Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Beljakovinski pripravki, ki jih na trgu zasledimo predvsem v praškasti obliki, so prehranska dopolnila, ki nam jih trgovci poskušajo prodati z obljubami o hitrih spremembah telesne teže ali mišične mase. Kot pojasnjuje Žan Zupančič, diplomirani inženir živilstva in prehrane, lahko dnevno potrebno količino beljakovin (0.8 g/kg telesne teže) normalno fizično aktivni ljudje brez težav zaužijejo z drugo hrano.
“Potrebe so večje pri res aktivnih športnikih. Tisti, ki se ukvarjajo z vzdržljivostnimi oziroma aerobnimi športi, jih morajo dnevno zaužiti med 1,2 in 1,6 g/kg telesne teže. Tisti, ki so dejavni v anaerobnih športih, kjer je večja potreba po mišični masi, pa jih morajo pojesti 1,6 do 2 g/kg telesne teže.”
Beljakovine so v naravni obliki dostopne v mesu, ribah, jajcih, mlečnih izdelkih, stročnicah, oreščkih, nekaterih vrstah žit. Skoncentrirane beljakovinske pripravke pa pridobivajo iz govedine, mlečnih izdelkov, jajc, soje, graha, konoplje, riža. “Izdelajo jih tako, da z različnimi fizikalnimi postopki nekje od 70 do 95-odstotno skoncentrirajo beljakovine iz živalskih in rastlinskih virov. Nato jim dodajo različne aditive, med temi so predvsem emulgatorji na primer sojin lecitin ter drugi za okus, barvo in aromo,” razlaga Žan Zupančič, ki kot primer navede pridobivanje sirotkinih beljakovin:
Najprej opravimo ultra in mikrofiltracijo, sledi sušenje, dokler ne nastane prah, nato dodajo aditive. Za okus po navadi dodajo umetna sladila. Energijska vrednost se zaradi njih načeloma ne poveča, so pa vprašljivi sami aditivi, ker dolgoročnih študij o njihovem vplivu na zdravje še nimamo.”
Beljakovinski pripravki človeške presnove ne spremenijo, v primerjavi z beljakovinami iz naravnih virov pa hitreje preidejo v kri. Pri pomanjkanju beljakovin iz drugih virov je njihovo uživanje dobrodošlo, pri presežku pa nezaželeno, saj jih telo ne more porabiti.
“V tem primeru jih spremeni v glukozo, ki se lahko porabi za energijo ali se shrani v obliki glikogena, lahko pa se celo pretvorijo v maščobne kisline. Prav tako ni priporočljivo njihovo povečevanje v nedogled, saj lahko pride do nastanka ledvičnih kamnov ali izločanja kalcija prek urina.”
Uživanje beljakovinskih pripravkov povezujemo tudi z izgubo telesne teže. “Pri hujšanju je glavnega pomena to, da porabimo več energije, kot je zaužijemo. Beljakovinski pripravki so priporočljivi le, ker zaradi njihovega uživanja izgubimo manj mišične mase, vpliva pa tudi na hormon grenlin, kar pomeni, da smo manj lačni,” pojasnjuje Žan Zupančič, ki dodaja, da ne smemo normalnih obrokov ne delno ne v celoti nikoli nadomeščati z beljakovinski pripravki.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Naša oddaja danes zavija kar precej stran od martinove kulinarike, ki bo marsikje krojila jedilnik. Z Bližnjega vzhoda prihaja namaz po imenu humus, ki tudi v naših krajih ni več eksotika. V arabščini humus pomeni čičerika, in to je tudi njegova glavna sestavina. Koliko čičerike je v posameznih namazih, ki jih je moč najti na policah slovenskih trgovin, so med drugim nedavno preverjali na Zvezi potrošnikov Slovenije. Nika Kremič in avtorica oddaje Veste, kaj jeste Andreja Gradišar pa nam bosta v nadaljevanju razložili tudi, koliko namazov je v skladu s tradicionalnim receptom, koliko je v njih maščob, soli, aditivov in kakšno vlogo ima pri kakovosti namaza cena.
V Veste, kaj jeste tokrat pod drobnogled ne jemljemo hrane, ampak pijačo. Tisto, ki se pogosto znajde v rokah otrok in mladostnikov in jo poznamo pod imenom energijske pijače. Raziskava Evropske agencije za varno hrano, objavljena leta 2019, je pokazala, da med Evropejci energijske pijače najpogosteje uživajo najstniki. Nekateri jih spijejo celo 7 litrov na mesec. Podobno ugotavlja naš Nacionalni inštitut za javno zdravje – v raziskavi Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju med mladostniki v Sloveniji, ki je bila izvedena leta 2018, so ugotovili, da te napitke pije skoraj polovica 15-letnikov, petina redno. Svetovna zdravstvena organizacija po drugi strani odsvetuje uživanje teh pijač, nakup so ponekod po Evropi celo starostno omejili. Zakaj, v nadaljevanju razloži dr. Tadeja Jakus s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Na Prvem smo sredi februarja v rubriki Veste, kaj jeste? v okviru serije o vitaminih govorili tudi o vitaminu D. Takrat smo povedali, da so posledice njegovega pomanjkanja: zmanjšana moč mišic, občasni krči, zmanjšana kostna gostota, večje tveganje za zlome, nastanek osteoporoze, na prvo mesto pa smo postavili povečano občutljivost za okužbe. Marca - ob prvem valu epidemije - so se pojavila tudi strokovna mnenja o tem, da je vitamin D lahko učinkovit kot preventiva in tudi kot kurativa pri najhujših posledicah okužb z novim koronavirusom. Zdaj za to obstajajo tudi dokazi.
Od sobote je v rdečih regijah prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti v kavarnah, slaščičarnah, okrepčevalnicah, barih, restavracijah, gostilnah in na kmetijah. Priprava ter strežba jedi in pijač sta dovoljeni v nastanitvenih obratih, vendar le za goste, ki tam prenočujejo. V preostalih gostinskih obratih sta dovoljena izključno dostava hrane in pijače ali osebni prevzem. S tem pa bodo gostinci težko nadomestili izgubo.
Študija Oxfordske univerze iz leta 2016 je pokazala, da bi morali v naslednjih desetletjih močno spremeniti naše prehranjevalne navade in za vzdržnost planeta porabo govejega mesa zmanjšati za kar 90 odstotkov. Pri tem nam bo morda v pomoč tudi umetno oziroma laboratorijsko vzgojeno meso, kar se je še pred dobrim desetletjem zdela znanstvena fantastika. A v zadnjih letih je razvoj takšne tehnologije močno napredoval, na Nizozemskem so leta 2013 iz mišičnih celic goveda vzgojili prvo meso za hamburger.
Kava na tešče pospeši izločanje želodčne kisline, ki je sicer namenjena razgrajevanju hrane. Sogovornica: prehranska terapevtka Alja Dimic iz Centra prehranske terapije Holistic.
Nina Križnik iz Zveze potrošnikov Slovenije o nedavnem tržnem pregledu sladkovodnih ribogojnic.
S športom povezanim vsebinam, ki ste jih lahko ob današnjem prazniku športa že in še boste slišali na naših valovih, dodajamo tudi rubriko Veste, kaj jeste. Magistrica inženirka prehrane Katarina Katanec, ki se ukvarja tudi s svetovanjem profesionalnim športnikom, bo v nadaljevanju govorila predvsem o prehrani rekreativnih športnikov. Kdaj je zaradi ukvarjanja s športom treba spremeniti jedilnik in kako to storiti, pa sta glavni vprašanji, ki ju je zastavila Andreja Gradišar.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Gotovo ste že kdaj prebrali obvestilo v medijih ali trgovinah o odpoklicu določenega živila iz prodaje. Takih umikov živil, ki so morda že v naših domovih, pa niso varna, je vsako leto več. Proizvajalci in distributerji so namreč previdnejši oziroma pristojnemu inšpektoratu pogosteje sami prijavijo neprimeren oziroma sporen izdelek. Zakaj in kako se sploh sproži postopek umika živila s trgovskih polic, kaj to pomeni za odgovorne ter kako mora ta informacija priti do potrošnika?
Ste že kdaj pokusili čokolado z okusom bučnega olja ali celo prekmurske gibanice? Prav s takimi okusi se ukvarjajo v podeželski čokoladnici, ki jo je v zadnjih naPOTkih – v nedeljski reportaži na Prvem – obiskala Tina Lamovšek. Izvedela pa je tudi, da v znanem tropskem vrtu ne rastejo leorhideje, ampak tudi druga najdražja začimba na svetu – takoj za žafranom.
Gorenjska kulinarična dediščina je zelo bogata. Osredotočili smo se na Tržič in Jezersko.
Če se odpravljate v Zgornjesavinjsko dolino in boste tam tudi kaj prigriznili, ne bo šlo brez želodca, pravi avtorica današnje oddaje Veste, kaj jeste Andreja Gradišar. Savinjsko kulinariko je raziskovala na kmetiji Bukovje, kjer jo je sprejela gospodarica Alenka Korpnik. S čim sta začeli savinjsko kosilo, že veste, v naslednjih minutah bosta dodali še nekaj lokalnih jedi in tudi savinjsko sladico – ajdnek.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Če govorimo o kulinarični tradiciji Primorske in Notranjske, ne moremo mimo kolerabe in krompirja. To sta sestavini, ki sta bili, vsaj nekoč, v teh krajih najbolj v ospredju. Poznate recimo eno najznačilnejših jedi, ki se imenuje kavla oziroma kavra?
Za Rako v Posavju je značilna lokalna sorta raške čebule, ki je vsestranska, prijetno sladka in se zelo hitro razpusti.
Goriška statistična regija od Bovca do Ajdovščine in Vipave, z vključenima Idrijo in Cerknim, v smislu kulinarike zajema tako alpski kot mediteranski svet.
Neveljaven email naslov