Ob prazniku – dnevu samostojnosti in enotnosti – nas zanima, kako rojaki v sosednjih državah doživljajo skupni slovenski kulturni prostor. Do kod sega in ali so vanj dejavno vključeni?

Da so slovenske oblasti vse manj zainteresirane za dogajanje med rojaki v sosednjih državah, ugotavlja zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss, ki to funkcijo opravlja že več kot dve leti:

“Opažam, da Slovenijo ne zanima prav veliko, kaj in kako lahko kot zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu naredim, kako lahko pomagam. Večkrat pa me sprašujejo, ali sem zadovoljna s to funkcijo, ko nimam pravice do glasovanja.”

Odnosi madžarskih oblasti so sicer, pravi sogovornica, dobri in njene predloge pristojna na ministrstva upoštevajo, želi pa si več zanimanja tudi slovenskih oblasti.

Janko Malle, dolgoletni vodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca, je prepričan, da se pristojni ne zavedajo pomena njihovega raznolikega kulturnega delovanja, ki olajšuje sporazumevanje in sožitje. Javnost v Sloveniji ima verjetno, pravi, izkrivljeno sliko o nas:

“Poznajo nas, kolikor vem, po tem, da se prepiramo, da pa sicer dobro pojemo. Ostaja pa neka romantična predstava o Slovencih v  Avstriji, da bi morali biti homogeni, ker nas je tako malo. To je zelo nevarna predstava, ki predpostavlja, da moramo biti Slovenci na vseh ravneh skupni, enotni in da razlik zaradi majhnosti ne sme biti.”ž

Enotnost pogosto od koroških Slovencev zahtevajo tudi politiki v Sloveniji.

“Politika se do nas obnaša paternalistično, nam govori, da moramo držati skupaj in bomo tako deležni večje podpore.”

Janko Malle je prepričan, da bi morala politika Slovencev v Avstriji priti do nekega minimalnega soglasja  glede manjšinskih, jezikovnih in kulturnih zahtev.

“Kar pa zadeva notranjo diferenciacijo, smo prav tako različni, kot so različni Slovenci v Sloveniji in kot je raznolika avstrijska družba.”

Akademski slikar Rok Zelenko iz znane umetniške družine, ki je plodovito soustvarjala kulturni razvoj Grožnjana, na različne načine že desetletja s svojim umetniškim delovanjem povezuje prostor, ki velja za t.i. skupni slovenski kulturni prostor, v zadnjem času predvsem z monografijo Pictia, v kateri poleg spominskih zapisov predstavlja svoj bogat slikarski opus. Ob tem vseskozi ostaja družbeno angažiran.  Prepričan je, da se politika ne zaveda možnosti, ki jih ponuja kultura.

“Slovenska politika ne razume potenciala. Je tako zazrta v svojo mednarodno vlogo, da pozablja na tisto domačo…..Ne razume, kakšen potencial ima ne v zamejskih Slovencih, ampak ne razume, kakšen potencial ima v slovenski kulturi.”

Tržaški literat in kritik Marij Čuk  deli stališče mnogih rojakov v Furlaniji Julijski krajini, da se razdalje med njimi in matično domovino povečujejo. Nekdanji odgovorni urednik slovenskega informativnega programa Rai je letos izdal roman z naslovom Molk koloradskega hrošča in v njem v svojem satiričnem slogu opisal življenje rojakov na Tržaškem. In kako je z mejami?

“Glavni šport, glavna dejavnost Slovencev je zavist. Tu je meja. Ko pa govorimo o kulturnem prostoru, je slovenska meja, ko jo vidim iz zahodnega roba, pomanjkanje samozavesti in uveljavljanje državnosti. Zdi se mi, kot da je Slovenija nek odvisen satelit od, ne vem kakšnih, ekonomskih, gospodarskih interesov, ki jih narekuje Bruselj.”

V oddaji smo se tokrat odpravili še v Benečijo in spregovorili o pomenu dveh slovenskih časopisov z dolgoletno tradicijo. Novi Matajur je začel izhajate leta 1950, da bi pripomogel k ohranjanju slovenske kulturne in jezikovne podobe na severovzhodu Furlanije Julijski krajine, in štirinajstdnevnik Dom, ki letos praznuje 50-letnico delovanja in so ga kot župnijsko glasilo v Benečiji zasnovali trije slovenski Čedermaci.

Pridružite se rojakom iz sosednjih držav v oddaji Sotočja, tudi ta ponedeljek!