Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Hasanov plašč

12.12.2021


Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo

Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II.  in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Sogovorniki

 

Nasprotnika

Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.

Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.

Andrej Turjaški

Dr. Miha Preinfalk jeo njem  zapisal:

"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."

Razplet

Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.

Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.

Konec bitke

Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.

Hasanov plašč

Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.

Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.

 

Omembe

Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:

Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.

Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.


Sledi časa

895 epizod


Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.

Hasanov plašč

12.12.2021


Kako je plašč premaganega osmanskega poveljnika postal mašno oblačilo

Vsak zmagovalec si po končanem spopadu vzame vojni plen, ki ga potem spominja na slavno zmago in ima neki simbolni pomen. Tako se je zgodilo tudi v primeru tako imenovanega plašča osmanskega vrhovnega poveljnika Hasana paše, ki so ga predelali v mašno oblačilo. Nekateri strokovnjaki so pomene tega dejanja povezovali s pradavnim obredom, po katerem se je zmagovalec simbolno oblekel v kožo premaganca, in nekaj podobnega naj bi veljalo tudi v primeru ko je oblačilo  premaganega nasprotnika postalo ritualno oblačilo- mašni plašč.  V njem so duhovniki darovali slavnostne maše ob spominu na znamenito bitko pri Sisku 22. junija 1593, kjer so združene krščanske sile premagale številčnejšo turško vojsko. Ozadje tega spopada je bilo zapleteno. V tem času sta sicer habsburški cesar Rudolf II.  in osmanski sultan sklenila premirje, vendar pa so osmanske sile, ki so bile v Bosni, to navidezno premirje izkoriščale za manjše akcije, s katerimi so skušale širiti svoje vplivno območje in zasesti slabo branjene obmejne postojanke v Vojni krajini na Hrvaškem. To pa je pomenilo, da se v ozadju teh prask pripravlja nekaj velikega. Osmanski imperij sicer ni kazal odkrite želje po spopadu s habsburškim cesarstvom, ker so bile njihove sile usmerjene v spopade v Perziji, kamor so hoteli razširiti svoja ozemlja. Bistven premik na balkanski fronti, če jo tako imenujemo, pa je bil, ko je poveljstvo nad silami v Bosni prevzel Hasan paša Predojević. In s tem se začne naša pot po sledeh njegovega plača. Več o tem v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Sogovorniki

 

Nasprotnika

Hasan paša Predojević je bil zelo ambiciozen mož iz hercegovske rodbine Predojević, ki so ga skozi tako imenovani krvni davek, devširmo, takrat se je imenoval še Nikola, morali starši predati turškim gospodarjem. Po odhodu v Carigrad je prestopil v islam in kot številni njegovi tovariši janičarji postal najbolje izurjen in najbolj fanatičen branilec osmanskega interesa.

Hasan paša je po prevzemu oblasti v Bosni hitro spoznal, da lahko v navideznem ravnotežju sil prevzame pobudo za ozemeljsko širitev in da lahko izkoristi šibkost habsburške oziroma hrvaške obrambe sebi v prid. Njegov veliki cilj je bil zavzetje trdnjave v Sisku na sotočju Save in Kolpe, ki je veljala za ključ do hrvaških dežel, kolikor jih je še ostalo pod krščanskim nadzorom.

Andrej Turjaški

Dr. Miha Preinfalk jeo njem  zapisal:

"Po zgodnji smrti Auerspergovih staršev je njegov varuh postal sorodnik Vajkard Turjaški s Turjaka. Leta 1569 je začel študirati v Tübingenu, kjer je s posredovanjem Primoža Trubarja njegov učitelj "preceptor" postal Bernard Steiner iz Kamnika. Pozneje je študij nadaljeval še na univerzi v Padovi (1573) in Bologni (1574). Po končanem univerzitetnem šolanju se je odpravil na potovanje in se izuril zlasti v vojaških veščinah. Leta 1577 je spremljal nadvojvodo Matija na Nizozemsko, leto zatem pa je bil že v Vojni krajini, kjer se je v naslednjih letih odlikoval z vojaškimi akcijami proti Turkom. Leta 1579 je postal poveljnik arkebuzirjev, deset let pozneje (1589) pa je bil po smrti Jošta Jožefa grofa Thurn-Valsassina na predlog nadvojvode Karla imenovan za vrhovnega poveljnika Vojne krajine, s čimer se je na tem mestu pridružil svojim številnim sorodnikom iz rodbine Auersperg. Poznan je bil z vzdevkoma Kranjski Ahil in Strah Turkov."

Razplet

Na predvečer bitke sta se obe strani nekako tipali, nam je povedal dr. Tomaž Lazar. Na obeh straneh je bilo zaznati strah, kaj se bo zgodilo. Habsburška vojska je bila bistveno šibkejša od osmanske. Bitka pri Sisku na dan sv. Ahaca, 22. 6. 1593, je ena najpomembnejših zmag krščanske vojske nad Turki.

Zmaga sicer še ni prinesla miru. Zaradi težkega poraza je Osmansko cesarstvo napovedalo vojno habsburškemu imperiju. To je pomenilo uvod v tako imenovano "dolgo" vojno (1593–1606), ki je močno izčrpala obe strani. Bitka pri Sisku ima kljub temu močan simbolni pomen, saj je habsburška vojska, zlasti po zaslugi kranjskih in hrvaških kontingentov, po stoletju in pol težkih udarcev Turkom prvič zadala zares odmeven poraz.

Konec bitke

Konec bitke je sprožil izjemno navdušenje, saj je bila to prva zares odločilna zmaga habsburške vojske nad osmanskimi silami na območju jugovzhodne Evrope. Pri tem so sodelovale tako rekoč vse habsburške dežele, ki so bile na udaru osmanskih osvajanj.

Hasanov plašč

Zmagovalec je v opuščenem taboru nasprotnika čakal velik, bogat plen in med vsem bogastvom tudi tako imenovani Hasanov plašč. Plašč je verjetno s posredovanjem ali kot dar Andreja Turjaškega (Auersperga) prišel v ljubljansko stolnico. Škof Tomaž Hren je dal leta 1655 iz njega napraviti kazulo (mašni plašč) in dve dalmatiki za mašo v stolnici na god sv. Ahaca 22. junija, ki so ga od takrat naprej vsako leto slovesno praznovali v spomin na zmago nad Turki. Leta 1655 so za maševanje premajhen plašč povečali z blagom obeh dalmatik. Tako je dobil zdajšnjo obliko. Po francoski okupaciji je prišlo praznovanje mučenca in deželnega zavetnika sv. Ahaca v pozabo. S plaščem so maševali še do leta 1909, ko so na ta dan začeli častiti sv. Pavlina iz Nole, ki ima belo barvo, zato z rdečim Hasanovim plaščem po liturgičnih pravilih niso več smeli maševati.

Danes je Hasanov plašč del zbirke v Narodnem muzeju Slovenije, nam je povedala dr. Gojka Pajagič Bregar, upokojena konservatorsko-restavratorska svetnica in muzejska svetovalka v Narodnem muzeju Slovenije. Mašni plašč je v varstvo Narodnemu muzeju v Ljubljani oddal stolni župni urad 17. junija 1931.

 

Omembe

Omembe Hasanovega plašča so se pojavljale v najrazličnejših zapisih, člankih, časopisnih člankih in podobno. Kot primer, ki je zanimiv dodajam zapis:

Kmetski list (24. 6. 1931, letnik 13, številka 25), str. 5.

Izlet na Turjak. Nad Turjakom se dviga gora sv. Ahacija. V nedeljo dne 28. junija je na gori zgodovinska cerkvena svečanost. Naš narod praznuje spomin na bitko in slavno zmago nad Turki pri Sisku leta 1593. Izletniki, posebno iz Ljubljane, so vedno na ta dan radi prihajali na goro sv. Ahacija. Na gori stoji cerkvica, posvečena sv. Ahaciju, ki so jo zgradili Turjačani ob pomoči turških ujetnikov, ujetih v bitki pri Sisku dne 22. junija 1593. Cerkvica sama po sebi je prav lep zgodovinski spomenik. Pred cerkvijo stoji stara lipa, v katere skorjo je vrezana še dobro vidna letnica 1813, ki nas spominja na Francoze. Pred leti je ta dan maševal mašnik v plašču, ki je bil narejen iz plašča Hasana paše. Tega plašča pa zdaj ni več. Po končani slovesnosti na gori si izletniki lahko ogledajo mogočni turjaški grad, zgrajen leta 1067. Ljubljanski izletniki se odpeljejo z dolenjskim jutranjim vlakom do Škofljice, od tam pa je dve uri hoda na goro.


18.08.2019

Razvoj medicine od antike do današnjih dni

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


11.08.2019

Stanko Pirnat

Na pred kakšnim mesecem odkriti pološči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.


04.08.2019

Mestna hranilnica ljubljanska

Nad Čopovo ulico v Ljubljani se dviguje mogočna bela zgradba Mestne hranilnice ljubljanske – prve slovenske bančne ustanove. Nastala je na višku slovenskega narodnega prebujanja in je na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje odigrala ključno vlogo pri poslovnem osamosvajanju in finančnem opismenjevanju Slovencev.


28.07.2019

Vila vesolje

Vsaj na našem programu bomo spomin na vznemirjanje izpred petdesetih let, ko je posadka Apolla 11 poletela proti Luni, podaljšali še za teden. V oddaji Sledi časa nam Marko Radmilovič prinaša malo znano, ali vsaj že skoraj pozabljeno zgodbo o vlogi tedanje Jugoslavije pri tem veličastnem uspehu. Če izdamo – niti ni bila tako neznatna, kot bi dandanašnji pričakovali.


21.07.2019

Premeteni, prebrisani, prefrigani

V množici zgodb, ki si jih pripovedujemo vsak dan, se najdejo tudi takšne, v katerih nekomu s premetenostjo uspe prelisičiti sistem in se ob tem še okoristiti. Če jih poslušamo pozorneje, nam veliko povedo tudi o nas samih in o naših skritih fantazijah, da bi podrli ustaljeni družbeni red inse uprli korporacijam, oblastem in drugim družbenim avtoritetam. Te zgodbe, ki spremljajo človeštvo že od pradavnine, pripoveduje oddaja Sledi časa.


14.07.2019

Zasebne zbirke

Zbirateljstvo ima tudi na Slovenskem dolgo in bogato zgodovino in je nastalo enako kot drugod po svetu ter ima podobno usodo. Pred leti so pri nas delali popis zasebnih zbirk in ugotovili, da jih je veliko, če ne največ v Posočju in na Koroškem. Verjetno je največ tako imenovanih kmečkih muzejev. Ni pa nujno. Zato smo se odpravili na teren, da bi ugotovili, kakšne so razmere vsaj v delu Slovenije, seveda tudi na Koroškem in v Posočju. Jurij Popov je skušal ugotoviti, kakšno je življenje tamkajšnjih zasebnih zbirk in v kakšnem razmerju so do javnih.


07.07.2019

Poldrugo stoletje tekmovalne naveze med človekom in konjem na Murskem polju

Aprila letos je minilo 145 let od ustanovitve Dunajskega kasaškega kluba, ki velja za najstarejši tovrstni klub v Evropi. Pet mesecev in dva dni pozneje so v Ljutomeru – med križema na Lokavskem polju in Globetkinem mostu – priredili prve konjske dirke. Bile so uspešno izvedene in dobro obiskane, zato so Prleki konec avgusta 1874 poslali dopis Štajerski kmetijski družbi v Gradcu. V njem je Avgust pl. Schenkel, predsednik ljutomerske podružnice te družbe, pojasnil, da je bil na zborovanju tamkajšnjih rejcev konj sprejet sklep, da bodo za izboljšanje kakovosti konjereje in prepoznavnosti ljutomerskega konjskega trga vsako leto pripravili tekmo z enovpregami. Društvo za dirkanje s kobilami v kasu, predhodnik današnjega Kasaškega kluba Ljutomer, je bilo registrirano maja 1875 – dobro leto za Dunajskim. Letos bo tako minilo 145 let od prvih konjeniških prireditev v Ljutomeru, zato bomo v Sledeh časa obiskali muzej Ljutomerski kasač in se ustavili ob najpomembnejših postajah tega športa v obdobju zadnjega nekaj manj kot poldrugega stoletja.


30.06.2019

Ivan Rudolf

Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.


23.06.2019

Sveča je dogorela

V mesecu, ko praznujemo prvo obletnico svetovnega dneva čebel, Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa pripravlja miniserijo o teh neverjetnih žuželkah. V eni prejšnjih oddaj nam je predstavil ključna imena slovenskega čebelarstva, v tokratni pa nas pelje po sledeh obrti, ki je bila neposredno vezana na čebelarstvo. Pred nekaj meseci so namreč v Slovenskem etnografskem muzeju postavili celotno Svečarsko in lectarsko delavnico, ki jo je družina Krbavčič dolga desetletja vodila na Trubarjevi cesti v Ljubljani. O postavitvi, pa tudi preteklem in zdajšnjem trenutku svečarstva in medarstva v oddaji Sledi časa.


16.06.2019

50 let Alana Forda

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


09.06.2019

Zgodovinski portret misijonarja dr. Ignacija Knobleharja

Dr. Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Že kot sedemnajstletni mladenič je zelo rad prebiral misijonska pisma Frederika Ireneja Barage, odločitev, da bo tudi sam postal misijonar, pa je v njem dozorela leta 1837, ko je kot gimnazijec v Novem mestu poslušal Baragovo pridigo. Po študiju na liceju v Ljubljani se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje in potem šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je bil leta 1845 posvečen v duhovnika. Čez dve leti je prvič stopil na afriška tla in leta 1848 postal apostolski vikar v Kartumu, kjer je bila ustanovljena prva od treh Knobleharjevih misijonskih postaj v Sudanu. V porečju Nila je nato deloval celo desetletje ter poleg pastoralnega dela z domačini in prizadevanj za odpravo suženjstva veliko svojega časa namenjal tudi raziskovanju in opisovanju etnografskih značilnosti »dežele ob robu ekvatorja«. Izdal je tudi knjigo »Potovanje po beli reki« in zbiral etnološke predmete med ljudstvi v južnem Sudanu, domačini pa so ga poimenovali Abuna Soliman, kar v prevodu pomeni »naš oče Salomon«.


02.06.2019

Podeželski zdravniki

Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa; njen avtor je Milan Trobič.


26.05.2019

Sledi časa

Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?


19.05.2019

Zadnja seja Zveznega zbora skupščine Jugoslavije

Pred slabimi tridesetimi leti je potekala zadnja seja Zveznega zbora Skupščine Jugoslavije, ki je imela hkrati še zbor republik in pokrajin. Leta 1991 se je vrenje v nekdanji državi približevalo vrelišču zato nesoglasij ter sovražnosti, ki so pripeljale do krvavega razpada nekdaj skupne države, ni bilo več mogoče zaustaviti. Osmega maja letos so se v Ljubljani srečali nekateri slovenski delegati, ki so sestavljali delegacijo v zveznem zboru, v katerem je bilo po 30 predstavnikov iz vsake republike in po 20 iz obeh avtonomnih pokrajin. Čeprav so spomini v skoraj treh desetletjih že nekoliko zbledeli, so v večurnem klepetu razmišljali o viharnih časih in tudi o prizadevanjih slovenske delegacije, da bi se jugoslovanska kriza rešila drugače. Nekatera pričevanja bodo osvežila spomin v današnji oddaji Sledi časa. Pripravil jo je Marjan Rogelj. .


12.05.2019

Severna meja

Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.


05.05.2019

Jara gospoda

Jedro vsakršnega leposlovja je fikcija, izmišljen niz dogodkov, skupina izmišljenih likov – preprosto ubesedena avtorjeva domišljija. Leposlovna besedila sicer lahko pripovedujejo o resničnih osebah ali preverjenih zgodovinskih dogodkih; to še posebno velja za tista, ki so nastajala v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja, v obdobju literarne smeri realizma (in pozneje naturalizma). To je zahtevalo verodostojno pisanje o vsem, kar so književniki opazili okoli sebe. S tem, ko je prikazovanje realnega sveta postalo norma književnih ustvarjalcev, pa je leposlovje tistega obdobja postalo uporaben (sekundarni) vir za historične znanosti. Tokratne Sledi časa se bodo sprehodile po književnih odlomkih, iz katerih lahko izluščimo zanimive podatke o ohlapno definiranem in – predvsem zaradi poznejše propagande – slabo razumljenem svetu slovenskega meščanstva in izobraženstva. Obdobje realizma v književnosti je namreč tudi čas, ko je bil meščanski sloj na Slovenskem na vrhuncu svoje politične in ekonomske moči. Oddajo je pripravil Ambrož Kvartič. »Borje je trg na Kranjskem /…/ Da trg ni brez župana in dekana, tega ni treba omenjati; celo finančna straža ali, kakor ji ljudstvo pravi, ,iblajtarji', so zastopani. Poleg teh uradnih dostojanstvenikov biva v trgu tudi primerno mnogo premožnih obrtnih in trgovskih rodovin, katere smemo glede izobraženja staviti kolikor toliko v eno socialno vrst z uradnimi osebami. In kadar osnuje čitalnica v trgu veselico, pošlje tudi bližnja okolica, kjer biva po raznih gradovih in gradičih nekaj gospode, dobršno število obiskovalcev.« Janko Kersnik (1852–1897): Ciklamen


28.04.2019

Everest

Pred štiridesetimi leti je peščica slovenskih alpinistov zmrzovala na višini 7520 metrov. Nekaj šotorov tabora IV na pobočju Mount Everesta se je imenovalo »Krka«. Ko je orkanski veter skoraj za teden dni odpravo prikoval na mestu, je do 27. aprila končno premagala dva kilometra in pol dolg greben. A do 13. maja sta jo čakala še dobra dva tedna garanja. Ob 40. obletnici jugoslovanske odprave na Everest poslušajmo nekaj zanimivih spominov, ki jih je v oddaji Sledi časa strnil Viki Grošelj, tokratni sogovornik Marka Radmiloviča.


21.04.2019

Prva pot mojstra Plečnika iz Ljubljane v Prekmurje

To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.


14.04.2019

Freska Svete nedelje v Crngrobu

Na to, da je nedelja najsvetejši dan v tednu, je vernika v poznem srednjem veku v alpskem prostoru opominjal tudi poseben ikonografski motiv, imenovan Sveta nedelja. Gre za likovno upodobitev trpečega Kristusa, ki mu povzročamo še večje trpljenje, kadar se v nedeljo lotimo vsakdanjih del in opravil. Med najpomembnejše Svete nedelje v Evropi sodi stenska poslikava na pročelju romarske cerkve Marijinega vnebovzetja v Crngrobu blizu Škofje Loke. Ta freska nam s svojimi miniaturnimi upodobitvami nudi edinstven vpogled v srednjeveški način življenja na naših tleh. Na njej med drugim vidimo delo kmetov in obrtnikov, prostočasne dejavnosti, orodje in oblačilno kulturo.


07.04.2019

Sledi časa

Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.


Stran 13 od 45
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov