Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


Sedmi dan

888 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


06.08.2023

Angeli, duhovna bitja med Bogom in človekom

V Oddaji Sedmi dan ponavljamo pogovor Roberta Kralja z religiologom Robertom Levičnikom o vlogi angelov v različnih kulturah. Kako pojmujejo ta bitja med Bogom in človekom?


30.07.2023

Sveto v ljudski ustvarjalnosti

Kako se pojem svetega udejanja v slovenski ljudski ustvarjalnosti? O presežnem v ljudski umetnosti bo razmišljala akademikinja ddr. Marija Stanonik, ena od utemeljiteljev novodobne slovenske literarne folkloristike; skoraj štiri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovensko narodopisje pri Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti.


23.07.2023

Povezanost z Bogom v poletnem času

Smo v počitniškem času. V tem obdobju verni ljudje ne pozabijo tudi na povezanost z Bogom. Poleti po celotni Sloveniji potekajo oratoriji. Gre za vzgojni počitniški programe za otroke, ki ga pripravljajo mladi. Programi se ob tem združujejo z duhovnostjo, ki jo kroji izbran svetopisemski lik. V naš studio smo povabili Tilna Mlakarja, ki deluje kot tajnik Zavod Salesianum, OE Oratorij Slovenija na Rakovniku. Spregovoril nam bo o pripravi in poteku oratorija.


16.07.2023

Duhovna razsežnost morja

V teh počitniških dneh, ko se številni odpravijo na morje, ponavljamo pogovor z jezuitom Ivanom Brescianijem o duhovnih razsežnostih morja.


09.07.2023

Izzivi digitalizacije v Katoliški cerkvi

Kako se katoliška cerkev sooča z izzivi digitalizacije 21. stoletja? So spletni, radijski in televizijski prenosi bogoslužnih obredov zadostili potrebam vernikom ali pa so le prikladen izgovor, da se svete maše ne udeležimo? Digitalizacija je tukaj in se dotika vseh por javnega življenja, zato se mora nanjo odzvati tudi religija. O prednostih in slabostih digitalizacije v cerkvah se bo Nejc Krevs pogovarjal s tiskovnim predstavnikom Slovenske škofovske konference dr. Gabrielom Kavčičem.


29.06.2023

S Klaudijo Sedar o migracijah slovenskih protestantov v zgodnjem novem veku

V Evangeličanski cerkvi Martina Luthra Murska Sobota je na ogled razstava Migracije slovenskih protestantov v zgodnjem novem veku. Razstava je del projekta Zgodbe evangeličanskih migracij. V njem sodeluje deset muzejskih organizacij iz šestih evropskih držav. Razstava v Murski Soboti bo odprta do začetka novembra. Predstavi nam migracijske tokove protestantov v 16. in 18. stoletju; podobnosti in razlike med osrednjeslovensko in prekmursko migrantskima skupnostma. Avtorica razstave - direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar – je razstavo dopolnila s predstavitvijo migracije prekmurskih protestantov v Bethlehem v Pensilvanijo v Združene države Amerike v začetku 20. stoletja. Prekmurci so čez Atlantski ocean odpotovali iz gospodarskih razlogov. Tam so zasnovali močno evangeličansko skupnost; njeno stičišče je bila evangeličanska cerkev svetega Ivana v Betlehemu, kjer je aprila potekala zadnja božja služba v njenih prostorih. Protestanti pa so zapustili sedanja slovenska ozemlja v zgodnjem novem veku iz verskih razlogov.


25.06.2023

Spremembe na področju odnosov med državo in Cerkvijo

Danes praznujemo dan državnosti. Pred več kot tremi desetletji je to bil tudi čas sprememb in oblikovanja nove države. Prav zato bomo spregovorili o odnosu države in Cerkve, kaj se je dogajalo pred tem, po tem, temeljne spremembe, ki so nastale in kako so vplivale na vernike na različnih področjih. V naš studio bomo povabili teologa Sebastijana Valentana, doktorja kanonskopravnih znanosti, sodnika pri Metropolitanskem cerkvenem sodišču v Mariboru in sodelavca Inštituta za kanonskopravne vede pri Katedri za cerkveno pravo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.


18.06.2023

Mir tebi Evropa, mir tebi Balkan - Medversko srečanje

V Kopru so se 17. junija 2023 zbrali najvišji predstavniki veroizpovedi iz 15-tih balkanskih držav. Razpravljali so o miru in sožitju na tem področju.


11.06.2023

Sto let od rojstva škofa Vekoslava Grmiča

V tokratni oddaji Sedmi dan se bomo spomnili blagopokojnega mariborskega pomožnega škofa dr.Vekoslava Grmiča ob stoletnici njegovega rojstva.


04.06.2023

Novi slovenski prevod Božje liturgije - bizantinsko-slovanskega obreda – je izjemen podvig predvsem v korist grkokatolikov, ki bodo lažje obhajali liturgijo tudi v slovenščini

Novi prevod dela Božja liturgija, bizantinsko-slovanskega obreda, ki zajema tri izdaje, je izjemen bogoslužni, cerkveni, knjižni in akademski podvig. Dodana vrednost novega tretjega prevoda omenjenega dela v slovenščino je, da ga je kot prvega uradno potrdil Dikasterij za vzhodne Cerkve v Vatikanu. Pobudo za prevod je dal križevski vladika Milan Stipić; v njegovo pristojnost spadajo tudi tri grkokatoliške župnije v Sloveniji. Najnovejši prevod Božje liturgije - enega od temeljnih besedil vzhodnokrščanskega izročila - je plod različnih strokovnjakov ter želi prispevati k študijski in praktični rabi liturgične dediščine; je pa tudi pomemben gradnik v ekumenskem gibanju na tem prostoru.


28.05.2023

Nadškof Cvikl o prazniku Binkošti

Na binkoštno nedeljo, gostimo mariborskega nadškofa metropolita mag.Alojzija Cvikla. Binkošti so praznik Svetega duha, predstavljajo rojstvo Cerkve na občestveni in individualni ravni. .


21.05.2023

Marija v Svetem pismu in v slovenski umetnosti

V oddaji bomo gostili profesorico ddr. Ireno Avsenik Nabergoj literarno zgodovinarko in religiologinjo, preučevalko slovenske literature in kulture v evropskem kontekstu. Spoznali bomo zgodbo Marijinega življenja, kot je ohranjena v Svetem pismu, v hagiografskih spisih in razodetjih; osvetlili, od kod izvirajo zametki marijanske pobožnosti v slovenskem prostoru in kako Marija prek umetniških del, še posebej literature, nagovarja slovenskega človeka tudi v današnjem času.


14.05.2023

Roman Globokar: pomoč pri samomoru in evtanazija imata lahko v izhodišču plemenit namen, vendar prinašata možnost zlorabe in spreminjata pogled na vrednost življenja

O legalizaciji pravice do pomoči pri samomoru in evtanaziji ter o posledicah, ki bi jih taka odločitev pomenila za posameznika in družbo; o avtonomiji, da vsakdo odloča tudi o načinu svoje smrti; o tem, kaj se skriva v ozadju visoke podpore evtanaziji; in o tem, kako ravnajo duhovniki v krajevnih cerkvah v evropskih državah, v katerih je dovoljena evtanazija ali pa pomoč pri samomoru - o vsem tem moralni teolog dr. Roman Globokar.


07.05.2023

Psihoterapija v dialogu z duhovnostjo

Psihoterapevtski postopki so v marsičem v sozvočju z duhovnostjo. Psihoterapija veliko dolguje tudi krščanski mistiki. O prepletu psihoterapije z duhovnostjo ponavljamo pogovor dr. Roberta Kralja s psihologom in psihoanalitikom dr. Borutom Škodlarjem.


30.04.2023

Tertulijan, izvirni antični krščanski pisec

Tertulijan je predstavnik zgodnjega severnoafriškega krščanstva. Kaj vse je odlikovalo tega teologa, kako je ščitil nauk pred herezijo in kako bogat duhovni jezik ga je odlikoval? Tertulijan se je rodil v Kartagini in velja za predstavnika neokonzervativnega gibanja zgodnjega tretjega stoletja. Njegovo delo Apologetski, polemični in katehetski spisi je pred kratkim izšlo v slovenskem jeziku. Prevajalca in avtorja spremne besede frančiškana mag. Jana Dominika Bogataja bo gostil novinar Nejc Krevs.


23.04.2023

Ob 530. obletnici Kolegiatnega kapitlja Novo mesto premišljevanja o njegovi vlogi v preteklosti in danes

Škofija Novo mesto letos praznuje 530. obletnico ustanovitve Kolegiatnega kapitlja v Novem mestu. Ta visoki jubilej so obeležili z zgodovinsko-teološkim simpozijem in s slovesno mašo. Zgodovinar dr. Stane Granda, teologi škof dr. Andrej Saje, kanonik in vikar za slovenske vernike pri goriški nadškofiji mag. Karlo Bolčina in pater mag. Branko Cestnik so na zgodovinsko-teološkem simpoziju premišljevali o pomenu Kolegiatnega kapitlja za Novo mesto in Dolenjsko, o teoloških izhodiščih za združevanje duhovnikov v kapitlje nekoč in danes, pa tudi o viziji novomeške škofije.


16.04.2023

Večino služb v Katoliški cerkvi, ki niso povezane z zakramentom svetega reda, bodo vodili laiki. Na drugi strani opozorila pred klerikalizacijo laikov

Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani je letošnji teološki simpozij z naslovom Vi ste sol zemlje in luč sveta posvetila vlogi laikov v Katoliški cerkvi. Ker število duhovnikov in drugih duhovnih poklicev v Cerkvi upada, številne naloge v njej prevzemajo laiki. Škofje napovedujejo, da bodo večino služb v Cerkvi, ki niso povezane z zakramentom svetega reda, prevzeli verni laiki. Teologi opozarjajo na pasti takega početja, to lahko pripelje do klerikalizacije laikov.


09.04.2023

Sestra Romana: Bog je vedno z nami. Tudi če pademo, najdemo moč, da se poberemo – to je sporočilo velike noči

Sestra Romana Kocjančič o velikonočni skrivnosti: zakaj je velika noč največji krščanski praznik; kako preživlja ta čas.


02.04.2023

Trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa

Na cvetno nedeljo, ki je uvod v veliki teden, ko se kristjani spominjajo zadnjih dni Jezusovega zemeljskega življenja, pri bogoslužju pojejo ali berejo poročilo o Jezusovem trpljenju – pasijon. Jezusovo trpljenje so podrobno popisali vsi štirje evangelisti, v triletnem zaporedju se vsako leto izvaja besedilo drugega sinoptičnega evangelista. Ker smo letos v letu A, je bil na vrsti pasijon po Mateju. Na veliki petek se poje ali bere vedno poročilo o Jezusovem trpljenju iz Janezovega evangelija. Zavod za cerkveno glasbo je v letošnjem postnem času izdal novo izdajo oznanila Trpljenje našega gospoda Jezusa Kristusa. Snovalci nove izdaje pravijo, da gre za velik projekt za Katoliško cerkev v Sloveniji. S strokovnjakinjo za liturgično glasbo in predsednico Zavoda za cerkveno glasbo dr. Cecilijo Oblonšek o novi izdaji pasijona ter biblicistom in celjskim škofom dr. Maksimilijanom Matjažem o tem, kako so evangelisti predstavili podobo Jezusa Kristusa.


26.03.2023

O Marijinem oznanjenju

Mesec marec je mesec v znamenju žena. Spominjamo se tudi brezmadežne device Marije, ki ji je nadangel Gabrijel napovedal, da bo čudežno spočela našega Odrešenika. Kakšno vlogo ima Marija v cerkvenem občestvu, zakaj je toliko cerkva na Slovenskem posvečenih prav njej in kakšen navdih nam je lahko Marijina zgodba? Zakaj je del teologije tudi mariologija? O teh vprašanjih premišljuje mladi duhovnik iz Škofije Novo mesto Štefan Hosta.


Stran 3 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov