Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
Idrijčanka Metka Pavšič je igralka, pevka in animatorka. Je tudi socialna delavka in sourednica revije Rikoss. Predana je gledališču in prepevanju, ker, kot sama pravi, ji ponujata možnost, da raziskuje svoj glas in svoje telo in z njima vstopa v druge ljudi, drugačne svetove. V monodramah uprizarja ženske like. O tem, kako se vživi vanje in kako jih doživlja ter kaj ji pomeni igranje, bo pripovedovala v današnji oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Večkratna prvakinja v orodnem oziroma lednem plezanju, nekdanja reprezentantka v športnem plezanju, po izobrazbi biologinja z doktoratom iz biomedicine, zaposlena kot razvojna raziskovalna sodelavka na Očesni kliniki UKC Ljubljana. Vendar najprej mama in žena. Preveč za enega samega človeka? Za koga morda, vendar ne za doc. dr. Majo Šuštar Habjan, ki je poleg naštetega tudi lastnica treh psov in še marsikaj drugega. Tudi sogovornica, ki zna med vrsticami povedati veliko več kot naravnost.
Iztok Kovač ima v slovenskem sodobnem plesu prav posebno mesto. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je slovenski sodobni ples postavil v evropski kulturni prostor ter utrdil njegovo prepoznavnost v svetovnem merilu. Njegov obsežni opus obsega številne avtorske projekte in plesne filme. Iztok Kovač je velik zagovornik ustanovitve nacionalnega ansambla za sodobni ples, ki bi celotnemu polju utrl pot do večje veljave.
Zgledi vlečejo, bi lahko rekli o našem današnjem gostu Anžetu Koboli, ki prihaja iz Šalke vasi iz občine Kočevje. Zgodba pa se začne takole: njegov oče Matija je leta 1990 zaradi zaprtja poslovnega obrata v podjetju, v katerem so se ukvarjali z gozdarstvom, ostal brez službe. Preživeti le s plačo žene Slavice je bilo z dvema otrokoma zelo težko. Matiji ni uspelo najti nove zaposlitve, delo z lesom pa mu je bilo vedno zelo blizu. Po pogovoru in nasvetu mlajšega sina Anžeta, naj naredi kaj iz lesa, je sklenil, da bo postal samostojni umetnik in podjetnik. Že njegov oče je bil mojster ročnega rezbarjenja na Kočevskem in nadarjenost se je prenesla na Matijo, pa tudi na njegovega sina Anžeta. Matija je začel ročno izdelovati posode, imenovane nečke. In tako je nastalo družinsko podjetje Nečke, ki ga danes vodi njegov sin Anže Kobola, gost v oddaji razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je Marko Korenjak, bolnik z redko boleznijo, imenovano Willebrandova bolezen tip 3. Od decembra lani je Marko Korenjak predstavnik vseh organizacij bolnikov in civilne družbe, ki sodeluje z Evropsko agencijo za zdravila. Z njim se je pogovarjal Stane Kocutar.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Dr. Mateja Gaber je lektorica na Oddelku za germanistiko ljubljanske Filozofske fakultete, kjer z nemškim jezikom in kulturo spoznava predvsem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine. Čeprav jo zanimajo najrazličnejše umetnostne zvrsti, stili in obdobja - od rock glasbe pa do klasičnega baleta in gledališča - že od svojega odraščanja v Prekmurju posebno naklonjenost goji do nemškega srednjega veka, še posebej do takratne viteške lirike. Če se je torej velik del svojega življenja potapljala v razkošje nekega povsem drugega časa, polnega princev in princes, pa njeno življenje močno zaznamuje tudi ljubezen do lepega in razkošja nasploh: pa naj gre za parfume in obleke, najrazličnejša umetniška dela ali pa velike pustne zabave, ki jih prireja na svojem domu in v katerih lahko - tako kot v fakultetni učilnici - vedno zasede glavno vlogo. O njenem življenju - utrinke iz katerega je nedavno popisala tudi v knjigi Svet, kot iz škatlice vzet - se je z Matejo Gaber za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Gostja oddaje Razkošje v glavi je dokorica Gaja Kos, urednica otroškega in mladinskega leposlovja, literarna kritičarka, pisateljica in prevajalka. V oddaji razkriva, v kakšni kondiciji je slovenska otroška in mladinska književnost; pretresa odgovornost urednikov, pisateljev in staršev pri vzgoji mladih bralcev; ter pojasnjuje, kako se v vlogi pisateljice prepušča drugim uredniškim rokam.
Slovenski paviljon za 18. mednarodno arhitekturno razstavo na beneškem nienalu, ki bo na ogled od 20. maja do 26. novembra letos, bo zasnovala skupina arhitektov mlajše generacije iz birojev Mertelj Vrabič Arhitekti, to so Matic Vrabič, Eva Gusel in Maša Mertelj, in Vidic Grohar Arhitekti, to sta Jure Grohar in Anja Vidic. Osrednja tema letošnjega arhitekturnega bienala, ki ga kurira britanska arhitektka, pedagoginja in piska Lesley Lokko, je Laboratorij prihodnosti. Kustosinja je odprla vprašanje nestabilnosti in polarizacije današnjega sveta, pri čemer je poudarila nujnost procesov dekolonizacije, zmanjšanja ogljičnega odtisa in skupnega delovanja. Potencial arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznovrstne in inkluzivne družbe. Z Juretom Groharjem se je za današnjo oddajo Razkošje v glavi pogovarjal Miha Žorž
Gostja oddaje je doktorica Uršula Lipovec Čebron, predstojnica Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, profesorica in raziskovalka na področjih medicinske antropologije in antropologije migracij ter aktivistka, ki že desetletja daje glas marginaliziranim družbenim skupinam.
Arhitekt in borec za zaščito kulturne dediščine je svoje življenje preživel »v službi nejrevnejših, najbogatejših in že davno umrlih.«
Družina dr. Marije Mojce Terčelj izvira iz Vipavske doline, iz Zapuž pri Ajdovščini. Tam je tudi preživela svoje najzgodnejše življenjsko obdobje. Njena mama pa prihaja iz Štajerske. Družina Terčelj se je pozneje preselila v Ljubljano. Dr. Marija Mojca Terčelj zato ni omejena z lokalno pripadnostjo, je Slovenka, po duši in svojem alter egu pa bolj Mehičanka kot Ljubljančanka. Študirala je na filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za etnologijo, ki je bila njen glavni predmet, drugi pa je bila filozofija. Za študij etnologije se je odločila že zelo zgodaj, ga tudi dokončala, vmes pa je veliko potovala. Ob vpisu na etnologijo si je namreč zadala cilj, da bo preučevala neevropske kulture. Najprej je želela preučevati afriške, vendar se je to pozneje spremenilo. Že kot študentka je namreč odšla na enoletno študijsko potovanje, ki ga je sama organizirala, v Peru, Bolivijo in Brazilijo. Nato se je odločila, da bo podiplomski študij nadaljevala v Latinski Ameriki, čeprav je bilo težko dobiti štipendijo. Dr. Marija Mojca Terčelj bo gostja v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Še brez diplome je začel poučevati zgodovino na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru, kamor je iz domačega Svetega Jurija ob Ščavnici še ne tako dolgo nazaj prihajal kot dijak. Že njegovi predniki so zbirali ostaline in pričevanja o preteklosti domačega okolja, sam pa je vse skupaj nadgradil in s svojim navdušenjem navdušuje tudi druge. Franc Čuš, profesor zgodovine in predsednik domačega Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine, ki mu ni težko usmerjati ekipe, ki pripravlja bogat zbornik domačega kraja ali pa na pomlad v družbi podobno mislečih in delujočih čez prometno cesto ob Blaguškem jezeru prenesti več tisoč žab. Ob vsem tem pa zahaja še v vinograd v bližnji Sovjak ali k čebelam. Pravijo, da je povsod navzoč s prepoznavno srčno predanostjo.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in ustvarjalec stripa. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. Mednarodno so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim Guardian, Le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Ciril Horjak je slikar, ilustrator in stripar. Konec osemdesetih je dvakrat zapored dobil prvo nagrado na natečaju mladinskega avtorskega stripa v Novem Sadu. V mednarodnem prostoru so bila njegova dela predstavljana večinoma v okviru dejavnosti revije Stripburger. Novembra 2003 je pri Stripburgerju izšel njegov prvi stripovski album Ride, v okviru neformalne Stripburgerjeve akademije stripa je pripravil tudi prvi slovenski učbenik stripa. Od leta 2006 sodeluje s časopisom Večer, njegove risbe so objavili tudi številni ugledni časniki v tujini, med drugim, the Guardian, le Monde in Chicago Tribune. Leta 2021 so njegovo ilustracijo izbrali med več kot 400 risbami iz več kot 40 držav za objavo v posebni prilogi uglednega danskega časopisa den Politiken. O stripu kot gostujoči predavatelj poučuje na različnih slovenskih fakultetah. Od leta 2020 je vpisan na interdisciplinarnem doktorskem študiju likovnih ved na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter na Filozofski fakulteti. V tokratni oddaji Razkošje v glavi se je s Cirilom Horjakom pogovarjal Miha Žorž.
Prekmurec Janez Janko Kodila izvira iz družine Kodila s Pečarovskega brega pri Murski Soboti, ki se je po drugi svetovni vojni naselila v vasi Márkišavci. In če te podatke dopolnimo še s tem, da je Janko Kodila zavetnik prekmurske šunke, znan podjetnik, vam bo jasno, kdo je naš gost. Njegova pot ni popolnoma običajna, kakršna bi veljala za družino, ki ima obrtno tradicijo razvito že tri rodove. Najprej je zašel v podjetniške vode, to mu pri tem, kar dela danes, pomeni praktično osnovo, temelj, brez katerega tudi v živilstvu oz. v kmetijstvu ne gre. Pri tem ga vodita strast in usmerjenost v razvoj, zanimajo ga nove poti, novi izdelki in predlogi. Na svoji podjetniški poti je že kmalu začel oblikovati in razvijati blagovno znamko z oznako Diši po Prekmurju, s katero je v verigo povezanih več manjših kakovostnih ponudnikov na področju turizma, kulinarike, živilstva in kmetijstva. In kakšna je bila pot Janka Kodile od Prekmurja do Malezije in Japonske? Več v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Mateja Gomboc je pisateljica, prevajalka, profesorica in avtorica učbenikov za slovenski jezik. V oddaji razgrinja, kako vanjo 'vstopi zgodba'; pojasnjuje, kako je za dobro pedagoško delo treba 'žareti'; ter ovrednoti prispevek njene družine k njenemu pisateljskem delu.
Ob koncu osnovne šole si vsakdo začrta svojo življenjsko pot oziroma se odloči, ali bo nadaljeval šolanje, študiral ali pa si bo poiskal zaposlitev. Pomembno vlogo ima pri nekaterih tudi to, kar počnejo njegovi starši. Maks Merela je tako sledil očetovim stopinjam, saj je imel njegov oče doma manjšo mizarsko delavnico, kjer se je Maks zaljubil v les. Poleg tega je oče delal v podjetju LIP Radomlje, kjer so izdelovali masivno pohištvo. Maks je po tej poti dobil tudi štipendijo in je potem nadaljeval šolanje na Srednji lesarski šoli v Ljubljani. Tam so bili tako odlična ekipa dijakov, se spominja Maks, da so se skupaj odločili, da bodo nadaljevali študij na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, smer lesarstvo. Ker je bil štipendist podjetja LIP Radomlje, se je po diplomi zaposlil v tem podjetju, kjer je po letu dni pripravništva pridobil status mladega raziskovalca iz gospodarstva. Po doktorskem študiju se je zaposlil na Biotehniški fakulteti. Izredni profesor dr. Maks Merela je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
»Politična imaginacija mora obstajati pri vsakem človeku. Človek mora sanjati, človek si mora želeti nečesa, se prepustiti nečemu, kar ni samo vsakdan, rutina, skrb za preživetje,« pravi dolgoletna aktivistka Aigul Hakimova, ki se je iz rodne Kirgizije v Slovenijo preselila pred dvajsetimi leti.
»Moje življenje se je začelo v majhnem zaselku pod vrhom Uršlje gore, imenovanem Plešivec. Tam sta nekoč pred drugo svetovno vojno stali dve graščini veleposestnika Skubica, ena je bila lovski dvorec. Med vojno je ena izmed teh zgradb pogorela, zraven nje pa je stala majhna lesena koča, v kateri so stanovali gozdni delavci. Eden izmed teh je bil tudi moj oče. Plešivca se spomnim le iz pripovedovanja staršev, ker sem bil še zelo majhen. Zanimivo je, da sem pri devetih mesecih zbolel za davico. V tistih krajih ni bilo ne cest ne elektrike, pozimi je bilo veliko snega in tako so me na sankah peljali več ur daleč v bolnišnico v Slovenj Gradcu. Tam so mi rešili življenje. V podobnem času je tudi sestrica moje poznejše žene, živeli so v Ljubljani, zbolela za davico, vendar je umrla, čeprav so bili zdravniki v mestu na dosegu.« Tako je začel pripoved o sebi Anton Lesnik, gost v oddaji Razkošje v glavi; njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov