Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
891 epizod
Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..
Razum in vera, filozofija, znanost in umetnost si ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo.
Eden največjih predstavnikov ruske duhovno-religiozne renesanse je mislec, iskalec in mistik Vladimir Sergejevič Solovjov (1853-1900). Njegova vizija integralne vednosti se kaže v tem, da si razum in vera, filozofija, znanost in umetnost ne nasprotujejo, temveč se medsebojno dopolnjujejo. V oddaji nas bo zanimalo, v kolikšni meri je nanj vplival Dostojevski. Katera so njegova najpomembnejša dela, med katerimi izstopajo predvsem Predavanja o Bogočloveštvu? Kako Solovjov razume t.i. idejo sofije? Kakšno je njegovo pojmovanje narave in lepote? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z Uršo Zabukovec, doktorico literarnih ved in prevajalko iz ruščine, ki je pri prevodu Solovjovovih Izbranih filozofskih spisov v slovenščino opravila levji delež in prispevala tudi spremno besedo h knjigi.
Na kratko o Solovjovu
Vladimir Solovjov je živel v drugi polovici 19. stoletja. Umrl je pri rosnih 47-ih letih, leta 1900. Velja pa za prvega ruskega sistematičnega religioznega filozofa. Njegova mati je imela poljske in ukrajinske korenine in tudi nekaj judovske krvi. Njegov oče je bil znan ruski zgodovinar Sergej Solovjov, njegov ded Mihail pa je bil pravoslovni duhovnik, ki se je šolal na semenišču, ki je delovalo po vzoru kijevske akademije. Se pravi, da so predavanja potekala v latinščini in pod močnim katoliškim vplivom. In vsa ta zmes, vse te različne etnične in religiozne prvine so zelo vplivale na domišljijo in na podobo sveta mladega Vladimirja Solovjova.
O vplivu Dostojevskega na Solovjova
Dostojevski se je zavedal, da je uradna Cerkev zagrešila napako, ko je Boga odmaknila v nedosegljivo daljavo, sebe pa postavila na Božje mesto in s tem človeka oropala za stik z Bogom. V svojih romanih je pokazal prav to: bližino Boga in človeka. Nekje je zapisal: »Vsi smo Kristusi«. Naloga prave Cerkve je, da je posrednica, da nenehno povezuje Boga in človeka, ju zbližuje. In Solovjov je prevzel to idejo.
Integralna vednost
Integralna vednost je v spoju vere in razuma. Solovjov je predstavil kozmogenezo, antropogenezo religiozne zavesti človeka kot teandrični proces. Trdil je, da je celoten vesoljni proces, ne samo zgodovina človeka, ampak celoten kozmični proces težil h Kristusu, k njegovi pojavitvi. Od tu naprej pa mora Božje delo dovršiti človek. To je bila njegova vizija Bogočloveštva. Zahodni svet, sekularizacija je zanj dobra stvar, ker se je človeštvo uprlo krščanstvu, ki ni pristno, ki je umaknilo Boga v višave. Pravo krščanstvo bo človeka in Boga spet zbližalo.
Ideja sofije
Solovjov je iskal pot iz slepe ulice, kako napredovati proti integralni vednosti in vseedinosti. Tako je izbiral in zajemal pojme iz različnih tradicij, ki so se mu zdeli funkcionalni, produktivni, in jih po svoje osmišljal. Sofijo razume največkrat v luči ruske tradicije kot »Bogorodico«. Ne kot Logos, ampak bolj kot nekaj ženskega in materialnega. V nekem spisu celo uporabi izraz »bogomaterija«.
O ruskem narodu in ljudski veri
Solovjova je zanimalo vse, kjer je začutil resnično iskanje, resnično željo po živi vednosti in veri. Ljudska vera je pomembna zato, ker zanjo Kristus ni neka zgodovinska osebnost izpred dva tisoč let. Solovjov pravi: vsi smo lahko Kristusi. To ljudstvo verjame, da lahko sila, ki je delovala v zgodovinskem Kristusu, deluje v vsakem izmed nas. Rusko ljudstvo veruje v živega Boga, medtem ko Cerkev ne – vsaj tedanja ne.
O lepoti in umetnosti
Lepota v naravi je za Solovjova dokaz delovanja absoluta v svetu – brezpogojnega počela. To se razodeva v svetu tudi v naravni lepoti in s tem materijo nekako pobožuje. S tem dviguje, oživlja padlo dušo sveta, padlo sofijo. Lepota v umetnosti, ki jo ustvarja človek, ima nalogo, da ta svet preraja. Kakor mora človek sebe prerajati in stremi k poboženju, tako z umetnostjo pomaga družbi, da nadaljuje po tej poti.
Iz pogovora z Uršo Zabukovec
Aleksandrijski duhovnik Arij je zanikal enakost prve in druge osebe Svete Trojice, s tem pa je postavil tudi drugačen nauk o Svetem Duhu, zato je v Cerkvi izzval ostre teološke razprave in cerkveno krizo. Čeprav so njegov nauk obsodili že na prvem nicejskem koncilu leta 325, se zdi, da so podobne ideje žive še v današnjem času. Ob božiču – prazniku rojstva Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina – po katerem štejemo tudi leta človeške zgodovine, nas bo zanimalo, katere so najpogostejše herezije ali zmote o Kristusovem rojstvu. Z upokojenim mariborskim nadškofom dr. Marjanom Turnškom se bo pogovarjal Peter Frank.
Cistercijanski menih p. Simon Ašič se je v zavest Slovencev zapisal kot zeliščar in velik poznavalec zdravilnih rastlin. V oddaji nas bo zanimalo: Kdaj se je p. Simon začel ukvarjati z zdravilstvom? Kje in kako se je izobraževal? Kako se zdravilstvo in nabiranje zdravilnih zelišč umešča v meniško duhovnost in tradicijo? P. Ašič je bil duhovnik, poznavalec človeške duše. Kako je razumel povezanost duhovnega z zdravilstvom? Kakšno vlogo ima pri tem vera v Boga in molitev? Kakšen je Ašičev pogled na zdravljenje z zelišči v primerjavi z metodami moderne in alternativne medicine? Gost oddaje: cistercijan Branko Petauer.
Thomas Merton (1915-1968) je eden najplodovitejših duhovnih avtorjev preteklega stoletja. Od svojih staršev je podedoval smisel za umetnost, še posebej za književnost in pesništvo. V iskanju globljega smisla življenja je začel brati katoliške pisatelje in pesnike ter se notranje vedno bolj bližal Cerkvi. V globini duše se mu je porodila želja, da bi postal redovnik. Ko so ga frančiškani odklonili, so ga leta 1941 sprejeli v trapistovski samostan Getsemani v državi Kentucky. Osem let pozneje je bil posvečen v duhovnika. Merton je kot menih iz lastne izkušnje pisal o temah duhovnega življenja: o molitvi, uboštvu, ponižnosti, svobodi, ljubezni itn. Ob 50. obletnici njegove smrti bomo spregovorili o tem, kaj je zanj molitev. Kakšne vrste in oblike molitve poznamo? Kaj razumemo z besedo »meditacija«? Za kaj gre pri meditaciji v krščanskem duhovnem izročilu in kako jo razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Prav tako bomo skušali osvetliti to, kar imenujemo »kontemplacija« in v čem se ta razlikuje od meditacije. O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali z jezuitom Miranom Žvanutom.
V oddaji gostimo binkoštnega pastorja dr. Daniela Grabarja iz Murske Sobote; je tudi superintendent zveze slovenskih evangelijskih cerkva. Po poklicu je zdravnik-anesteziolog, že vrsto let pa je tudi strokovni direktor murskosoboške splošne bolnišnice. Je poročen in oče dveh odraslih hčera, duhovništvo dojema kot svojevrsten poklic služenja v razpetosti med občestvom vernikov, družino in službo.
Pomemben pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) v svoji knjigi Za življenje sveta: zakramenti in pravoslavje sodobnemu človeku približa pomen in vlogo zakramenta. O krščanskih zakramentih ne razmišlja na abstrakten način, ampak jih vidi kot simbole, prek katerih je človek deležen Božjega življenja. Evharistija, krst, birma in spoved niso nekaj, kar bi človek »opravljal« iz dolžnosti, temveč ga uvajajo v nov način bivanja, v katerem človek sebe in vse, kar se mu dogaja, doživlja kot Božji dar za življenje sveta. Gostja oddaje: prevajalka knjige, francistka in hispanistka dr. Tina Osterman.
V drugem delu pogovora z zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem bomo izpostavili vojne dogodke in prizadevanja za mirno rešitev. Tridesetletna vojna se je leta 1648 končala z več sporazumi, ki so do konca 1. svetovne vojne oblikovali evropski politični prostor, na verskem področju, predvsem pri teritorialni razdeljenosti katoliških in protestantskih dežel, pa njihov vpliv čutimo še zdaj.
Pred štirimi stoletji je Evropo, še posebej tedanje nemške dežele, pretresla vojna, ki je trajala kar trideset let. Končala se je z vestfalskimi mirovnimi sporazumi. Vojna se je začela kot spopad katoličanov in protestantov, vendar je kmalu postala nasilno tekmovanje držav za ozemlja in prevlado. O verskem vidiku te vojne, bo avtor oddaje Tomaž Gerden razglabljal z zgodovinarjem dr. Jonatanom Vinklerjem.
Kako so lahko nacisti po eni strani izvajali grozodejstva, po drugi strani pa so imeli ljubeč odnos do svojih otrok? »Narobe bi bilo misliti, da so se nacisti imeli za moralne pošasti,« opozarja belgijski profesor dr. Didier Pollefeyt iz Fakultete za teologijo in religiologijo v Leuvenu, ki že več kot trideset let preučuje etiko po holokavstu. V svoji analizi ugotavlja, da Nemci niso nenadoma izgubili moralnega kompasa in tudi niso izvajali genocida zaradi nemoralnih hotenj, ampak so za legitimacijo svojih dejanj uporabljali strogo nacistično etiko, pri kateri sta dobro in zlo sprevržena v njuno nasprotje. Nekaj poudarkov iz njegove misli je pripravil Peter Frank.
Romano Guardini (1885-1968) velja za enega najpomembnejših teologov in mislecev 20. stoletja. Njegova misel je celostna in organska, saj izvira iz konkretnega življenja. V njem sta se stapljala dva svetova, severnjaški občutek za red in disciplino ter južnjaški temperament in sproščenost, kar daje njegovemu mišljenju poseben pečat. O veri, kulturi, umetnosti, politiki razmišlja na svež način. Življenje se mu kot enovito in celostno dogajanje kaže in razodeva v polarnih nasprotjih, ki tako človeka napotuje onkraj sebe – v resničnost Presežnega, Svetega. V oddaji lahko prisluhnete utrinkom s simpozija, na katerem so o njegovem živeljenju in delu razmišljali tako uveljavljeni poznavalci Guardinija kot tudi raziskovalci mlajše generacije.
Katoliško laiško gibanje Kolpingovo združenje Slovenije letos praznuje 25 let ponovnega delovanja. Začetki Kolpingove organizacije v Sloveniji segajo namreč v leto 1855, ko sta se po delovanju Adolfa Kolpinga ustanovili prvi slovenski Katoliški rokodelski društvi v Ljubljani in v Mariboru, pozneje pa še v Celju, Novem mestu, na Vrhniki in v Škofji Loki. Organizacija je delovala do konca druge svetovne vojne, ponovna oživitev pa se je pričela po demokratičnih spremembah in po osamosvojitvi Slovenije. O delovanju združenja in njihovi socialni usmeritvi se je s predsednikom združenja Avgustom Heričkom in duhovnim vodjem Jožetom Povhom pogovarjal Peter Frank.
V tokratni oddaji gostimo župnika Igorja Novaka, ki upravlja dve župniji – Šentilj v Slovenskih Goricah in Košaki pri Mariboru, je pa tudi dekan primestne dekanije Jarenina. Duhovništvo kot služenje, stil življenja in odprtost v presežno – je nekaj poudarkov v oddaji, ki jo pripravlja Tone Petelinšek.
Tomaž More ali po angleško Thomas More je najbolj znan po svojem spisu o idealni družbi z naslovom Utopija. Gre za eno najvplivnejših del na pragu novega veka. V oddaji se ne bomo posvetili toliko Utopiji, temveč njenemu avtorju. Tomaž More je bil pravnik, pisatelj, politik in človek Boga. Bil je predan Bogu, a je kot laik živel z nogami na trdnih tleh. Naredil je briljantno politično kariero in postal celo drugi človek v kraljestvu, takoj za razvpitim kraljem Henrikom VIII. A na koncu je plačal z življenjem, ker se ni hotel pokoriti samovolji kralja, ki se je oklical za vrhovno avtoriteto Cerkve na Angleškem. O življenju in delu Tomaža Mora, ki ga je leta 1935 katoliška Cerkev razglasila za svetnika, se bomo pogovarjali z arhivistko za starejše gradivo v Arhivu Republike Slovenije in docentko za zgodovino zgodnjega novega veka na oddelku za zgodovino FF v Ljubljani dr. Lilijano Žnidaršič Golec.
Gostja oddaje je komunikologinja in podjetnica iz Celja mag. Vanes Čanji, pridigarka v Baptistični cerkvi v Celju. V oddaji med drugim pove, da sta odločitev za Jezusa in zavezanost Božji besedi najbolj radikalni potezi, ki naše krščansko življenje naredita zares pričevalno. O tem, kako poskuša tudi v vode svojega poslovnega življenja vtkati vrednostne vzorce, ki izhajajo iz njene presežne duhovne intime, se je z njo pogovarjal Tone Petelinšek.
P. Pij, kapucinski redovnik iz Pietrelcine v Italiji, ki še danes velja za enigmatično osebnost, je o sebi dejal: »Sam sebi sem skrivnost«. Že za časa življenja so ga mnogi imeli za svetnika. Bil je velik molivec in neutruden spovednik. Najbolj znan pa je po stigmah, znamenjih Kristusovih ran, ki jih je imel petdeset let vse do svoje smrti. Kdo je bil ta skromni kapucinski pater? Zdi se, da je bil p. Pij, ki je živel v stoletju dveh svetovnih vojn in največjega nasilja v zgodovini, na poseben način – kot pravi papeški pridigar Raniero Cantalamessa – »mistik zadoščevanja«. Kako se je soočal z lastnim trpljenjem in kakšen je bil njegov odnos do trpečih ljudi? Kaj lahko povemo o njegovih stigmah in kakšen je njihov duhovni pomen? Kakšna je vloga in namen čudežev, ki so se zgodili na njegovo priprošnjo? O teh in podobnih vprašanjih se bomo ob 50-letnici smrti p. Pija pogovarjali s kapucinom Jaroslavom Kneževićem.
Islamska mistika obsega bogato izročilo o spoznavnem procesu med Bogom in človekom. V sufizmu velja srce za organ mistične izkušnje, v kateri se mu Bog daje spoznati. Kaj je mistična izkušnja in kako se dogaja spoznavni proces v njej? Ali so si mistične izkušnje različnih religioznih tradicij podobne in ali je med njimi mogoč dialog? Gost oddaje je filozof in islamolog dr. Raid al-Daghistani, z Inštituta za islamske študije in arabistiko v Münstru v Nemčiji.
Ob judovskem novem letu – Roš Hašani in praznovanjih 70. obletnice moderne države Izrael bo rabin judovske skupnosti v Sloveniji Ariel Haddad spregovoril o stoletja dolgih željah pripadnikov judovske skupnosti v diaspori, da bi se vrnili v svojo prvotno domovino. To hrepenenje po domovini, ki je imelo močne verske poudarke, so izražali že med babilonskim pregnanstvom in pozneje, ko so jih izgnali Rimljani, ter v skupnostih v Evropi in na Bližnjem vzhodu vse do sionističnega gibanja in ustanovitve Izraela leta 1948.
Geštalt pedagogika je ena izmed najbolj celostnih pedagogik, ki za temeljno »metodo« uporablja kreativne medije, od risanja in kiparjenja do dela s telesom in z glasom. Idejna izhodišča črpa iz judovsko-grškega izročila, humanistične psihologije in krščanske antropologije, kar pomeni, da zna v pedagoško teorijo in prakso integrirati tudi duhovno-religiozno dimenzijo življenja in učenja. Gost oddaje je predsednik Društva za krščansko geštalt pedagogiko dr. Stanko Gerjolj.
Vojaški vikariat redno zagotavlja duhovno oskrbo pripadnikom Slovenske vojske ter njihovim družinskim članom in s tem omogoča življenje, skladno s temeljnimi človekovimi pravicami. Pravico do življenja v skladu z vestjo, prepričanjem ali vero in možnostjo izpovedovanja vere zasebno in javno. Več o duhovni oskrbi v Slovenski vojski v oddaji, ki jo je pripravil Marko Rozman.
Gost današnje oddaje je katoliški duhovnik, salezijanec Drago Gačnik, ki že 15 let deluje kot dušni pastir med našimi rojaki v Hamiltonu v Kanadi; v teh dneh se mudi v svoji matični domovini na dopustu. Izseljencem božja beseda v domačem jeziku veliko pomeni, tudi v smislu jedrenja občutka pripadnosti slovenstvu.
Papež Frančišek je v rimski koledar uvrstil nov praznik Device Marije, Matere Cerkve. Katoliška cerkev ga bo praznovala na binkoštni ponedeljek. Papež je v odloku zapisal, da novi praznik poudarja starodavno čaščenje Device Marije kot zaščitnice Cerkve, izpričano že v zgodnjih časih krščanstva. Gost oddaje je frančiškan, rektor in gvardijan svetišča Marije Pomagaj na Brezjah dr. Robert Bahčič.
Neveljaven email naslov