Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Miran Erič

15.08.2020


"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!"

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.

Miran Erič, 2017

foto: Jože Suhadolnik

Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Spoznavanje, dozorevanje in...

V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:

"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.

Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.

Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.

Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.

V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.

Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu: https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia

V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.

Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.

Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.

Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.

 

 

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Sebek ob obisku Justice & Police Museum v Sydneyju leta 2016.

Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.

Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.

Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.

Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.

Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.

Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.

Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.

 

Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.

V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.

Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.

V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.

.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.

.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.

Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.

Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."

 

(Več slikovnega gradiva v albumih:

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&type=3)


Razkošje v glavi

893 epizod


Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.

Miran Erič

15.08.2020


"Preden kaj naredim, to temeljito pretehtam. Zakaj? Zaradi jamarstva. V jamarstvu sem se ločil od impulzivnosti. Jamarstvo in jamsko potapljenje ne dovoljujeta impuzivnih odločitev!"

Miran Erič je vsestranski človek, ki preseneča z vsem, kar počne in kar ga zanima. Razpon njegovih zanimanj je: od jamarstva, do potapljana, slikarstva do razvoja 3D metodologij dokumentiranja podvodnih arheoloških  najdišč. Ukvarja se tudi z raziskavami zgodnjih plovil, razvojem metodologij konserviranja mokrega lesa ter rabo in dediščino slikovnega jezika. Na področju 3D dokumentiranja že 15 let  sodeluje z Laboratorijem za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Sicer pa je Miran Erič obiskoval osnovno šolo v Mariboru, kjer je tudi rojen. Kot najstnika so ga zelo zanimali motorji in to ga je popeljalo na srednjo kadetsko šolo za miličnike v Tacnu. Po dokončani srednji šoli je prakso opravil na Postaji milice Ljubljana Center in potem služboval kot miličnik na Postaji milice Ribnica do leta 1981. Takrat  so ga mladinke in mladinci Zveze socialistične mladine Slovenije Ribnica izvolili za občinskega sekretarja ZSMS. V teh letih se je pridružil Društvu za raziskovanje jam Ribnica. Kot jamski potapljač je v letih od 1985 do 1998 deloval v Jamarski reševalni službi. Po študiju na Pedagoški akademiji se je leta 1984 vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je končal dodiplomski študij slikarstva, potem pa še specialistični študij zaščite mokrega lesa. S proučevanjem mokrega lesa je z magisterijem nadaljeval na Oddelku za arheologijo FF, da bi razumel tudi vsebinsko strukturo uporabe lesa v dnevnem življenju.

Miran Erič, 2017

foto: Jože Suhadolnik

Več desetletni študij lesenih predmetov ga je pripeljal do vsebine, ki ga najbolj navdušuje: zgodnja plovila, ki zanj  zagotovo predstavlja enega najpomembnejših človeških izumov. Ta posledično vpliva na migracije, navigacijo, kolonizacije, evolucijsko osvajanje novih pokrajin, trgovino vodni transport, ki še danes pomeni več kot 95% vsega transporta po svetu. Posredno pa tudi na astronomijo, fiziko, matematiko. Zato je leta 2015 na Vrhniki ustanovil mednarodno iniciativo ”Early Watercraft – A global perspective of invention and development”, ki danes združuje že 110 individualnih in 32 inštitucionalnih ambasadorjev iz 54 držav širom sveta. Drugo izjemno področje pa je človeško sporazumevanje, ki ga kot enakovredno deli med govorno/pisno, slikovno, zvočno in gibalno. Koncept želi preko študija heritologije uveljaviti tudi na akademski ravni. Zanimivo pot Mirana Eriča bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.

Spoznavanje, dozorevanje in...

V tokratnem zapisu, je  podnapise in komentarje pod vsako sliko dodal naš gost Miran Erič:

"Na Piramidi v Mariboru, ko so bili starši še ponosni, da so otroci plezali po drevju. Na izletu z najboljšima prijateljicama v otroštvu.  Z leve: Breda in Alenka Katič, namrgodeni brat Milan Erič ter zgoraj desno jaz osebno zelo nasmejan. Foto, Ljudmila Erič, mama.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Takrat je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU organiziral veliko akcijo, kamor so povabili tudi DZRJL, ki je takrat edino imelo potapljaško sekcijo. Foto Jure Hajna.

Jamsko potapljanje leta 1984 v  jami Predjama. Na potapljaške raziskave so bili takrat povabljeni tudi kolegi jamarji iz Beograda. Kakor je razvidno s fotografije, so bili standardi korektnosti zelo drugačni kot danes. Foto Jure Hajna.

Leta 1988 sem bil s svojo grafiko ”It is a nice day but, it is the war” sprejet na 2. Międzynarodowe Triennale Sztuki ”Przeciw Wojnie” Majdanek '88 v Lublinu. Razstava je trajala od maja do oktobra. Na posnetku se vidi, kako je bila nameščena v prostor.

Sicer je grafika ”It is a nice day but, it is a war” nastala leto dni prej na mednarodni grafični delavnici v Grafičnem centru Leer (Noorden) v Friziji, kamor me je povabil prof. Franc Curk. Natisnil sem kombinirano grafiko (sitotisk, litografija) na 9 listih 50 x 70 cm, skupaj torej 150 x 210 cm. Naj dodam še to, kar mi je na misel prišlo šele leta pozneje. Naslov in motiv grafike sta me prešinila v sanjah prvi dan v Leeru, pa tudi velikost, saj se mi je zdelo, da bo premalo očitno, če bi izbral kakšen klasičen, običajen format za grafike. Najprej sem fotografiral udeležence delavnice in potem njihove portrete uporabil za rumen sitotisk, v nadaljevanju pa sem dodal v litografiji izdelan črn okvir s črno ognjeno letečo kroglo. Kakor da bi takrat, leto dni pred padcem berlinskega zidu in tri leta pred začetkom krvave balkanske vojne, podzavestno zaslutil, kaj se bo dogajalo v bližnji prihodnosti. Danes se počutim kot Baba Vanga.

Med odprtjem Trienala na Poljskem leta 1988 smo prepotovali kar nekaj mest in opazili veliko uličnih glasbenikov. Leta 2018 sem že v okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art”, ki smo jo leta 2017 ustanovili takrat še delujoča Galerija Bar Trenutek na Trubarjevi v Ljubljani, Zavod ORBITA in Sub3D, fotografijo dodelal v Photoshopu.

V letih od 1992 do 2017 sem se aktivno ukvarjal z raziskavami podvodne dediščine. Leta 2017 sem se zaradi starosti in odgovornosti do delodajalca prostovoljno odrekel nadaljevanju poklicnega raziskovanja podvodne dediščine. V začetku novega tisočletja smo intenzivno raziskovali tudi pritoke Ljubljanice. Nekoč sva s kolegom Andrejem Gasparijem prispela do pritoka Ljubija na Vrhniki in med preoblačenjem sem ugotovil, da sem doma pozabil masko. Če bi raziskave želela izpeljati, bi se moral odpeljati nazaj v Ljubljano po masko, to pa bi vzelo veliko časa. Oba z Andrejem sva bila zelo na tesno s časom, saj sva imela popoldne druge obveznosti. Spomnil sem se, da imam v torbi tudi plavalna očala. Ker so bili potopi plitki, globoki največ tri metre, sem zanemaril možnost, da bi mi zaradi pritiska poškodovalo oči. Zadeva se je obnesla, sicer pa močno odsvetujem.

Ena legendarnejših fotografij sodobnih raziskav podvodne dediščine. Zaradi graditve tobogana v Simonovem zalivu smo 1994 leta opravili raziskavo sonde, v kateri smo našli množico keramičnih odlomkov iz prvega stoletja našega štetja. Na fotografiji je Andrej Gaspari. Več o zgodovini podvodnih raziskav v Sloveniji je mogoče prebrati v leta 2012 izdani knjigi ”POTOPLJENA PRETEKLOST, Arheologija vodnih okolij in raziskovanje podvodne kulturne dediščine v Sloveniji. Zbornik ob 128-letnici Dežmanovih raziskav Ljubljanice na Vrhniki (1884–2012)”, ki sva jo uredila Andrej Gaspari in Miran Erič. Dostopna je na naslovu: https://www.academia.edu/3530560/Submerged_Past_archaeology_of_the_aquatic_environments_and_underwater_cultural_heritage_exploring_in_Slovenia

V letih najintenzivnejših raziskav nas ni nič ustavilo. Januarja leta 1998 smo člani Skupine za podvodno arheologijo, delujoče od leta 1992, sodelovali pri raziskavah in dendrokronološkem vzorčenju pilotov kolišč Spodnje mostišče 1 in 2 ter Parte v strugi Iščice na Ljubljanskem barju. Raziskave so potekale pod vodstvom Antona Veluščka z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Takrat je bila zunanja temperatura med –10 °C in –3 °C z občasnim sneženjem, voda je imela temperaturo 3 °C.

Zmrznjena tla ob Ljubljanici, prav tako januarja 1998, so omogočala, da smo se lahko do kraja potopa v Kaminu pripeljali z avtomobili. Preoblačenje na  –10 °C je pozimi najbolj zoprno opravilo, odhod v 3 °C ”toplo” vodo (kar 13 °C razlike!) pa pravo razkošje in ugodje.

Pa bodi dovolj raziskav podvodne dediščine. Teh je sicer bilo zame v letih od 1992 do 2017 zelo veliko. S fotografijo sem se začel ukvarjati leta 1975, ko sem si kupil svoj prvi fotoaparat Praktico L2, ki me je spremljala kar dve desetletji. To so bili časi, ko se je za obvladovanje fotografije, drugače kot danes, ko vse opravijo algoritmi v digitalnih napravah, še bilo treba temeljito učiti. S ponosom naj povem, da je bil učitelj in sensei fotografije v zgodnjih 80. eden najboljših slovenskih fotografov, žal pokojni, veliki Smiljan Šiška. Opremljen z njegovim znanjem sem leta 1991 šest mesecev preživel v Atenah, kjer sem imel na Oddelku za podvodno arheologijo štipendijo grškega Ministrstva za kulturo. Časa je bilo veliko in obiskovanje muzejev nujno. V Narodnem arheološkem muzeju v Atenah je razstavljena helenistična bronasta umetnina iz drugega stoletja pred našim štetjem ”Jezdec z Artemizija” neznanega avtorja. Kip je bil najden na kraju brodoloma na Rtu Artemizij, raziskanem leta 1926. V skladu s svojimi raziskavami v fotografiji sem ga leta 2017 v okviru projekta Free Pajzl Art obdelal s Photoshopom.

Leta 2008, v času, ko so hrvaški kolegi pripravljali muzej vučedolske kulture v Vukovarju, me je kolega Aleksander Durman z Oddelka za arheologijo Zagrebškega vseučilišča naprosil za rekonstrukcijo deblaka. To sem opravil na podlagi  petih deblakov v Evropi iz časa 2800–2500 pr. n. št., kamor sodi tudi vučedolska kultura.

 

 

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Intimni utrinki pred Sydneyjsko operno hišo leta 2016.

Sebek ob obisku Justice & Police Museum v Sydneyju leta 2016.

Sebek na muzejski ladji HMS Bark Endeavour pred Avstralskim narodnim pomorskim muzejem v Sydneyju leta 2016.

Sebek z dragima kolegicama Noelle iz Hongkonga (levo) in Li Na iz Xi'ana na kongresu IKUWA 6 (International Congress on Underwater Archaeology) leta 2016 v Fremantlu.

Leta 2018 sem opravil posebno raziskovalno pot na jezero Lugu na meji med provincama Sečuan in Junan v jugovzhodnem obrobnem pogorju Tibeta ter na jezero Suwa v pogorju Kiso v prefekturi Nagano. Pogorju Kiso pravijo tudi Japonske Alpe. Na to pot me je gnala raziskava tipičnih plovil, ki so na teh jezerih v rabi. Posebnost pa je to, da sta, tehnično gledano in po načinu izdelave, strukturno povsem identični, kot je pri nas drevak iz porečja Ljubljanice, ki je bil na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in Loški dolini v rabi vse do 60. let 20. stoletja. Drevak je od leta 2015 zaščitena nesnovna kulturna dediščina pri Koordinatorju nesnovne kulturne dediščine. Danes je žal ohranjen samo še na Cerkniškem jezeru. Iz pozabe ga je s pomočjo zadnjega mojstra Antona Lovka (s sinovi) rešila Ljoba Jenče iz Hiše izročila v Dolenji vasi. Plovilo je tipološko razširjen deblak, to pomeni, da sta boka izdolbena tako kot deblaki v polkrožni obliki, med stranici pa je vstavljeno od ene do treh talnih platic. Ob jezeru Lugu živi ena največjih matriarhalnih skupnosti na svetu, ljudstvo Mosuo, ki mu je kitajska vlada podelila izključne pravice za plovbo po jezeru in ribolov, ki ju zaradi turizma še danes izvajajo povsem tradicionalno.

Pa se vrnimo k našim tradicionalnim oblikam turistične ponudbe.

Iz slikarskega obdobja študija na Pedagoški fakulteti in v nadaljevanju na Akademiji za likovno umetnost ter še nekaj let pozneje (1982–1993) mi je ostalo bore malo. Nekaj, kar štejem za svoj slikarski opus, šteje vsega pet slik. Je pa res, da so velike približno 3 x 4 m. Po 25 letih hranjenja slik v lesenih zabojnikih v garaži Oddelka za Arheologijo na Zavetiški ulici v Ljubljani sem skoraj obupal, ko mi je kolega in prijatelj Franc Solina, leta 2014 je bil dekan Fakultete za računalništvo UL, kazal posnetke nove fakultete pri Živalskem vrtu, ki so jo pravkar dokončevali. Na posnetkih je bil osnovni hodnik na FRI, ki po dolžini povezuje predavalnice in laboratorije, sega pa vse od pritličja do strehe. Na hodnik so bili z okni povezani tudi laboratoriji. Opazil pa sem tri velikanske površine, velike 6 x 5 metrov. Prof. Solino sem povprašal, ali najbrž že načrtujejo namestiti kakšne slike, umetniška dela, ki bi popolnila praznino. Začudeno me je pogledal in povedal, da nihče ni pomislil na to. Takoj sem se odločil, da jim slike podarim pod pogojem, da jih očistijo in namestijo na stene. Takoj je sprejel podarjeno in danes, zagotovo me bodo slike preživele, je pet slik razstavljenih na stalni razstavi na Fakulteti za računalništvo in informatiko UL. Sebek s skupino iz podjetja Okviri (Gregorčičeva v Ljubljani), ki je opravila nameščanje slik.

Slika ”Svet/World”, ki je nameščena v tretjem nadstropju, je zahtevala posebno spretnost in pomoč alpinistov, ki obvladajo plezalne tehnike, saj je drugače ni bilo mogoče namestiti.

Tako imenovani ”country paddling” ali veslanje po nepreglednem vodnem omrežju rek in jezer v narodnem parku Soomaa v pokrajini Vahe-Esti ali Srednja Estonija (Soomaa rahvuspark). Območje je porečje reke Pärnu z rekami Navesti, Halliste, Raudna in Lemmjõgi. Kolega Aivar Ruukel iz parka se je že pred 40 leti začel od starih mojstrov učiti izdelave posebnega razprtega deblaka, ki ima v Estoniji ime haabjas. Ta tip deblaka se sicer pojavlja na obsežnem evrazijskem območju od Finske na zahodu do Ohotskega morja na vzhodu ter Kaspijskega morja na jugu in Barentsovega morja na severu. Način izdelave pa je v vsej regiji zelo podoben, regionalna ali lokalna imena deblaka pa so seveda različna. Leta 2018 smo v Soomaa parku pripravili stalno razstavo plakatov o zgodnjih plovilih z dvodnevno konferenco. Aivar Ruukel pa nam je pripravil nepozabno celodnevno veslanje s haabjasi po vodnem omrežju. Žal smo bili v Soomi v mesecu avgustu, ko ni veliko vode. V spomladanskih in jesenskih mesecih se namreč voda razlije po večini parka in takrat je mogoče veslati tudi skozi gozdove.

 

Skupinska spominska fotografija z udeleženci kongresa DEGUWA In poseidon's realm XXIV ”Contact zones: Archaeology between water and land, coasts, lake and river shores” aprila 2019, na katerem sem predstavil dve predavanji.

V uredništvu revije Skyllis (izdajatelj je Deutsche Gesellschaft für Unterwasserarchaeologie) so bili zelo navdušeni nad našim člankom »The Necessity of Changing the Methodology of Preserving Waterlogged Wooden Objects. The Case of a Palaeolithic Wooden Point from the Ljubljanica River« (Miran Erič, Enej Guček Puhar, Aleš Jaklič in Franc Solina). Zato so se odločili, da eno naših slik primerjalne analize šestih 3D modelov paleolitske konice iz Ljubljanice pri Sinji Gorici (našel sem jo med pregledi leta 2008) uporabijo za naslovnico revije, ki je izšla spomladi 2020.

Svoje raziskovalno delo smo vedno okrepili tudi z dobro popularizacijo odkritij. Leta 2011 sem za razstavo konice v Mestnem muzeju Ljubljana pripravil plakat (levo). Leta 2005 sem s soavtorjema Andrejem Gasparijem in Arnejem Hodaličem pripravil pregledno razstavo o razvoju varovanja in raziskav podvodne kulturne dediščine. Razstavo sva z Andrejem Gasparijem dopolnila z raziskavami do 2012. Desno pa je stalna razstava oo zgodnjih plovilih in ima naslov  ”Early Watercraft”. Soavtorji razstave so kolegi Ramin Adibi iz Irana, Evgenia Anitchenko iz Aljaske, Béat Arnold iz Francije, Ronald Bockius in Lars Kröger iz Nemčije ter Jun Kimura iz Japonske. Bistvo razstave je, da je dostopna komur koli za izobraževalne namene. Visokoločljivi plakati so dostopni brezplačno, uporabnik pa si mora natisniti plakate sam. Ta hip razstava obsega 22 plakatov, teh pa bi moralo biti po predvidevanji 100+. Torej stalna razstava s predznakom ”Work in progress”.

V okviru umetniške znamke ”Free Pajzl Art” in zaradi pomanjkanja sredstev za pripravo ”prave” razstave sem si kot umetniško izjavo zamislil serijo razstav s skupnim naslovom ”Javna Pro-čelna Umetnost”. Tako svoje fotografije, kadar me pri politikah kaj zmoti, ”razstavim” na pročelja javnih stavb. Decembra 2017 sem tako opremil parlament.

.... Januarja 2018 Ministrstvo za kulturo.

.... Aprila 2019 pa Ministrstvo za obrambo.

Iskreno darilo virtualne razstave Free Pajzl Arta iz serije Javna Pro-Čelna Umetnost Parlamentu in Vladi. Junij 2020.

Ter poziv k Branju (kjer koli-kadar koli-kar koli) 24/7/365. Junij 2020."

 

(Več slikovnega gradiva v albumih:

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202401912385230&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406518180372&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202406632583232&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412047598604&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412085639555&type=3;

https://www.facebook.com/miran.eric/media_set?set=a.10202412141960963&type=3)


29.01.2022

Saša Mächtig

Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga


22.01.2022

Sebastijan Pregelj

Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.


15.01.2022

Dr. Janko Lozar Mrevlje

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


08.01.2022

Marija Imperl

Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


01.01.2022

Jožica Rejec

Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


25.12.2021

Razkošje v glavi

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.


18.12.2021

Danko Petronijević

Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina


11.12.2021

Jerneja Jezernik

Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.


04.12.2021

Dr. Simona Gerenčer

Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.


27.11.2021

Dr. Urška Perenič

Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.


20.11.2021

Božidar Flajšman

Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.


13.11.2021

Lojzka Avajanos

V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.


06.11.2021

Andrej Gnezda

Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.


30.10.2021

Miloš Toni

Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


23.10.2021

Luka Bogovčič

V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.


16.10.2021

Polona Lovšin

Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.


09.10.2021

Rajko Lotrič

Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.


02.10.2021

Muanis Sinanović

Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:


25.09.2021

Marija Lah

Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje.


18.09.2021

Vinko Möderndorfer

Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.


Stran 7 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov