Pozdravljeni v oddaji Second hand. Danes oddajo posvečamo 60-letnici smrti velike jazz glasbenice, katere odmeve lahko preko priredb in semplov v modernih produkcijah še vedno slišimo, kljub vsem pretečenim letom od njene smrti in ustvarjanja. Eleanora Fagan, ki je bolje znana kot Billie Holiday, oziroma tudi "Lady Day", kot jo je oklical kolega in glasbeni partner Lester Young, je bila ameriška jazz pevka, katere kariera se je raztezala skozi skoraj 30 let. Njen pevski stil, katerega je gradila na jazz instrumentalnih pesmih, je predstavljal pionirsko delo na pevskem področju, s tem ko raziskovala manipuliranje fraz in tempa. Znana je bila po svojem izraznem petju in improvizacijski spretnosti, ki so več kot nadoknadili njen primanjkljaj v formalni izobrazbi. Po vsem povedanem ni nič presenetljivega, da je vplivala in inspirirala mnoge pevce, ki so prišli za njo, kar se vidi tudi v dejstvu, da so njena dela priredili v preko 350 primerih in jo tudi semplali v skoraj 100 kasnejših pesmih. Ena pesmi, ki je še vedno pogosto prirejana, čeprav prihaja iz daljnega leta 45, je Don't explain. Med drugim so jo priredila imena kot so: Herbie Hancock, Nina Simone, Nancy Wilson, Etta James, Grover Washington, Jr., Wes Montgomery, Diana Ross, Natalie Cole, v zadnjem času pa še Beth Hart in Snoh Aalegra. Billie je bila prva popularna jazz pevka, ki se je dotaknila občinstva z intenzivnim, osebnim občutenjem klasičnega blues-a in s tem spremenila ameriško pop kulturo za vedno. 60 let po njeni smrti je težko verjeti, da so bili jazz in pop pevci povsem podrejeni Tin Pan Alley tradiciji in so le redko pesmim dodali kaj svojega. Le bluz pevci kot Bessie Smith ali Ma Rainey so dejansko kazali znake tega, da so kaj od zapetega tudi doživeli. Billie Holiday-ina zelo stilizirana izpeljava te bluz tradicije je revolucionalizirala pop glasbo in prekinila tradicijo, ki se je vlekla skozi desetletja, s tem ko se uprla podrejanju svojega umetniškega čuta pesmi ali skupini. Svoj dolg do Bessie Smith in Louis Armstrong-a je večkrat poudarila, tudi v svoji avtobiografiji, kjer pravi "vedno sem si želela Bessie-inega velikega zvoka in Pops-ovega občutka’’, a dejstvo je, da je njen stil dejansko samo njen. Njen vpliv in zmožnost inspiracije sta prav zaradi tega preživela celih 60 let od njene smrti. Ena pesmi, ki jo je v novem tisočletju priredila nova tudi jazz zvezda tega časa, Amy Winehouse, je There is no greater love. S tem ko je njen žar prežemal vsako njeno delo, je rasla tudi njena tehnična podkovanost ter je presegla to pri večini sodobnikov. Ker je bila nemalokrat naveličana Tin Pan Alley pesmi, ki jih bila primorana snemati v začetku kariere, se je Holiday igrala z ritmom in melodijo ter večkrat popestrila standardne melodije s tistimi, ki si jih je sposojala od najljubših trobilcev, Armstronga in Lester Younga. Sama je tudi večkrat izjavila, da je poskušala peti koti trobilo. Njeno znano lastno kompozicijo, "God Bless the Child", so prav tako priredili v preko 50 primerih in v kar nekaj modernih pesmih tudi semplali. Njeno divje privatno življenje, ki je vključevalo nasilna razmerja, odvisnosti in depresije, je prav gotovo prispevalo k njenem statusu legende, a največ zaslug za ta status ima prav gotovo njeno nastopanje in ene najbolj čutnih in dodelanih vokalnih del kadarkoli posnetih. Bolj kot sama tehnična zmožnost, bolj kot čistost vokala, ki so jo naredili eno najboljših vokalistov vseh časov, ob boku Elle Fitzgerald in Franka Sinatre, je bil njen neizprosno individualistični temperament, kvaliteta, ki je obarvala vsak njen nastop. Oddajo, posvečeno 60-letnici smrti Billie Holiday, bomo končali s še eno znano pesmijo, Lover man, ki je bila kasneje prav tako prirejana v preko 50 uspešnih primerih.