Brez konzerv bi imelo človeštvo kar precej težav ... Kaj bi recimo jedli raziskovalci na svoji odpravah na južni ali severni tečaj? Kaj bi še poleg »slastne« dehidrirane hrane jedli astronavti v vesolju? No, danes konzerve strežejo celo v zato posebej namenjenih restavracijah. V Torkovem kvizu bomo pa postregli z ribjim konzervami in to kar zdaj!

Zaradi hrane iz konzerv je bilo omogočeno raziskovanje južnega in severnega tečaja, pa tudi vesolja

Prve konzerve se v Evropi pojavijo kot naslednja logična stopnja v prizadevanju ohranjanja hrane daljši čas in v večjih količinah. "Ta prizadevanja je spodbudila predvsem vojske kot institucija, ki je morala hraniti veliko število ljudi," pojasni prof. dr. Tanja Petrović, predstojnica Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, kjer so izdali knjigo Zgodbe iz konzerve o zgodovini predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu.

"Predvsem družine s Hvara so bile znane kot strokovnjakinje za soljene ribe in kot take so odhajale v Italijo, na Portugalsko, kjer so znanje prenašale. Torej, do ribje konzerve ne bi prišli, če ne bi bilo že daljši čas drugih tehnik ohranjanja rib. Sol je bila en način, drugi pa maslo ali olje."

Od konca 19. do sredine 20. stoletja so na območju Jadranske obale odprli kar 59 tovarn (več kot polovico na otokih). Življenje v majhnih, praviloma konservativnih mestih se je nenadoma "začelo dogajati v ritmu proizvodnje", opiše Tanja Petrović. Pred tem so ženske na slovenski obali pogosto delale v bogatih italijanskih domovih kot gospodinje, zaslužek pa je šel njihovim očetom.

"One tega denarja tako rekoč niso videle. V tovarnah ribjih konzerv, pa čeprav je bilo to delo na prvi pogled neprivlačno, so te ženske za svoje delo dobivale denar, osebno in direktno."

Pojavilo se je priseljevanjea, kar je spreminjalo demografijo in ustvarjalo pestro dinamiko prebivalstva. Proizvodnja v Jugoslaviji je bila sicer izjemno bogata in globalna, usmerjena v izvoz. O tem pričajo ovitki z napisi v francoščini, nemščini, angleščini in italijanščini, ki so jih avtorji knjige našli v zapuščeni tovarni na Lošinju, ki je bila zaprta leta 1974.