarja na nezavidljiv položaj znanostvenikov v Sloveniji. Ženska, ki uživa v naravi.
Dr. Duška Knežević Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Da tekmovanje za financiranje projektov, zajetna razpisna dokumentacija in premajhen delež proračunskih sredstev, ki jih država namenja znanosti, raziskovalce hromijo v njihovem razvoju in krnijo znanost kot tako. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka – njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Knežević Hočevar, ki se je za antropologijo navdušila med študijem sociologije na FSPN (današnja FDV):
“Sicer nisem vedela točno, kaj to je. Imeli smo samo en predmet, ampak ta me je zelo očaral. Zdelo se mi je, da je bolj umetniški v primerjavi z empirično sociologijo. Tam smo bili tako zelo statistično, empirično usmerjeni – teren, številke, korelacije, trendi … Medtem ko se mi je zdela antropologija bližja človeku, onkraj številk. Torej, da je pogledala in zagledala tisto, kar se dogaja posamezniku: kako on razume svet, kako sočustvuje, kako osmišlja določene pojave, kako jih razume. In to me je očaralo.”
Navdušila se je tudi nad terenom, čeprav priznava, da ni enostvno ljudi prepričati, da ti zaupajo svoje najintimnejše izkušnje, razmišljanja. Iti na teren, razumeti človeka in njegovo zgodbo, problematiko osvetliti z več vidikov, s pomočjo različnih ved in znanj – so torej cilji dr. Duške Kneževič Hočevar. In to ne glede na teme, ki se jim je v skoraj 30-letni raziskovalni karieri posvetila: meji med Slovenijo in Hrvaško in potomcem Uskokov na tem območju za doktorat, demografiji v povezavi z rodnostjo, nacionalizmom, politiko in migracijami, nasilju v družini v okoljih, kjer se vsi poznajo, družinskemu kmetovanju in medgeneracijskim odnosom na kmetijah, duševnemu zdravju …
Po njenem mnenju se je treba raziskovalnih tem in družbenih vprašanj lotiti večdisciplinarno, strokovnjaki različnih ved pa morajo v svoje projekte, programe, smernice nujno vključiti tudi ljudi oz. tiste, ki jim je njihov projekt namenjen. Strokovnjaki potrebujejo izkušnje in zgodbe ljudi, ne pa zgolj raziskave in številke, da bi prišli do zaključkov in rešitev, ki bi res premaknili stvari na bolje. Vsi ljudje pa bi morali po mnenju dr. Duške Knežević Hočevar več pozornosti nameniti skupnim imenovalcem med nami, stvarem in lastnostim, ki nas povezujejo, ne pa se nenehno osredotočati le na to, kar nas razdvaja.
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Antropologinja, ki skuša razumeti človeka. Raziskovalka, ki glasno opozarja na nezavidljiv položaj znanostvenikov v Sloveniji. Ženska, ki uživa v naravi.
Dr. Duška Knežević Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Da tekmovanje za financiranje projektov, zajetna razpisna dokumentacija in premajhen delež proračunskih sredstev, ki jih država namenja znanosti, raziskovalce hromijo v njihovem razvoju in krnijo znanost kot tako. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka – njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Knežević Hočevar, ki se je za antropologijo navdušila med študijem sociologije na FSPN (današnja FDV):
“Sicer nisem vedela točno, kaj to je. Imeli smo samo en predmet, ampak ta me je zelo očaral. Zdelo se mi je, da je bolj umetniški v primerjavi z empirično sociologijo. Tam smo bili tako zelo statistično, empirično usmerjeni – teren, številke, korelacije, trendi … Medtem ko se mi je zdela antropologija bližja človeku, onkraj številk. Torej, da je pogledala in zagledala tisto, kar se dogaja posamezniku: kako on razume svet, kako sočustvuje, kako osmišlja določene pojave, kako jih razume. In to me je očaralo.”
Navdušila se je tudi nad terenom, čeprav priznava, da ni enostvno ljudi prepričati, da ti zaupajo svoje najintimnejše izkušnje, razmišljanja. Iti na teren, razumeti človeka in njegovo zgodbo, problematiko osvetliti z več vidikov, s pomočjo različnih ved in znanj – so torej cilji dr. Duške Kneževič Hočevar. In to ne glede na teme, ki se jim je v skoraj 30-letni raziskovalni karieri posvetila: meji med Slovenijo in Hrvaško in potomcem Uskokov na tem območju za doktorat, demografiji v povezavi z rodnostjo, nacionalizmom, politiko in migracijami, nasilju v družini v okoljih, kjer se vsi poznajo, družinskemu kmetovanju in medgeneracijskim odnosom na kmetijah, duševnemu zdravju …
Po njenem mnenju se je treba raziskovalnih tem in družbenih vprašanj lotiti večdisciplinarno, strokovnjaki različnih ved pa morajo v svoje projekte, programe, smernice nujno vključiti tudi ljudi oz. tiste, ki jim je njihov projekt namenjen. Strokovnjaki potrebujejo izkušnje in zgodbe ljudi, ne pa zgolj raziskave in številke, da bi prišli do zaključkov in rešitev, ki bi res premaknili stvari na bolje. Vsi ljudje pa bi morali po mnenju dr. Duške Knežević Hočevar več pozornosti nameniti skupnim imenovalcem med nami, stvarem in lastnostim, ki nas povezujejo, ne pa se nenehno osredotočati le na to, kar nas razdvaja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
O sebi in svojem delu bo govorila mlada, energična in v nujnost bolj pravičnega sveta zavarovana mladinska sindikalna aktivistka Tea Jarc. Je zaprisežena tabornica, trenerka neformalnega izobraževanja, nekdanja vodja Mladinskega sveta Slovenije, danes pa pomemben člen sindikata Mladih Plus. Vse svoje življenje posveča drugim, v minulih nekaj letih pa posebej reševanju problemov in težav mlade generacije, zlasti pa snovanju politike, ki naj bi tej generaciji zagotovila večjo vlogo in samostojnost v družbi, predvsem pa bolj optimistično prihodnost.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Nekdanji maneken, ki mu je izguba vida spremenila življenje, ne pa tudi njega samega; vrhunski paratriatlonec, ki cilja na olimpijske igre; podjetnik, ki na dan poje 2 svoja sladoleda
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Študentje so postali pridni, to pa ni razlog za veselje, pravi socialna psihologinja, ki že 50 let preučuje odnose med posameznikom in družbo.
Nenavaden, iskriv, hiperaktiven, zaljubljen v tehniko, režijo, umetnost in pri svojih skoraj 98 letih poln idej tako, da noge komaj lovijo glavo. Dušan Mauser je bil predvojni tehnik na radiu, kasneje tonski mojster in režiser, ki je pod streho spravil približno 400 radijskih iger. Ni pustil pečata le na Radiu Slovenija, kjer se ga spominjajo generacije sodelavcev, velik dosežek je tudi galerija in graščina Duplje, ki je nastala iz ruševin. Ob pomoči njegovega sina slikarja Matjaža Mauserja je galerija postala središče kulturnega in družabnega življenja v Spodnjih Dupljah. Zato ne čudi, da mu je občina Naklo podelila naziv častnega občana, pa tudi sicer se ponaša z obilico nagrad, ki jih je prejel kot tonski mojster in režiser.
Ko je Matevž Lenarčič 22. aprila leta 2016 pristal na letališču v Portorožu in je bila za njim približno 42 tisoč kilometrov dolga pot z ultralahkim letalom okoli sveta, so mu v tako imenovanih rumenih medijih med drugim dodali oznako avanturist. Toda v Trbovljah rojeni diplomirani biolog, alpinist, fotograf, letalec in publicist je predvsem človek, ki svoje naravovarstveno poslanstvo uresničuje s fotografijo in s pisano besedo ter tudi z zbiranjem znanstveno preverljivih podatkov o globalnem onesnaženju okolja. Matevža Lenarčiča, ki je nekoč dejal, da je lepo imeti hobije, ki so hkrati tudi tvoj poklic, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Ciril Zlobec se je rodil julija 1925 na Ponikvah na Krasu. Gimnazijo je obiskoval pod italijanskim fašizmom, v Gorici in Kopru, od koder so ga navsezadnje izključili, ker so odkrili, da piše pesmi v slovenskem jeziku. Sedemnajstleten je postal aktivist Osvobodilne fronte, nato je stopil v partizane. Po osvoboditvi je študiral in diplomiral na ljubljanski slavistiki, pozneje pa je delal kot novinar in urednik – med drugim tudi na našem radiu. Dejaven je bil tudi v politiki in bil na prvih večstrankarskih volitvah izvoljen za člana osamosvojitvenega predsedstva. Ključen je seveda Zlobčev literarni opus. Ko je leta 1953 skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom izdal znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, je slovenski literaturi odločilno pomagal otresti se ideoloških in estetskih spon, ki jih je naši književnosti nalagala komunistična oblast. Bralke in bralci so ta obrat stran od politične propagande v polje občutenega ljubezenskega intimizma znali ceniti in Zlobec je hitro postal eden naših najvplivnejših, najbolj branih pesnikov. Navsezadnje je objavil kakih 30 zbirk, tem pa je dodal še več esejističnih knjig in dva romana. Obilo je tudi prevajal, predvsem iz italijanščine, in nas med drugim oskrbel z mojstrskimi prevodi Danteja, Leopardija in Quasimoda. Za svoje književno delo je leta 1982 prejel Prešernovo nagrado; izvoljen je bil tudi za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V spomin na velikana slovenskega dvajsetega stoletja, pesnika, prevajalca, urednika, partizana in politika lahko v tokratnem Razkošju v glavi prisluhnemo Zlobčevemu razmišljanju, ki ga je z nami delil na predvečer svojega devetdesetega rojstnega dne. foto: Aleš Ogrin
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Maja Weiss je slovenska režiserka in scenaristka, ki v svojih filmih razkriva krivice, tragične usode ljudi in zgodbe, ki jih ne smemo pozabiti. Je prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec – Varuh meje (2002). Podpisala se je pod več kot 40 dokumentarnih in igranih filmov, zanje prejela številne nagrade, pa vseeno živi v negotovosti jutrišnjega dne. Umetnica, ki je na lastni koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica, ženska, ki so jo zaznamovali Metlika, Ljubljana in Berlin. To filmsko režiserko in scenaristko, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Ilustratorka in oblikovalka Hana Stupica je predstavnica že tretje generacije ilustratork v družini Stupica. Seveda so vse tri umetnice izoblikovale različne in prepoznavne stile svoje izpovednosti, zanimivo pa je, da tako Hano, kot tudi njeno mamo Marijo Lucijo in babico Marlenko, povezujejo motivi zajčkov, ki se očitno selijo iz roda v rod. Vse tri ilustratorke, kot tudi Hanin dedek Gabrijel, so bili za svojo ustvarjalnost nagrajeni s številnimi priznanji, samo Hana pa se lahko ob tem pohvali, da je bila doslej najmlajša umetnica, ki je prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Neveljaven email naslov