Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
894 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
Karel Pečko. Slovenj Gradec. Ne nujno v tem vrstnem redu, vendar neločljivo povezana na način, ki ga ne more spregledati nihče. Če je koroškemu mestu vsestranski slikar, galerist in muzeolog in še marsikaj Karel Pečko vdahnil dušo, je Slovenj Gradec njemu vrnil navdih, naravo in ljudi, ki so ga cenili. Letos mineva 100 let od rojstva velikega umetnika in njegovo mesto se mu je poklonilo z razstavo njegovih del in življenja. V oddaji Sledi časa je Jure K. Čokl odšel po sledeh te nesmrtne ljubezenske zgodbe.
Tokratna oddaja prinaša preplet pripovedi in arhivskih besedil o tragediji v gostišču Struge blizu Luč v Zgornji Savinjski dolini, aprila leta 1884, ko je Karel Čuvan na roparskem pohodu okrutno pokončal tri ljudi. Dogodek je pretresel kraj in dolino ter se zasidral v spomin in zgodbe tamkajšnjih prebivalcev.
Na začetku šestdesetih let je bila Tovarna avtomobilov Maribor eden izmed slovenskih industrijskih gigantov, če že ne prav na vrhu tehnološkega in proizvodnega ponosa socialistične ekonomije. Ena velikih žrtev slovenske osamosvojitve danes živi le še v spominu, njena razvejena dejavnost pa je pristala na pozabljenih dvoriščih balkanskih vojn ali pa v zaprašenih mapah arhivov. Tako sta ušli iz spomina tudi tehnološka naprednost in inventivnost, ki so ju v nasprotju s stereotipi gojili v razvojnih oddelkih tovarne. Nekaj njihove vojaške tehnike je takrat sodilo v sam vrh svetovne proizvodnje takih vozil. Toda ob tem so v majhni stavbi sredi tovarniškega kompleksa načrtovali naprave, ki so šele v zadnjih mesecih prišle v zavest slovenske javnosti. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa predstavlja usodo prvega slovenskega respiratorja.
Radio Maribor je res star tri četrt stoletja, toda načrtovan je bil že dolgo prej. Ko je jeseni 1928. začel oddajati Radio Ljubljana, je bil od Celja proti slovenskemu severovzhodu slabo slišen. Tam so radijski sprejemniki laže, predvsem pa z manj motnjami, sprejemali vrsto tujih postaj, celo dunajski, budimpeštanski in praški radio. Zato je mariborski župan dr. Alojzij Juvan ob desetletnici Radia Ljubljana napovedal graditev relejne postaje v Mariboru. Zgodba se je sicer začela, vendar jo je prehitela vojna. Po njej pa je bilo nenadoma vse tako zelo drugače in 19-letni radijski navdušenec Vili Mešič je postal osrednja osebnost zgodbe o Radiu Maribor – drugem najstarejšem slovenskem radiu.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Napoved: Planinska gora je dobila ime po trgu Planina na Notranjskem in je za nekatere izjemna romarska točka, za druge cilj popoldanskega izleta, kamor lahko pobegnejo pred vsakodnevnim hrupom, in za tretje izhodišče za polet z jadralnim padalom, za spust z gorskim kolesom in podobno. Je pa to tudi kraj, ki ga prepredajo številne legende, pravljice in izročilo. Pa še nekaj je zanimivega, z imenom Planinska gora označujejo sedlo med dvema vrhovoma, in sicer Grmado in Petričevim hribom. In domačini, ki se odpravijo na ta kraj, rečejo, da gredo »na guro – na goro«. Posebnost je tudi to, da Planinska gora ni gora s strmimi prepadnimi stenami, ampak je porasla z gozdom, ki ga sekajo delno opusteli travniki in pašniki. Kljub temu pa je popotnik, ki se vzpne na to goro, deležen čudovitega razgleda na Notranjsko. To so v času med obema svetovnima vojnama zelo dobro vedeli tudi Italijani, ki so goro prepredli s številni podzemeljskimi utrdbami in bunkerji. Ti seveda mamijo s skrivnostnimi vhodi, vendar pa v njih prežijo nevarnosti, in kar nekaj neprevidnih obiskovalcev je zato že dobilo hude telesne poškodbe. Pa vendar je Planinska gora čudovita pohodniška točka, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Planinsko goro in z njo povezano izročilo bomo spoznali v oddaji Sledi časa – njen avtor je Milan Trobič.
Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi
Ker so nam planine trenutno nedosegljive, jih obiščimo vsaj iz udobja domačega naslanjača. V Oddaji Sledi časa, bomo stopali po sledeh Franceta Kadilnika in ga spremljali med vzponom na najvišjo goro tedanje monarhije. Takrat se je še Veliki Klek imenoval »Veliki Zvonik,« in France, ki je bil začetnik organiziranega slovenskega planinstva, je vzpon nanj opisal v imenitnem potopisu, ki ga za radijske potrebe prireja Marko Radmilovič.
Jeseni 1844, okrog praznika sv. Martina, je France Prešeren napisal prvo inačico pesmi, ki je ob nastanku imela naslov »Zdravica ob novini leta 1844«. Tankočutni bralci so v poznejših različicah tedaj spočete pesmi začutili slavospev bratstvu, svobodi in enakosti. Ta duh je na pomlad narodov 1848 odprl vrata gibanju, po katerem v monarhiji tudi s Slovenci nič več ni bilo tako kot dotlej. Besedilo je vznemirilo glasbenega ustvarjalca izpod Nanosa, duhovnika in skladatelja Stanka Premrla. Leta 1917, ko je bila v dunajskem parlamentu prebrana Majniška deklaracija s slovenskimi narodnimi zahtevami, je bila Premrl-Prešernova pesem prvič javno izvedena. Sedem desetletij zatem, v času političnih sprememb, zlasti od leta 1987 naprej, so začeli ljudje ob njenem prepevanju spontano vstajati. Slovenija je dobila himno, ki jo je bilo treba le še formalno potrditi. Da je postala državna himna, pa je morala najprej nastati še slovenska država.
Življenjsko zgodbo Huga Wolfa lahko primerjamo z življenjsko zgodbo Wolfganga Amadeusa Mozarta. Oba sta se rodila v glasbenih družinah, pri obeh je imel odločilno vlogo pri vzgoji in na njuni glasbeni poti oče, oba sta imela popoln posluh in sta nastopala že kot otroka. Žal je usoda hotela, da sta imela tudi podobno tragično življenjsko zgodbo – oba sta umrla v revščini, bolna in brez ugleda, ki bi si ga brez dvoma zaslužila že za življenja. Danes sta oba simbola mest, v katerih sta se rodila – Salzburga in Slovenj Gradca. Rojstno hišo slovenskega Mozarta Huga Wolfa je v oddaji Sledi časa ob 160. obletnici slovenskega skladatelja obiskal Jure K. Čokl.
Ob Ligurski obali, prav tam, kjer leži eno najslikovitejših italijanskih obmorskih območij Cinque Terre, leži še en letoviški kraj, ki ga pri nas pogosto omenjamo, ne da bi se tega zavedali. Gre za Rapallo na širšem območju Genove. Mesta samega po sebi ne omenjamo, omenjamo pa rapalsko mejo. Ime je dobila prav po tem letoviškem kraju, v katerem so predstavniki Kraljevine Italije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 12. novembra leta 1920 podpisali krivični sporazum o meji med državama. Podpis rapalske pogodbe ni bil posledica pogajalskega procesa. Ne, to je bilo dejanje, v katero so Kraljevino SHS prisilili predstavniki antante, zavezniki v prvi svetovni vojni, ki so se bojevali proti centralnim silam in jih premagali. Zato ne more imeti pravne podlage. Predstavniki antante so s pogajanji in darovanjem tujih ozemelj prepričali Italijo, da je leta 1915 odprla novo fronto v vojni proti centralnim silam – fronto na meji med habsburško monarhijo in Italijo, ki je bila dolga 600 kilometrov. Približno 93 kilometorv je je potekalo po današnjem slovenskem ozemlju. Ta del fronte imenujemo soška fronta. Antanta je Italijanom s tajnim londonskim sporazumom leta 1915 obljubila pravico do priključitve vseh ozemelj, ki so jih zahtevali, tako na Slovenskem kot v Istri, Dalmaciji, Albaniji in tako naprej. S tem ni imela težav, saj Italijanom ni obljubila svojih ozemelj ali ozemelj, za katera bi se posebno zanimala. O tem se tudi ni pogovarjala s predstavniki držav, na katerih so ozemlja ležala. Kaj pa je to pomenilo za slovenski narod? To je bila zgodovinska zareza, ki je velik del slovenskega naroda ločila od matice in ga prepustila italijanski politiki preganjanja, poniževanja in ne nazadnje raznarodovanja. V Sledeh časa ob stoti obletnici tega dogodka se je Jurij Popov pogovarjal o življenju ob tej meji in za njo tudi z živima pričama rapalske meje, Andrejem Milavcem iz Planine pri Rakeku in Francem Jerončičem iz Kanalskega Kolovrata.
Pranje perila je ena najstarejših domačih uslužnostnih obrti, je leta 1958 zapisala etnologinja Pavla Štrukelj, ki je raziskovala to obrt v okolici Ljubljane. Največji razmah je ta obrt dosegla v vaseh severozahodno in jugovzhodno od Ljubljane. O pericah v okolici Ljubljane je pisal že Janez Vajkard Valvazor, ki sicer omenja to obrt v Spodnjih Dobrunjah in drugih vaseh. Vendar je osrednja točka, kjer je potekalo poklicno pranje perila, prav gručasta vas Bizovik. To pa zato, ker priteče izpod Orl posebna, tako imenovana mehka voda, in to je bilo za pranje perila zelo pomembno. V vasi so poleg manjšega števila kmetov živeli predvsem kajžarji, to je pomenilo, da so morali iskati dodaten zaslužek za preživetje. Možje in fantje so imeli predvsem sezonsko delo kot tesarji in pozneje kot zidarji, pleskarji in kamnoseki. Njihov zaslužek ni zadoščal za preživetje velikih družin, zato so žene in dekleta prigarale dodaten zaslužek s pranjem perila za bogatejše meščanske družine v Ljubljani, pa tudi za obrtnike, trgovce in podjetja.
Lahko bi rekli, da se je zgodba o vurmoharjih začela veliko prej, kot se je dejansko. Na primer leta 1492, ko je cesar Friderik III Habsburški podelil prebivalcem Kočevske tako imenovani krošnjarski patent. Ta je prebivalcem teh krajev dovoljeval prodajo doma narejenih izdelkov na Hrvaško in v druge dežele cesarstva brez plačila davkov. Začetek te zgodbe lahko pomaknemo še dobro stoletje bolj v preteklost, v obdobje, ko so se začeli turški vpadi na to območje, ki so med ljudi zasejali revščino. To je bil namreč neposredni vzrok za sprejem omenjenega patenta, ki je ljudem omogočal najprej preživetje, pozneje pa tudi boljše življenje. Res pa je tudi, da je bilo krošnjarjenje v teh krajih znano tudi iz obdobja pred turškimi vpadi. Krošnjarji so bili trgovci brez trgovine, ki so prodajali svoje doma narejene izdelke ali pridelke od mesta do mesta, od vasi do vasi, od hiše do hiše. Poznamo več vrst krošnjarjev – iz ribniškega konca so prihajali zdumarji, ti so prodajali suho robo in lončene izdelke, krošnjarji s Kočevskega in iz Bele krajine so prodajali južno sadje in galenterijsko robo, krošnjarji iz Kostela in Velikih Lašč so prodajali kostanj, krošnjarji iz zgornje doline Kolpe pa so bili žagmojstri in vurmoharji. Ti so se pojavili zadnji, na začetku 19. stoletja. Jurij Popov se je za oddajo Sledi časa odpravil po poti vurmoharjev. To so bili krošnjarji iz zgornje doline Kolpe, ki so prodajali stenske ure in jih nekateri tudi popravljali. Krošnjarili so na Hrvaško, v Vojvodino in tudi na Madžarsko. Tovrstno krošnjarjenje se je ohranilo najmanj časa, dobrega pol stoletja.
Janko Glazer, pesnik Pohorja, po katerem so v Mariboru poimenovana najvišja priznanja za ustvarjalnost na področju kulture, je, kot je zapisal literarni zgodovinar dr. Bruno Hartman, »od konca prve svetovne vojne do svoje smrti leta 1975 bistveno oblikoval duhovni svet Maribora: bogatil ga je s poezijo, mu utiral pot k znanju in znanosti ter ga utrjeval v slovenstvu«. 1. januarja 1931 je prevzel vodenje tedanje Študijske knjižnice v Mariboru in ji služil, dokler ga niso nacisti z družino dobro desetletje kasneje izgnali v Srbijo. Janko Glazer je že kot dijak zbiral knjige, njegova zapuščina, vključno s pisalno mizo in v njenih predalih skoraj pol stoletja nedotaknjeno vsebino, je na željo pesnikovih najbližjih našla svoj dom in pregledno postavitev v Univerzitetni knjižnici v Mariboru.
Letošnje spominjanje vseh žrtev holokavsta, ki se jim poklonimo konec januarja, je posebno, saj je minilo 75 let od osvoboditve Auschwitza. Predvsem na vzhodu države, na katerem so pred več kot desetletjem začeli obujati spomin, so obletnico letos pripravili še pozorneje kot po navadi. Te dni si je mogoče na različnih krajih v Mariboru in Prekmurju ogledati štiri vsebinsko različne razstave, ki jim je skupen le boj za preživetje v okviru nacistične »dokončne rešitve«. Del letošnjega spominjanja žrtev holokavsta povzema Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.
1. Svetovna vojna se je končala in v ZDA so nastopila rjoveča 20. leta – obdobje dekadentnih zabav v ritmu charlestona in gospodarskega napredka. Lahko bi rekli, da so si ljudje po koncu vojne dali duška. Vendar je po mnenju nekaterih posameznikov, pozneje društev in nato celo zveznih držav slavje trajalo predolgo. Začelo se je tiho, nato pa vedno bolj glasno in tudi odmevno nasprotovanje alkoholu, ki je vodilo v eno izmed najbolj zanimivih poglavij tako ameriške kot tudi svetovne zgodovine. Prohibicijo. Kako je ta povzročila razcvet organiziranega kriminala, pahnila revne sloje v uživanje strupenih nadomestkov alkohola in hkrati statistično zmanjšala število obolelih zaradi posledic alkohola? Kako je prohibicija našla svoje podpornike tudi na naših tleh in kako se je končala, je v oddaji Sledi časa na Prvem raziskoval Jure K. Čokl.
V Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani so ob stoletnici prve šole za slepe in slabovidne na Slovenskem pripravili razstavo z naslovom »V tem domu luč prosvete sije!« Kako se je pisala zgodovina prve šole za slepe in slabovidne in kakšen je bil razvoj izobraževanja slepih v zadnjih sto letih, pa tudi o ključni vlogi, ki jo je imela v izobraževanju slepih Minka Skaberne, ustanoviteljica prve slovenske knjižnice za slepe, in o sami razstavi bomo govorili v oddaji Sledi časa, ki jo je pripravila Petra Medved.
Koliko let mora miniti in kaj vse se mora zgoditi, da se v ozadje potisnjene resnice prebijejo na plano? Univerzalnega odgovora ni. Mogoče bi bil edino primeren odgovor sestavljen le iz dveh besed – skupek okoliščin. Skupek okoliščin je v 19. stoletju pripomogel k temu, da je bil za avtorja prve slovenske posvetne pesniške zbirke imenovan Valentin Vodnik. Pesniška zbirka nosi naslov Pesme za pokušino. To se je zgodilo leta 1805. Toda tudi takrat je krog, ki si je privoščil to netočnost, vedel, da to ni res. Tudi sam Valentin Vodnik je vedel, saj je imel prvo slovensko posvetno pesniško zbirko v svojih rokah. Izšla je pet let prej, leta 1801 v Kranju. Njen naslov je Štiri pare kratkočasnih Novih pesmi, napisal pa jo je ljudski pesnik ali bukovniški verzifikator, kot so ga imenovali – Pavel Knobl, Notranjec, doma iz Orehka pri Postojni. Kdo je bil Pavel Knobl in kakšne pesmi je pisal? Odgovor na to vprašanje je iskal Jurij Popov.
Pomurski muzej je v zadnjih tednih leta 2019 izdal drobno knjižico etnologinje Jelke Pšajt z naslovom Debeli sneg je düno. V njej se raziskovalka ukvarja s spominjanjem na vreme, ki ga je našla in analizirala na področju Slovenskih Goric in Pomurja. Ne le vremenski pregovori, temveč tudi vremenske statistike, zapisi o vremenu in predvsem usodna povezanost med človekom in vremenom so temelj tega zanimivega dela. Knjižica je avtorju Marku Radmiloviču služila kot opora za oddajo Sledi časa, v kateri se s pomočjo avtorice podaja v razmišljanje o našem odnosu do vremena nekoč in danes.
Neveljaven email naslov