Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Ob koncu lanskega leta je pri založbi Goga izšla kratkoprozna zbirka sodobne hrvaške pisateljice Maše Kolanović, ki nedeljeno pozornost bralk in bralcev najbrž pritegne že s sila nenavadnim naslovom – Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe. Pa ne gre le za naslov; tu je tudi absurdna črna naslovnica, na kateri – tak je vsaj vtis – pleše nekakšen okostnjak z angelskimi krili in rockabilly pričesko. Tako si bralka in bralec ne moreta kaj, da bi knjige nemudoma ne vzela v roke in se spraševala, kaj neki se utegne skrivati za temi platnicami? – To vprašanje smo si zastavili tudi v tokratnem Sobotnem branju, odgovor pa smo iskali v pogovoru s Seto Knop, ki je kratko prozo Maše Kolanović gibko prevedla v slovenščino.
foto: Goran Dekleva
801 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Kratkoprozna zbirka, v kateri hrvaška avtorica mojstrsko prepleta humor, bridkost, realizem in norost, da bi naslikala plastično podobo sodobnega življenja – ne le pri naših sosedih ampak najbrž kar v vsem postsocialističnem prostoru
Ob koncu lanskega leta je pri založbi Goga izšla kratkoprozna zbirka sodobne hrvaške pisateljice Maše Kolanović, ki nedeljeno pozornost bralk in bralcev najbrž pritegne že s sila nenavadnim naslovom – Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe. Pa ne gre le za naslov; tu je tudi absurdna črna naslovnica, na kateri – tak je vsaj vtis – pleše nekakšen okostnjak z angelskimi krili in rockabilly pričesko. Tako si bralka in bralec ne moreta kaj, da bi knjige nemudoma ne vzela v roke in se spraševala, kaj neki se utegne skrivati za temi platnicami? – To vprašanje smo si zastavili tudi v tokratnem Sobotnem branju, odgovor pa smo iskali v pogovoru s Seto Knop, ki je kratko prozo Maše Kolanović gibko prevedla v slovenščino.
foto: Goran Dekleva
Rupi Kaur je mlada pesnica in likovna umetnica, ki živi v kanadskem Torontu. Njena prva pesniška zbirka Med in mleko je postala svetovna uspešnica po zaslugi družbenih omrežij, zato ji pravijo tudi instapesnica. V svojih pesmih, za katere so značilni kratki in izpovedni verzi brez ločil, pripoveduje o ljubezni, izgubi, hudih preizkušnjah, zlorabi, okrevanju in ženskosti. Kritiki si sicer niso čisto na jasnem, ali gre za svež veter ali temne oblake v poeziji. Toda to Rupi Kaur ne moti preveč, kot je priznala v enem izmed številnih intervjujev v zadnjem času. Pisanje avtorice indijskega rodu zlasti nagovarja mlade ženske, ki jih – kot pravi sama – opogumlja in nagovarja s feminističnega vidika. V tokratnem Sobotnem branju bomo skupaj z urednico pri založbi Mladinska knjiga Urško Kaloper prelistali njeno pesniško zbirko Med in mleko.
Med ljudmi in našimi najbližjimi živalskimi sorodniki obstajajo številne skupne točke. Pravzaprav jih je toliko, da se zdi, kot da številnih dolgo le nismo hoteli videti. Morda zato, da ne bi s tem omajali posebnega mesta, ki ga po naših predstavah ima človek v svetu. Toda vse več je neposrednih dokazov, ujetih tudi na kamero, ki kažejo, da so naši bližnji sorodniki povsem sposobni sočutja, skrbi za druge, predvidevanja posledic svojih dejanj in občutja sramu. Na podlagi teh spoznanj se znani nizozemski primatolog Frans de Waal v svoji knjigi Bonobo in ateist, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Ciceron, loti raziskovanja izvorov moralnosti in religije. Knjigi Bonobo in ateist se je v tokratnem Sobotnem branju posvetila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Maja Plisecka je odraščala v Sovjetski zvezi, zato je njeno otroštvo močno zaznamovalo surova diktatura in druga svetovna vojna. Prav neverjetno se zdi, da je kljub vsem okoliščinam postala ikona baletne umetnosti 20-ega stoletja, najbolj slavna po svojem umirajočem labodu in Labodjem jezeru. Nastopala je 50 let, zadnjikrat leta 2003 pri 78 letih, kar je svojevrsten dosežek. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je njeno prvo avtobiografsko delo. Pisati jo je začela leta 1991 v Španiji. Ob izidu leta 1994 je knjiga doživela izjemen odziv, prevedena je v številne jezike in še vedno aktualna. Zdaj jo imamo tudi v slovenščini. Več v tokratni oddaji Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Pred nekaj dnevi je na podelitvi zlatih globusov, prestižnih filmskih in televizijskih nagrad, ki jih podeljuje društvo tujih dopisnikov v Hollywoodu, v kategoriji za najboljšo dramsko TV-nadaljevanko triumfirala Deklina zgodba. Ta serija se seveda organsko vpisuje v širši tok intelektualno zahtevnejših, umetniško polnejših nadaljevank, ki zadnja leta cvetijo na ameriški televiziji, vendar pa ne gre pozabiti, da imamo ob Deklini zgodbi pravzaprav opravka s priredbo enega svetovno najbolj odmevnih literarnih del zadnjih desetletij. Odmevna nadaljevanka je svoje življenje namreč začela kot roman, pod katerega se je podpisala Margaret Atwood, ki velja za eno kritiško najbolj hvaljenih pa tudi med najširšimi bralskimi krogi najbolj priljubljenih pisateljic sodobne kanadske književnosti. Kakšno zgodbo je torej napletla Atwoodova v Deklini zgodbi, da je z njo osvojila najprej bralsko, zdaj pa še gledalsko občinstvo po vsem svetu? – Odgovor smo iskali v pogovoru s slovensko prevajalko Dekline zgodbe, Miriam Drev. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Eva Markun je zmagovalka Festivala mlade literature Urška 2016, zato ji je Javni sklad za kulturne dejavnosti omogočil izdajo prvenca. Odločila se je za zbirko šestih kratkih zgodb z naslovom Menažerija, ki se dogajajo tako na slovenskem podeželju kot v azijskih prostranstvih, v okvirih dejansko mogočega in fantazijskega, v poljih zavednega in nezavednega. Čeprav gre za prvenec je Eva Markun spretna pripovedovalka zgodb, raznolika pokrajina avtoričine prepričljive in zrele proze pa bralca zmore večkrat vznemiriti, predvsem zaradi elementov bizarnosti čudnega v človeku in živali. O knjigi in avtorici v oddaji Sobotno branje, več Magda Tušar, medtem ko odlomke iz knjige prebirata Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Pred nedavnim je pri Mladinski knjigi, v znameniti Knjižnici Kondor, pod naslovom Tukaj, zate, tam izšel prerez ustvarjalnega opusa Aleša Debeljaka. To je seveda razmeroma zanesljiv znak slovenskim bralkam in bralcem, da imamo ob Debeljakovem pisanju, zdaj zajetem v Kondorjevem izboru, opravka s klasiko, se pravi z literarnim mojstrstvom najvišje ravni. Toda Debeljak je bil plodovit in raznolik pisec. Zato se lahko vprašamo, kaj vse sta avtorja dotičnega izbora, literarni kritik in publicist Urban Vovk ter pesnik in esejist Uroš Zupan, pravzaprav uvrstila v ta izbor? Po kakšnem ključu sta odbirala? In kako se nam skozi prizmo tega izbora pravzaprav razkrivajo osrednji tematski oziroma sporočilni poudarki Debeljakovega ustvarjanja? – Na ta in druga sorodna vprašanja smo odgovore iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Uroš Zupan. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jota je zimska jed, tradicionalna za podeželje, priljubljena tudi v mestu, ključni sestavini sta kislo zelje in kisla repa. Da bi o tej jedi napisali kuharsko knjigo? Zakaj pa ne. Prav to je s svojo najnovejšo knjigo Ojtajota, ki je izšla konec novembra v samozaložbi, napravil Klemen Košir in oznako kuharsko knjigo postavil pod narekovaje. Ojtajota, ki je prejela nagrado letošnjega knjižnega sejma za najlepše oblikovano kuharsko knjigo, poleg receptov vsebuje pripovedi o tradiciji priprave te jedi z različnih delov Slovenije, severne Italije in hrvaške Istre. Več v tokratni oddajo Sobotno branje, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: Klemen Košir
Priznana hrvaška pisateljica Dubravka Ugrešić se v svojih esejih, zbranih pod naslovom Evropa v sepiji dotakne različnih tem, ki jih naplavlja globalni svet. Razmišlja o emigracijah, nacionalizmu, kapitalizmu, potrošništvu, digitalnih medijih, nostalgiji in tudi o tem, ali nam knjiga lahko reši življenje. Njeno pisanje je intelektualno pronicljivo in duhovito ostro, pravijo pri Cankarjevi založbi, kjer je knjiga tudi izšla. O delu in avtorici se je v Sobotnem branju s prevajalko – izredno profesorico na Univerzi v Ljubljani dr. Đurđo Strsoglavec pogovarjala Barbara Belehar Drnovšek.
Lansko leto so člani švedske kraljeve akademije, ki podeljuje Nobelovo nagrado za književnost, osupili svet in prestižno priznanje namenili ameriškemu kantavtorju Bobu Dylanu. Nekateri so to odločitev navdušeno pozdravili, spet drugi pa so jo kritizirali in hiteli z naštevanjem imen vseh tistih, ki naj bi si literarno nesmrtnost bojda zaslužili bolj kakor Dylan. V tem smislu smo velikokrat slišali ime kenijskega romanopisca, Ngugija wa Thiong'oja, pa japonskega pisatelja Harukija Murakamija, sirijskega pesnika Adonisa in še koga. Ko se je torej oktobra približal čas razglasitve letošnjega Nobelovega nagrajenca za književnost, se je svetovna javnost razumljivo spraševala, ali bodo Švedi upoštevali kako izmed teh »priporočil«. Izkazalo se je, da so mislili s svojo glavo in nagrado podelili britanskemu pisatelju japonskega rodu, Kazuu Ishiguru. S čim jih je sveže pečeni lavreat pravzaprav prepričal, smo dan pred slovesno podelitvijo nagrad v Stockholmu preverjali v Sobotnem branju, saj smo v precep vzeli Ostanke dneva, Ishigurovo osrednje delo. Gost pred mikrofonom je bil pisatelj in režiser, Nejc Gazvoda. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, publicist, avtor obsežnega knjižnega opusa, tudi štirikratni nominiranec za Rožančevo nagrado in njen dobitnik za leto 2014 za eseje Kdor prej umre, bo dlje mrtev, je tudi zdaj pod okriljem založbe UMco spisal eseje. A tokrat o zombijih. Poglobljeno analizo o zombijih, tem medijskem in filmskem fenomenu zadnjega obdobja, ki jih Štefančič vidi kot enkratno metaforo sodobnega neoliberalizma. Kot pravi: ” Zombi ni alegorija sodobnega prekarnega, fleksibilnega, postfordističnega človeka, ki se bori z odtujenostjo, temveč alegorija človeka, ki se bori za golo preživetje. Kapital ga je tako razlastil, da mu je ostalo le še golo telo – vse bolj utrujeno, vse bolj izmučeno, vse bolj rigidno, vse bolj degradirano, vse bolj mrtvo.” Hkrati pa so zombiji tudi metafora preobrazbe, revolucije meni avtor knjige. Zakaj? To in še več izveste v pogovoru z Marcelom Štefančičem, jr. v oddaji Sobotno branje. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Vsako novo razkritje finančnih tokov, ki peljejo v davčne oaze, razgrne pred nami globlje razsežnosti tega fenomena. Daleč od tega, da bi šlo zgolj za marginalen pojav, s katerim se okoriščajo le kriminalne družbe pri pranju denarja, posamezni brezvestni poslovneži in podjetja. Vse informacije, ki iz teh sorazmerno tajnih logov vendarle najdejo pot v javnost, potrjujejo, da so davčne oaze eden ključnih motorjev sodobnega finančnega kapitalizma. Motorjev, ki osupljive količine denarja preusmerjajo mimo davčnih sistemov posameznih držav in tako občutno siromašijo javne blagajne povsod po svetu, naj gre za bogate ali revne države. Britanski raziskovalni novinar Nicholas Shaxson se je z obrisi tega razvejanega sistema začel srečevati, medtem ko je raziskoval zakulisje naftne industrije v Afriki. Ko se je vanj poglobil, ga je njegov obseg povsem šokiral. Rezultat njegovih raziskav je knjiga Otoki zakladov z zgovornim podnaslovom Davčne oaze – požiralnice svetovnega bogastva. Čeprav je v originalu izšla leta 2011 in so v vmesnem času sledila obsežna razkritja od LuxLeaksa do Rajskih dokumentov, ostaja knjiga, ki je zdaj izšla v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron, ravno tako aktualna kot pred šestimi leti. V roke jo je vzela Nina Slaček.
Milan Jesih, bržčas največji pesnik na slovenskem Parnasu danes, je pred kratkim slovensko bralstvo presenetil z zbirko pesmi o maršalu; precej nenavadno se namreč zdi, da bi danes kdorkoli hotel pisati hvalnice Josipu Brozu. Toda branje Jesihove knjige hitro pokaže, da pesnikov Maršal le ni Tito. Kdo torej je? S čim je pritegnil pesnikovo pozornost? In zakaj si zasluži 88 rimanih pesmi v laškem enajstercu? - Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z Milanom Jesihom v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Milan Jesih - Maršal; detajl z naslovnice (Goran Dekleva)
V oddaji Sobotno branje smo predstavili risoroman z naslovom Sanje o olimpijadi, ki ga je izrisal Nemški stripar in oblikovalec Reinhard Kleist in za katerega je v zadnjih letih prejel več nagrad. Risoroman je v prevodu Mojce Kranjc izšel pri založbi Vige Vage knjige. O knjigi pa smo se pogovarjali z urednico Anjo Golob. Voditeljica Martina Černe.
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je z romanom Mjausk izpisala grozljivo-komično anti-utopijo, postavljeno nekam daleč v prihodnost, v svet po Eksploziji, v svet, kjer je na videz vse drugače, v svet, v katerem so nekateri ljudje nesmrtni in zajci prhutajo med krošnjami. A vse le ni tako drugače - kaj se vsemu navkljub le ni spremenilo in kaj vse v tem postapokaliptičnem svetu močno spominja na naš lasten čas in prostor, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V knjigi Dve uri, britanskega novinarja in publicista Eda Caesarja pobliže spoznamo nekatera velika imena, ozadje in zgodovino maratona, ki ima med vsemi športi, kot ugotavlja avtor, najbolj privlačen mit o nastanku. Izročilo čudežno vzdržljivega Grka, ki je v nekaj dneh pretekel nepojmljive razdalje in na cilju umrl, je navdihnilo organizatorje prve moderne olimpijade v Atenah leta 1896 in maratonska dirka je postala del olimpijskega programa. Knjiga, ki jo je prevedel Sandi Kodrič in je lani izšla pri založbi UMco, se ukvarja tudi z absolutnimi mejami človekovih zmogljivosti in sprašuje, kdaj bo mogoče premagati 42 kilometrov in 195 metrov v manj kot dveh urah. Prelistala jo je Barbara Belehar Drnovšek.
Brezkrajna prostranstva srednje Azije, sredi njih Samarkand in Buhara, legendarni trgovski mesti na svilni poti. Prva polovica desetega stoletja, čas relativnega miru in brezsramnega obilja, čas hitro napredujoče znanosti in dovršene umetnosti. Zlati vek islamske civilizacije, skratka. To je oder, na katerega sodobni rusko-tadžiški pisatelj Andrej Volos postavlja dogajanje Vrnitve v Pandžrud, svojega odmevnega, leta 2013 z ruskim kresnikom nagrajenega romana. Glavni junak, slavni pesnik Rudaki, se – star, oslepljen in pahnjen globoko v nemilost – iz Buhare vrača v rodni Pandžrud. Zgodovinski Rudaki je sicer res bil perzijski pesnik in Volos vseskozi piše tako, da ostaja zvest historično izpričanim dejstvom, a njegov Rudaki navsezadnje vendarle postane tipičen junak ruske književnosti – na poti domov se namreč spominja svoje mladosti in zrelih let; tehta svoj nekdanji družbeni uspeh in neminljivo slavo pa tudi ceno, ki jo je zanju plačal; tuhta o lepoti, poeziji, resnici, Bogu in vse hitreje zaostrujočem se sporu med suniti in šiiti, sporu, ki bo vsak hip končal zlato dobo in ki svojo dolgo senco meče še v današnji čas. Do kakšnih ugotovitev se Rudaki, iztreznjen od življenja, na koncu dokoplje, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil Aljoša Harlamov, ki je za slovensko izdajo Vrnitve v Pandžrud poskrbel po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Izredna priljubljenost romana Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza pri slovenskih bralcih priča o tem, da nam je magičnost magičnega realizma očitno pisana na kožo. Morda je zato nekoliko nenavadno, da je roman Pedro Páramo, ki je Marquezu služil za navdih, skoraj povsem neznan. Toliko bolj, ker ima ta edini roman mehiškega pisatelja Juana Rulfa v Mehiki in v celotni latinski Ameriki kultni status. Pedro Páramo je zdaj v prevodu Vesne Velkovrh Bukilica izšel v zbirki Veliki večni roman Mladinske knjige. Knjigo je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček.
Na prvi pogled se slej ko prej zdi, da mora biti sodoben roman, ki govori o sodobnem romanu, o današnji literaturi, o založniški industriji na začetku 21. stoletja in podobnem, neznansko dolgočasen, zanimiv kvečjemu za pisatelje, urednike in založnike. A kdor v roke vzame Dublinesko Enriqueja Vila–Matasa, hitro ugotovi, da katalonski pisatelj odpira vrsto vprašanj, ki nas zadevajo vse, tako profesionalne kakor neprofesionalne bralce pa, po svoje, tudi vse ne-bralce. V romanu iz leta 2010 Vila–Matas – s pomočjo spretnega medbesedilnega nanašanja na eno izmed največjih umetnin 20. stoletja, na Joyceovega Uliksesa – namreč pred našimi očmi uprizori cel niz pogrebov: pogreb tradicionalnega založništva in resnega kritištva, pogreb visoke literature, ki bralcu osmišlja življenje, pogreb genialnega umetnika, ki je tako literaturo nekoč še pisal. Z razmahom svetovnega spleta, pravi Vila–Matas, je civilizacija, ki jo je vzpostavil tisk – tako imenovana »galaksija Gutenberg« – zašla, pospešeno pa jo nadomešča »galaksija Google«, ki je ne zaznamuje samo uporaba drugačne tehnologije, ampak tudi prinaša nov duh časa, nove vrednote in nove življenjske prioritete. Je torej 21. stoletje čas razkroja civilizacije ali le novo poglavje v njeni zgodovini? – Na to vprašanje smo med listanjem po Dublineski skušali odgovoriti v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Vila–Matasovo prevajalko, Veroniko Rot. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Roman Žeja avtorja Joja Nesboja se začne z umorom ženske, ki je bila uporabnica spletne aplikacije Tinder, ob pomoči katere se je dogovarjala za zmenke. Storilec ni pustil otipljivejših sledi in preiskava je v slepi ulici. Načelnik policije se zaveda, da primer lahko reši le Harry Hole. O tem kontradiktornem detektivu z nemogočim značajem, ki pa ga kljub vsemu moraš imeti rad, je Nesbo napisal že 11 knjig. Vse so svetovne uspešnice, prevedene v 40 jezikov. Tudi v slovenščino; za to skrbijo pri založbi Didakta. Nesbojevi privrženci zagotovo nestrpno pričakujejo upodobitev Snežaka – enega izmed prejšnjih del iz zbirke – na velikem platnu prihodnji mesec. V tokratnem Sobotnem branju pa se o letošnji svetovni novosti – romanu Žeja, ki je na Norveškem izšel v rekordni prvi nakladi 300 tisoč izvodov in se v več državah takoj povzpel na vrh knjižnih lestvic – Barbara Belehar Drnovšek pogovarja z dvema prevajalcema: Majo Lihtenvalner in Primožem Ponikvarjem.
Nikola Tesla ne potrebuje posebne predstavitve. Vizionarski izumitelj danes morda najbolje simbolizira ideal raziskovalca, ki ga zanimajo samo nova spoznanja ter želja, da bi s svojimi izumi izboljšal življenja ljudi. Njegov genij v kombinaciji z skrajno nekonformistično osebnostjo je še danes vir navdiha. Tudi v Ameriki živečemu srbskemu pisatelju Vladimirju Pišalu za njegov roman Tesla, potret med maskami. Roman, ki - morda paradoksalno - velja za najboljšo biografijo tega velikega človeka, so pri založbi Modrijan nedavno ponatisnili. To brez dvoma priča tako o privlačnosti Teslove osebnosti kot o prepričljivi Pištalovi upodobitvi. Kaj razkriva Tesla, potret med maskami, se je v oddaji Sobotno branje pozanimala Nina Slaček.
Neveljaven email naslov