Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
893 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Gozd je zanj občutenje in ljubezen
Slovenski gozdovi, ki jih številni imenujejo tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar pa se od časa do časa pojavijo razmišljanja predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 413.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje. So pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, da še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti.
Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje da krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države med letoma 2020 in 2050. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, in zato smo dosegli neko razvojno dno, kar pa je po svoje pozitivno, saj nas bo to odbilo od tega dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vodo in turizem. V ospredju pa morajo biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi.
Jože Prah prihaja iz Posavja iz občine Sevnica. Doma je na Zajčji gori, to je hribček nad samo Sevnico, iz svoje hiše ima pogled na reko Savo in na Grintovec.
Pogled iz njegove hiše je zaznamoval njegovo življenjsko filozofijo, ki je tesno povezana z naravo, gozdom, hribi in gorami, hkrati pa je povezana s samim seboj in sočlovekom.
Njegovo življenje je res pestro, saj sodeluje v številnih organizacijah in društvih, je mentor, predavatelj, pohodnik, oživlja stare, skoraj pozabljene obrti in dejavnosti in še bi lahko naštevali.
Jože Prah je kritičen do odnosa, ki se zdi, da prevladuje, ko govorimo o gozdu, to pa je, da je to le prostor, iz katerega črpamo njegovo bogastvo – les in nič drugega.
Poseben izziv za vse plati življenja je čas epidemije in ljudje smo se nekako spet bolj približali naravi. Spet odkrivamo pozabljene sprehajalne, naravoslovne, učne, športne in druge tematske poti. Posebno pri teh zadnjih je Jože Prah koordinator ali predsednik komisije za izbiro naj tematske poti, ki poteka vsako leto pod pokroviteljstvom Turistične zveze Slovenije, Zavoda za gozdove, Outdoora Slovenije in drugih. Kot opozarjajo številni, pa so novodobni pohodniki ali obiskovalci narave pri iskanju sprostitve v naravi pozabili na vedenje v naravnem okolju. S tem se strinja tudi Jože Prah.
Jože Prah ves čas opozarja na vrednost in pomen narave in njene biotske raznovrstnosti, hkrati pa na vlogo človeka pri ohranjanju tega bogastva, ki ga upravljamo. Človeka tudi ne smemo spregledati, ko skušamo v njegovem okolju zadeve nadgraditi, recimo pri urejanju pohodnih poti. Pri tem pa ne pozabi omeniti, da prihajajo k nam obiskovalci predvsem zaradi narave in ne zaradi drugih ponudb.
12 evropskih pešpoti
foto: Arhiv Jože Prah
Evropske pešpoti v Sloveniji, E6, E7, E12, skupaj 1000 km
foto: Arhiv Jože Prah
Jože Prah je, kot po ljudsko rečemo, »taužentkincler« ali tudi "taužentkunstler": človek, ki počne tisoč in eno stvar.
Po naravi sem optimist, pravi Jože Prah, in v to ga usmerjajo tudi vsi tisti, ki mislijo podobno kot on.
ZBIRANJE LEGEND NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI
Jože Prah je zelo aktiven tudi v okviru Evropski pešpoti tako je zapisal:
" V Sloveniji potekajo tri Evropske pešpoti: E6, E7 in E12 v skupni dolžini 1000 kilometrov. Označuje jih rumeno rdeča markacija. Leto 2021 zaznamuje EVROPOHOD 2021 (EVRORANDO 2021), z glavnim sporočilom in motom: PRIJATELJSVO. Na naših poteh lahko potujemo od legende do legende. Jih poznate? Vabimo vas, da nam jih posredujete. Z veseljem jih bomo zbrali pod naslovom: »LEGENDE NA EVROPSKIH PEŠPOTEH V SLOVENIJI« in jih prvič predstavili 15. oktobra 2021 v Planinskem muzeju v Mojstrani. Veseli bomo vaših zapisov, slik ali samo naslovov ljudskih pripovedi iz krajev, ki jih srečamo na evropskih pešpoteh. Zapise bomo uredili v KEUPSu ob pomoči romantične etnologinje Dušice Kunaver.
Zbiramo jih na naslovu: keups.slo@gmail.com .
E6: Radlje ob Dravi – Mala Kopa – Turiška vas – Mozirje – Trojane – Moravče – Jevnica – Grosuplje – Turjak (variant through Iška) – Mačkovec – Loški Potok – Snežnik – Ilirska Bistrica – Slavnik – Podgorje – Hrastovlje – Kubed – Šmarje pri Kopru – Strunjan; http://xn--pepoti-ckb.si/obhodnica.php?id=4 , https://www.alltrails.com/explore/recording/evropska-pespot-tocke-sled-e-6-mar-3-3-celota-4488583 , https://mapzs.pzs.si/path/32775
E7: Robič – Kobarid – Tolmin – Petrovo Brdo – Porezen – Blegoš – Škofja Loka – Vrhnika – Pokojišče – Mačkovec – Dolenjske Toplice – Gorjanci – Pleterje – Krško – Podsreda – Podčetrtek – Rogaška Slatina – Rogatec – Donačka gora – Ptujska Gora – Podlehnik – Borl – Podgorci – Ormož – Jeruzalem – Ljutomer – Banovci – Moravske Toplice – Kančevci – Gornji Petrovci – Hodoš; http://www.pespoti.si/obhodnica.php?id=5 http://eupoti.com/e7.htm?fbclid=IwAR0hYmXryVFyJ4RszLvMPWj4YfnxhUQ3k83lO8PcD1eNLNYHoafGBPksOQs , https://mapzs.projekti.si/path/67157
E12: Škofije – Ankaran – Koper – Izola – Strunjan – Piran – Portorož – Sečovlje; https://eupoti.com/e_12.htm , https://mapzs.pzs.si/path/32332"
Saša Mächtig je nesporna legenda slovenskega industrijskega oblikovanja. Pa ne le zato, ker je bil pobudnik oziroma utemeljitelj te študijske smeri na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ali ker mu je uspelo že takoj po osamosvojitvi, septembra leta 1991, v Ljubljani organizirati svetovni kongres industrijskega oblikovanja, s čimer je Slovenijo, ki si je takrat šele prizadevala pridobiti mednarodno priznanje, pomagal postaviti na zemljevid in jo globalni javnosti predstaviti kot optimistično, izrazito v prihodnost zazrto državo. Ne, Mächtig je legenda preprosto zato, ker smo Slovenci z njim, z njegovim delom v kar najtesnejšem, vsakodnevnem stiku preživeli leta in desetletja. Mächtig je namreč oblikoval telefonske govorilnice, koše za smeti in avtobusna postajališča, ki smo jih množično uporabljali od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. In, seveda, oblikoval je K67, tisti nepozabni rdeči kiosk, ob katerem smo se potem redno ustavljali, da bi kupili časopise, avtobusne žetone in vžigalnike pa tudi ocvrt krompirček ali sladoled, medtem ko so, sedeč v njem, varnostniki pazili na parkirišča, policisti nadzirali promet, športni novinarji pa komentirali nogometne tekme. Bili so, skratka, časi, ko je bil Mächtigov K67 povsod, na ulici slehernega slovenskega oziroma jugoslovanskega mesta. No, ti časi so slej ko prej mimo, a tu in tam kakšnega kje le še ugledamo – enega tudi v New Yorku, kjer ga je slovita MoMA, nemara najuglednejši muzej sodobne umetnosti na svetu, uvrstila v svojo stalno zbirko globalnih dizajnerskih presežkov 20. stoletja. Še več; skozi zgodbo o idejni zasnovi, izdelavi in mednarodnem uspehu njegovega K67 lahko razberemo veliko tudi o Mächtigu osebno – pri kakšnih ineteltualnih tradicijah se pravzaprav napaja, kako vidi poslanstvo arhitekta in oblikovalca, kako razume razmerje med funkcionalnim in lepim. O vsem tem in še čem je Saša Mächtig razmišljal v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Saše Mächtiga
Bralci dobre literature, tako starejši kot mlajši, dobro poznajo Sebastijana Preglja. Po izobrazbi je zgodovinar, pisateljska žilica pa ga spremlja vse od osnovnošolskih dni. Začel je s kratko prozo, nadaljeval z romani za odrasle in se nato z veliko odgovornosti lotil tudi pisanja za mlajše bralce. Nagrade in nominacije zanje mu niso tuje, a pravi, da so le dobra spodbuda, nikakor ne razlog za pisanje. O pisateljevanju, njegovem najljubšem kotičku za ustvarjanje, o tem, kako je, ko piše dve knjigi hkrati, pa tudi o tem, da si navadno v začetku leta naredi načrt, do kdaj bi rad kakšno pisanje končal, in se ga potem skuša držati, se je s Sebastijanom Pregljem za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Začnimo spoznavanje naše današnje gostje Marije Imperl nekoliko drugače. Leta 2012 je sodelovala pri projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam. Ta projekt je nastal ob sodelovanju Andragoškega centra Slovenije, bil je samostojen projekt, s katerim so hoteli povezati vseh šest posavskih občin. Njegov glavni cilj so bili pogovori o gozdu, kakšen je, kakšna so rastišča in kakšna drevesa ima naš gozd, po drugi strani pa tudi spoznavanje gozdnih sadežev, kako so jih včasih uporabljali v kulinariki. Po tretji strani so gozd obravnavali kot prostor, kjer bivajo zgodbe, kjer vlada izjemna biotska pestrost živali in rastlin. Hkrati niso pozabili na dialog med lastniki gozdnih parcel, lokalno skupnostjo, upravljavci gozda in obiskovalci. Ob tem so pozornost namenili tudi mladim in so zanje napisali bonton o vedenju v gozdu, dodali pravljico in bogate ilustracije. Knjigo so potem brezplačno razdelili v vse vrtce, osnovne šole. Poleg tega so v vsaki izmed šestih občin ustanovili študijske krožke in vanje povabili vse od gospodinj, lastnikov in upravljavcev gozda, lokalnih oblasti, društev in drugih. Ta uvod že kaže, kaj zaznamuje Marijo Imperl: ideje, gozd, prostovoljstvo, povezovalnost in še marsikaj, vse to pa bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Dr. elektrotehnike Jožico Rejec najbolje poznamo kot nekdanjo direktorico Domela, enega neuspešnejših in najbolj razvojno usmerjenih slovenskih podjetij, ki danes zaposluje že več kot 1200 ljudi, njihovi elektromotorji pa poganjajo najrazličnejše izdelke po vsem svetu. Podjetje s sedežem v Železnikih je v skoraj 12 letih, ko ga je vodila Jožica Rejec – kljub vrsti kriz, od poplav pa do gospodarske recesije – močno razširilo svoje področje delovanja, nenehno višalo produktivnost ter podvojilo število kvalificiranih delovnih mest. Vendar pa tisto, kar našo gostjo dela resnično posebno, niso le izjemno uspešni rezultati Domela – za katere je dobila tudi vrsto priznanj in nagrad – ampak predvsem svojstven način dela, ki je do teh uspehov pripeljal. Jožica Rejec je namreč v podjetje poleg stremljenja po nenehni inovativnosti in razvoju vnesla tudi solidarnost, medsebojno spoštovanje, povezanost ter prostor za odprt pogovor in sodelovanje vseh zaposlenih. O njenem odnosu do vodenja, pa tudi o njenem siceršnjem življenju – od zelo zgodnjega zanimanja za tehnično področje, ki jo je pripeljalo do dela v razvojnem oddelku takratne Iskre, pa do upokojitve, ki ji zdaj omogoča, da se posveča tudi številnim drugim dejavnostim, kot sta denimo učenje francoščine in igranje klavirja – se je z Jožico Rejec za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, raziskovalka kulture rojevanja, svetovalka ženskam v duševnih stiskah v nosečnosti in po porodu, predavateljica, snovalka in vodja programov ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih besedil, ljubiteljica narave, mati in pesnica.
Od ukvarjanja z grafičnim oblikovanjem in fotografiranja obleganega Sarajeva do selitve v Slovenijo in pletenja makrameja, ki je pristal celo na čevljih znanega pevca Dina Merlina
Jerneja Jezernik se že več kot 20 let ukvarja z raziskovanjem življenja in dela Alme M. Karlin. Doslej je prevedla 14 Alminih del v slovenščino, napisala tri biografije o njej, med drugim tudi eno v nemščini, da bi se ji približala v jeziku, ki si ga je Alma Karlin izbrala za jezik svojega ustvarjanja ter raziskala njeno rokopisno dediščino v Ljubljani, Berlinu in Gradcu.
Dr. Simoni Gerenčer se zdi najpomembnejše, da vedno stremi k temu, da dela dobro in v korist skupnosti. Je soustanoviteljica in strokovni vodja Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Bila je prva pri nas, ki je začela strokovno pomagati ljudem z gluhoslepoto ter sistematično razvijati jezik gluhoslepih. V letu 2015 je bila prejemnica nagrade za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Gre za posebno obliko družbenega priznanja za izjemne uspehe pri delu na področju socialnega varstva, ki ji ga je podelilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Dr. Simona Gerenčer bo o svojem življenju in delu govorila v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Dr. Urška Perenič je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala germanistiko in slavistiko ter se med študijem še bolj navdušila nad literaturo in literarno vedo. Zato se je takoj vpisala na znanstveni magisterij literarnih ved, potem pa ji je bil odobren neposredni prehod na doktorski študij, ki ga je končala s šestindvajsetimi leti in postala doktorica znanosti s področja literarnih ved. Tja segajo tudi začetki njene akademske kariere na Univerzi v Ljubljani. Hkrati je več let predavala na filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Že med univerzitetnim študijem je s štipendijo Nemške akademske službe za izmenjavo odšla na Nemško, kjer se je nekaj časa izpopolnjevala tudi po opravljenem doktoratu. Predavala je na več akademskih inštitucijah v tujini, med drugim v Zagrebu, Pragi in Tübingenu. Še posebej ponosna je na svojo gostujočo profesuro na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju v zimskem semestru študijskega leta 2012/13. Bivanje v cesarskem mestu se ji je posebej vrezalo v spomin zaradi omamnega vonja pečenih maronov in praženih mandljev, ki jih na dunajskih ulicah prodajajo jeseni in pozimi, ter nenehnega prebiranja del avstrijskih pisateljev, med njimi Josepha Rotha in Roberta Musila, ki je na poseben način povezan s Postojno, kjer se je ukoreninila tudi sama. Dr. Urška Perenič je gostja v oddaji Razkošje v glavi njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Božidar Flajšman zadnja štiri leta dela kot asistent na oddelku za Zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete, kjer raziskuje življenje ob okupacijskih mejah med drugo svetovno vojno. Čeprav se tej temi posveča zelo zavzeto, pa je to le zadnji v vrsti poklicev, ki jih je opravljal v preteklih desetletjih. Belokranjec, doktor likovne pedagogike in nekdanji profesor likovne umetnosti, ki ga še danes fascinira vse od zgodovine vizualnih nagovorov do zbiranja in interpretacije starih razglednic, je namreč v 80-ih letih intenzivno sodeloval pri razkrivanju posledic ene največjih ekoloških katastrof tistega časa, onesnaženosti reke Krupe. Kasneje je skupaj z Dušanom Plutom ustanovil stranko Zeleni Slovenije in postal njen prvi generalni sekretar, po njenem razpadu se je kot strokovni sodelavec v državnem zboru še leta ukvarjal z ekologijo in se med drugim boril proti privatizaciji lova, v Sloveniji pa je organiziral tudi letovanje skupine otrok, ki jih je prizadela černobilska nesreča. Poleg tega že od sodelovanja pri reviji Razmerja v 80-ih letih snema pogovore z ljudmi, ki so tako ali drugače prisostvovali najrazličnejšim dogodkom v naši zgodovini. No, to znanje mu nedvomno pride prav tudi zdaj, ko se zgodovinskemu raziskovanju vpliva okupacijskih meja posveča prav skozi prvoosebna pričevanja in spomine ljudi. O njegovem raznolikem življenju, od mladostnih potovanj na Bližnji vzhod, zanimanja za likovno umetnost, začetkov ekološkega aktiviranja pa do današnjih zgodovinskih raziskovanj, se je z Božidarjem Flajšmanom za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.
V Grčiji je Slovenka, v Sloveniji pa Grkinja, pravi upokojena igralka, ki že desetletja prevaja. Začelo se je s prevodi iz francoščine, nato pa je začela prevajati dela slovenskih pisateljev. V grščino je prevedla tudi Zdravljico. Pri tem se je trudila tudi za to, da je obdržala rimo. Zadnje delo, ki ga je prevedla, je roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Najtežje pri prevodih je najti pravi slog, pravi. "Mislim, da mi tudi pri delih Draga Jančarja to lepo uspeva." Lojzka Avajanos del leta preživi v Atenah, del pa v Višnji Gori v hiši svojih prednikov. V Sloveniji uživa v naravi, kar močno pogreša v Atenah. Povsod, tako v Atenah kot v Višnji Gori, pa je obkrožena z literaturo, ki je brezčasna, ki bogati in boža človeško dušo. Tudi njeno.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v soju medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovega življenja. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Napoved Miloš Toni je najprej stanoval v Starem trgu, potem so se preselili v Begunje pri Cerknici in od tam v Cerknico. Vmes je nekaj časa živel v Ljubljani in potem se je pred 30-imi leti spet preselil nazaj v Cerknico in tako je njegovo življenje dobesedno povezano z Notranjsko. Leta 1973 se je začel na fakulteti za elektrotehniko študij računalništva in Miloš Toni je bil študent druge generacije tega takrat še malo znanega študija. Zato tudi ne preseneča, da je bil takrat študij tega področja nekaj zelo zanimivega, saj so se ukvarjali z zadevami, ki so za današnje računalništvo nekaj povsem neznanega. Pojem informatike je bil še v povojih, osebnih računalnikov in zaslonov še ni bilo, medsebojno komuniciranje je potekalo prek konzol, teleprinterjev in prek luknjanih kartic. Miloš Toni se je po študiju zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan, po desetih letih pa je nastal tehnološki park in skupaj s tremi sodelavci so ustanovili podjetje, ki deluje še danes, vendar Miloš Toni z njimi ni več povezan. Njegova pot se je pomaknila v povsem druge vode, in to pot bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
V Škofji Loki dobri dve leti deluje restavratorsko podjetje s polnim imenom Restavratorski atelje Bogovčič, Triptih, d. o. o., to je družinsko podjetje, v katerem se že vrsto let ukvarjajo z restavriranjem likovnih umetnin. Predvsem s freskami, oltarji in slikami. Ustanovitelj in direktor podjetja je Luka Bogovčič, ki že več kot trideset let sodeluje pri restavratorskih posegih na stenskih slikah, leseni polihromirani plastiki, oltarjih ter slikah na platnu in slikah na lesu. Luka Bogovčič se je rodil v Kranju, vendar je tam preživel le tri dni, večino svojega življenja pa je preživljal v Ljubljani v Novem Polju, kjer je obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na srednji grafični šoli. Že od zgodnje mladosti je rad slikal, vendar je to pozneje opustil. Vmes je kot študent delal v knjigarni Kazina, v tem času pa je počasi že začel delati skupaj z očetom, akademskim slikarjem in priznanim restavratorjem Ivanom Bogovčičem. Ta je bil v tistem času vodja oddelka za stenske poslikave na Restavratorskem centru Republike Slovenije, kamor je Luka vse otroštvo zahajal na obiske. To sodelovanje ga je počasi usmerilo v restavratorstvo in kmalu so zaradi povečanega obsega dela ustanovili družinsko restavratorsko podjetje Triptih, ki letos praznuje petnajstletnico delovanja. Luka Bogovčič je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Polona Lovšin je ženska, ki izžareva toliko energije, da ji je težko verjeti, da pridejo dnevi, ko ni tako. Svoje sledilce na družbenih omrežjih razvaja z miniaturnimi risbicami in komentarji, v katerih nastopata ona in njen psiček. Razvaja tudi otroke in odrasle – s čudovitimi risbami v otroških knjigah, ki iz zgodb naredijo pravljice. Riše povsod, kjer je dovolj prostora – te prilagodljivosti jo je naučilo življenje, ki z njo ni bilo zmeraj prijazno, saj je morala sama z dvema otrokoma prebroditi nekaj zelo težkih življenjskih preizkušenj. Kljub vsemu ni nikoli izgubila optimizma in strasti do svojega dela. In seveda grozljivk, v katerih najde veliko estetike in je v bistvu sploh ne strašijo. Njen pogled je sestavljen iz detajlov, ki sestavljajo slike, ki se močno razlikujejo od tistega, kar vidi večina. Kaj vse ujame in kaj se skriva za njenim pogledom, je skušal v oddaji Razkošje v glavi ugotoviti Jure K. Čokl.
Rajka Lotriča se večina naših poslušalcev verjetno spominja kot člana nekdanje jugoslovanske nordijske reprezentance – bil je udeleženec olimpijskih iger leta 1988 v Calgaryju, istega leta je na stari Bloudkovi velikanki dosegel tudi drugo mesto na tekmi svetovnega pokala. Ob koncu športne kariere se je vrnil tja, kamor ga je vleklo vse življenje – v gore, ki jim je posvetil življenje. Kot gorski reševalec letalec in inštruktor, alpinist in turni smučar, zaposlen v Slovenski vojski, s katero je odletel na pomoč tudi v Bosno v času velikih poplav pred nekaj leti. Med drugim tudi nekdanjega inštruktorja alpinistične šole v Nepalu je tik pred odhodom v pokoj pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Muanis Sinanović, literarni umetnik in premišljevalec, pesni medtem ko hodi, in ustvarja obliko čudenja, saj je v te vrste premikanju nekaj zelo skrivnostnega in preprostega, um in telo namreč z njo prihajata, kot pravi, v nekakšno sinhroniciteto. Njegove pesmi v slovenskem jeziku, zbrane v štirih zbirkah, so bile prevedene v več jezikov, za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjiženega sejma, za Krhke karavane pa letos kritiško sito. Izdal je tudi balkanofuturistični roman Anastrofa. V oddajo Razskošje v glavi je Muanisa Sinanovića povabila Magda Tušar:
Marija Lah pravi, da je njena največja reklama dež. Če ste prepričani, da se dežnika, ki ni več brezhiben, ne splača popravljati, pa se boste ob obisku popravljalnice dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo vodi, prepričali, da ni tako. Obrt je Marija Lah prevzela od očeta Mateja Barbaliča. Pa ne gre le za obrt. Gre za prepričanje, da se lahko upiramo cenenosti in komercializaciji. Da je tudi popolnoma neuporaben dežnik mogoče reciklirati. Gre tudi za prepričanje, da ima tudi dežnik lahko zgodbo. Se Marija Lah spominja svojega prvega dežnika? Sledi oddaja Razkošje v glavi in odgovor na to vprašanje.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, Verjetno bi režiser, pisatelj, pesnik in esejist Vinko Möderndorfer še sam, takole »na pamet«, težko naštel številne nagrade, ki jih je v svojem 42-letnem ustvarjalnem opusu dobil. Sicer pa lahko, kot pravi, svoje spomine na odraščanje in dozorevanje v Celju zaokroži v en sam stavek: »Film, literatura, poezija in gledališče – to je bila moja mladost.« Radiofonski portret Vinka Möderndorferja je za oddajo Razkošje v glavi pripravil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov