Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
857 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
Zamejska gospodarska koordinacija je nadgradnja obstoječega sodelovanja in velika priložnost tako za Slovence v sosednjih državah kot za samo Slovenijo, smo slišali ob njeni ustanovitvi. Nas pa zanima, kako bo delovala ta koordinacija, da ne bo ostalo le pri podpisih na sporazumu o ustanovitvi? S senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc potegnemo črto pod pestro volilno leto tudi za Slovence v Italiji. Z rojaki v Zagrebu praznujemo 90-letnico delovanja njihovega pevskega zbora in se posvetimo literaturi. Kar je zapisano, ostane, pravi Marija Gruškovnjak, urednica zbornika Vinko Zwitter – vizionar in sejalec, ki pripoveduje o še enem pomembnem koroškem Slovencu. V Monoštru pa čestitamo sodelujočim na prvem literarnem natečaju Porabske litere. Je bil odziv spodbuden?
Enotna lista se predstavlja kot svetovnonazorsko odprta zbirna stranka slovenske narodne skupnost na avstrijskem Koroškem, v katero so včlanjeni tudi njeni podporniki iz večinskega naroda. Na nedavnem občnem zboru je bilo kar nekaj težav z izvolitvijo vodstva. Na koncu je predsednik vnovič postal Gabriel Hribar. Zanima nas, kaj se dogaja z Enotno listo in kako enotna je še. Ustavimo se v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer so se s praizvedbo predstave »Pina in Pierpaolo« poklonili znamenitemu italijanskemu pisatelju, pesniku in režiserju Pierpaulu Pasoliniju. V Rimu prisluhnemo božičnemu koncertu Zveze slovenskih cerkvenih zborov iz Trsta. Gostimo novo odgovorno urednico tednika Porabje Nikoletto Vajda-Nagy. Z Dragico Rizman pa obujamo spomine na nekoč zelo živahno dogajanje v Slovenskem domu Bazovica na Reki.
Zvezo slovenskih organizacij, eno od treh krovnih organizacij koroških Slovencev, bo tudi prihodnja štiri leta vodil Manuel Jug, 25-letni profesor na dvojezični Trgovski akademiji. Kot pojasnjuje, je eden od ciljev v organizacijo vnovič pritegniti ljudi, ki so jih izgubili zaradi pretesnega sodelovanja s koroškim Heimatdienstom. Cilj prenovljene podobe Primorskega dnevnika je privabiti mlajše bralce, pravi odgovorni urednik Igor Devetak. Predstavnik slovenske manjšine v mestu Samobor Goran Gorše pa si želi, da bi pouk slovenščine uvedli tudi na največji osnovni šoli na Hrvaškem. Porabski učenci so v okviru čezmejnega projekta obiskali Pomurski muzej v Murski Soboti in spoznavali življenje na gradovih. Bi živeli na njih? Kako uspešno pa povezuje slovenske in avstrijske šole program Erasmus +? Prisluhnite!
Že 75 let se Slovenci na Reki povezujejo v Kulturno prosvetnem društvu Bazovica. Časi se spreminjajo in to velja tudi za tam živeče rojake. Kako se odzivajo na nove izzive? Za 120-letnico delovanja čestitamo KPD Planina iz Sel na avstrijskem Koroškem. Bojan Brezigar, znani tržaški slovenski novinar in politik, v svoji najnovejši knjigi Srečanja razmišlja tudi o identiteti in manjšinah. Za Slovence v Furlaniji – Julijski krajini bo zelo pomembno, da ohranijo svojega predstavnika v deželnem svetu, opozarja. Koroški Slovenec Pavel Zablatnik pripoveduje o delovanju slovenskega oddelka Katoliške akcije krške škofije in negovanju kulture spominjanja. Lila Bugan, predsednica lokalne samouprave v Sakalovcih in nova strokovna sodelavka Zveze Slovencev na Madžarskem, pa spregovori tudi o ohranjanju maternega jezika.
Novoizvoljena predsednica države Nataša Pirc Musar si bo prizadevala za uresničitev vseh z ustavo zagotovljenih pravic manjšin, je zagotovila v Trstu, kjer se je srečala s predstavniki Slovencev v Furlaniji – Julijski krajini. S saborsko poslanko Barbaro Antolič Vupora se pogovarjamo o možnostih, da bi Slovenci na Hrvaškem postali politično bolj dejavni. Ustavimo se v Gradcu, kjer je tamkajšnje društvo avstrijsko slovenskega prijateljstva praznovalo 30-letnico delovanja, in v Celovcu na podelitvi Einspielerjeve nagrade. Z njo so se letos zahvalili prijatelju koroških Slovencev, avstrijskemu pisatelju Josefu Winklerju. Norma Bale pa se je z zbirko zgodb zbranih v delu Ptice dronovke zahvalila porabskim Slovencem. Kdo so te ptice in kaj prinašajo?
Deželna reforma zasebnih vrtcev vznemirja koroške Slovence, ki so se o možnih rešitvah pogovarjali tudi s pristojnim ministrom Matejem Arčonom. Delegacija državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je spoznavala razmere v Porabju. Zakorakajmo v slovenščino je naslov novega delovnega zvezka, ki bo v pomoč učiteljem na Hrvaškem. Po vodi, po suhem in počes – potepanja od Barkovelj do Škednja - pa je novo mladinsko delo Eveline Umek, ki se s svojimi zgodbami vedno znova vrača na rodno Tržaško. Kako pa bo s slišnostjo slovenskega radija Trst A? Z RAI-evo ugasnitvijo srednjevalovnih oddajnikov so, opozarjajo, izgubili pomemben krog poslušalstva.
Minister za Slovence v zamejstvu Matej Arčon je s predstavniki slovenske manjšine na Hrvaškem začrtal ključne cilje, med katerimi so tudi nujne spodbude za učitelje slovenskega jezika. Kako pa je s prostori Slovenskega doma? Bodo ti vendarle prešli v last v Zagrebu živečih rojakov? Predstavniki gospodarskega ministrstva so v Monoštru predstavili program za spodbujanje razvoja gospodarstva porabskih Slovencev, vreden 2,1 milijona evrov. V Kanalski dolini pa se bo prihodnje šolsko leto začel trojezični pouk v italijanščini, nemščini in slovenščini. Eksperimentalni program je uradno priznalo italijansko šolsko ministrstvo, kar bo olajšalo tudi iskanje ustreznih učiteljev za pouk slovenščine. S poučevanjem je tesno povezan tudi Robert Kropiunig. Nekoč uspešen športnik, nato trener in športni pedagog je letošnji dobitnik Rizzijeve nagrade, ki jo Zveza slovenskih organizacij in Slovenska prosvetna zveza iz Celovca podeljujeta za pomembne iniciative na področju medkulturnega sodelovanja. Vsak dan je praznik, življenje je praznik in vsakega dne posebej se veseli, pravi nagrajenec.
»25 let fašizma je pustilo globoke sledi in morali bi se zavedati, da je primorska duša drugačna,« poudarja Jurij Paljk, odgovorni urednik goriškega katoliškega tednika Novi glas. Pesnik in pisatelj, publicist in časnikar je izdal več pesniški zbirk in proznih del. Je globoko razmišljujoč človek in vedno radoveden. To je namreč, kot pravi, bistvo njegovega poklica. O narodni pripadnosti in slovenskem jeziku, heroju Lojzetu Bratužu, Gorici, ki se spreminja, in prebežnikih pripoveduje v praznični oddaji. Ustavi se tudi pri novi italijanski vladi pod vodstvom Giorgie Meloni, ki je spremenila svojo retoriko, in, kot se za dan reformacije spodobi, Primožu Trubarju.
Trud Slovencev na Hrvaškem, da bi povečali zanimanje za učenje slovenščine, se je obrestoval, zdaj pa nimajo dovolj usposobljenih učiteljev. Kako jih najti? Vzpostavili smo pozitivno vzdušje do vsega, kar je slovensko, in ozračje se je tudi s pomočjo Slovenskega kulturnega središča Planika spremenilo. Tako o dosežkih tega slovenskega društva v Kanalski dolini na skrajnem severu Italije pripoveduje podpredsednik Rudi Bartaloth. Dr. Daniel Wutti, profesor in raziskovalec z Inštituta za večjezičnost in transkulturno izobraževanje celovške Visoke pedagoške šole, opozarja, da ima dežela Koroška še danes vidne težave s svojo preteklostjo. Spreminja pa se sodobna koroška slovenska literatura, ugotavljajo strokovnjaki graške univerze. Kaj pa si obeta Jolika Szabo, nova moč na Radiu Monošter?
Ohranjanje dialoga je za Slovence v Italiji izredno pomembno v času nenaklonjene politične garniture. Načrte slovenske vlade za nadaljevanje bilateralinih pogovorov med državama zato v narodni skupnosti pozdravljajo. Kako pa pristojni minister Matej Arčon odgovarja na ključne izzive Slovencev v Furlaniji - Julijski krajini, povezane z izobraževanjem in gospodarstvom? Koroški Slovenci to jesen doživljajo kulturno pomlad. Ogledamo si gibalno gledališko predstavo Pokaži mi tišino Teatra Šentjanž in vas povabimo na mini festival SDP Rož Pregon 80. Kulturno živahno je bilo v prvi polovici oktobra tudi v hrvaški Istri, kjer so potekali Dnevi slovenske kulture. Porabski rojaki pa so se na slovesnosti spomnili 30. obletnice odprtja mejnega prehoda Martinje - Gornji Senik, ki je povezal Slovence na obeh straneh meje.
Rezultati volitev v Italiji in zmaga desnosredinske koalicije na čelu z Giorgio Meloni še vedno odmevajo tudi med Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. Kaj pomik skrajno desno pomeni za deželne volitve, ki bodo prihodnje leto? Tudi o tem več v pogovoru z Markom Pisanijem, deželnim svetnikom iz stranke Slovenska skupnost. V Celovcu je Mohorjeva družba pripravila 5. znanstveno konferenco o položaju slovenske narodne skupnosti in avstrijski manjšinski politiki. Razmere niso idealne, so ugotavljali razpravljavci. V Monoštru so pripravili prvi mednarodni znanstveni simpozij o Borovem gostüvanju. Slovenci v Zagrebu pa so se spomnili pisatelja Mirana Jarca. Kako pa komentirajo nespodbudne rezultate popisa prebivalstva? Asimilacija, še posebej v mešanih zakonih, je naredila svoje, poudarja Darko Šonc, predsednik Slovenskega doma Zagreb.
Tržaška Slovenka in vnovič izvoljena senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc je žalostna in zaskrbljena zaradi rezultatov parlamentarnih volitev v Italiji. Obeti namreč za slovensko narodno skupnost niso dobri. Kaj pa si lahko obetajo Slovenci na Hrvaškem? Podatki popisa prebivalstva kažejo, da se je število opredeljenih rojakov krepko zmanjšalo in sicer za četrtino. Porabski Slovenci pa se na popis intenzivno pripravljajo. Njihov cilj je, da bi se za Slovence opredelilo vsaj 4000 rojakov. Kakšni pa so cilji Posojilnice Bank iz Celovca? Najstarejša finančna ustanova v Avstriji je v svoji 150-letni zgodovini previharila številne viharje. Zakaj banka rabi koroške Slovence in zakaj koroški Slovenci potrebujejo svojo banko?
Novo šolsko leto se je začelo tudi v Furlaniji – Julijski krajini in na avstrijskem Koroškem. Učenci in učitelji so veseli, da so lahko brez mask. V obeh deželah pa opažajo, da se število učencev zmanjšuje. Skrbi upad vpisanih na Slovensko gimnazijo v Celovcu in dvojezični Trgovski akademiji in Višji šoli za gospodarske poklice. O izginevanju pripoveduje tudi Vincenc Gotthardt v svoji kratki zgodbi Pod barvami na sliki. Koroški slovenski novinar, pisatelj in slikar je zmagovalec letošnjega natečaja programa Ars. Porabske slovenske organizacije pa skrbijo vse višji stroški za energijo. V Slovenskem centru Lipa v Monoštru so se tako stroški povečali za 13 krat, opozarja Andrea Kovač, predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem.
Spominjamo še četverice antifašistov, ki so jih ustrelili na bazovski gmajni pred 92. leti Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon občuduje njihov pogum. Občuduje pa tudi ponos in predanost rojakov iz sosednjih držav. Kako pa z opredelitvijo ključnih ciljev Urada vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu? Novo šolsko leto se je začelo. V Porabju bosta letos pomagali dve učiteljici asistentki. Velike težave z učitelji slovenskega jezika pa imajo na Hrvaškem, kjer zanimanje za učenje slovenščine narašča. O uspešnih pobudah, ki bi jih lahko zavrlo prav pomanjkanje ustreznih učiteljev, v pogovoru z Barbaro Riman, predsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem.
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Trpljenja ljudi med vojnami bi se morala Hrvaška bolj zavedati in spominjati
Zelo priljubljena splošna zdravnica Helena Domej ima zasebno prakso v Šmihelu pri Pliberku in po njenih poteh gredo tudi vse tri hčere, ki so končale študij medicine v Sloveniji. Gostimo zborovodjo in skladatelja Hilarija Lavrenčiča, dobitnika 2. nagrade Pavleta Merkuja, ki jo rojaki v Furlaniji – Julijski krajini podeljujejo za dosežke na zborovskem področju. Zanima nas, kako in koliko pojejo Slovenci v Zagrebu in Pulju. O študijskih načrtih pa pripoveduje Neomi Illes, mlada porabska Slovenka, ki se je s slovenskim knjižnim jezikom resneje srečala šele na celoletni šoli slovenščine v Ljubljani.
Neveljaven email naslov
