Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.« Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina, je zapisal Robert Proctor, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji. V knjigi Zlati holokavst – Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi razkriva umazane metode, laži in zvijače tobačnih velikanov. »Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenosti in pljučnega raka,« je prof. Proctor povedal v pogovoru za naš radio.
Cigarete so najbolj smrtonosen izdelek v zgodovini človeške civilizacije. Večina smrti zaradi njih se bo šele zgodila. – Robert Proctor
Tobačne liste so včasih poimenovali tudi zlati listi. Vendar … zlati za koga? Vsebino knjige Zlati holokavst zlovešče napoveduje že njena naslovnica – Van Goghova podoba lobanje s prižgano cigareto. Statistika je neizprosna. Zaradi kajenja umre v Sloveniji vsak dan deset ljudi, trije zbolijo za pljučnim rakom. V tobačnem dimu in cigareti je več kot 4.000 strupenih primesi. Na seznamu s kajenjem povezanih bolezni, ki povečujejo umrljivost kadilcev, je zdaj že kar 28 različnih obolenj. Zadnjih 7 so dodali lani.
Ne samo, da so nevarne, so nerazumno nevarne – namenoma so nevarne. Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenost in pljučnega raka. Samo vrniti bi se morali v 19. stoletje. Takrat so tobak le redko inhalirali, saj je bil dim preveč bazičen in grob. Ob vdihavanju jih je sililo h kašlju. Šele konec 19. stoletja so cigarete postale bolj sladkobnega okusa. S takratno tehnologijo so namreč lahko zadržali sladkor iz tobačnih listov in prvič v zgodovini je bilo cigaretni dim mogoče inhalirati. Vendar pa to povzroča pljučnega raka, emfizem, kronični bronhitis in številne smrti. Cigarete so povsem po nepotrebnem ustvarjene tako, da škodujejo. Lahko bi bile veliko manj škodljive, vendar pa jih industrija namenoma ohranja v smrtno nevarni različici. – Robert Proctor
Prof. Robert Proctor je s svojo raziskovalno ekipo pregledal več milijonov dokumentov, ki jih je tobačna industrija desetletja skrivala pred javnostjo. Njihovo razkritje so konec osemdesetih let omogočile tožbe proti tobačni industriji v Združenih državah Amerike. Dokumenti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. Luka Šolmajer je v spremni besedi slovenskega prevoda Proctorjeve knjige zapisal, da je knjiga orožje, ki spreminja svet.
Prof. Proctor pravi, da si veliko kadilcev želi, da ne bi kadili: »Ne poznamo nobenega drugega izdelka, kjer si kar 70, 80 odstotkov uporabnikov želi, da ga ne bi uporabljali. Zato pravimo, da kajenje ni stvar svobodne izbire, ampak gre za omejeno odločitev. To je tudi eden od razlogov, da cigareti včasih rečemo »mala bela zasužnjevalka«. V svoji knjigi Zlati holokavst zato ne pozivam k prohibiciji – k prepovedi, ampak k aboliciji – k odpravi. Nasprotje prohibicije je namreč svoboda, nasprotje abolicije pa je suženjstvo. Cigarete spodbujajo nekakšno obliko suženjstva, saj nas zasvojijo kot heroin ali kokain, v nekaterih ozirih še celo bolj. Zato pravim, da kajenje ni svobodna odločitev.«
Večina ljudi, tako prof. Proctor, začne kaditi že v najstniških letih: »Kar 80 odstotkov jih kadi že pred 18 letom – to velja tako za Združene države, kot tudi Slovenijo. To je še en pomemben razlog, da rečemo, da kajenje ni stvar svobodne izbire. Ljudje začnejo kaditi še pred odraslostjo, postanejo odvisni od cigaret in jih ne morejo opustiti.«
14. december leta 1953, Hotel Plaza, New York. Vodilni možje tobačne industrije so se sestali, da bi uskladili odziv na vse bolj očitno povezavo med cigaretami in rakom. Odločili so se za razvpito kampanjo »Ni še dokazano.« Dva tedna prej – 30. novembra je revija Time objavila članek o tem, da je katran iz cigaretnega dima pri miših povzročil raka. Da bi poimenoval umetnost zavajanja in napačnega informiranja ter tehnike, ki jih je cigaretna industrija uporabljala za prikrivanje povzročene škode, je prof. Proctor skoval izraz agnotologija. Pravi, da je to je veda o nevednosti.
Prvenstveno so se srečali zato, da bi skovali vojno proti resnici in, po mojem mnenju, ustvarili najbolj smrtonosno zaroto vseh časov. Odločili so se, da se bodo proti znanosti borili z znanostjo. Da bodo dali glas tistim, ki trdijo, da miši niso ljudje in da so podatki epidemiologov zgolj statistika. Po njihovem potrebujemo več dokazov, tema pa je kontraverzna. Tobačna industrija naj bi ravnala odgovorno in skušala priti resnici do dna, dejansko pa je storila vse, da bi resnico zanikala. Zato trdim, da gre za najbolj smrtonosno zaroto vseh časov, ki v nekaterih pogledih še traja. – Robert Proctor
Robert Proctor je letnik 1954. Je profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji in sodelavec Ameriške akademije znanosti in umetnosti. Njegova knjiga Zlati holokavst je v Združenih državah Amerike izšla leta 2012, letos pa lahko v roke vzamemo že tudi slovenski prevod, ki razkriva umazane metode, laži in zvijače tobačne industrije. Prevod je izšel pri založbi UMco. Knjigo je prevedel Sandi Kodrič.
805 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
»Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.« Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina, je zapisal Robert Proctor, profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji. V knjigi Zlati holokavst – Izvor cigaretne katastrofe in poziv k njeni odpravi razkriva umazane metode, laži in zvijače tobačnih velikanov. »Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenosti in pljučnega raka,« je prof. Proctor povedal v pogovoru za naš radio.
Cigarete so najbolj smrtonosen izdelek v zgodovini človeške civilizacije. Večina smrti zaradi njih se bo šele zgodila. – Robert Proctor
Tobačne liste so včasih poimenovali tudi zlati listi. Vendar … zlati za koga? Vsebino knjige Zlati holokavst zlovešče napoveduje že njena naslovnica – Van Goghova podoba lobanje s prižgano cigareto. Statistika je neizprosna. Zaradi kajenja umre v Sloveniji vsak dan deset ljudi, trije zbolijo za pljučnim rakom. V tobačnem dimu in cigareti je več kot 4.000 strupenih primesi. Na seznamu s kajenjem povezanih bolezni, ki povečujejo umrljivost kadilcev, je zdaj že kar 28 različnih obolenj. Zadnjih 7 so dodali lani.
Ne samo, da so nevarne, so nerazumno nevarne – namenoma so nevarne. Cigarete so mnogo nevarnejše, kot bi bilo treba, saj bi lahko izdelali take, ki ne bi povzročale zasvojenost in pljučnega raka. Samo vrniti bi se morali v 19. stoletje. Takrat so tobak le redko inhalirali, saj je bil dim preveč bazičen in grob. Ob vdihavanju jih je sililo h kašlju. Šele konec 19. stoletja so cigarete postale bolj sladkobnega okusa. S takratno tehnologijo so namreč lahko zadržali sladkor iz tobačnih listov in prvič v zgodovini je bilo cigaretni dim mogoče inhalirati. Vendar pa to povzroča pljučnega raka, emfizem, kronični bronhitis in številne smrti. Cigarete so povsem po nepotrebnem ustvarjene tako, da škodujejo. Lahko bi bile veliko manj škodljive, vendar pa jih industrija namenoma ohranja v smrtno nevarni različici. – Robert Proctor
Prof. Robert Proctor je s svojo raziskovalno ekipo pregledal več milijonov dokumentov, ki jih je tobačna industrija desetletja skrivala pred javnostjo. Njihovo razkritje so konec osemdesetih let omogočile tožbe proti tobačni industriji v Združenih državah Amerike. Dokumenti so med drugim razodeli, kako je tobačna industrija že desetletja vedela, da kajenje povzroča raka. Ljudi, ki so umirali zaradi kajenja, pa so prepričevali, da s tobačnimi proizvodi ni prav nič narobe. Luka Šolmajer je v spremni besedi slovenskega prevoda Proctorjeve knjige zapisal, da je knjiga orožje, ki spreminja svet.
Prof. Proctor pravi, da si veliko kadilcev želi, da ne bi kadili: »Ne poznamo nobenega drugega izdelka, kjer si kar 70, 80 odstotkov uporabnikov želi, da ga ne bi uporabljali. Zato pravimo, da kajenje ni stvar svobodne izbire, ampak gre za omejeno odločitev. To je tudi eden od razlogov, da cigareti včasih rečemo »mala bela zasužnjevalka«. V svoji knjigi Zlati holokavst zato ne pozivam k prohibiciji – k prepovedi, ampak k aboliciji – k odpravi. Nasprotje prohibicije je namreč svoboda, nasprotje abolicije pa je suženjstvo. Cigarete spodbujajo nekakšno obliko suženjstva, saj nas zasvojijo kot heroin ali kokain, v nekaterih ozirih še celo bolj. Zato pravim, da kajenje ni svobodna odločitev.«
Večina ljudi, tako prof. Proctor, začne kaditi že v najstniških letih: »Kar 80 odstotkov jih kadi že pred 18 letom – to velja tako za Združene države, kot tudi Slovenijo. To je še en pomemben razlog, da rečemo, da kajenje ni stvar svobodne izbire. Ljudje začnejo kaditi še pred odraslostjo, postanejo odvisni od cigaret in jih ne morejo opustiti.«
14. december leta 1953, Hotel Plaza, New York. Vodilni možje tobačne industrije so se sestali, da bi uskladili odziv na vse bolj očitno povezavo med cigaretami in rakom. Odločili so se za razvpito kampanjo »Ni še dokazano.« Dva tedna prej – 30. novembra je revija Time objavila članek o tem, da je katran iz cigaretnega dima pri miših povzročil raka. Da bi poimenoval umetnost zavajanja in napačnega informiranja ter tehnike, ki jih je cigaretna industrija uporabljala za prikrivanje povzročene škode, je prof. Proctor skoval izraz agnotologija. Pravi, da je to je veda o nevednosti.
Prvenstveno so se srečali zato, da bi skovali vojno proti resnici in, po mojem mnenju, ustvarili najbolj smrtonosno zaroto vseh časov. Odločili so se, da se bodo proti znanosti borili z znanostjo. Da bodo dali glas tistim, ki trdijo, da miši niso ljudje in da so podatki epidemiologov zgolj statistika. Po njihovem potrebujemo več dokazov, tema pa je kontraverzna. Tobačna industrija naj bi ravnala odgovorno in skušala priti resnici do dna, dejansko pa je storila vse, da bi resnico zanikala. Zato trdim, da gre za najbolj smrtonosno zaroto vseh časov, ki v nekaterih pogledih še traja. – Robert Proctor
Robert Proctor je letnik 1954. Je profesor zgodovine znanosti na Univerzi Stanford v Kaliforniji in sodelavec Ameriške akademije znanosti in umetnosti. Njegova knjiga Zlati holokavst je v Združenih državah Amerike izšla leta 2012, letos pa lahko v roke vzamemo že tudi slovenski prevod, ki razkriva umazane metode, laži in zvijače tobačne industrije. Prevod je izšel pri založbi UMco. Knjigo je prevedel Sandi Kodrič.
Virginia Woolf velja za največjo britansko pisateljico 20. stoletja. Kljub temu je bila njena knjiga z naslovom Lastna soba v slovenski jezik prevedena šele leta 1998. Zdaj pa je pred nami dolgo pričakovani ponatis, ki je izšel pri založbi *cf in nova spremna beseda publicistke mag. Tee Hvala, ki je o avtorici in njenem delu spregovorila v tokratni oddaji Sobotno branje. Gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.
Tokrat vam predstavljamo knjigo novinarke in ene najbolj prepoznavnih in prevajanih hrvaških pisateljic Slavenke Drakulić – Nevidna ženska in druge zgodbe. Izšla je pri založbi Beletrina, prevedla jo je Mateja Komel Snoj, uredila pa Tina Vrščaj. Z urednico se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Roman sodobnega poljskega pisatelja, ki skozi lirične opise kmečkega življenja tik pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo junija 1941 ne odpira le vprašanja krutosti vojne, ampak tudi narave človeškega spomina
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.
V romanu, za katerega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, tržaški pisatelj popisuje pretresljivo zgodbo svojega očeta, Zorka Jelinčiča, legendarnega antifašista in enega izmed ustanoviteljev TIGR-a
Sčasoma sem ugotovil, da sem sicer užival v pisanju vseh svojih knjig, ob tej pa sem se najbolj nasmejal, Morda zato, ker so bila ta življenja ne le napisana, temveč tudi prebrana. (J. Marias)
Eden ključnih romanov v opusu enega ključnih japonskih pisateljev 20. stoletja na spreten način prepleta negotovost v zadevah srca in poželenja z negotovostjo o kulturni identiteti in pripadnosti
Pretresljiv popis življenja v primežu epidemije kuge, ki je leta 1665 zajela London
Znani nevrolog se skupino botaničnih entuziastov poda na jug Mehike v iskanju starodavnih praprotnic.
V romanu, ki velja za njen opus magnum, letošnja nobelovka na presenetljiv način spaja elemente fikcije, avtobiografije, zgodovine in sociologije, da bi ustvarila delo, ki mu v svetovni literaturi 21. stoletja ni para
Klasik italijanske literature 20. stoletja je po vzoru bratov Grimm vzel ljudsko literarno zapuščino svoje domovine in pripravil zbirko umetelno predelanih pravljic z Apeninskega polotoka
Dr. Malina Schmidt Snoj se je po smrti svoje mame lotila njene zapuščine in nastala je biografija Marte Paulin Schmidt – partizanke Brine z naslovom Samo en ples. Brina je bila ena prvih plesalk sodobnega plesa na Slovenskem; besede »samo en ples« pa lahko povežemo z verzom Samo en cvet Karla Destovnika - Kajuha, s katerim sta prijateljevala in sodelovala v Kulturniški skupini 14. divizije. V teh dneh, ko obhajamo 100. obletnico rojstva tega pesnika, se spominjamo tudi partizanskega upora proti okupatorju z zgodbo partizanke Brine.
Če berem knjigo in me tako zledeni po vsem telesu, da me ne more ogreti noben ogenj, vem, da je poezija. Če se fizično počutim, kakor bi mi nekdo posnel vrh glave, vem, da je poezija. To sta edina načina, da jo prepoznam. Obstaja še kakšen? Papirnata mesta, kakor je naslov knjige kanadske prevajalke in pisateljice Dominique Fortier, predstavljajo ves svet in zatočišče, vzporedno bivanjsko okolje, v katerem je skrivnostno bivala ena danes najbolj prepoznavnih ameriških pesnic Emily Dickinson, ki se je pred človeško družbo vedno bolj zapirala v osamo svoje sobe, med knjige in pisma. V občutkih tega, da stoji zunaj vsega, se kdaj pa kdaj znajde tudi avtorica romana, včasih razdvojena med življenjem in opazovanjem, vendar vseeno svojega bivanja ni nikoli tako radikalno zgoščevala in ohranjala na koščku popisanega papirja. Papirnata mesta so lahko meditativen sprehod v raziskavo notranjih podob, ki jih je v počasnem ritmu vase vtisnila pesnica Emily Dickinson, potovanje v njen še ne dovolj razkrit ustvarjalni dom.
Heterogena zbirka avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj slovensko-ameriškega pisatelja, ki opisuje Združene države v razburkanem obdobju velike depresije
Izgubljena hči je tretji roman italijanske literarne superzvezde Elene Ferrante. Izšel je leta 2006, torej pred Neapeljsko tetralogijo, ki je osvojila bralke in bralce po vsem svetu. Pisateljica se tudi v tem romanu, ki je v prevodu Daše Perme Jurjavčič izšel pri Cankarjevi založbi, z brutalno iskrenostjo loti prespraševanja ženskosti in materinstva v sodobni družbi. Poleg dužbene kritike pisatljica predvsem odpira prostor za soočanje z lastnimi prepričanji, predsodki in tabuji. Izgubljeno hči vam v branje priporoča Urška Henigman.
Ko potres poruši občutek stabilnosti v družbi, se skozi razpoke pokaže praznina, ki se je ljudje v sebi prej niso niti zavedali.
V oddaji Sobotno branje prestavljamo roman Človeške stvari francoske pisateljice Karine Tuil, ki v ospredje postavlja žrtev posilstva iz judovske družine in storilca spolnega napada iz ugledne, vplivne in medijsko prepoznavne družine, ki je del družbene elite. Spregovori o tem, kako se pletejo in trgajo niti znotraj močnih družbenih omrežji in kako to uničujoče vpliva na medosebne, ljubezenske in sorodstvene odnose…
Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka?
Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade
Neveljaven email naslov