Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Iznajdljivost v težkih časih
Danes v naši državi praznujemo dan državnosti, s katerim zaznamujemo spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Na ta dan sta bili sprejeti Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, sicer slavnostno razglašeni naslednji dan, 26. junija, na Trgu republike v Ljubljani. Dva dni pozneje, 27. junija, se je z napadom Jugoslovanske ljudske armade začela slovenska osamosvojitvena vojna, v kateri je Slovenija obranila neodvisnost. V oddaji bomo šli po sledeh knjige docenta dr. Draga Paplerja, kjer je opisana izjemna vloga elektrodistribucijskih podjetij v času osamosvojitve. Prikazane so okoliščine in pričevanja očividcev in udeležencev, vse to pa je dopolnjeno z bogatim fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom.
Toda kako se je vse začelo v naši državi, predvsem kako je bilo na Zgornjem Gorenjskem? Povelje o premestitvi orožja Teritorialne obrambe Slovenije v vojašnice JLA je bilo pika na i v zgodbi o osamosvojitvi Slovenije. Do takrat je Teritorialna obramba spadala pod oborožene sile JLA in so zato le-te teritorialcem poveljevale. Tudi na Gorenjskem je bila slika podobna, se prelomnih let 1990/91 spominja Janez Koselj, predsednik območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornje Gorenjske. Takrat so se odločili, da povelja o premestitvi orožja ne bodo izpolnili kar čez noč.
Razmere v državi so se seveda vse bolj zaostrovale in začeli so tajno oboroževati posamezne enote, pove Janez Koselj, posebno v času, ko je JLA zahtevala, naj ji izročijo sezname nabornikov. Takrat so v Radovljici oborožili alpski izvidniški vod. Ključen na Zgornjem Gorenjskem je bil spopad za mejni prehod Karavanke, kjer sta bila poveljstvo JLA in glavnina Zvezne policije.
Zelo konkretno sodelovanje Teritorialne obrambe in podjetij se je pokazalo pri skrivanju orožja v Hidroelektrarni Savica. Janez Koselj, predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Zgornja Gorenjska, je orisal dogodke iz obdobja priprav in vojne za Slovenijo pred 25. leti. V Bohinju, kjer je bilo shranjeno orožje, strelivo in druga materialno tehnična sredstva bohinjskih enot Teritorialne obrambe (v kletnih prostorih sedanje stavbe Občine Bohinj), so pričeli s fizičnim varovanjem v nedeljo, 29. junija 1990. Po Koseljevih besedah se je varovanje izvajalo do 5. ali 6. decembra 1990, pred tem pa so v poznih večernih urah 27. novembra 1990 skladišče izpraznili in vsa sredstva prepeljali v tajna skladišča. Najpomembnejše je bilo v HE Savica, za skladiščenje za več enot TO pa so bila še pri Erlahu v Srednji vasi, pri Kajžarju v Podjelju in na Voglu ( vir: revija Naš stik-www.nas-stik.si/1/.../Na-stavbi-HE-Savica-odslej-ugledno-spominsko-obelezje.aspx).
Dosežki, ki ženejo
Tja, kjer sem se rodil, odraščal in živel,
me spomini, poti in dogodki vežejo ter vedno znova vodijo!
Tja kamor me vodi srce,
se vedno rad vračam!
Docent dr. Drago Papler se je rodil 3. julija 1960 v Kranju. V zgodnjem otroštvu je živel na Brezjah pri Tržiču, mlada leta je preživel v Naklem pri Kranju, družino si je ustvaril v Seničnem pri Tržiču in zgradil hišo na Mlaki pri Kranju, kjer sedaj živi in deluje.
Ima šest poklicev, po izobrazbi ima interdisciplinarna znanja: doktor znanosti, magister gospodarski inženir, univerzitetni diplomirani ekonomist, diplomirani gospodarski inženir, inženir elektroenergetike in inženir kmetijstva in krajine.
Večkrat reče, da je po miselnosti kmet, po duši pa novinar in publicist. Kmet je zanj najbolj univerzalni poklic, kjer moraš obvladovati vse od setve do žetve in na koncu je potrebno pridelke še prodati. Blizu mu je publicistika. Vsi ga poznajo kot novinarja, a to je edini poklic, ki ga nima, se pa z njim največkrat istoveti. Novinarstvo in publicistika ga spremljata vse življenje kot izrazna in ustvarjalna dopolnitev kot protiutež poklicni raznolikosti v gospodarstvu.
V 35-letni poklicni karieri je deloval na treh področjih v skupini Elektro Gorenjska: v distribuciji (1980-2000), v prodaji električne energije (2001-2006) in v proizvodnji električne energije (od leta 2006 dalje). V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja Službe za investicije in razvoj v družbi Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije.
"Podjetje so ljudje", je Papler zapisal v prvi knjigi o Elektru Gorenjska 1990-2000 in to vseskozi poudarja skozi delo, ustvarjalnost in odnose. V Elektru Gorenjska, kjer se je zaposlil leta 1980 kot elektrotehnik, je deloval 20 let na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij distribucijskega omrežja. Od ustanovitve Sindikata Elektro Gorenjska v okviru Sindikata distribucije Slovenije, povezanega v Svet gorenjskih sindikatov, je deloval kot poverjenik za Elektro Kranj, sodeloval je v Svetu delavcev in mu predsedoval ter kot predstavnik zaposlenih sodeloval v Nadzornem svetu podjetja.
Delavska participacija je bila njegov moto pri koordinacijskem sodelovanju med več sindikati v podjetju in v svetu delavcev kot organom vseh zaposlenih. V njegovem mandatu predsednika Sveta delavcev Elektro Gorenjska (2003-2006) in predsednika Sveta delavcev Gorenjskih elektrarn (2010-2014) je bil med drugim podpisan Participacijski dogovor o sodelovanju med Svetom delavcev in upravo podjetja ter sprejeta nova sistemizacija delovnih mest ter razširjeno vsebinsko področno delovanje z večjo vključitvijo zaposlenih v pododbore.
Nenehno iskanje novih izzivov mu je postala stalnica na delovnem in poklicnem področju. V Elektru Gorenjska je 20 let deloval na področju priprave dela in tehnične komerciale investicij. Deloval je v pripravi investicij novih visokonapetostnih daljnovodov, kablovodov in transformatorskih postaj ter nizkonapetostnega omrežja od predizmer, priprave predračunov, pogodb za izvajanje, nadzora gradenj in obračuna. Po odprtju trga z električno energijo se je ukvarjal z marketingom in prodajo. Od leta 2006 je bil vodja službe in kasneje organizacijske enote za investicije in razvoj v podjetju Gorenjske elektrarne, kjer mu je bil ob rednem vzdrževanju obstoječih elektrarn cilj izgradnja novih proizvodnih naprav na obnovljive vire energije. Med drugim je vodil projekt prenove hidroelektrarne Lomščica, izgradnjo prvih sončnih elektrarn, vpeljal prodajo ekološkega energenta - lesnih peletov, vodil promocijske, osveščevalne in izobraževalne projekte ter organiziral Forum obnovljivih virov energije. V podjetje je kot svetovalec za raziskave in razvoj ter predstavnik vodstva za kakovost vpeljal projekt uvajanja sistema vodenja kakovosti po standardu ISO 9001:2008 leta 2014 in leta 2016 implementiral v sistem še standard ISO 50001:2011 za upravljanje z energijo.
Z vztrajnostjo je prehodil študijsko pot od elektrotehnika do doktorja znanosti in deluje na akademskem področju. Z raziskavami deluje na področju znanosti, kot docent je vključen v pedagoško delo na višjih, visokih in podiplomskih izobraževalnih programih. Kot predavatelj in mentor sodeluje na področju ekonomije in energetike na Visoki šoli za trajnostni razvoj B & B in na Višji strokovni šoli ICES. Nadaljuje s študijem na drugem doktoratu znanosti v programu Poslovne vede na Fakulteti za komercialo in poslovne vede. Sodeluje kot predavatelj na konferencah, vodi projekte trajnostnega razvoja in sodeluje v znanstveno-raziskovalnih projektih. Sodeluje v Strokovnem združenju za kakovost in odličnost ter v Slovenskem združenju elektroenergetikov CIGRE-CIRED, kjer je bil 23. maja 2017 imenovan za zaslužnega člana.
Posebno pozornost posveča zgodovini elektrifikacije in razvoju elektroenergetike, domoznanskim in kulturnim vsebinam. Zadnja monografija z naslovom Elektro Gorenjska in osamosvojitvena vojna leta 1991, ki je izšla januarja 2017, je tretja samostojna avtorjeva knjiga in dvajseta knjiga v soavtorstvu, ki zaokroža njegovo tematsko širino publicističnega, strokovnega in znanstvenega dela, je zapisano v obrazložitvi predlagatelja Sindikata Elektra Gorenjska in utemeljitvi sklepa podeljevalca Sveta gorenjskih sindikatov.
Publicistika mu je način življenja. Bil je urednik glasil, regijske televizije in zbornikov. Ustvarja filmska in fotografska dela. Pripravil je več projekcij in razstav s tematskimi ciklusi. Kot publicist je v 35 letih objavil več tisoč poljudnih in strokovnih člankov ter televizijskih oddaj. Poročal je o dogodkih na elektroenergetskih napravah za strokovni časopis slovenskega elektrogospodarstva Elgo, današnji Naš stik in revijo EGES – energetika, gospodarstvo, ekologija skupaj. Njegova bibliografija obsega 30 izvirnih znanstvenih člankov, 200 prispevkov na konferencah, pet znanstvenih monografij, doktorsko disertacijo, osem strokovnih knjig s področja elektroenergetike, obnovljivih virov energije in trajnostnega razvoja ter sedem zgodovinskih domoznanskih knjig in zbornikov.
Sopotja je moto njegove umetniške ustvarjalnosti v besedi, fotografiji in na filmu. Pripravil je več samostojnih fotografskih in dokumentarnih razstav, sodeluje pri pripravi skupinskih projektov in z idejami povezuje meddruštveno ljubiteljsko kulturno in turistično dejavnost.
Priznanja so dosežki, ki ženejo. Za uspešne in učinkovite raziskovalne, razvojne, izobraževalne in promocijske projekte je prejel več priznanj: nagrado Srečko Kosovel Univerze na Primorskem (2007), priznanje energetski menedžer (2008) za prvonagrajeni sonaravni projekt 2008, Trimovo raziskovano nagrado za magistrsko delo Primerjava razvojnih učinkov obnovljivih virov energije (2009), državno nagrado za prispevek k trajnostnemu razvoju družbe (2009), posebno priznanje za razvoj in promocijo okolju prijazne proizvodnje elektrike (2010), pohvalo za uspešno izveden projekt oziroma aktivnosti pri delu Slovenskega združenja elektroenergetikov CIGRE-CIRED (2013), prvomajsko priznanje za »Dosežke, ki ženejo« Sveta gorenjskih sindikatov (2017).
Vir: http://www.gek.si/podjetje/501700028/doc_dr_Drago_Papler
http://www.elektro-gorenjska.si/resources/files/pdf/knjige/DP_knjiga_za_web.pdf
http://www.gorenjci.si/osebe/papler-drago/994/
Dodatek
http://www.gek.si/info/601200110/V_hidroelektrarni_Savica_je_bilo_tajno_skladisce_orozja
http://www.gek.si/info/601200117/Gorenjska_elektroenergetika_med_vojno_za_Slovenijo_1991_opisana_v_zborniku
http://www.gek.si/info/601200132/Knjiga_Elektro_Gorenjska_in_osamosvojitvena_vojna_leta_1991
http://www.gek.si/info/601200134/Predavanje_o_pomenu_elektroenergetske_infrastrukture_in_predstavitev_nove_knjige
Docent dr. Drago Papler je sodeloval na 3. konferenci VIVUS 14. in 15. november 2014 v organizaciji Biotehniškega centra Naklo. Takrat je v svojem prispevku med drugim zapisal: "Zavedanje lastnih korenin je spoznavanje osebnostnih lastnosti, prepozna vanje sposobnosti in socialnih razmer. Predniki so to nazorno povedali s pregovorom, da 'jabolko ne pade daleč od drevesa' in 'Kri ni voda'. Ohranjanje dediščine prednikov je poslanstvo vsakega rodu. Trije moški potomci po Jožetu Paplerju (dva sinova Drago in Jožef ter vnuk Simon) iz Naklega smo posadili tri drevesa Paplerjev bobovec v Seničnem za Martinovo leta 2011. Drevesne sadike smo dobili iz Kozjanskega narodnega parka. Ker se je eno drevo posušilo, sva Drago in Simon Papler spomladi 2014 posadila nova tri drevesa Paplerjevega bobovca. Sadike sem kupil v Sadjarskem društvu Borovnica pri predsedniku Rudiju Cerku in z njim naredil intervju."
Fran PAPLER _Gorenjski glas 13-01-2012 str 16
Danes se zdi, da so najrazličnejše finančne afere stalnica v naši družbi in če del njih pristane le v drobnem tisku kakšne črne kronike, se v druge zaradi njihove razsežnosti ali posebnosti zlahka za nekaj dni ali tednov uprejo oči vse slovenske javnosti. Ta pojav pa ni nič tako zelo novega, še več, kljub temu da slovensko ozemlje nikoli ni bilo v samem središču kapitalističnih dejavnosti in denarnih tokov, se lahko skozi zgodovino »pohvalimo« s celo vrsto večjih finančnih škandalov. In enega prvih, ki je širše odmeval v slovenski javnosti, bomo zarisali v tokratnih Sledeh časa, kjer se bomo podali v 70. leta 19. stoletja, ko je Ljubljano dodobra pretresla finančna afera soproge lesnega trgovca Terezije Aristoteles, ki je na koncu pripeljala tudi do zelo odmevnega sodnega procesa. Pri zarisovanju te zgodbe, polne mešetark, visokih obresti, ponarejenih menic in ogorčenja, da so se tovrstnih mahinacij povrh vsega polotile ženske, nam bo pomagal asistent na Inštitutu za novejšo zgodovino dr. Ivan Smiljanić, ki je afero Terezije Aristoteles ter njen širši družbeno-zgodovinski kontekst popisal v članku za Zbornik Andreja Studna, ki je nedavno izšel pri Inštitutu za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Celje se ponaša z bogato in dobro ohranjeno zapuščino dveh fotografskih mojstrov. Prenovljena Fotohiša Pelikan je poseben muzejski prostor, ki v največji meri predstavlja življenje in delo fotografa Josipa Pelikana. V njej se je ustavil čas, muzealci so zelo tankočutno posegli v prenovo in uspelo jim je tisto, kar v takih primerih ne uspe vedno. Ohranili so sporočilo in dušo zanimive zgodbe, ki govori o življenju in ustvarjalnosti. Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Avtomobil, kot vse kaže, vozi proti križišču, na katerem se bo odločala njegova usoda: ali se bo spremenil v okolijsko nevtralno, ali vsaj do okolja prijazno napravo, ali pa ga bodo premagale druge oblike sodobne mobilnosti. Res je, da se to vprašanje za zdaj pojavlja samo v razvitem delu planeta in da se večina človeštva še vedno vozi v napol razpadajočih škatlah, ki jim je do vsebine njihovih izpuhov kaj malo mar. V oddaji Sledi časa pa nas Marko Radmilovič vodi do avtomobilske preteklosti, ko so bila vprašanja o ekološki ustreznosti zadnja na meniju tudi na naših tleh. Pomembnejša je bila poraba goriva, najpomembnejše pa je bilo, »kako do avta sploh priti«. Med sprehodom po zasebni zbirki starih jugoslovanskih avtomobilov bomo pogledali v jugoslovansko avtomobilsko preteklost, ne bomo pa se ustrašili niti avtomobilske prihodnosti.
Jeseni leta 1920 so na železniški postaji v Ljubljani izstopili mornariški častnik s tropsko čelado na glavi, mlada Japonka v kimonu, dva otroka, oblečena po evropski modi in osem majhnih kužkov, pekinžanov. Če gre za dogodek, ki bi pozornost nedvomno vzbudil tudi danes, pa je bil za Ljubljano pred dobrim stoletjem, ko je bilo stikov med oddaljenimi deželami toliko manj, to resnično neobičajen prizor. Še toliko bolj, ker - kot bomo videli - ni šlo le za kakšne ekscentrične turiste, ki bi se po nekem slučaju odločili obiskati prvo Jugoslavijo in jo po nekaj tednih tudi zapustili, ampak za zakonca, ki sta se v Ljubljano iz Pekinga preselila za stalno, s seboj pa privlekla tudi na desetine kubikov redkega kitajskega pohištva in umetnin, ki vse do danes tvorijo največjo zbirko tovrstnih predmetov pri nas.
V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.
Da posameznik lahko veliko stori za koristi širše skupnosti in sočloveka, velja tako za preteklost kot za sedanjost, pa tudi za prihodnost. Ker pa se zgodovina včasih vede mačehovsko, so nekateri posamezniki in posameznice pogosto izrinjeni iz kolektivnega spomina. Prav zato bomo v prihodnji oddaji Sledi časa obudili spomin na gospodarstvenico, mecenko in dobrotnico Josipino Hočevar, povezano tako z Radovljico, v kateri je bila rojena, kot tudi s Krškim in okolico, v kateri je živela. Bogata gospa je razdajala svoje premoženje pomoči potrebnim. V njeni oporoki iz leta 1910 je bilo zapisano tudi to, da namenja 200 tisoč goldinarjev za graditev in vzdrževanje radovljiškega doma za otroke brez družin, ki bodo v tem domu dobili domačo nego, vzgojo in znanje. Pa pojdimo na začetek njene zgodbe.
Včasih imajo najobičajnejše stvari dolgo in zapleteno zgodovino. To še posebno velja za nesnovno dediščino. Na primer otroška pesmica o Hudi mravljici. Postala je tako običajna, tako zelo del vsakega odraščanja, da se skoraj nihče več ne vpraša, od kod je mravljica prišla in kdo jo je, ne navsezadnje, ustvaril. Prevladujoče prepričanje je, da gre za ljudsko blago, za ljudsko pesmico, nastalo nekoč v globinah časa, ko so pastirji še gnali na pašo. A nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Huda mravljica je avtorska pesem v pravem pomenu besede, saj je v peti obliki združila dva mojstra svojega poklica. A nič od tega se ni bi zgodilo, če ne bi v Slovenskih Konjicah živela nenavadna družina, po sledovih katere se v oddaji Sledi časa odpravlja Marko Radmilovič.
60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezu
Danes so čevlji z visoko peto simbol ženske mode, pogled v zgodovino pa razkriva, da so pete sprva svoje mesto našle v moški garderobi. Pred približno 400 leti so jih zaradi funkcionalnosti pri jahanju konjev nosili moški. Pozneje je višina pet, skupaj z dolžino konice čevljev, nakazovala ugled moškega, ki jih je nosil. Danes čevlji z visoko peto predstavljajo ženskost, eleganco, samozavest in privlačnost, če nanje pogledamo s kritičnega feminističnega vidika, pa predstavljajo patriarhalnost in objektivizirajo žensko telo. V oddaji Sledi časa se bomo ozrli v zgodovino čevljev z visoko peto, v simboliko obutve v ljudskih pravljicah ter v kulturne in modne ideale, ki se skozi čas prav tako spreminjajo in so odvisni od okolja. O tem je pred časom veliko zanimivega izvedela Darja Pograjc.
Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Nekateri predmeti, gospodinjski pripomočki so med njimi na prvem mestu, so postali tako običajni, da se o njih ne sprašujemo več. Pa bi se morali. Mnoge naprave, ki jih danes uporabljamo v gospodinjstvu, niso tako spektakularne, kot so nova tehnološka čudesa, ali recimo avtomobili in podobno tehnološko razviti stroji. A njihov vpliv na razvoj družbe, lahko zapišemo: celo civilizacije kot take, je neprecenljiv. Eden takih danes samoumevnih aparatov, ki je pretresel družbo do obisti, je pralni stroj. Če hočemo v celoti razumeti revolucijo, ki jo je prineslo strojno pranje perila, se moramo vsaj za trenutek potopiti v čas ročnega pranja. O dejavnosti, o katere posebnih pogojih in naporih danes starejši poskušajo ponovno seznaniti mlade generacije, govori tudi tokratna oddaja Sledi časa. Pripravil jo je Marko Radmilovič.
Osrednji krščanski prazniki so spričo stoletij močno prisotnega katolištva na našem prostoru nedvomno na nek način postali del naše kulture in četudi se večina slovenskega prebivalstva danes ne poglablja v globlje sporočilo in obredje posameznih praznovanj, sta vsaj božič in velika noč trdno umeščena v naše koledarje. In vendar le malo vemo o zgodovini teh praznikov, ki tako samoumevno delijo naše leto. Na tokratno velikonočno nedeljo bomo torej oddajo Sledi časa posvetili zgodovini praznovanja največjega krščanskega praznika. Kdaj se praznovanje velike noči sploh začelo? Kako se je spreminjalo potem, ko je krščanstvo iz preganjane postalo najprej priznana in nato zapovedana religija Rimskega cesarstva? Kako so se tradicije praznovanja razlikovale v vzhodnem in v zahodnem krščanstvu, ki sta se z veliko shizmo v 11. stoletju tudi uradno ločila na katoliško in pravoslavno cerkev? Zakaj ti dve veji krščanstva velike noči sploh ne praznujeta na isti dan in kako se razlikujejo vsebinski poudarki v njunih liturgijah? Kako je z veliko nočjo v protestantizmu ter kakšno mesto ima v današnjih, sekulariziranih družbah? To so nekatera od vprašanj, o katerih sta za tokratne Sledi časa razmišljala teolog in duhovnik dr. Bogdan Dolenc ter teolog, rusist in zgodovinar dr. Simon Malmenvall, oba z ljubljanske Teološke fakultete. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Idiličen podeželski pejsaž s slovenskim čebelnjakom je razglednica, ki lahko obkroži svet, ki prikazuje red, ravnovesje, umeščenost v prostor, ki nam je blizu in sprejeta z družbenim konsenzom. Kaj pa prihod čebel v mesto in posledično čebelarjenje na strehah poslovnih stavb in kulturnih domov? So čebele res prišle v mesto, ali so morda iz mesta odšle na podeželje? Urbano čebelarjenje je relativno nov pojem, a vsebina, ki se skriva za njim ima dolgo tradicijo. "Več kot med" je naslov knjižne in filmske uspešnice, in je hkrati tudi neformalni slogan ljubljanskega društva Urbani čebelar, ki je nedavno obeležilo desetletnico svojega delovanja. Na začetku so se morali soočati s pomisleki, da bo mestni med črn od smoga in poln težkih kovin, da se čebele v mestu ne bodo dobro počutile in da bodo za povrh popikale meščane. V oddaji Sledi časa po sledeh sodobnega urbanega čebelarjenja v Ljubljani, Londonu in Berlinu.
Baron Žiga Zois plemeniti Edelstein je bil eden najpomembnejših slovenskih razsvetljencev, mecen, podjetnik, fužinar, zoolog, mineralog, botanik in najbogatejši Slovenec tistega časa. Med številnimi dejavnostmi, s katerimi se je ukvarjal, je bilo zelo pomembno njegovo zbiranje mineralov, rudnin in fosilov, saj je tako nastala njegova zbirka mineralov, ki je veljala za eno največjih v tedanji srednji Evropi. Zois je zbiral minerale na različne načine. Po očetu je podedoval železarne, fužine in rudnike in zato je marsikje iskal železovo rudo ali bobovec, ne samo na Gorenjskem, ampak tudi drugod po Sloveniji. Finančno je podpiral odprave na najvišje slovenske alpske vrhove, med njimi večkrat na Triglav. Poleg tega je, dokler mu je zdravje dopuščalo, potoval po svetu. Na teh potovanjih se je seznanjal z metodami taljenja železove rude, z morebitnimi novimi najdišči in podobno. Ob tem ni čudno, da so ga prevzeli kristali in minerali; to dokazuje njegova obširna zbirka mineralov, kamnin in kristalov, ki jo bomo predstavili v oddaji Sledi časa. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Kekec je eden največjih junakov ne samo naših mladosti, temveč slovenskega literarnega okolja sploh. Vztrajno že dolga desetletja polni otroška srca, kot literarni in tudi kot filmski lik, o njegovem avtorju pa je znanega manj. Nikoli ni bilo povsem natančno pojasnjeno, čemu se je Josip Vandot izmaknil pozornosti slovenske literarne zgodovine, a dejstvo, da se »mladinski« pisatelji ne morejo meriti s »ta zaresnimi«, pač ne zdrži kritične presoje. Tokratne Sledi časa odstirajo zanimivo in malo znano epizodo iz življenja Josipa Vandota, ki je nekaj zadnjih mesecev v domovini, preden so ga izselili, prebival v Mariboru. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.
Kolikokrat omenjamo, da živimo v prelomnih, kaotičnih, neobvladljivih, težkih in kritičnih časih? Dušijo nas odnosi, razslojenost, nestrpnost, grožnja vojnih spopadov, onesnažen zrak, posledice podnebnih sprememb. O tem razmišljamo in to tudi čutimo, izražamo se v jeziku in s čustvenimi odzivi.
Letos mineva četrt tisočletja, odkar je Marija Terezija z izdajo Splošne šolske naredbe postavila temelje splošnemu in obveznemu osnovnemu šolstvu na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Goriškem
V vse bolj urbaniziranem okolju, v kateremizgubljamo pristen stik z naravo in v katerem vse bolj prevladujejo nove tehnologije, se ljudje kljub vsemu radi vračajo k temam, kot so mitologija, pripovedke, svet mitičnih bitij in bajeslovje. Omenjene teme niso prav pogosto del raziskovalnih projektov etnologije in sorodnih ved, pa vendar najdejo tudi pot v razstavne prostore. Taka zelo zanimiva in enkratna je bila razstava v Dolenjskem muzeju z naslovom: Bajeslovna bitja v ljudskem izročilu Dolenjske ali Kam so se skrili škrati? Razstava se je ujela z razglasitvijo leta 2023 za Unescovo leto nesnovne kulturne dediščine. Del te dediščine pa so tudi škratje, palčki in preostala bajeslovna bitja. Hkrati je bila razstava tudi spodbuda k zapisovanju zgodb, v katerih se skrivajo znanje in arhetipska spoznanja naših prednikov. Razstavo in svet bajeslovnih bitij bomo spoznali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Ena največjih nadlog sodobnosti je čas, preživet v prometnem zastoju. Da je nadloga resnično velika in vseobsegajoča, nam dokazuje to, da se je sploh ne zavedamo več. Šele ko se za nekaj časa umaknemo s cest, ko si vzamemo počitek od sodobne mobilnosti in se vsi sveži ponovno odpravljamo čakati med pločevinaste kokone, se zavemo, kako človeka nevredno, brezpredmetno in frustracij polno početje je to. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič ne ponuja rešitve za prometne zastoje. Ponuja pa njihovo razumevanje. Povedano drugače: če hočemo poznati, resnično razumeti razmere na cestah, moramo poznati njihovo zgodovino. Njihovo preteklost. Kdo in kaj so ceste, ne le na horizontali zemljevida, temveč tudi na premici časa. Kajti kakorkoli se sliši neverjetno, verjetno je ni stvari, ki bi bila tako globoko povezana s človeškim bitjem in o kateri bi paradoksalno vedeli tako malo, kot so to ceste.
Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.
Neveljaven email naslov