Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

“Kdor išče resnico, išče Boga, če se tega zaveda ali ne”

07.06.2020


Ta stavek je zapisala filozofinja Edith Stein na osnovi svoje lastne življenjske izkušnje.

Strastno iskanje resnice je Edith Stein vodilo v filozofijo, dokler je ni našla v veri v Jezusa Kristusa. Zato nas bo v oddaji zanimalo: Ali si filozofija in vera nasprotujeta? Kakšen odnos je Steinova imela do judovske vere, ki jo je prejela od svojih staršev? Kakšen je bil njen odnos do mistike? Kako človek spoznava Boga? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s filozofinjo dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje zbranih del Edith Stein, in karmeličanom Robertom Mario Pirastujem iz Linza.

Daljša različica pogovora


Edith Stein izvira iz verne judovske družine. Vendar se je v mladostni dobi zavestno odločila opustiti tradicionalno vero svoje družine. Kaj vemo o tem obdobju njenega življenja, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko?  

Pirastu: Znano je, da sama v svojem življenjepisu Iz življenja judovske družine izrecno omeni, da se je, ko je bila stara štirinajst let, zavestno odločila, da ne bo več molila. Do takrat se je udeleževala družinskega verskega življenja, ki ga je še posebno spodbujala mati. Ker v svoji notranjosti ni mogla več slediti tej veri, se je zavestno odločila opustiti molitev, tako rekoč tisto, kar je bilo treba formalno izpolniti. Sama tudi pove, da je nekaj časa preživela kot ateistka. Označi se za ateistko. V tem vidim potezo njene osebnosti, ki jo sama večkrat omeni: in sicer, da hoče v življenju delati samo to, čemur lahko iz globine pritrdi, sledi in kar doživlja, ne da pri tem samo sodeluje. Prav to pa se je dogajalo v njeni družini: pri verskem dogajanju je lahko kvečjemu samo sodelovala, ne da bi bila notranje pri stvari. Edith Stein torej označuje poteza, da je hotela delati stvari zavestno in odločno, se pravi, nekaj je hotela delati iz srca ali pa sploh ne. Torej od štirinajstega do približno sedemindvajsetega leta se označuje za ateistko, za sodobno mišljenje bi lahko rekli, da je bila agnostikinja. Posebno med študijem je ostala odprta za vero, a je ni prakticirala. Prav tako ni bila vključena v nobeno versko skupnost. V omenjenem obdobju torej vere pri njej ni bilo. Pozneje vsekakor poistoveti svoje resno iskanje smisla, resnice z molitvijo. Pravi namreč: »moje iskanje resnice« – torej moja zavzetost zanjo – »je bilo moja edina molitev«.

Beckmann-Zöller: Pomembno se mi zdi še povedati, da je bila takrat, ko se je odvadila moliti, v ateistični družini. Živela je pri svoji starejši sestri in tam vera ni imela nobene vloge več. Od domače družinske vernosti, obredov, šabata itn. je prišla v hišo agnostikov. Njena sestra in njen mož, Ilza in Max Gordon, sta bila kot dermatologa zanjo velik zgled. To je vplivalo nanjo, saj je opazila, da kot sodobna, odprta intelektualca ne verujeta. Mislim, da se za nevero ni le sama odločila, ampak jo je zaznamovalo tudi okolje. Pozneje razmišlja o tem v svojem delu Pota spoznanja Boga, ko govori o tem, kako človek sploh pride do tega, da ne veruje; pravi namreč, da mora pravzaprav že biti navzoča neka podoba o Bogu, ki jo lahko prečrtam. Če hočem torej postati ateist, moram torej že vedeti, v kaj verujoč človek veruje, da potem lahko postanem ateist. Steinova pogosto piše o tem, da neverni ljudje nikakor niso sami krivi za svojo nevero, temveč okolje, ki ni primerno pričevalo o veri. To se mi zdi pomembno. Torej človek lahko najde pot k veri v ateističnem okolju po pričevalcih vere. V svojem življenjepisu tudi opisuje, da je imela judovskega študijskega kolega, ki je bil zelo zvest postavi. Ko je bila v Göttingenu, se je začela ukvarjati z verskimi vprašanji. Pisala mu je v Vróclav, naj ji opiše svojo podobo o Bogu. Ta pa ji je samo odpisal: »Bog je Duh. Več o tem ne morem povedati.« Edith o tem odgovoru zapiše, da je bilo tako, kot če bi človek, ki je prosil kruha, dobil kamen. To je bila zanjo trda beseda. Ona ga je spraševala o njegovi osebni veri, a odgovora ni dobila. Njena osebna vera se je začela z dolgim iskanjem. O tem zelo lepo razmišlja, ko pravi, da je družba pogosto kriva, ker ne pričuje o veri, seveda pa tudi pove, da človek sam pogosto premalo išče. Ker se Bog ne da zlahka spoznati, moramo biti pripravljeni, da – podobno kot pri težjih matematičnih problemih – dalj časa iščemo.

Vemo, da se je Edith Stein ukvarjala z velikimi mističnimi učitelji, na primer z Dionizijem Areopagitom, sv. Terezijo Avilsko in sv. Janezom od Križa. Kakšen je bil njen odnos do mistike in ali je bila tudi sama mistikinja?

Pirastu: Ko se je Husserl ukvarjal s to tematiko – znano je delo z naslovom Sveto Rudolfa Otta –, torej več let prej, preden se je dala krstiti, je bila téma vere in mistikov, teh pomembnih pričevalcev vere, navzoča v njenih mislih in verjetno tudi v njenem srcu. Z Dionizijem Areopagitom se je seznanila, ko je prevajala odlomke njegovih del in o njem napisala daljši strokovni članek, ki je pozneje izšel v knjižni obliki. Glede vprašanja, ali je tudi Steinova mistikinja, bi morali narediti oklepaj in pojasniti, kdo sploh je mistik. Kakor koli vzamemo, je Edith Stein v sebi gotovo imela izkušnjo Boga. Njena posebna ljubezen in navdušenje nad Terezijo Avilsko sta zame najboljša potrditev tega dejstva. Zelo zadržana je pri opisih svoje lastne verske izkušnje, ki jo običajno povezujemo z intenzivnimi mističnimi doživetji, čeprav nekatera tudi omenja: na primer izkušnjo globokega miru ali izkušnjo Božje previdnosti. Mistična izkušnja Terezije Avilske je pristna, in sicer v tem smislu, da je utemeljena na Jezusu Kristusu. V tem kontekstu nikakor ne gre za paramistična doživetja, kot so videnja, temveč za izkustvo odnosa s Kristusom. Gre za globok odnos z Jezusom v veri, Terezija Avilska pravi, da gre za prijateljstvo z njim samim. In Edith Stein je izkusila ta globoki odnos, to prijateljstvo, posebno ko je vstopila v karmeličanski samostan, kjer je našla svojo duhovno domovino. V tem smislu je gotovo mistikinja, in sicer v pravem pomenu besede. Kar zadeva druga, paramistična doživetja, je treba biti previden. Steinova o tem ne govori in zanjo to tudi ni tako pomembno. Edith Stein je vsekakor mistikinja, kot to izrazi Karl Rahner, ki govori, da nekdo goji, neguje odnos z Bogom v smislu srečanja. In končno, v svojem zadnjem delu Znanost križa obširno in prepričljivo piše o nauku sv. Janeza od Križa, v katerem se jasno ukvarja z mistiko. Mislim, da lahko o tem piše samo iz svoje lastne izkušnje.

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da opiše svojo izkušnjo, a ne v osebnih pismih ali svojem življenjepisu, temveč najprej v delu Uvod v filozofijo, kjer tega ne bi domnevali, potem pa v spisu Psihična kavzalnost. Gre za filozofski deli. Zato teologi in njeni življenjepisci najprej teh opisov niso odkrili. Zaupali smo pričevanju njene prijateljice Conrad-Martius, ki je rekla, da je bila Steinova zaprtega značaja, da je to njena skrivnost, zato o tem ne govori. Vendar o tem govori v filozofskih delih, a zelo stilizirano. Ti opisi niso obsežni, ampak zelo premišljeni. Gre za opis doživetja varnosti, ki si ga kot človek v trenutkih obupa ali izgorelosti, ko nenadoma čuti novo moč, sama ne more dati. V tem kontekstu govori o duhovnem prerojenju. Na voljo so nam opisi teh doživetij. Pozneje v nekem pismu Ingardnu uporabi podobo utopljenca. Bila je kot utopljenec, zdaj pa se je znašla na obrežju rešitve. Ko se ozrem nazaj, vidim, da se utapljam in da me valovi premetavajo sem in tja, zdaj pa sem tako hvaležna, da sem rešena. Tu seveda uporabi podobo, da opiše svoje notranje stanje. Zelo malo snovi imamo na razpolago, a kljub temu lahko govorimo o mističnem srečanju, ker Steinova goji odnos. Sicer še ne ve, kdo je tisti Drugi, in ga spozna šele pozneje. Pozneje v knjigi Pota spoznanja Boga, v kateri se ukvarja z Dionizijem Areopagitom, še enkrat razmišlja o tej poti, ki jo vodi od pozitivne k negativni teologiji, potem pa k osebnemu spoznanju Boga. Najprej govori o spoznanju Boga, potem pa o osebnem spoznanju Boga. In pravi, kjer koli srečamo Boga, ali v naravi ali v Božji besedi, ga prepoznamo. Verujoč človek, ki ljubi, prepozna Boga, in njegovo srce se odpre, ko sliši svojega Ljubega. Gre za kakovost odnosa z Bogom, ki bi ga danes opisali kot mističnega, a gre v resnici za prijateljstvo, kot bi rekla Terezija Avilska, ali kot bi rekel Karl Rahner, gre za odnos, ki ga ima lahko kot mistik vsak kristjan. Pri Edith Stein se to zelo jasno izrazi, ker je šla skozi obdobje nevere in je to prijateljstvo z Bogom zavestno sprejela. Ker je to obdobje resnično živela, lahko to opiše tako rekoč za vsakega kristjana. Za vsakega kristjana naj bi obstajala ta pot: znebiti se mora neprimerne predstave o Bogu kot starem možu v nebesih ali oblastniku – gre za to, da se otresemo vseh teh napačnih podob o Bogu ob pomoči negativne teologije. Do teh podob moramo biti kritični, tudi do svojih otroških predstav, ki so preveč naivne. In potem se mora zgoditi ta zavestni prehod od otroške k zreli veri. Podobno kot pri nekom, ki začne verovati, ali pa pri novokrščencu – to je Edith Stein tudi zavestno doživela. Toda veliko ljudi v Cerkvi tega koraka ne doživi zavestno. Steinova nas opogumlja, da postanemo mistiki vsakdanjega življenja; da bi od otroške vere prešli k osebni izkušnji Boga. Ni znano, da bi Edith Stein imela paramistična doživetja. O tem so spraševali njene sosestre v samostanu, a te niso ničesar opazile. Zato o tem tudi ne piše. Najdemo pa v njenih pismih pripombo, kjer pravi, da je še vedno ob vznožju gore Karmel; da se vzpon zanjo šele začenja, kar koli že to pomeni.

Življenjska pot Edith Stein je gotovo edinstvena. Ne samo da velja za eno najpomembnejših filozofinj sploh, ampak je tudi priča, da se filozofija in vera ne izključujeta, marveč se dopolnjujeta. Kaj je pri njej tisto, kar navdihuje ljudi še danes?

Pirastu: Zdi se mi, da njena pot ni pot proč od filozofije k veri, ampak da gre za razvoj, ki ne temelji izključno samo na razumu – kot se to pogosto dogaja danes pri številnih mladih, ki verujejo z razumom. Edith Stein je hotela svet razumeti in ga spremeniti. Na splošno je zelo cenila človeške sposobnosti razumevanja, spreminjanja in izboljševanja. Imela je visoke etične ideale. Čeprav je globoko verjela v te človeške zmožnosti, je vendarle ostala odprta in iskrena v svojem iskanju. V tej intelektualnosti ni zakrknila, ampak je ostala odprta – in to ne samo po zaslugi fenomenološke metode, marveč tudi po zaslugi svojega lastnega značaja – za to, kar se je dogajalo. Zato je na podlagi človeškega zorenja, na primer srečanja s smrtjo in ljudmi, ki so pričevali za vero, iskreno iskala resnico in smisel življenja – in ju tudi našla v veri, ne da bi pri tem žrtvovala filozofijo ali razum. Nikakor ni zapadla iracionalnosti, temveč je poskušala oboje, tako filozofijo kot tudi vero povezati. Tu jasno vidimo, da si razum in vera ne nasprotujeta. Pri njej se lahko učimo te odprtosti mišljenja, ki je vseživljenjska naloga verujočega ali pa neverujočega človeka. Ne smemo se omejiti na predsodke in biti slepi, temveč moramo ostati odprti, potem je Božja previdnost na delu tudi v človeku, ki se izrecno ne opredeljuje za verujočega ali Kristusa ni našel. V tem smislu je njena pot sodobna. Tudi za mlade v našem času bi bilo zaželeno, da bi resno in iskreno iskali in bili odprti. Ideologija je vedno nevarna. In Edith Stein je – to je pred kratkim poudaril tudi papež – v tem smislu velik zgled. Človek naj ne otrdi in naj se ne omejuje samo na eno usmeritev ali na mišljenje, ki izključuje, tako kot to tako pogosto srečamo in vidimo. To nam pri Edith Stein po eni strani vliva upanje, predvsem za starše, ki opažajo, da se njihovi otroci oddaljujejo od vere in iščejo druge poti. Po drugi strani je v tem upanje za vsakogar izmed nas, kajti najpomembnejše je, da iskreno iščemo resnico in smisel, to pa nas bo privedlo tudi k dobremu koncu.

Beckmann-Zöller: Mislim, da se lahko od Edith Stein veliko naučimo. Kar me navdušuje, je njena resnicoljubnost. Ostaja odprta, nobenega področja ne izključuje in se ne omejuje. A je zelo jasna v odnosih. Mislim, da se danes lahko učimo resnicoljubnosti v odnosih. In sicer da vidimo, kaj je primerno za odnos, ki ga imamo z nekom. Kakšen je v tem odnosu ne samo telesni stik, ampak tudi stik dveh duš? In kaj je merilo odnosa? Mislim, da se tega lahko naučimo s samoopazovanjem. To je počela tudi Edith Stein – opazovala se je, premišljevala o sebi in se vzgajala. Biti neodvisen ne pomeni, da se prepuščam svojim občutkom in strastem, kamor koli me te pač vodijo, temveč je bistveno vprašanje: Kakšen je ta odnos? Kako lahko ta odnos z drugim človekom preverim in preizkusim? Gre za opazovanje sebe v tem odnosu. Torej ne gre samo za to, kakšne želje imam, ampak kaj do tega človeka resnično čutim. Edith Stein čudovito razlikuje med enim in drugim, ko zelo jasno sprejema svobodo drugega človeka. V svojem delu Psihična kavzalnost piše, da se lahko v nekoga zaljubimo, a ta lahko našo ljubezen zavrne. Vedno moramo računati s tem, da mi drugi, po katerem hrepenim, reče »ne«. Ta svoboda v odnosu do drugega je mogoča, če imam jasno stališče. Edith Stein poudarja, da moramo biti samostojni, samozavestni, in da moramo sebe tudi vzgajati. Drugi korak pa je, da tega sama ne more uresničiti – potrebuje Božjo pomoč, pomoč Svetega Duha. To je jasno spoznala. Vsa moralna naprezanja so zaman in zapiše, kako jo onstranska moč preoblikuje. O tem lepo piše v spisu Svoboda in milost, in sicer da je maščevanje nekaj povsem naravnega. Če nas je nekdo prizadel, se hočemo maščevati, mu vrniti milo za drago. Ona pa pravi, da lahko to v moči Svetega Duha spustimo in se maščevanju odpovemo. Nenaravno je, da se zavzamemo za šibkega, saj je naravno prav to, da mislimo nase. In ti nenaravni odzivi se sprožijo prav po veri v Jezusa Kristusa in prek odnosa z njim. Torej ne samo da se zavzamem za šibkega, ampak da občutim mir tudi tam, kjer se nenehno prepirajo. Da sem lahko miroljuben in odpuščam, čeprav me je drugi prizadel – to ni naravno. Edith Stein nas opogumlja, da vero vzamemo resneje in jo resnično živimo. Novo varnost lahko doživimo po veri v Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja in nam prinaša igrivo lahkotnost. Kar me pri Edith Stein navdušuje, je to, da je lahko med potjo v Auschwitz povsem mirno in tiho molila. Po pričevanjih vemo, da je skrbela za otroke takrat, ko so njihove matere iz obupa postale povsem malodušne. Edith Stein se je tako prepustila Bogu v svoji notranjosti, da se je lahko ukvarjala z otroki in se vživela v njihov položaj.

 


Sedmi dan

904 epizod


Iz različnih vidikov osvetljujemo vero in religijo ter različne filozofske in duhovne aspekte življenja.

“Kdor išče resnico, išče Boga, če se tega zaveda ali ne”

07.06.2020


Ta stavek je zapisala filozofinja Edith Stein na osnovi svoje lastne življenjske izkušnje.

Strastno iskanje resnice je Edith Stein vodilo v filozofijo, dokler je ni našla v veri v Jezusa Kristusa. Zato nas bo v oddaji zanimalo: Ali si filozofija in vera nasprotujeta? Kakšen odnos je Steinova imela do judovske vere, ki jo je prejela od svojih staršev? Kakšen je bil njen odnos do mistike? Kako človek spoznava Boga? O teh in podobnih vprašanjih se bomo pogovarjali s filozofinjo dr. Beate Beckmann-Zöller iz Münchna, ki je tudi sourednica kritične izdaje zbranih del Edith Stein, in karmeličanom Robertom Mario Pirastujem iz Linza.

Daljša različica pogovora


Edith Stein izvira iz verne judovske družine. Vendar se je v mladostni dobi zavestno odločila opustiti tradicionalno vero svoje družine. Kaj vemo o tem obdobju njenega življenja, v katerem se je odkrito opredeljevala za ateistko?  

Pirastu: Znano je, da sama v svojem življenjepisu Iz življenja judovske družine izrecno omeni, da se je, ko je bila stara štirinajst let, zavestno odločila, da ne bo več molila. Do takrat se je udeleževala družinskega verskega življenja, ki ga je še posebno spodbujala mati. Ker v svoji notranjosti ni mogla več slediti tej veri, se je zavestno odločila opustiti molitev, tako rekoč tisto, kar je bilo treba formalno izpolniti. Sama tudi pove, da je nekaj časa preživela kot ateistka. Označi se za ateistko. V tem vidim potezo njene osebnosti, ki jo sama večkrat omeni: in sicer, da hoče v življenju delati samo to, čemur lahko iz globine pritrdi, sledi in kar doživlja, ne da pri tem samo sodeluje. Prav to pa se je dogajalo v njeni družini: pri verskem dogajanju je lahko kvečjemu samo sodelovala, ne da bi bila notranje pri stvari. Edith Stein torej označuje poteza, da je hotela delati stvari zavestno in odločno, se pravi, nekaj je hotela delati iz srca ali pa sploh ne. Torej od štirinajstega do približno sedemindvajsetega leta se označuje za ateistko, za sodobno mišljenje bi lahko rekli, da je bila agnostikinja. Posebno med študijem je ostala odprta za vero, a je ni prakticirala. Prav tako ni bila vključena v nobeno versko skupnost. V omenjenem obdobju torej vere pri njej ni bilo. Pozneje vsekakor poistoveti svoje resno iskanje smisla, resnice z molitvijo. Pravi namreč: »moje iskanje resnice« – torej moja zavzetost zanjo – »je bilo moja edina molitev«.

Beckmann-Zöller: Pomembno se mi zdi še povedati, da je bila takrat, ko se je odvadila moliti, v ateistični družini. Živela je pri svoji starejši sestri in tam vera ni imela nobene vloge več. Od domače družinske vernosti, obredov, šabata itn. je prišla v hišo agnostikov. Njena sestra in njen mož, Ilza in Max Gordon, sta bila kot dermatologa zanjo velik zgled. To je vplivalo nanjo, saj je opazila, da kot sodobna, odprta intelektualca ne verujeta. Mislim, da se za nevero ni le sama odločila, ampak jo je zaznamovalo tudi okolje. Pozneje razmišlja o tem v svojem delu Pota spoznanja Boga, ko govori o tem, kako človek sploh pride do tega, da ne veruje; pravi namreč, da mora pravzaprav že biti navzoča neka podoba o Bogu, ki jo lahko prečrtam. Če hočem torej postati ateist, moram torej že vedeti, v kaj verujoč človek veruje, da potem lahko postanem ateist. Steinova pogosto piše o tem, da neverni ljudje nikakor niso sami krivi za svojo nevero, temveč okolje, ki ni primerno pričevalo o veri. To se mi zdi pomembno. Torej človek lahko najde pot k veri v ateističnem okolju po pričevalcih vere. V svojem življenjepisu tudi opisuje, da je imela judovskega študijskega kolega, ki je bil zelo zvest postavi. Ko je bila v Göttingenu, se je začela ukvarjati z verskimi vprašanji. Pisala mu je v Vróclav, naj ji opiše svojo podobo o Bogu. Ta pa ji je samo odpisal: »Bog je Duh. Več o tem ne morem povedati.« Edith o tem odgovoru zapiše, da je bilo tako, kot če bi človek, ki je prosil kruha, dobil kamen. To je bila zanjo trda beseda. Ona ga je spraševala o njegovi osebni veri, a odgovora ni dobila. Njena osebna vera se je začela z dolgim iskanjem. O tem zelo lepo razmišlja, ko pravi, da je družba pogosto kriva, ker ne pričuje o veri, seveda pa tudi pove, da človek sam pogosto premalo išče. Ker se Bog ne da zlahka spoznati, moramo biti pripravljeni, da – podobno kot pri težjih matematičnih problemih – dalj časa iščemo.

Vemo, da se je Edith Stein ukvarjala z velikimi mističnimi učitelji, na primer z Dionizijem Areopagitom, sv. Terezijo Avilsko in sv. Janezom od Križa. Kakšen je bil njen odnos do mistike in ali je bila tudi sama mistikinja?

Pirastu: Ko se je Husserl ukvarjal s to tematiko – znano je delo z naslovom Sveto Rudolfa Otta –, torej več let prej, preden se je dala krstiti, je bila téma vere in mistikov, teh pomembnih pričevalcev vere, navzoča v njenih mislih in verjetno tudi v njenem srcu. Z Dionizijem Areopagitom se je seznanila, ko je prevajala odlomke njegovih del in o njem napisala daljši strokovni članek, ki je pozneje izšel v knjižni obliki. Glede vprašanja, ali je tudi Steinova mistikinja, bi morali narediti oklepaj in pojasniti, kdo sploh je mistik. Kakor koli vzamemo, je Edith Stein v sebi gotovo imela izkušnjo Boga. Njena posebna ljubezen in navdušenje nad Terezijo Avilsko sta zame najboljša potrditev tega dejstva. Zelo zadržana je pri opisih svoje lastne verske izkušnje, ki jo običajno povezujemo z intenzivnimi mističnimi doživetji, čeprav nekatera tudi omenja: na primer izkušnjo globokega miru ali izkušnjo Božje previdnosti. Mistična izkušnja Terezije Avilske je pristna, in sicer v tem smislu, da je utemeljena na Jezusu Kristusu. V tem kontekstu nikakor ne gre za paramistična doživetja, kot so videnja, temveč za izkustvo odnosa s Kristusom. Gre za globok odnos z Jezusom v veri, Terezija Avilska pravi, da gre za prijateljstvo z njim samim. In Edith Stein je izkusila ta globoki odnos, to prijateljstvo, posebno ko je vstopila v karmeličanski samostan, kjer je našla svojo duhovno domovino. V tem smislu je gotovo mistikinja, in sicer v pravem pomenu besede. Kar zadeva druga, paramistična doživetja, je treba biti previden. Steinova o tem ne govori in zanjo to tudi ni tako pomembno. Edith Stein je vsekakor mistikinja, kot to izrazi Karl Rahner, ki govori, da nekdo goji, neguje odnos z Bogom v smislu srečanja. In končno, v svojem zadnjem delu Znanost križa obširno in prepričljivo piše o nauku sv. Janeza od Križa, v katerem se jasno ukvarja z mistiko. Mislim, da lahko o tem piše samo iz svoje lastne izkušnje.

Beckmann-Zöller: Zanimivo je, da opiše svojo izkušnjo, a ne v osebnih pismih ali svojem življenjepisu, temveč najprej v delu Uvod v filozofijo, kjer tega ne bi domnevali, potem pa v spisu Psihična kavzalnost. Gre za filozofski deli. Zato teologi in njeni življenjepisci najprej teh opisov niso odkrili. Zaupali smo pričevanju njene prijateljice Conrad-Martius, ki je rekla, da je bila Steinova zaprtega značaja, da je to njena skrivnost, zato o tem ne govori. Vendar o tem govori v filozofskih delih, a zelo stilizirano. Ti opisi niso obsežni, ampak zelo premišljeni. Gre za opis doživetja varnosti, ki si ga kot človek v trenutkih obupa ali izgorelosti, ko nenadoma čuti novo moč, sama ne more dati. V tem kontekstu govori o duhovnem prerojenju. Na voljo so nam opisi teh doživetij. Pozneje v nekem pismu Ingardnu uporabi podobo utopljenca. Bila je kot utopljenec, zdaj pa se je znašla na obrežju rešitve. Ko se ozrem nazaj, vidim, da se utapljam in da me valovi premetavajo sem in tja, zdaj pa sem tako hvaležna, da sem rešena. Tu seveda uporabi podobo, da opiše svoje notranje stanje. Zelo malo snovi imamo na razpolago, a kljub temu lahko govorimo o mističnem srečanju, ker Steinova goji odnos. Sicer še ne ve, kdo je tisti Drugi, in ga spozna šele pozneje. Pozneje v knjigi Pota spoznanja Boga, v kateri se ukvarja z Dionizijem Areopagitom, še enkrat razmišlja o tej poti, ki jo vodi od pozitivne k negativni teologiji, potem pa k osebnemu spoznanju Boga. Najprej govori o spoznanju Boga, potem pa o osebnem spoznanju Boga. In pravi, kjer koli srečamo Boga, ali v naravi ali v Božji besedi, ga prepoznamo. Verujoč človek, ki ljubi, prepozna Boga, in njegovo srce se odpre, ko sliši svojega Ljubega. Gre za kakovost odnosa z Bogom, ki bi ga danes opisali kot mističnega, a gre v resnici za prijateljstvo, kot bi rekla Terezija Avilska, ali kot bi rekel Karl Rahner, gre za odnos, ki ga ima lahko kot mistik vsak kristjan. Pri Edith Stein se to zelo jasno izrazi, ker je šla skozi obdobje nevere in je to prijateljstvo z Bogom zavestno sprejela. Ker je to obdobje resnično živela, lahko to opiše tako rekoč za vsakega kristjana. Za vsakega kristjana naj bi obstajala ta pot: znebiti se mora neprimerne predstave o Bogu kot starem možu v nebesih ali oblastniku – gre za to, da se otresemo vseh teh napačnih podob o Bogu ob pomoči negativne teologije. Do teh podob moramo biti kritični, tudi do svojih otroških predstav, ki so preveč naivne. In potem se mora zgoditi ta zavestni prehod od otroške k zreli veri. Podobno kot pri nekom, ki začne verovati, ali pa pri novokrščencu – to je Edith Stein tudi zavestno doživela. Toda veliko ljudi v Cerkvi tega koraka ne doživi zavestno. Steinova nas opogumlja, da postanemo mistiki vsakdanjega življenja; da bi od otroške vere prešli k osebni izkušnji Boga. Ni znano, da bi Edith Stein imela paramistična doživetja. O tem so spraševali njene sosestre v samostanu, a te niso ničesar opazile. Zato o tem tudi ne piše. Najdemo pa v njenih pismih pripombo, kjer pravi, da je še vedno ob vznožju gore Karmel; da se vzpon zanjo šele začenja, kar koli že to pomeni.

Življenjska pot Edith Stein je gotovo edinstvena. Ne samo da velja za eno najpomembnejših filozofinj sploh, ampak je tudi priča, da se filozofija in vera ne izključujeta, marveč se dopolnjujeta. Kaj je pri njej tisto, kar navdihuje ljudi še danes?

Pirastu: Zdi se mi, da njena pot ni pot proč od filozofije k veri, ampak da gre za razvoj, ki ne temelji izključno samo na razumu – kot se to pogosto dogaja danes pri številnih mladih, ki verujejo z razumom. Edith Stein je hotela svet razumeti in ga spremeniti. Na splošno je zelo cenila človeške sposobnosti razumevanja, spreminjanja in izboljševanja. Imela je visoke etične ideale. Čeprav je globoko verjela v te človeške zmožnosti, je vendarle ostala odprta in iskrena v svojem iskanju. V tej intelektualnosti ni zakrknila, ampak je ostala odprta – in to ne samo po zaslugi fenomenološke metode, marveč tudi po zaslugi svojega lastnega značaja – za to, kar se je dogajalo. Zato je na podlagi človeškega zorenja, na primer srečanja s smrtjo in ljudmi, ki so pričevali za vero, iskreno iskala resnico in smisel življenja – in ju tudi našla v veri, ne da bi pri tem žrtvovala filozofijo ali razum. Nikakor ni zapadla iracionalnosti, temveč je poskušala oboje, tako filozofijo kot tudi vero povezati. Tu jasno vidimo, da si razum in vera ne nasprotujeta. Pri njej se lahko učimo te odprtosti mišljenja, ki je vseživljenjska naloga verujočega ali pa neverujočega človeka. Ne smemo se omejiti na predsodke in biti slepi, temveč moramo ostati odprti, potem je Božja previdnost na delu tudi v človeku, ki se izrecno ne opredeljuje za verujočega ali Kristusa ni našel. V tem smislu je njena pot sodobna. Tudi za mlade v našem času bi bilo zaželeno, da bi resno in iskreno iskali in bili odprti. Ideologija je vedno nevarna. In Edith Stein je – to je pred kratkim poudaril tudi papež – v tem smislu velik zgled. Človek naj ne otrdi in naj se ne omejuje samo na eno usmeritev ali na mišljenje, ki izključuje, tako kot to tako pogosto srečamo in vidimo. To nam pri Edith Stein po eni strani vliva upanje, predvsem za starše, ki opažajo, da se njihovi otroci oddaljujejo od vere in iščejo druge poti. Po drugi strani je v tem upanje za vsakogar izmed nas, kajti najpomembnejše je, da iskreno iščemo resnico in smisel, to pa nas bo privedlo tudi k dobremu koncu.

Beckmann-Zöller: Mislim, da se lahko od Edith Stein veliko naučimo. Kar me navdušuje, je njena resnicoljubnost. Ostaja odprta, nobenega področja ne izključuje in se ne omejuje. A je zelo jasna v odnosih. Mislim, da se danes lahko učimo resnicoljubnosti v odnosih. In sicer da vidimo, kaj je primerno za odnos, ki ga imamo z nekom. Kakšen je v tem odnosu ne samo telesni stik, ampak tudi stik dveh duš? In kaj je merilo odnosa? Mislim, da se tega lahko naučimo s samoopazovanjem. To je počela tudi Edith Stein – opazovala se je, premišljevala o sebi in se vzgajala. Biti neodvisen ne pomeni, da se prepuščam svojim občutkom in strastem, kamor koli me te pač vodijo, temveč je bistveno vprašanje: Kakšen je ta odnos? Kako lahko ta odnos z drugim človekom preverim in preizkusim? Gre za opazovanje sebe v tem odnosu. Torej ne gre samo za to, kakšne želje imam, ampak kaj do tega človeka resnično čutim. Edith Stein čudovito razlikuje med enim in drugim, ko zelo jasno sprejema svobodo drugega človeka. V svojem delu Psihična kavzalnost piše, da se lahko v nekoga zaljubimo, a ta lahko našo ljubezen zavrne. Vedno moramo računati s tem, da mi drugi, po katerem hrepenim, reče »ne«. Ta svoboda v odnosu do drugega je mogoča, če imam jasno stališče. Edith Stein poudarja, da moramo biti samostojni, samozavestni, in da moramo sebe tudi vzgajati. Drugi korak pa je, da tega sama ne more uresničiti – potrebuje Božjo pomoč, pomoč Svetega Duha. To je jasno spoznala. Vsa moralna naprezanja so zaman in zapiše, kako jo onstranska moč preoblikuje. O tem lepo piše v spisu Svoboda in milost, in sicer da je maščevanje nekaj povsem naravnega. Če nas je nekdo prizadel, se hočemo maščevati, mu vrniti milo za drago. Ona pa pravi, da lahko to v moči Svetega Duha spustimo in se maščevanju odpovemo. Nenaravno je, da se zavzamemo za šibkega, saj je naravno prav to, da mislimo nase. In ti nenaravni odzivi se sprožijo prav po veri v Jezusa Kristusa in prek odnosa z njim. Torej ne samo da se zavzamem za šibkega, ampak da občutim mir tudi tam, kjer se nenehno prepirajo. Da sem lahko miroljuben in odpuščam, čeprav me je drugi prizadel – to ni naravno. Edith Stein nas opogumlja, da vero vzamemo resneje in jo resnično živimo. Novo varnost lahko doživimo po veri v Jezusa Kristusa, ki nas osvobaja in nam prinaša igrivo lahkotnost. Kar me pri Edith Stein navdušuje, je to, da je lahko med potjo v Auschwitz povsem mirno in tiho molila. Po pričevanjih vemo, da je skrbela za otroke takrat, ko so njihove matere iz obupa postale povsem malodušne. Edith Stein se je tako prepustila Bogu v svoji notranjosti, da se je lahko ukvarjala z otroki in se vživela v njihov položaj.

 


15.09.2024

Sočutje v tibetanskem budizmu

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Ta definicija pa je nekoliko drugačna od tega, kako sočutje razumejo v lamaizmu oz. tibetanskem budizmu, kjer obsega tudi druge pomembne vidike budizma – na primer razumevanje praznine, soodvisnosti in tudi prepričanje, da smo v svojem bistvu vsi ljudje enaki in dobri. Več smo izvedeli v pogovoru z Gjaltonom Rinpočejem, tibetanskim menihom in učiteljev, ki živi v samostanu Šerab Ling v Indiji, avgusta pa je za nekaj dni obiskal Slovenijo.


08.09.2024

Praznik rojstva Matere Marije

Prav na letošnji nedeljski dan 8. septembra obhajamo rojstvo Device Marije. Govorili bomo o veličini tega praznika in njegovem pomenu, ter kaj nam o njem daje slovensko ljudsko izročilo na področju literarne umetnosti. Pozornost bomo namenili tudi latinskemu epu o Marijinem življenju, ki ga je prepesnil Filip Žički, menih in nabožni pesnik, ki je v začetku 14. stoletja bival v Žički kartuziji. V njem govori o Marijinem rojstvu in njeni mladosti. Z nami bo znanstvena svetnica: izr. prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj, ki predava na Inštitutu za Sveto pismo, judovstvo in zgodnje krščanstvo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.


30.08.2024

Ekološko spreobrnjenje

"Kot kristjani hočemo ponuditi svoj prispevek pri premagovanju ekološke krize, ki jo preživlja človeštvo. Kristjani so poklicani k ekološki spreobrnitvi," je ob uvedbi Svetovnega dneva molitve za skrb za stvarstvo v posebnem pismu zapisal papež Frančišek. Ta dan na 1. september praznujeta Katoliška in Pravoslavna cerkev. Prispevek k premagovanju ekološke krize želijo še posebej dati tudi v katoliškem vrtcu Lavra v Murski Soboti, ki ga vodi naša gostja, redovnica iz skupnosti Hčera Marije Pomočnice, sestra Jožica Merlak.


25.08.2024

Svetopisemski lik Mojzesa

Ponavljamo razmišljanja biblicista, akademika dr. Jožeta Krašovca o Mojzesu. Kdo je bil ta človek, ki je svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in ga povedel v obljubljeno deželo?


18.08.2024

Jezusovo spremenjenje na gori

V mesecu avgustu obhajamo pomemben praznik o veličastnem Jezusovem spremenjenju na gori. Pričuje o Jezusu kot odrešeniku in božjem sinu ter o rasti tudi za kristjane da bi postali bližje nebeškemu kraljestvu, saj so navzoči lahko za trenutek videli njegovo božanstvo. Kaj globljega pa sporoča praznik in evangelijski odlomek pa nam bo zaupal naš gost doc. dr. Samo Skralovnik, docent pri Katedri za Sveto pismo in judovstvo na teološki fakulteti univerze v Ljubljani.


11.08.2024

Največji Marijin praznik

Marijino vnebovzetje je praznik, ki ga katoliški in pravoslavni kristjani obhajajo 15. avgusta. To je eden od največjih krščanskih praznikov, ki so ga slavili že v zgodnjem krščanstvu. Kakšna je vloga Marije v krščanstvu, in kakšno težo ima v kontekstu Božjega sina? Preučevanje Marije je v večji meri zaobjeto v posebni teološki vedi imenovan mariologija. Posebno mesto pa Marija nosi tudi v srcih Slovencev, saj imamo številne romarske kraje po državi, ki so dobro obiskani. O vlogi Marije bo spregovoril izkušen teolog, slovenski duhovnik Franci Petrič, ki je bil dolga leta tudi odgovorni urednik tednika Družina.


04.08.2024

Sanje in duhovnost

Danes podrobno raziskane posamezne faze spanca so na svoj način poznali že v antiki. Ljudje vseh časov so bili prepričani, da lahko sanje povedo o sedanjih in prihodnjih dogodkih prav toliko kot to, kar doživljamo v stanju budnosti. Spraševali so se, ali se Božje misli izražajo v človeških sanjah, in obratno, ali se v sanjah razkrivajo Božji načrti za človeka. O stiku med sanjami in duhovnim se bomo pogovarjali z jezuitom Damjanom Ristićem.


28.07.2024

Neverjetna in tragična usoda Svete Ivane Arške

Sveta Ivana Arška, Devica Orleanska je ena od najbolj nenavadnih osebnosti svetovne zgodovine. Preprosto dekle je trdilo, da sliši glasove angelov in svetnic in je v prvi polovici 15. stoletja rešilo Francijo pred angleško okupacijo. Kdo je bila ta izjemna osebnost, kakšna je bila njena tragična usoda. O zavetnici Francije se je z dobrim poznavalcem te države teologom in filozofom dr. Edvardom Kovačem pogovarjal Tomaž Gerden.


21.07.2024

Medkulturno in medversko sožitje v Prekmurju

Kam lahko seže vpliv religije po slovenskih regijah in zakaj je bilo Prekmurje vselej pod nekakšnim verskim prepihom? Tokratno oddajo namenjamo medkulturnem in medverskem sožitju v severovzhodnem delu Slovenije, kjer so še danes poznane močne vezi med vejama krščanstva - katolištvo in luteranstvo, pa tudi spomin na murskosoboški in lendavski judovski skupnosti. O razvejanosti verskega življenja, njeni dediščini in zanimivosti nam bo tako iz osebnega kot tudi strokovnega vidika pripovedoval profesor Boris Hajdinjak, sicer direktor Sinagoge Maribor in po očetovi strani pravi Prekmurec, ki črpa izkustva medreligijskega dialoga tudi pri svojem znanstvenem delu.


09.07.2024

Dr. Daniel Grabar o veri v današnjem negotovem času

Obiskali smo vseslovenski duhovni center mladih v Ženavljah na Goričkem. Naš gost je tamkajšnji pastor dr. Daniel Grabar, ki je tudi superintendent Zveze binkoštnih cerkva Slovenije, sicer pa je zdravnik šolske medicine v Splošni bolnišnici v Murski Soboti. Govorili bomo o mladih, veri, upanju in dojemanju časa v katerem smo.


04.07.2024

Branko Cestnik: Lurški škof je za Rupnikove mozaike našel salomonsko rešitev

Iz Lurda so sporočili, da bo treba mozaike patra Marka Rupnika nekega dne odstraniti. To se sicer ne bo zgodilo takoj, ampak postopno. Rupnikovi mozaiki takrat ne bodo uničeni, saj niso prilepljeni. Le premestilo se jih bo drugam. Kot je za francoski katoliški časopis La Croix povedal lurški škof Jean-Marc Micas, mozaiki preprečujejo, da bi Lurd dosegel vse ljudi, ki jim je namenjeno sporočilo svetišča. Odločil se je, da jih glede na strasti in nasilje, ki ga ta tema spodbuja, ne bodo odstranili takoj. Pater Marko Rupnik se medtem še vedno ni odzval na obtožbe o spolnih in psihičnih zlorabah 20 ljudi. Javnost je za njih izvedela ob koncu leta 2022. O značilnostih in razlogih za odločitev lurškega škofa smo se pogovarjali s katoliškim duhovnikom patrom Brankom Cestnikom, blogerjem, kolumnistom in pisateljem.


30.06.2024

Romanje muslimanov: dolžnost in verska prenova

Muslimansko romanje v Meko, ki mu z drugimi besedami pravimo hadž je dolžnost odraslega muslimana, da se odpravi v Savdsko Arabijo. Kako ta izkušnja predstavlja življenjski cilj posameznika islamske veroizpovedi? Hadž velja za enega izmed petih stebrov sunitske veje islama in enega od desetih vej šiitskega islama. Zakaj romanje ni dovoljeno nemuslimanom in kaj sploh pomeni Kaba?


23.06.2024

Duhovna prenova na romanjih mladih

Ob zaključku šolskega leta številni mladi za zahvalo romajo v Marijino svetišče na Brezjah. To je postalo že tradicija. Kaj romanje pomeni za mlade, za njihovo vero, kakšne tematike so izpostavljene in zakaj pritegne toliko mladih, da se ga udeležijo? O vsem tem se bomo pogovarjali z Marijo Ano Klančar iz Katoliške mladine v Sloveniji.


16.06.2024

Duhovnost pravoslavja

Pravoslavje, je eno izmed treh osrednjih vej krščanstva, ki je predvsem razširjeno v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Kakšne so poglavitne teološke in zgodovinske premise delitve med tako imenovano Cerkvijo Vzhoda in Zahoda? Kaj pomeni organizacijska in upravna neodvisnost nacionalnih pravoslavnih cerkva od carigrajskega patriarha, ki ji z drugo besedo pravimo avtokefalnost, in kako živ je ekumenizem v krščanskih skupnostih po svetu? O tem dr. Aleš Maver.


09.06.2024

Sara Božanić ob 80-letnici deportacij prekmurskih Judov

Pred dobrim mesecem dni je minilo 80 let od deportacije prekmurskih Judov v nemška koncentracijska uničevalna taborišča. Tudi zato je gostja naše tokratne oddaje Judinja Sara Božanič iz Murske Sobote – potomka ene redkih preživelih depotirank iz zloglasnega Auschwitza. Je podpredsednica Judovskega združenja Slovenije, poklicno pa oblikovalka, strateginja, predavateljica, podjetnica in pisateljica. Kako iz vseh teh svojih identitet – zlasti judovske - črpa veselje do življenja in radost bivanja?


27.05.2024

Duhovnost in religioznost v psihoterapiji.

Kako se verujoči človek spopada z življenjskimi krizami? Kdaj se začnemo spraševati o pomenu religije in duhovnosti v svojem življenju? O tem, koliko mora psihoterapevt upoštevati klientovo duhovno razsežnost življenja, pa tudi o moči molitve z zakonsko in družinsko psihoterapevtko Meto Košir.


26.05.2024

Papež Pij II - povezan tudi z našimi kraji

V Ljubljani je potekala znanstvena konferenca o papežu Piju II. Svet in tudi naše kraje je s svojim delovanjem zelo zaznamoval. Živel je v času prelomnih sprememb. Kakšen je bil njegov prispevek k družbi in odnos do izzivov s katerimi se je srečeval, ter kakšno zapuščino je pustil? V naš studio smo povabili teologa Jana Dominika Bogataja, ki je raziskovalec pri Inštitutu za patristične študije Victorinianum na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in Anjo Božič, doktorsko študentko na Srednjeevropski univerzi na Dunaju.


19.05.2024

Binkošti - praznik Svetega Duha

V oddaji praznične Binkoštne nedelje bo naš gost upokojeni mariborski nadškof metropolit dr.Marjan Turnšek. Govorili bomo o Svetem duhu kot tretji božji Osebi, ki tako zelo opredeljuje polnino odnosov med Bogom in človekom v srcu slehernega iskreno verujočega kristjana.


12.05.2024

Kaj pomeni biti pokončen kristjan?

Kako oznanjati krščansko držo v praktičnem življenju? O tem v oddaji govorita dva intelektualca, kristjana, žena in mož: Nina in Zoran Mladenović iz Ljubljane. Nina je univ. dipl. pravnica, podsekretarka na ministrstvu za finance, Zoran pa je univ. dipl. ekonomist, svetovalec za analitiko na Računskem sodišču RS. Oba sta novorojena kristjana iz obnebja evangelijskih protestantskih cerkva, iskrena in iskriva pričevalca svoje konkretne krščanske drže.


05.05.2024

Akademik Jože Krašovec o vrednotah

Gost akademik, večkratni doktor znanosti Jože Krašovec, biblicist, filozof in teolog nam bo skozi prizmo Svetega pisma predstavil odnos do dela. Kaj je o tem zapisano v Stari in Novi zavezi? Akademik Krašovec bo spregovoril tudi o tradiciji vzhodnega krščanstva, kako se pravoslavni kristjani spominjajo Kristusove zmage na smrtjo in kje je zastal ekumenski dialog med kristjani?


Stran 1 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov