Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na pogovor je prihitela s pohodnimi palicami. Pravi, da hodi dvakrat na dan, ker mora. Nihče ji ne bi pripisal 90 let. Frančiška Tronkar pravi, da do 90. prideš z dobro voljo, ki jo najdeš v lepi naravi, lepih stvareh, lepih knjigah, lepem dotiku. Je tudi tista gospa, ki ima ves čas v mislih rime in ki je napisala že šest pesniških zbirk.Odločitev, da odide v Dom upokojencev Kranj, je bila povsem njena. S Frančiško Tronkar se je pogovarjala Lucija Fatur.
Frančiška Tronkar pravi, da se ji rime ves čas pletejo po glavi
S pohodnimi palicami je prišla po hodniku. “Vsak dan grem dvakrat hodit. Moram!”, se zasmeji gospa Frančiška Tronkar. Nikoli ji ne bi pripisali 90 let. “Do 90 prideš z dobro voljo,” pravi in nadaljuje: “Narava, lepe stvari, lepa beseda, lep dotik, lepe knjige – to je v življenju najbolj pomembno!” Odločitev, da odide v Dom upokojencev Kranj, je bila povsem njena, saj ima doma precej stopnic in tudi sicer bi bila težko še naprej povsem sama.
V Dom sem prišla pred enim letom in prav sem se odločila. Z domačimi imamo redne stike, imam kar 5 pravnukov. Tukaj imam družbo, lepo skrbijo za nas, poleg hoje grem tudi na telovadbo in občasno na pevski zbor. Imam pa rada svobodo.
Gospa Frančiška se rada spominja otroštva v Spodnji Besnici, pravi, da je odraščala v prečudovitem okolju. Spominja se, kako je kot mlado dekle sanjala o princu, ki ga je v resnici kmalu srečala.
Poročila sem se pri 21-ih, imam hčer in sina. Veste, takrat ni bilo veliko denarja, morali smo ga znati razporediti – enkrat je bilo za čevlje, drugič za zaveso. Oba z možem sva veliko delala in ob tem postavila tudi hišo. Mož se je na žalost pred 15-imi leti poslovil, sem pa že prej 9 let skrbela zanj.
Pravi, da je ljubezen do poezije podedovala po očetu. Piše ob posebnih trenutkih – ob velikem navdušenju ali kakšnem razočaranju, žalosti. Napisala je že 5 zbirk za odrasle in eno za otroke.
Moja najljubša je Dotik mavrice. Mavrica se mi zdi nekaj tako posebnega, skrivnostnega! Poizkusila sem se tudi s haikuji. Pravzaprav imam rime ves čas v glavi, ves čas se mi pletejo v mislih. Tudi na družinskih srečanjih sem vedno recitirala svoje pesmi. Objavljene se bile tudi že na radiu, v Literarnem nokturnu. Še posebej pa sem ponosna, da sem eno pesem lahko povedala predsedniku Pahorju, ko nas je obiskal. Veste, v teh pesmih je vse moje življenje, moja duša.”
875 epizod
Oddaja STORŽ - Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja - odkriva številne plasti življenja v zreli dobi - od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, aktivnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve, medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. Oddaja STORŽ sicer govori o starejših, namenjena pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Na pogovor je prihitela s pohodnimi palicami. Pravi, da hodi dvakrat na dan, ker mora. Nihče ji ne bi pripisal 90 let. Frančiška Tronkar pravi, da do 90. prideš z dobro voljo, ki jo najdeš v lepi naravi, lepih stvareh, lepih knjigah, lepem dotiku. Je tudi tista gospa, ki ima ves čas v mislih rime in ki je napisala že šest pesniških zbirk.Odločitev, da odide v Dom upokojencev Kranj, je bila povsem njena. S Frančiško Tronkar se je pogovarjala Lucija Fatur.
Frančiška Tronkar pravi, da se ji rime ves čas pletejo po glavi
S pohodnimi palicami je prišla po hodniku. “Vsak dan grem dvakrat hodit. Moram!”, se zasmeji gospa Frančiška Tronkar. Nikoli ji ne bi pripisali 90 let. “Do 90 prideš z dobro voljo,” pravi in nadaljuje: “Narava, lepe stvari, lepa beseda, lep dotik, lepe knjige – to je v življenju najbolj pomembno!” Odločitev, da odide v Dom upokojencev Kranj, je bila povsem njena, saj ima doma precej stopnic in tudi sicer bi bila težko še naprej povsem sama.
V Dom sem prišla pred enim letom in prav sem se odločila. Z domačimi imamo redne stike, imam kar 5 pravnukov. Tukaj imam družbo, lepo skrbijo za nas, poleg hoje grem tudi na telovadbo in občasno na pevski zbor. Imam pa rada svobodo.
Gospa Frančiška se rada spominja otroštva v Spodnji Besnici, pravi, da je odraščala v prečudovitem okolju. Spominja se, kako je kot mlado dekle sanjala o princu, ki ga je v resnici kmalu srečala.
Poročila sem se pri 21-ih, imam hčer in sina. Veste, takrat ni bilo veliko denarja, morali smo ga znati razporediti – enkrat je bilo za čevlje, drugič za zaveso. Oba z možem sva veliko delala in ob tem postavila tudi hišo. Mož se je na žalost pred 15-imi leti poslovil, sem pa že prej 9 let skrbela zanj.
Pravi, da je ljubezen do poezije podedovala po očetu. Piše ob posebnih trenutkih – ob velikem navdušenju ali kakšnem razočaranju, žalosti. Napisala je že 5 zbirk za odrasle in eno za otroke.
Moja najljubša je Dotik mavrice. Mavrica se mi zdi nekaj tako posebnega, skrivnostnega! Poizkusila sem se tudi s haikuji. Pravzaprav imam rime ves čas v glavi, ves čas se mi pletejo v mislih. Tudi na družinskih srečanjih sem vedno recitirala svoje pesmi. Objavljene se bile tudi že na radiu, v Literarnem nokturnu. Še posebej pa sem ponosna, da sem eno pesem lahko povedala predsedniku Pahorju, ko nas je obiskal. Veste, v teh pesmih je vse moje življenje, moja duša.”
Naša tokratna gostja je univerzitetna diplomirana strojna inženirka in je kar 34 let v srednji tehniški šoli v Trbovljah poučevala strokovne predmete. Je tudi avtorica in soavtorica delovnih zvezkov za mehaniko, državna nagrajenka za življenjsko delo v srednjem šolstvu in soustanoviteljica S.O.S. šole. Izredno rada ima matematiko. Gostja Lucije Fatur je gospa Alenka Knez.
Gospod Leopold Rogelj ima zanimivo življenjsko zgodbo. Rojen na Uncu pri Rakeku se je izučil kar za tri poklice. Športnik po duši se je s to dejavnostjo ukvarjal vse življenje in tudi v Domu upokojencev Kranj, kjer zdaj živi, na nakaj športnih uric ni pozabil. Zadnje čase ga sicer pesti bolezen, a ostaja optimistično razpoložen. Z Lucijo Fatur sta začela pogovor o tem, kakšna je bila pot od Unca pri Rakeku do Kranja.
Gospa Ana Šimunovič je v Dom upokojencev Kranj prišla pred letom dni. Hitro se je vživela v vsakodnevne dejavnosti, s čim pa si še krajša čas, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Luciji Fatur je najprej povedala, da je v dom prišla zaradi težav po padcu.
Na prvi šolski dan bomo v Storžu odprli še ena študijska vrata – vrata Univerze za tretje življenjsko obdobje. Trije gostje bodo predstavili novosti v novem študijskem letu, ki se sicer začne oktobra, podrobneje pa bomo spoznali dva programa – glasbeno umetnost in računalniško izobraževanje. Kako izbrati pravi program, do kdaj se lahko prijavite, kje vse po Sloveniji so lokacije Univerze za tretje življenjsko obdobje?
Gospod Dušan Hvala je svoja službena leta sicer začel prav v naši radijski hiši, kot violinist, vendar ga je kot arhitekta pot kasneje zanesla v povsem druge smeri. Da je povsod lepo, doma pa najlepše, se strinja, v pogovoru z Lucijo Fatur pa naniza še marsikateri utrinek iz svojega življenja.
Tokratno oddajo ste oblikovali poslušalke in poslušalci. Druga polovica avgusta nam ne prinaša tako zelo vročih dni, kot smo jih bili deležni mesec dni prej, vendarle poletje še vztraja, hladimo se vsak po svoje. Kako ste to vroče poletje preživeli vi? Ste morda našli kakšen še posebej hladen kotiček? Kaj počnete poleti, se veselite jeseni?
Gospa Sonja Lah je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem in zavzetostjo. Pravi, da je vedno poiskala stik s starši, če se je kaj zapletlo. Šolstvo jo še vedno zanima in spremlja dogajanje in spremembe tudi zdaj, ko sedem let živi v Pegazovem domu v Rogaški Slatini.
Gospa Marija Bonča je v Pegazov dom, dom za starejše v Rogaški Slatini, prišla pred skoraj natanko štirimi leti, prvega avgusta. Z zanimanjem opazuje, kaj se v Rogaški Slatini dogaja s turizmom, saj je bila vse življenje tudi sama del tega, oddajala je sobe z zajtrkom. Gostom je posvetila ves svoj čas, a ker je delo opravljala s srcem, ni bilo težko. S terase Pegazovega doma lahko vidi svojo hišo, svoj dom.
"Ko ti stekleni prah zleze med prste, se ga nikoli več ne znebiš," slikovito opiše svojo ljubezen do stekla dolgoletni direktor Steklarne Rogaška, gospod Jože Pelko. V steklarni je preživel kar 37 let. Veliko spominov na tista leta nosi v sebi in rad pripoveduje o njih. Pove tudi, da smo steklene izdelke včasih bolj cenili. Zdaj prebiva v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, ki je prvi dom starejših novejše generacije s konceptom gospodinjskih skupin.
V teh dneh je Celje v znamenju gasilcev. Knežje mesto namreč gosti tekmovalce Gasilske olimpijade, največjega gasilskega dogodka pri nas - združuje namreč kar 198 ekip iz skoraj 200 držav. Jože Berlec ima za sabo bogato gasilsko zgodovino. Tudi nazivov je v vseh letih nabral kar nekaj: bil je poveljnik prostovoljnega gasilskega društva Kamnik, pa tamkajšnje gasilske zveze in regije Ljubljana 3, bil je podpredsednik Gasilske Zveze Slovenije in namestnik poveljnika GZS. Prav tako je bil predsednik Komisije za tehniko, s katero so izpeljali tipizacijo gasilske opreme - vozila morajo biti namreč natančno tipizirana. Bil je tudi pobudnik prvega gašenja s helikopterjem avgusta 1992. Danes upokojeni inženir strojništva pa je bil nekaj časa tudi predsednik Komisije za tekmovanja in so mu zato, kot pravi, tekmovanja še posebej blizu. Tokratna olimpijada je namreč zanj že deseta po vrsti.
Dom ob Savinji v Celju ponuja prijetno bivanje starejšim in je, kot pravijo, Dom povezanih ljudi. To potrjuje tudi naš današnji sogovornik, gospod Franc Podgoršek. V Domu je našel družbo, pestro dogajanje, pa tudi mir, če ga potrebuje. Včasih pa tudi čas za spomine.
Gospod Franjo Čevnik ima veliko spominov. Kako tudi ne, saj se mu leta nad 90 lepo dodajajo. Najbolj ga je zaznamovala druga svetovna vojna, z ljubeznijo pa se spominja družinskega življenja. Zdaj živi v Domu ob Savinji v Celju, ob koncu pogovora pa je ugotovil, česa vsega ni povedal - kako aktiven je bil v samostojni Sloveniji. A o tem ob drugi priložnosti.
"Kamen je pesem za večnost," pravi gospod Marjan Svete iz Podpeči. Je pravi pripovedovalec zgodovine tega kraja. Živo se tudi spominja otroških dni in iger, s katerimi so si otroci krajšali čas. Pozneje je njegovo pot zaznamoval kamen. A prva stvar, ki se je spomni iz otroštva, je zima pred sedemdesetimi leti, 1952/53.
V dneh, ko se končuje letošnje šolsko leto, veliko razredov na tako imenovanih obletnicah po številnih letih obuja spomine na dni, ki so jih skupaj preživeli v osnovni ali srednji šoli. Nekateri med njimi seštevajo že več desetletij od zaključka – mature. Lep jubilej so letos praznovale tudi "čečke", kakor so se poimenovale. Kdo so čečke in od kod prihajajo?
16. junij velja za začetek organiziranega gorskega reševanja pri nas, ko so pred natanko 110-imi leti ustanovili prvo slovensko Rešilno postajo. Eden pogumnih reševalcev je bil v teh letih tudi Anton Sazonov - Tonač, ki se pri svojih prav pred kratkim dopolnjenih 85-ih letih z veseljem spominja marsikaterega doživetja s svojih alpinističnih poti. Da ne počiva tudi zdaj, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur, začela pa sta v njegovi mladosti.
Nekateri si res znajo zapolniti življenje z dejavnostmi, v katerih uživajo. Po upokojitvi zanje nastopi trenutek, ko postanejo gospodarji svojega življenja. Lahko ga umirijo ali pa poživijo, kakor jim pač ustreza. Meta Skok je ena tistih, ki si je življenje brez dvoma poživila z različnimi dejavnostmi, za katere prej ni imela časa. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prof. dr. Kazimir Drašlar je upokojeni biolog fiziolog. A veliko ljubezni goji tudi do taborništva, jamarstva in alpinizma. Vse življenje je ta svoja zanimanja povezal in živel prav vsakega od njih v lepoti tistega trenutka. Leta 1969 se je zaposlil na biološkem oddelku Biotehniške fakultete, kjer je leta 1987 postal predstojnik katedre za fiziologijo živali, med letoma 2009 in 2010 pa je bil tudi predstojnik oddelka. Z Lucijo Fatur sta se pogovarjala že pred petimi leti in zato najprej obudila obdobje tega časa.
Upokojenke in upokojenci se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi - no, morda je dejavnost, o kateri bomo govorili danes, res bolj rezervirana za ženske. Izpod pridnih rok upokojenk Sekcije za ročna dela Društva upokojencev Šmartno - Tacen namreč nastajajo čudoviti izdelki. Pletenje, kvačkanje, vezenje jih združujejo, na ta način si podarijo čas, ko se ne samo družijo, ampak tudi kaj lepega ustvarijo. Luciji Fatur sta sekcijo predstavili gospa Pavla Tomšič in gospa Dragica Toplak Medved.
O letih, ki jih gospod Ciril Finc šteje že kar 91, pa o otroštvu, vojski, delu v mladinski delovni brigadi na progi Šamac–Sarajevo leta 1947, s katere še vedno hrani izkaznico in takratno fotografijo, o poklicu in družini ter seveda o življenju v Domu starejših občanov Grosuplje – bo tekel pogovor v tokratni oddaji. Cirila Finca je obiskala Lucija Fatur.
Oddaja STORŽ – Starejši v tretjem obdobju renesanse življenja – odkriva številne plasti življenja v zreli dobi, od družbenih pomenov in ekonomskih posledic staranja prebivalstva, dejavnosti starejših ljudi, njihove vključenosti v družbo, možnosti ponovne zaposlitve in medgeneracijskega sodelovanja do rekreativnih dejavnosti, izobraževanja za starejše, zdravstvenih težav in modrih nasvetov znanih Slovencev. STORŽ sicer pripoveduje o starejših, namenjen pa je vsem, ki se sprašujejo o kakovosti življenja.
Neveljaven email naslov