Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
Ena najstarejših obrti je čevljarstvo, človek je namreč svoje noge že zgodaj zavaroval pred vremenskimi nevšečnostmi in ostro podlago, po kateri je hodil. Kdaj točno, je težko reči, zato se bomo v oddaji Sledi časa bolj osredotočili na obdobja, iz katerih so nam ostali dokazi, primerki, zapisi in tudi jezikovni izrazi o izdelovanju čevljev, oblačilni modi in navadah ljudi. Čevljarski obrti lahko na naših tleh sledimo do srednjega veka, njena zlata doba je napočila v drugi polovici 19. stoletja. Z obiskom Tržiča in Žirov, kjer še vedno obstajajo specializirani obrati in vznikajo nova čevljarska podjetja, pa je Špela Šebenik slovenski čevljarski zgodbi sledila tudi v povojno obdobje najbolj znanih tovarn čevljev pri nas.
Pesnjenje v narečju ni ravno pogosta pesniška praksa. Narečje se vsaj na teoretskem nivoju ne strinja z vzvišenim poslanstvom jezika, ki s svojo zbornostjo tudi dokazuje zrelost in potenco nekega naroda za pesniško besedo. A narečja se ne dajo tako zlahka. Slovenski pesnik Ervin Fritz je pred dvema letoma izdal pesniško zbirko v »savinjski govorici«, narečju svojega otroštva in mladosti. Ob mednarodnem dnevu poezije bomo v oddaji »Sledi časa« tako pokukali v ta del pesniškega ustvarjanja. Pesnika, ki je bil vse življenje sodelavec naše medijske hiše, je nazaj v radijske prostore povabil Marko Radmilovič.
Borca za socialno pravičnost, ki ju je med vojno zapiral okupator, po vojni pa zasliševala Udba
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Naslov današnje oddaje je: Bojeviti posebnež. Ne gre za posameznika, ampak za vsem dobro znano žival, gospodarja dvorišča in kurnika: petelina. Ta ima izredno bogato simboliko, ki je že od nekdaj povezana s tem spremenljivim likom. Poznale so ga že najstarejše kulture in ga povezovale s soncem. Poleg tega je njegovo kikirikanje pregnalo najrazličnejše demone noči, vampirje in zle duhove in zato je bil že od nekdaj simbol svetlobe in rojstva novega dne. Ob tem so ljudi nagovarjale še številne druge lastnosti petelina, predvsem močna seksualna energija, bojevitost in budnost. Petelin je tudi simbol blaginje, zato ne preseneča prepričanje, da kdor ima kipec petelina, privabi v hišo srečo, zdravje in bogastvo. Na drugi strani pa ga povezujejo tudi s pretiranim pohlepom, izbruhi silovite jeze in poželenjem. Včasih so za koga rekli, da se preveč petelini, šopiri. Fantovske družbe, ki so se velikokrat tudi steple, so označevali za mlade petelinčke. Vloga in pomen petelina pa sta se od omenjenih davnih časov do današnjih dni zelo spreminjala in zato je petelin zelo skrivnostna, pa vendar tako domača in znana žival. Nastopa tudi v pregovorih, recimo: Na svojem gnojišču je petelin gospod ali Uboga hiša, pred katero koklje pojejo in petelin molči. Ko govorimo o petelinu, lahko naštejmo nekaj krajev, ki nosijo ime po njem, recimo Petelinje na Pivškem, Petelinjek in podobno. Med tistimi, ki petelina še posebno slavijo, pa je seveda Šentjernej na Dolenjskem, v katerem je petelin glavni, če lahko tako rečemo. Več o petelinu v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Danes bi, če bi bilo vse prav, veselo pustovali. Nekateri sicer menijo, da gre za preostanek nekdanje folklore, ki je sicer imela globoke in smiselne korenine, zdaj, ko je dobila sodobno preobleko, pa je postala zelo površinska in posledica tega sta razbrzdanost in pijančevanje. Pustne šege in navade so v preteklosti različne posvetne in cerkvene oblasti poskušale zatreti, vendar je slovenska pustna dediščina ostala pestra in bogata. Tokrat v oddaji Sledi časa o nekaterih vidikih pustnih praznovanj z nekoliko drugačnimi pogledi na Cerkljansko laufarijo.
V med strokovnjaki nadvse pomembni publikaciji Christianity and Monasticism (Krščanstvo in meništvo) je bila pred nedavnim objavljena raziskava, skupaj z zemljevidom, o puščavniški naselbini v Wadi Naggatu. Pod mogočnimi »Škrlatnimi gorami«, puščavskim gorskim masivom v centralni »Vzhodni puščavi«, so prvi raziskovalci sicer že pred dvema stoletjema našli puščavniško cerkev, ki jo je nekdo kasneje označil kot »najbolj odmaknjen kraj božjega čaščenja na planetu«! A šele nedavne raziskave slovenskega filozofa in raziskovalca dr. Jana Ciglenečkega so v bližini cerkve odkrile tudi nekaj samotišč, ki so jih puščavniki uporabljali v četrtem stoletju našega štetja. To pomembno in redko odkritje, ki si je zaslužilo tudi prestižno objavo, je le eno v okvirih projekta, ki sta ga dr.Ciglenečki in slovenski fotograf, delujoč v Egiptu, Matjaž Kačičnik opravila v letih 2018/19. O njunih raziskavah v Egiptu govori oddaja Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.
Prva svetovna vojna se je končala. Družbena ureditev, v kateri so se znašli naši predniki, se je znova spremenila: Avstro-Ogrske ni bilo več, nastala je država SHS. Posledice vojne so občutili tudi tisti, ki so jih povezovale gore: poti so bile poškodovane, številne koče so pogorele. Slovensko planinsko društvo (SPD) je svojo novo usmeritev videlo v gospodarski dejavnosti, kar pa ni bilo po godu mladi generaciji, ki je želela v gorah iskati predvsem športne izzive. 2. februarja 1921 se je rodil Turistovski klub Skala, ki je spremenil zgodovino slovenskega alpinizma in močno vplival na razvoj in usmeritev te dejavnosti pri nas. Zakaj je pritegnil mlade ljudi povsem različnih nazorov, zajemal tako številna področja in kakšna bi bila njegova vloga, če bi obstajal še danes, je v oddaji Sledi časa raziskoval Jure K. Čokl.
Od priseljenskega delavca prek literarnega zvezdnika do političnega izobčenca
Spomenica iz leta 1920 je prvi celostni slovenski naravovarstveni program. Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo jo je predložil takratni začasni pokrajinski vladi za Slovenijo in v njej postavil konkretne zahteve za zavarovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter kraških jam in razglasitev sedmih konkretnih območij. Med temi je bil omenjen tudi pragozd kneza Windischgraetza nad Lokanjo vasjo pri Oplotnici na Pohorju. Tega gozda danes ni več, vzela ga je potreba po lesu ob udarniškem koncu štiridesetih let prejšnjega stoletja. Tedaj se niso kaj prida ozirali na častitljive gozdne sestoje, ki so rastli stoletja in jim je začetek slovenskega naravovarstvenega razuma namenil nujno varovanje. Te Sledi časa, ki jih je pripravil Stane Kocutar, bodo na Pohorju iskale izginulo in opozorile na tisti del žive narave, ki je tako redek, da se moramo razveseliti vsakega osebka in mu še naprej zagotavljati življenjski prostor.
Sneg je bistven. Že stoletja v decembru zapade in marca skopni. Bolj ali manj. Ta ritem se nam je vsadil v gene, postal je del našega bitja in zadnja leta, ko so zime da bog pomagaj, smo nervozni in si lažemo, da še dobro, da ga ni, ker so ceste suhe. Poleg tega je sneg slovenskemu narodu dal identiteto, ga osamosvojil in udržavotvoril. Govorimo seveda o smučanju. Pa ne o kakršnem koli smučanju, temveč o zlati dobi slovenskega smučanja, ki se je začela sredi sedemdesetih let in nato skozi osemdeseta in prvo polovico devetdesetih krepko preoblikovala nas Slovence kot danes samostojen narod. O smučanju, ki se je v športu pretvorilo v lepilo nacionalne tvarine, je bilo prelitega že veliko črnila, v Sledeh časa pa prinašamo zgodbo, ki je večini poslušalcev povsem neznana. Skupaj s takrat še skromno reprezentanco odhajamo avgusta na smučanje v Argentino. Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič
V obdobju novega leta sta združena čas, ki beži, in čas, ki se ponavlja. Zato tokratna oddaja Sledi časa razmišlja o času kot eni temeljnih kategorij človekovega dojemanja sveta in svojega mesta v njem.
»Pa smo okrog,« je rekel star cigan in izključil vrtiljak blaznosti, ki nas je zavrtel 365-krat okrog večne osi življenja. Bili smo tako zelo zasedeni, da tega nismo niti opazili! Nekajkrat smo rekli: »Je že prvi maj?« ... »Je že dopust?« In nekajkrat smo rekli: »Madona, kako čas leti.« Ves čas pa smo vili pandemične roke k nebu … In smo spet na začetku. Ker smo preživeli leto, ne da bi ugotovili, kaj se je v resnici zgodilo, se ga, razumljivo, danes več ne spominjamo. Na srečo pa nacionalne ustanove kolektivnega spomina, kamor spada tudi naš Radio, vsakič znova poskrbijo, da se vsaj za trenutek spomnite, kaj hudiča se je dogajalo v letu 2020. Lažje boste zakoračili v 2021, ko boste rekli »Ja, ja, tako je bilo!« Oddajo Sledi časa je pripravil Marko Radmilovič.
Tudi neskončni hodniki velikih hotelov skrivajo svoje zgodbe. Prav je, da se jim posvetimo tudi v času, ko turizem diha na škrge in so hoteli zaprti. V oddaji Sledi časa se bomo spomnili Grand hotela Adelsberg, ki je nekoč stal na mestu, kjer danes stoji dijaški dom Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Zgradili so ga pred pred 145 leti in je bil eden najimenitnejših hotelov svojega časa na Kranjskem, primerljiv s Parkhotelom Mallnar na Bledu, hotelom St. Johann v Bohinju ter Grandhotelom Union v Ljubljani. Hotel z imenitnim parkom z alejo kostanjev so propagirali kot zračne toplice, v turističnih vodnikih Thomasa Cooka ga je bilo moč najti že na tretji strani, celo pred švicarskimi hoteli. Hotel so obiskovale kronane glave, denimo švedski kralj, slovel pa je tudi po izvrstni francoski kuhinji. Prva svetovna vojna prinese začetek konca slavnih hotelskih let, petične turiste zamenjajo visoki častniki, saj se v hotelu naseli poveljstvo soške fronte. Spomine na grand hotel, ki ga več ni, bomo obudili v reprizi oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Bojan Leskovec.
Petinsedemdeset let, osemsto številk, več tisoč sodelujočih avtorjev in likovnih ustvarjalcev, brez katerih si otroške in mladinske literature sploh ne gre zamisliti, in več milijonov bralcev … Ciciban, najstarejša otroška revija pri nas, je imela v najboljših letih več kot sto tisoč izvodov naklade. Danes je ta številka, tudi zaradi mlajšega bratca Cicidoja, ki je začel izhajati leta 1998, veliko nižja, kljub temu pa vsa ta leta ostaja zakladnica kakovostnih umetniških vsebin in didaktičnega gradiva za otroke.
V decembru ima obdarovanje, lahko bi rekli, »domovinsko pravico« in je sestavni del vsakdanjega življenja. Za manjše ali večje pozornosti poskrbimo sami ali pa to skrb prepustimo trem dobrim možem, Miklavžu, Božičku in dedku Mrazu. Ti pa imajo poleg funkcije obdarovanja še veliko skupnega, in del tega bomo spoznali v današnji oddaji. Šli bomo namreč po sledeh palice, ki jo ob drugih simbolih nosijo trije možje. Gre za škofovsko palico. V spisih so namreč med insignijami, ki jih prejme škof ob posvečenju, tudi pastirske palice. Te so vnesene v bogoslužje kot neki praktičen predmet. Tega uporablja človek, ki ima avtoriteto, ta pa je povezana s starostjo tega človeka. Eden od zapisov namreč pravi, da stari človek hodi po treh in ta tretja noga je palica. V liturgičnem smislu pa je pomen palice treba iskati v Svetem pismu, kjer je opis palice recimo v enem od psalmov - Gospod je moj pastir. V tej omembi pa se skriva tudi podoba Mojzesa, ki je ob videnju gorečega grma kot pastir pasel ovce. Pozneje je Mojzes svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in to ljudstvo vodil s svojo pastirsko palico. Z njo je v puščavi udaril po skali in iz nje je pritekla voda, kar kaže na zakramentalni vidik. Vendar pa palica ni samo krščanski in judovski simbol, najdemo jo v starodavnih prazgodovinskih kulturah na vzhodu in na zahodu. Več o simbolnem pomenu palice pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Leta 1966 sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin tehnično preplezala do takrat nerešljiv alpinistični problem – obraz sfinge v Severni triglavski steni. S tem sta izpolnila sanje celotne generacije in na svoj način končala tako imenovano 'železno dobo' slovenskega alpinizma. Miniti je moralo skoraj 30 let, da je naslednja generacija naredila korak naprej – obraz sfinge sta v jeseni leta 1995 kot prva prosto preplezala Gregor Kresal in Miha Kajzelj.
V javnosti iz leta 1990 praviloma izpostavljamo le armadno akcijo delne razorožitve in prevzema orožja Teritorialne obrambe. Ob tem pa – menda nenamerno – pozabljamo, da so dobro organizirane skupine spretnih in pogumnih iz varovanih armadnih skladišč odpeljale zajetne količine vojaške opreme in orožja. Pripadniki tedanje milice ter Manevrske strukture narodne zaščite so »ukraden« tovor prepeljali na skrivne lokacije, praviloma v skladišča posameznih podjetij in na kmetije, katerih lastniki so se strinjali, da nase prevzamejo breme tveganja. To je bil čas osebnih odločitev in velikega zaupanja med prebivalci in pripadniki slovenskih obrambnih sil. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Osemnajsto stoletje se je burno odvilo ne le na parketu cesarskih palač in po bojiščih po vsej Evropi, temveč tudi v vinogradih. Velike bolezni, napredek v znanosti, seveda pa tudi dostopnost vina in razvoj vinske trgovine so iz te pijače naredile to, kar poznamo danes. Ne le enega igralca na ne vedno veselem igrišču alkoholnih pijač, temveč vzvišeno, pesniško navdahnjeno in v mnogočem kulturno dobrino, ki se ji klanja ves omikan svet. Ob tem, da je vino tudi možna panoga znotraj tako zelo občutljivega kmetijstva, ni potrebno posebej poudarjati. Delček uvida v pisano zgodovino vinske trte nam prinaša oddaja Sledi časa, ki jo je avtor Marko Radmilovič naslovil »Martinovanje 2020!«
Neveljaven email naslov