Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


Sedmi dan

888 epizod


Pogovorna oddaja Sedmi dan obravnava temeljna verska in religijska vprašanja. Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter njun vpliv in pomen za človeka s stališča teologije, filozofije, psihologije, zgodovine, sociologije, etnologije, kulture … Gostje so strokovnjaki, večinoma univerzitetni profesorji, za ta področja ter predstavniki verskih skupnosti. Oddaja je na sporedu v nedeljo ob 18.05, pripravljajo jo: Tomaž Gerden, Robert Kralj, Tone Petelinšek..

Vplivne ženske v Cerkvi: Sv. Brigita Švedska

08.03.2020


Poleg Brigitinega življenja in dela nas je zanimalo, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek?

Gre za eno najpomembnejših srednjeveških svetnic z evropskega Severa. V oddaji smo spregovorili o njenem bogatem družinskem in duhovnem življenju. Zanimalo nas je, kako so nastala njena Razodetja, monumentalno delo, ki so ga ponatiskovali in prevajali še dolgo po njeni smrti. Prav tako smo se dotaknili vloge ženske in materinstva pri Brigiti. In končno, ali srednji vek resnično velja za mračno obdobje v človeški zgodovini ali pa gre bolj za umetno spodbujen družbeni predsodek? O teh in podobnih vprašanjih smo se pogovarjali s klasičnim filologom in poznavalcem Brigitinega življenja in dela prof. dr. Denisom Searbyjem z Univerze v Stockholmu.

Sorodne oddaje:


Brigita je živela dejavno družinsko življenje. Preobrat se je zgodil, ko je samo nekaj dni po moževi smrti doživela t. i. »pozivno videnje«. Kaj vemo o njem in kako naznanja njeno poslanstvo?

Hvala za vprašanje. Najprej bi povedal, da je Brigita pravzaprav imela mistične izkušnje ali videnja že kot majhna deklica. In tudi ko je vzgajala osem otrok skupaj s svojim možem Ulfom, je ohranjala globoko duhovno življenje, ki so ga zaznamovale določene mistične izkušnje. Toda večino Razodetij je imela v prvih letih svojega vdovstva. Vidimo lahko, da so bila Razodetja v njenem življenju pogosto odgovor na osebne krize, preobrate v njenem življenju in v družbi. Ko je postala vdova, se je začelo najbolj plodovito obdobje njenega mističnega življenja. Omenili ste »pozivno videnje«, ki ga je Brigita prejela samo nekaj dni po smrti svojega moža. To videnje ni del Razodetij, ki sem jih prevedel, ampak ga najdemo v dokumentih o Brigitinem procesu za svetnico. Na kratko ga bom povzel. Večkrat sliši glas, ki ji pravi: »Žena, poslušaj me!« Naravno se odzove tako, da se ustraši. Po nekaj dneh je šla v kapelo molit in spet zaslišala ta glas; toda tokrat je bil glas prepričljivejši. Rekel ji je: »Žena, poslušaj, jaz sem tvoj Bog! Rad bi govoril s tabo. Ne boj se! Jaz sem Stvarnik in ne slepar, tj. hudič.« Potem ji je glas rekel, naj gre k magistru Matiju in mu pove o tem videnju. Vrhunec videnja je, ko ji Bog reče: »Ti boš moja nevesta in moj kanal (posrednica). Videla in slišala boš duhovne stvari. Moj duh bo ostal s tabo do smrti.« To je vsebina pozivnega videnja, ki sproži celoten postopek pisanja Razodetij.

Omenili ste že magistra Matija, ki je bil eden od štirih Brigitinih spovednikov. Imel naj bi dar razločevanja duhov. Kako Matija utemeljuje Brigitina videnja v svojem Uvodu (Stupor et mirabilia) h knjigi Razodetij? Kaj je njegov glavni argument?

Če se prav spomnim, mislim, da je v pozivnem videnju Brigiti rečeno, da naj gre k magistru Matiju. Bog ji reče, da je on izkušen v razločevanju duhov. Mislim, da je to del razodetja. Najprej moram priznati, da ko sem prvič bral Matijev Uvod k Razodetjem, me je to osupnilo. In sicer zato, ker je v svojem navdušenju Matija postavil razodetja na enako raven kot učlovečenje Jezusa Kristusa. Rekel sem si: »To je neverjetna izkušnja!« Tu je res pretiraval. Toda hkrati mislim, da je resnično verjel, da se je Jezus Kristus razodel Brigiti, kakršen je v nebesih. Hotel je reči, da ko se je Jezus najprej pojavil v Galileji, je bil videti kot navaden človek. Toda ko se je razodel Brigiti, ga je videla kot kralja v nebesih. Mislim, da je hotel povedati prav to. Vprašali ste me o Matijevem glavnem argumentu. Res je, da govori tudi o čudežih, a verodostojnost in zanesljivost Razodetij vidi predvsem v Brigitini osebi, v tem, da je živela sveto življenje. Ona sama bi zaradi ponižnosti sicer raje ostala skrita, a je ubogala Kristusovo naročilo in Razodetja objavila. Rad bi poudaril, da je tudi njen zadnji spovednik Alfonz iz Jaena napisal pomemben uvod z naslovom Pismo puščavnika (Epistola Solitarii), v katerem na podoben način zagovarja njena videnja. Gre za daljšo razpravo, katere glavni argument je prav tako Brigitina oseba. Zanesljiva in verodostojna je zato, ker se njena dejanja ujemajo z njeno vero. Poskuša živeti ponižno, izvrševati dobra dela itn.

Brigita je napisala monumentalno delo z naslovom Razodetja. Zanimivo in hkrati osupljivo je, kako je delo nastalo. Ali lahko v glavnih potezah orišete proces nastanka in oblikovanja Razodetij?

Zgodovina besedila Razodetij je večplastna in zelo zapletena. Šest stoletij pozneje jo težko v celoti razumemo. To velja verjetno tudi za katero koli drugo knjigo. To, kar se je ohranilo, so večinoma izdaje Razodetij. Imamo pa tudi fragmente besedila. Kolikor vemo, Brigita ni zapisala videnj v svojem domačem jeziku, tj. v švedščini. Najverjetneje jih je narekovala v švedščini, potem pa so jih njeni spovedniki neposredno prevedli v latinščino. Obstaja eno razodetje v švedščini, ki ga je Brigita napisala lastnoročno. Imamo ga tukaj v Narodni knjižnici v Stockholmu. To je zelo poseben primer. Gre za svarilno razodetje švedskemu kralju. Zelo malo dokazov je, ki bi potrjevali, da je bila knjiga Razodetij prvotno napisana v švedščini. Obstaja srednjeveški prevod iz latinščine v švedščino, ki je nastal po prvi izdaji Razodetij. Povsem jasno je, da gre za prevod iz latinščine v švedščino. Na nekaterih mestih sicer vsebuje dodatne podrobnosti, ki v latinščini manjkajo, ali določene izraze, ki so bolj naravni. Morda so obstajale različne verzije nekaterih razodetij v latinščini. To bi pravzaprav pričakovali, saj so Brigito spremljali različni spovedniki, ki so bili tudi prevajalci. Obstajale so torej različne verzije in zapiski vseh vrst, ki so jih združili v enotno izdajo. Želim pa poudariti, da ni dokazov o neodvisnem švedskem besedilu, ki bi nam – kot nekakšen živ spomin – lahko pojasnil podrobnosti, ki jih je Brigita povedala v švedščini. Pač pa so spovedniki in hkrati prevajalci, ki so bili štirje, to, kar je Brigita povedala v švedščini, zapisali v latinščini. Njen zadnji spovednik je bil Alfonz Pecha de Vadaterra, ki je bil prej škof v Jaenu (Španija), potem pa se je preselil v Rim, da bi začel meniško življenje. V marsičem je on najpomembnejši Brigitin spovednik, saj je zelo različne zapiske uredil v zaporedne zvezke. On je bil torej glavni urednik Razodetij. Dal jim je takšno obliko, v kakršni jih poznamo danes. Poudariti moram, da je to počel po njenih navodilih. Brigita je tri leta pred svojo smrtjo prosila Alfonza, naj Razodetja prepiše. Do tega trenutka so namreč ostala skrita. Gre za zapleten proces, saj vključuje narekovanje, takojšnje prevajanje, na neki stopnji tudi različne inačice in zapiske; nekateri zapiski so bili na Švedskem, drugi v Rimu. Po Brigitini smrti jih je bilo treba zbrati, urediti in objaviti za proces razglasitve za svetnico.

Zakaj mislite, da so Brigitina Razodetja postala tako vplivno delo še globoko v novi vek?

Torej kaj sam osebno mislim? Težko je izpostaviti eno samo stvar. Prvič, v teh stoletjih so številni imeli videnja. Brigitina sodobnica je bila Katarina Sienska, ki je prav tako imela videnja. Sicer drugačna od Brigitinih, ki pa so se prav tako razširila in bila zelo vplivna. Pomisliti moramo na to, da je bila Brigita plemiškega rodu. Prihajala je iz višjega sloja in bila je laikinja. Veliko ljudi misli, da je bila nuna. Brigita ni nikoli postala nuna. Morda je bila tretjerednica. Ko je ovdovela, je razmišljala o tem, da bi postala nuna, a se to ni uresničilo. Ustanovila je cerkveni red za moške in ženske, sama pa ni bila del tega reda. V tem smislu je bila ustanoviteljica. Upoštevati moramo cerkveni red »brigitink« (red presvetega Odrešenika – Ordo Sanctissimi Salvatoris; op. R. K.), ki so se precej razširile v Veliki Britaniji, na Poljskem, v Španiji in drugod. One so gotovo širile Razodetja. In še nekaj: tisto dobo so zelo zaznamovala živa in realistična razodetja križanega Kristusa. Na primer devica Marija pripoveduje Brigiti, kako je v Betlehemu rodila Jezusa. Gre za »človeško« dojemanje Jezusovega življenja. Brigita ga vidi kot nekoga, ki je resnično živel, ki je resnično trpel, ki se je rodil in imel človeško mater. Rekel bi, da je to v soglasju s tedanjo miselnostjo v duhovnosti.

Brigito so razglasili za svetnico malo manj kot dvajset let po njeni smrti. Pozneje se je na koncilih v Konstanci in Baslu pojavilo vprašanje o pristnosti njenega svetništva. Tedaj je sloviti kancler pariške univerze Jean Gerson izrazil svoje pomisleke o Brigitinih Razodetjih. Ali lahko pojasnite okoliščine tega dogodka? Za kaj je pravzaprav šlo?

Moram priznati, da sam bolj poznam Razodetja in antično zgodovino. Sem klasični filolog, moje področje sta bolj antična in srednjeveška grščina kot srednjeveška latinščina, čeprav sem se tudi s to dobro seznanil prav v Brigitinih Razodetjih. Moja dobra kolegica Anna Fredriksson je vprašanju, ki ga omenjate, namenila celo poglavje v zborniku o Brigiti Švedski (A Companion to Birgitta of Sweden, Brill, 2019). Ni presenetljivo, da so Brigitina Razodetja vedno vzbujala spore – tako v času njenega življenja kot tudi po njeni smrti. Pravzaprav moramo pričakovati, da kdor koli bo trdil, da ima videnja, bo naletel na sumničenje in nerazumevanje. Intelektualni teologi, kot je Jean Gerson, niso mogli sprejeti takih razodetij, ne da bi o njih prej temeljito razmislili. Vedeti moramo, da je bila Brigita že razglašena za svetnico in tudi Razodetja so bila že objavljena. Vprašanje je, zakaj naj bi desetletja pozneje na koncilih v Konstanci in Baslu spet odprli to zadevo. Mislim, da so razlogi za to naslednji: že prej je svoje očitke proti Brigiti izrazil Henrik Langenstein. Bil je mnenja, da Cerkev razglaša za svetnike preveč ljudi. Cerkev je spremenila celoten sistem, kako nekoga razglasiti za svetnika, ga bolj uredila. In Brigita je ena od prvih, ki so šli skozi proces razglasitve za svetnika, kakršnega poznamo danes. Henrik Langenstein je menil, da imamo dovolj svetnikov, zato nam jih ni treba kanonizirati tako veliko. To me spominja na to, kar so v našem času govorili o papežu Janezu Pavlu II. – in sicer da za svetnike razglaša preveč ljudi. Takšne zadeve torej spodbujajo spore. Kakor koli že, Henrik Langenstein je vplival na Jeana Gersona. Treba je reči, da so Gersonovi očitki pretirani. Pravzaprav ni kritiziral. Napisal je razpravo O preizkušanju duhov (De probatione spiritum). Res je, da omenja Brigito, a ni skeptičen. Pravi, da ne bi smeli preiskovati njenih Razodetij, pač pa samo omeni, da obstaja interes, da bi na koncilu razpravljali o naukih, ki zadevajo zasebna razodetja, posebno Brigitina, ki so zelo znana in razširjena. Mislim, da moramo to postaviti v kontekst širšega vprašanja v Cerkvi. Kaj naj storimo z ljudmi, ki imajo zasebna razodetja? Zasebna razodetja so stvar preroškega daru, ki ga Sveti Duh daje ljudem. Cerkev pa odloča, ona je pristojna za razločevanje duhov. V tem je jedro problema. Kakšno veljavo imajo zasebna razodetja? V procesu za kanonizacijo Brigite papež Bonifacij ne omenja njenih Razodetij, ampak govori o njenem svetniškem liku, njenih dejanjih, veri, ponižnosti, spokornosti itn.

V družbi je močno zakoreninjen predsodek o krščanskem mračnem srednjem veku. Zanimivo je, da so imele verne ženske, na primer Brigita, tako velik vpliv ne samo na duhovnem področju, temveč tudi v družbenih zadevah. Imele so avtoriteto, ki so jo priznavali tudi moški. Ali torej krščanski srednji vek vendarle ni bil tako mračen, kot ga nekateri poskušajo prikazati?

Zastavili ste mi pomembno vprašanje, na katerega ne morem v celoti na kratko odgovoriti. Toda najprej bi rekel, da se je ta drža med poznavalci, ki se ukvarjajo s krščanskim srednjim vekom, spremenila in se še spreminja. Ne dojemajo ga več kot mračno obdobje. Imate prav, to so predsodki, ki so se razširili z reformacijo, posebno pa v 18. stoletju z romantiko in razsvetljenstvom. Mislim, da traja precej časa, da ta sprememba med znanstveniki in poznavalci doseže ljudi – če se to sploh zgodi. Res je zelo zanimivo, da so imele ženske kot na primer Brigita velik vpliv. Poudariti želim, da je bila ustanoviteljica cerkvenega reda, ki ni bil samo za ženske, temveč tudi za moške. In glavna avtoriteta v tem redu »brigitink« je bila opatinja. Ona je imela avtoriteto nad moškimi in ženskami. Gre za t. i. »dvojne samostane«. Popolnoma ločeno, a blizu ženskega samostana so živeli tudi duhovniki, ki so redovnice pastoralno oskrbovali. V obdobju reformacije je moška veja reda izginila, a je pozneje v ZDA spet oživela. Če gledamo širše, ženske niso bile zatirane. Samo poglejte Brigito kot mater, upravljala je celotno gospodinjstvo. To je vključevalo veliko dela, veliko strokovnega znanja in védenja. Bila je plemiškega rodu, torej je imela veliko gospodinjstvo. Lahko bi rekli, da je imela svoje podjetje. Delala je skupaj s svojim možem. Imela sta dober odnos. Seveda je veljalo, da je dom v pristojnosti žensk, delovno okolje pa v pristojnosti moških, čeprav so v resnici ženske pogosto delale skupaj z moškimi. Pomagale so v trgovini. Ko so se moški bojevali v vojni ali bili kjer koli drugje, so ženske opravile veliko ročnega dela. Res bi morali spremeniti svoj pogled na odnos med moškimi in ženskami v srednjem veku, ki je veliko bolj zanimiv in zapleten, kot nam to narekuje ta – bi rekel – neumen in omejen predsodek, ki je bil živ v obdobju zatiranja. Seveda se je takrat dogajalo zatiranje vseh vrst, to težko zanikamo. Toda srednji vek ni obdobje zatiranja, ampak je dejansko obdobje velikega napredka.

Danes pripadniki skrajnega feminističnega gibanja materinstva ne cenijo. Trdijo namreč, da je ženska lahko srečna sama, brez družine, in da ji je za osebno izpolnitev dovolj njena lastna kariera. V zvezi s tem je zanimivo, da se je Brigita najprej uresničila kot mati. Ali lahko sklepamo, da je bilo njeno širše duhovno poslanstvo celovitejše prav zaradi njene osebne izkušnje materinstva?

Hvala za to vprašanje. Materinstvo je bilo za Brigito zelo pomembno. Kot sem že omenil, je kot mati in hišna gospodinja ohranjala globoko duhovno življenje. Čeprav je večina Razodetij nastala pozneje, ko je ovdovela, je tudi že prej imela nekaj mističnih izkušenj. Tudi kot mati in hišna gospodinja je izvrševala dobra dela, živela spokorno in molitveno življenje. V svojih videnjih in razodetjih v resnici veliko govori o poslanstvu laikov, tudi mater. V Razodetjih pogosto naletimo na témo materinstva. Devica Marija, Božja mati, večinoma govori Brigiti kot mati, medtem ko doji Jezusa, ga umiva in neguje. Gre za celo vrsto »domačih« podrobnosti, ki spominjajo na to, da je bila Brigita sama mati in gospodinja. Imela je nekakšen stik z Marijinim materinstvom. Ta materinska razsežnost je v Razodetjih zelo prisotna. In očitno je, da je to oblikovalo Brigitino duhovno poslanstvo. To se večkrat pokaže, med drugim ko omenja enega od svojih sinov Karla, za katerega jo je skrbelo, da ob smrti ni bil v stanju milosti. Imela je videnje, ki ji pokaže, da je rešen. Ves čas jo je skrbelo za svoje otroke. Njena hči Katarina ji je sledila in postala prva opatinja v redu »brigitink«. Materinstvo je bistven del Brigitinega življenja, njenega poslanstva in poklica. In še nekaj besed glede feminizma. So pripadniki feminizma, ki so dojeli pomen materinstva. Običajno omejimo besedo »feminizem« na določeno skupino. Toda mislim, da so tudi drugi, ki se imajo za pripadnike feminističnega gibanja in govorijo o materinstvu, le da njihov glas ni tako zelo slišan.

Prevedli ste celoten opus Brigitinih Razodetij iz srednjeveške latinščine v sodobno angleščino. Gre za delo izjemnega obsega. Kako vas je ta izkušnja oblikovala in spremenila?

Vsekakor me je. Prvič, intervjuvate me za svoj Radio. Moral sem se seznaniti z Brigito in postal nekakšen poznavalec njenega življenja in dela. Toda kako me je to spremenilo navznoter – mislim, da me sprašujete to? Moram priznati, da ko sem sprejel delo prevajalca Brigitinih Razodetij, to ni bilo povsem po mojem okusu. Ni šlo za klasično, slogovno izpiljeno latinščino. V Razodetjih je veliko rečenega o vicah, peklu in hudih duhovih, kar ni ravno stvar mojega notranjega življenja. Toda moral sem bolje spoznati Brigito in videti stvari z njenega gledišča v kontekstu srednjeveške miselnosti. Z njo sem se pogovarjal in jo spraševal, kaj misliš s tem. Poskušal sem razumeti, kako je prišla do nečesa, kar težko razumem, na primer ko podpre kraljevo križarsko vojno v baltskih deželah. Gre za kamen spotike, za eno od velikih ovir. In sem razúmel. Treba je reči, da se je Brigita kot človek v celoti predala svoji poklicanosti. Videti to je zelo navdihujoče. V Razodetjih lahko vidimo, kako se bori z napuhom, s čutnostjo. In lahko čutimo bitje njenega človeškega srca, srca ženske in matere. In ko sem jo prevajal, sem jo bolje spoznal kot človeka. Za to sem hvaležen. Sam sem verujoč katoličan in prosil sem, naj moli za svojo domovino, kjer živim – Švedsko, naj nas ne pozabi. Brigita me navdihuje. Rad bi tudi poudaril, da njen red »brigitink« obstaja še danes. Pa ne samo to, ampak se je v 20. stoletju vrnil na Švedsko. Bil je na novo vzpostavljen, potem ko so bili v obdobju reformacije vsi samostani tega reda razpuščeni. Tako stoletja ni bilo njenega reda v domači deželi. Žensko, ki ga je spet vzpostavila, je Janez Pavel II. razglasil za blaženo. Gre za živo izročilo. Zelo sem ganjen, da ne gre za neko mrtvo preteklo stvar, ampak za nekaj živega. Brigita še danes navdihuje ljudi. Na Švedskem srečujem ljudi, ki jih navdihuje njena osebnost in ki niso nujno katoličani ali kristjani. Brigita je močnega značaja. Presenetljivo je brati o njenem življenju in njenih delih. V celoti se je predala svojemu poslanstvu, kot sem že rekel. Poročila se je zelo mlada. Zaročila se je pri 13-ih letih, poročila pa nekaj let pozneje. Imela je osem otrok, bila je polno zaposlena. In ko je dobila dodatno duhovno poslanstvo, se mu je z vsem srcem posvetila. To je osupljivo!


08.09.2019

Praznik Marijinega rojstva

Praznik Marijinega rojstva krščanski svet obhaja že od prvih stoletij, njegov začetek pa je vzhodu. Gre za praznik veselja, povezan s skrivnostjo odrešenja. O njem in o kronanci Marijine podobe bosta spregovorila direktorica Romarskega urada na Brezjah dr. Andreja Eržen Firšt ter rektor in gvardijan svetišča Marije Pomagaj na Brezjah dr. Robert Bahčič.


01.09.2019

Sanje in duhovnost

Danes podrobno raziskane posamezne faze spanca so na svoj način poznali že v antiki. Ljudje vseh časov so bili prepričani, da lahko sanje povedo o sedanjih in prihodnjih dogodkih prav toliko kot to, kar doživljamo v stanju budnosti. Spraševali so se, ali se Božje misli izražajo v človeških sanjah, in obratno, ali se v sanjah razkrivajo Božji načrti za človeka. O stiku med sanjami in duhovnim se bomo pogovarjali z jezuitom Damjanom Ristićem.


25.08.2019

Škof Stanislav Lenič

Pred kratkim je izšla knjiga avtorice Patricije Haler o zelo pomembnem slovenskem duhovniku in škofu pomočniku v Ljubljanski nadškofiji dr. Stanislavu Leniču. Starejše generacije se ga še spominjajo kot vestnega in prijaznega duhovnika, manj pa je znano, da je bil žrtev povojnih montiranih procesov in je več let prestajal zaporno kazen, tudi v samici.


18.08.2019

SD-Versko sožitje v Prekmurju

Prekmurje pred stotimi leti: sožitje evangeličanov, judov in katoličanov. Tokratno oddajo namenjamo razmislekom ob stoletnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Kako je ta naša najvzhodnejša pokrajina skozi zgodovino in čas oblikovala svojo jezikovno in nacionalno avtonomnost in versko raznolikost? O tem se bomo pogovarjali z zdajšnjim murskosoboškim škofom dr.Petrom Štumpfom.


11.08.2019

Vloga Marije v protestantizmu

Katoličanke in katoličani bodo na praznik Marijinega vnebovzetja tradicionalno romali v romarska središča, ki so posvečena Devici Mariji. Tako se bodo spominjali verske resnice, da je bila Jezusova mati z dušo in telesom vzeta v nebesa. V oddaji škof evangeličanske cerkve Geza Filo predstavi, kakšno vlogo ima Marija v protestantskih cerkvah.


04.08.2019

Mehanizem grešnega kozla

»Fenomen grešnega kozla se kakor rdeča nit vleče skozi zgodovino človeštva, kakor daleč ji je možno slediti,« ugotavlja Rene Girard francoski literarni kritik, filozof, antropolog, poznavalec zgodovine, religij ter Biblije. Za zagotavljanje miru in preprečevanje nasilja so arhaične družbe uporabljale mehanizem grešnega kozla, ki krivdo za nasilje v skupnosti prenese na nedolžno žrtev. Krščanstvo je prekinilo z arhaično kulturo žrtvovanja in utemeljilo novo, ki jo Girard imenuje »kristično«. Ta pokaže, da je človek sam v sebi svoboden, da mora odgovornost za svoja dejanja prevzeti nase in je ne prenašati na nedolžne, nemočne žrtve. O mehanizmu grešnega kozla in evangelijskem pogledu na nasilje se je pred nekaj leti s filozofom dr. Robertom Petkovškom pogovarjal Peter Frank.


28.07.2019

Ob smrti p. Milana Holca

V tokratni ponovitveni oddaji se bomo spomnili nedavno umrlega biblicista patra Milana Holca. Zadnje desetletje svojega življenja je bil na Ptujski gori predstojnik-gvardijan tamkajšnjega minoritskega samostana, prej pa je več kot 30 let preživel v Vatikanu, kjer je na Papeški teološki fakulteti Seraphicum predaval biblično hebrejščino in grščino ter uvod v Sveto pismo Stare zaveze. Ob znanstvenoraziskovalnem in predavateljskem delu se je istočasno izpopolnjeval še v semitski lingvistiki ter biblični arheologiji, topografiji in geografiji na univerzah v Jeruzalemu. Aktivno je kot prevajalec nekaterih starozaveznih knjig sodeloval je pri novem Standardnem prevodu Svetega pisma - prva izdaja 1996 in pri nastajanju novega Slovenskega prevoda – Jeruzalemska izdaja.


21.07.2019

Ignacij Knoblehar: misijonar in pionir v raziskovanju Belega Nila

V oddaji bomo spregovorili o duhovnem svetu domorodcev, s katerimi se je Knoblehar srečal na svojih potovanjih po Belem Nilu. Zanimalo nas bo, kakšna je bila verska podoba Sudana v 19. stoletju in kakšna so bila verovanja avtohtonih afriških ljudstev. Kako jim je slovenski misijonar s svojimi sodelavci približal krščansko vero in ali so bili pri tem uspešni? Knoblehar in drugi misijonarji so afriške otroke (dečke in deklice), ki so jih odkupili na trgu s sužnji, pošiljali tudi v Evropo, z namenom da bi jih tu izobraževali. Nekaj teh otrok so pripeljali tudi v Ljubljano, kjer je leta 1856 v javnosti močno odmeval krst črnskih otrok. Obred se je začel z eksorcizmom – izganjanjem hudega duha iz teh poganskih duš. Zatem jim je duhovnik podelil zakrament sv. krsta. To je bil tudi čas, ko so pri nas nastali prvi stereotipi in rasni predsodki o črncih, ki so živi še danes. Dotaknili se bomo tudi nekaterih manj znanih podrobnosti Knobleharjeve osebnosti in njegovega misijonskega delovanja v Osrednji Afriki. Gost: arheolog dr. Marko Frelih iz Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani. Foto: Narodni muzej Slovenije


14.07.2019

Logoterapija

Logoterapija poudarja, da človek ni samo nagonsko bitje, ki bi mu bilo pomembno le zadovoljevanje osebnih potreb, gonov in želja, ampak je predvsem vrednostno bitje, bitje smisla, ki sta mu bistveni uresničevanje vrednot in iskanje smisla. O krizi smisla, ki zaznamuje današnji čas in o logoterapevtskem pristopu k iskanju smisla se je z avtorjem monografije »Reševanje krize smisla sodobnega človeka – Osnove logoterapije« dr. Sebastjanom Krístovičem pogovarjal Peter Frank. (ponovitev)


07.07.2019

Pojmovanje telesa v islamu

Telesnost je temeljna človeška resničnost. Tudi v duhovno-religioznih izročilih ima telo posebno mesto. Krščanstvo, ki nam je najbliže, bi lahko povzeli s temeljno izjavo evangelista Janeza: »Beseda je meso postala« oziroma se je utelesila. Kakšen pa je odnos do telesa v islamu? Kako je telo vpeto v bogoslužje in molitev? Ali tudi islam pozna poveličanje telesa? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s filozofom in islamologom dr. Raidom Al-Daghistanijem s Centra za islamsko teologijo v Münstru v Nemčiji.


30.06.2019

Slavilna krščanska glasba

V tokratni oddaji bo naša gostja profesorica glasbe Valerija Šömen iz Beltincev v Prekmurju. Vodi slavilne skupine in cerkvene zbore po različnih krščanskih cerkvah te naše najvzhodnejše pokrajine. Kako duhovna glasba in slavljenje pomaga v naših dušah in srcih utrjevati naš odnos do polja presežnega in svetega, do Boga?


23.06.2019

Islamska mistična tradicija

Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »mistika« opredeljuje kot religiozno prakso, ki stremi h globljemu, neposrednejšemu, praviloma notranjemu stiku z božanstvom, stiku, ki, dodajmo, lahko vodi v doseganje občutja zlitosti v eno s transcendenco. Spletna wikipedija pa še pripominja, da mistične prakse oziroma tokove lahko najdemo v tako rekoč vseh verstvih sveta. In res, da je krščanstvo lahko mistično, na Slovenskem zahvaljujoč Hildegardi iz Bingna, mojstru Eckhartu, Tereziji Avilski in Janezu od Križa dobro vemo. Prav tako se zavedamo, da stara poganska in šamanistična verstva omogočajo mistična izkustva. Vsaj slišali smo tudi za judovsko kabalo in tantrične prakse v hinduizmu, budizmu in drugih indijskih religijah. Kaj pa islam? Kje je tu prostor za mistiko? Na prvi pogled pač ni videti, da bi pet stebrov islama – izpovedovanje vere, molitev petkrat na dan, dajanje miloščine, post v času ramadana in romanje v Meko – podpiralo tudi mistično religiozno življenje. In vendar islam goji bogato mistično tradicijo, ki sega od anatolskih plešočih dervišev, prek Rumijevih milih verzov do hipnotične qawwali glasbe, ki jo lahko med drugim slišimo na ploščah pakistanskega globalnega superzvezdnika Nusrata Fateha Alija Khana. Kako se torej v islamu odpre prostor za mistiko? Kaj je cilj muslimanskih mistikov? In po kakšni poti morajo stopati, če si želijo doseči globlji stik z Alahom? – Odgovore smo iskali v tokratnem Sedmem dnevu, ko smo pred mikrofonom gostili odličnega poznavalca problematike, predavatelja pri Centru za filozofijo religije na teheranski univerzi Tarbiat Modares, dr. Mohammada Saeedimehrja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mošeja Jameh v iranskem Yazdu, detajl s fasade (Goran Dekleva)


16.06.2019

Vplivne ženske v Cerkvi: sv. Hlildegarda iz Bingna

V seriji oddaj z naslovom »Vplivne ženske v Cerkvi« bomo tokrat predstavili benediktinsko opatinjo Hildegardo iz Bingna (1098-1179). Gre za eno najmarkantnejših žensk srednjega veka, ki je s svojimi spisi, duhovnim življenjem in karizmo vplivala ne le na številne teologe in učenjake, politične voditelje, papeže in navadne vernike svojega časa, ampak je njen duh živ še danes. Nebeški glas jo kot vidkinjo in prerokinjo usposablja za oznanjevanje Božjih skrivnosti. Prav tako neusmiljeno razkrinkava dekadenco v Cerkvi in svetu. Podobno kot starozavezni preroki kliče in vabi ljudi, da bi se vrnili k Bogu. Poleg tega je bila poznavalka številnih področij: liturgične glasbe, srednjeveške farmakologije, dietetike, zdravilstva in prirodoslovja. O njej se je skozi stoletja razvil pravi mit, ki ga bomo poskušali osvetliti v pogovoru s poznavalcem njenega življenja in dela, prof. dr. Michaelom Embachom z Univerze v Trierju.


09.06.2019

Dalmatinova Biblija

Nobena slovenska knjiga v zgodnjem novem veku na Slovenskem ni tako učinkovito presegla meja – upravnih, časovnih, ideoloških in verskih – kot Dalmatinova Biblija, pravi naš sogovornik dr. Luka Vidmar. V slovenskih knjižnicah je ohranjenih 39 izvodov Biblije, in vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo. Tudi katoliški duhovniki so jo potrebovali za širjenje božje besede v domačem jeziku. Biblija, ki jo je Dalmatin podaril svojemu učitelju Primožu Trubarju, je shranjena v knjižnici pri frančiškanih v središču Ljubljane.


02.06.2019

Medverski dialog med kristjani in muslimani

Ta teden so Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Iransko združenje za filozofijo religije, Center za primerjalno teologijo in kulturne študije v Paderbornu, Evropska akademija znanosti in umetnosti ter Društvo za primerjalno religiologijo pripravili mednarodno konferenco Novi filozofski in teološki temelji za krščansko – islamski dialog v Portorožu. Filozofi, teologi, sociologi in drugi strokovnjaki so med drugim razpravljali o uspešnosti dozdajšnjega medverskega dialoga med omenjenima največjima monoteističnima religijama, na katerih področjih se ga da izboljšati. Kot so ugotavljali, je pogovor med muslimani in kristjani nepogrešljiv v zdajšnjem vse bolj globaliziranem svetu.


26.05.2019

Prof. James Keenan o paradoksih sodobne etike

Ameriški jezuit in profesor etike na bostonskem kolidžu, dr. James Keenan, v oddaji spregovori o tem, kako je razkritje pedofilskih škandalov v ZDA leta 2002 vplivalo na naše razumevanje etičnih vprašanj. Med drugim razmišlja tudi o paradoksu univerzitetne etike: profesorji namreč poučujejo etiko druge ljudi, medtem ko njih samih nihče ne uči, kako naj v univerzitetnem sistemu etično ravnajo. Zanimalo nas je še, ali obstaja etika družbenih medijev, dotaknili pa smo se tudi vprašanja evtanazije.


19.05.2019

Pogovor z dr. Karlom Gržanom, 2. del

Znani katoliški duhovnik, publicist in pisatelj dr. Karlom Gržanom, ki prebiva v Gornji Savinjski dolini, bo v oddaji Sedmi dan spregovoril o izzivih duhovniškega poklica, o odgovornosti, predanosti, celibatu, služenju, o razpetosti posameznika med lastno svobodo in zavezanostjo instituciji. Oddajo pripravlja Tone Petelinšek.


12.05.2019

Kakšno vlogo ima Marija v Koranu?

Marija, mati Jezusa Kristusa, je najbolj poznana iz svetopisemskih zgodb. Srečamo pa jo lahko tudi v muslimanskem Koránu, kjer je Mariji oziroma Marjam posvečeno celotno 19. poglavje. Svetopisemska Marija in koránska Marjam sta si v marsičem zelo podobni, vendar pa se lika v obeh svetih knjigah tudi precej razlikujeta. O tem ali gre za eno samo ženo, ki jo vsako verstvo razume po svoje, ali za dve različni osebi, se s teologom in publicistom dr. Dragom Ocvirkom pogovarja Peter Frank.


05.05.2019

Sibirski šamanizem

Šamanizem kot oblika prvobitne religije je med sibirskimi staroselskimi ljudstvi še vedno razširjen, kljub preganjanjem, še posebej v času stalinizma. Gre za močno povezavo z naravo in za čaščenje prednikov. V Slovenskem etnografskem muzeju je predstavljen del bogate zbirke predmetov, povezanih s sibirskim šamanizmom. V oddaji, pripravlil jo je Tomaž Gerden, bo o šamanizmu sibirskih ljudstev govorila kustosinja Ruskega etnografskega muzeja dr. Valentina Gorbačova.


28.04.2019

Pravoslavna velika noč

Cerkve, ki se ravnajo po julijanskem koledarju, danes praznujejo veliko noč. Tudi zato v tokratni oddaji Sedmi dan gostimo paroha Srbske pravoslavne cerkve v Mariboru Milana Jovanovića.


Stran 13 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov