Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Večina rib živo srebro vsebuje v zanemarljivih količinah
Ob preštevilnih informacijah o prehrani, ki jih je mogoče zaslediti v medijih, ni lahko ločiti zrna od plev in resnice od neresnic. Podobno velja za trditve o ribah. Da so zdrave, lahko prebavljive in bolj priporočljive za uživanje od drugih vrst mesa, je dobro znano. A kaj, ko so vse pogostejša tudi poročila o onesnaževalih, ki jih je najti v njih, kot je mikroplastika ali živo srebro. Koliko rib je torej modro uživati in katere? So bolj zdrave sladkovodne ali morske? Bele ali modre? Zamrznjene ali sveže? Majhne ali večje? Odgovore podajamo v tokratni rubriki Veste, kaj jeste? Do njih nam je pomagala Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani.
Na kratko
– Priporočamo pestro uživanje rib enkrat do dvakrat tedensko, predvsem kot zamenjavo za rdeče meso in mesne izdelke;
– ribe imajo ugodno hranilno sestavo, so bogat vir biološko visoko vrednih beljakovin, vitaminov in mineralov in so edinstvene po vsebnosti esencialnih omega-3 maščobnih kislin, ki so pomembne za zdravje srca;
– zlasti manjše ribe, ki jih zaužijemo s kostmi vred, so vir vitamina D, kalcija, fosforja, morske ribe pa tudi joda in selena;
– ribe so lahko prebavljive, z malo vezivnega tkiva ter rahlo celično strukturo in veljajo za kakovosten in uravnotežen obrok, še posebej v kombinaciji z zelenjavo (npr. blitvo);
– zaradi vseh omenjenih koristi naj bi tedensko zaužili približno 200 gramov ribjega mesa, od tega polovico mastnih modrih morskih rib;
– najkoristnejše ribje jedi so pripravljene iz svežih ali zamrznjenih rib, prehransko manj primerni so ribji pripravki (npr. panirane ribje palčke);
– vse ribe na trgu morajo glede mikrobiološke in kemijske varnosti ustrezati predpisom, nadzor pa redno izvajajo pristojne institucije;
– ribe in ribji izdelki lahko vsebujejo zdravju škodljiva onesnaževala. S pestro izbiro »manjših« rib (sardela, sardon, skuša, mol, špar, postrv, cipelj, orada, morski list itd.), ki so kratkožive in nižje v prehranjevalni verigi, lahko ta tveganja za zdravje bistveno zmanjšamo. Z morebitnimi škodljivimi onesnaževali so praviloma bolj obremenjene dolgo živeče, večje ter roparske ribe;
– ribe in ribji izdelki so za posameznike lahko alergeni, zato morajo biti v skladu z zakonodajo ustrezno označeni.
In kako prepoznati svežo ribo?
“Sveža riba ima tipičen vonj po ribi, oči so izbočene, čvrste, beločnice in leče prozorne, šarenica jasno obarvana. Škrge morajo biti svetlo rdeče, vlažne ter imeti vonj po ribi ali biti brez vonja. Škržni pokrovec je čvrsto zaprt. Površina sveže ribe je čvrsta, svetlih izrazitih barv in jasnega sijaja. Koža je napeta, luske se čvrsto prilegajo telesu. Mišičje je trdo, čvrsto ter na pritisk prsta ne pušča vdolbine. Analna odprtina je pri sveži ribi zaprta.” – Nina Zupanič z Inštituta za nutricionistiko v Ljubljani
Predstavljamo vitamin E; za razliko od nekaterih drugih vitaminov, denimo vitamina D, ga imamo v telesu vsi dovolj in zelo redko nam ga manjka; naše telo ima v tkivih razmeroma velike zaloge tega vitamina.
Ribje olje, losos, sardine, jajca, gobe. To so živila, v katerih najdemo vitamin, o katerem bomo govorili tokrat. Povečana občutljivost za okužbe, zmanjšana moč mišic, občasni krči, zmanjšana kostna gostota, večje tveganje za zlome, nastanek osteoporoze, tudi rahitis pri otrocih – vse to pa so posledice pomanjkanja. Je dovolj izpostavljenost soncu, ga dobimo dovolj v hrani ali ga moramo uživati tudi v prehranskih dopolnilih oziroma dodatkih?
Vitamin A je pomemben za normalno rast, delovanje imunskega sistema in vida, presnovo železa, zgraditev kože in sluznic in njihovo delovanje, daje oporo pri reprodukciji in vpliva na razvoj celic ter tkiv. Najdemo ga v številnih živilih, zato ga povprečen posameznik s pestro in uravnoteženo prehrano zaužije dovolj. Precej več podrobnosti o vitaminu A pa pozna Žane Temova Rakuša, mlada raziskovalka na fakulteti za farmacijo.
13 jih je. Vitaminov, ki jih na osnovi kriterija polarnosti razdelimo v dve skupini: 4 nepolarne in 9 polarnih. V tokratni oddaji s profesorjem doktorjem Blažem Cigićem z Oddelka za živilstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani vitamine postavljamo v okvir, čeprav ima s tem težave že znanost.
Kaj imajo skupnega solata, vaniljev sladoled, goveje meso in različni namazi? Prav vsi se odlično podajo k bučnemu olju. Prepoznaven aromatični vonj po oreščkih seveda prepriča marsikoga, da si z bučnim oljem popestri jedi, njegova uporaba pa je v severovzhodni Sloveniji skoraj zapovedana. Današnjo oddajo Veste, kaj jeste? je pripravila Tina Lamovšek.
Goveja juha mora vreti točno tako, da ena gospodinja reče, da vre, druga, da ne vre. To je ena od modrosti, ki je povezana s pripravo te tradicionalne jedi. Potem je tukaj dilema – ali pobirati peno z juhe med kuhanjem ali ne. Pa ste se kdaj vprašali, zakaj ta pena sploh nastane?
V Sloveniji je približno 10.000 čebelarjev, ki skupaj pridelajo od 500 do 2.500 ton medu na leto, odvisno od letine. Zadnja je bila zaradi slabših vremenskih razmer med cvetenjem in opraševanjem ena slabših. Po podatkih Čebelarske zveze Slovenije so ga lani pridelali le 653 ton. Približno kilogram medu na leto naj bi pojedel povprečen Slovenec, to nas uvršča med največje evropske porabnike tega čebeljega pridelka. Po podatkih Zveze potrošnikov Slovenije večina potrošnikov med kupuje pri lokalnih čebelarjih, vendar ker ga ne pridelamo toliko, kot ga porabimo, je na tržišču tudi veliko medu tujega izvora.
Od francoske solate do kolagena, trditev na embalaži, da nekaj »krepi naš imunski sistem«, koristnih lastnosti glutena, tehnike kuhanja “sous-vide”, hrane v menzah in uporabe različnih kosov govedine v kuhinji – to je nekaj tem, ki smo jih obravnavali lani.
December je čas, ko si vsaj ob eni ali dveh priložnostih večina privošči “malo več” kot sicer. Prehranski strokovnjak Jernej Ogrin opozarja, da je tako lahko zelo hitro vnesti presežek energije, ki potem vodi v povišano telesno maso.
Pretekli teden smo se v rubriki Veste, kaj jeste zelo podrobno posvetili govedini. Posameznim kosom smo dali tako slovensko kot angleško ime in povedali, za pripravo kakšnih jedi so primerni. Tudi danes še ostajamo pri mesu, le da izbor vrst z govedine širimo še na drugo meso. V oddaji boste tako izvedeli, kako v trgovini izbrati čim bolj sveže meso, kako ga shraniti do porabe in na kaj moramo biti pozorni pri pripravi in pečenju mesa. O vsem tem inženirka živilske tehnologije Petra Mole z Živilske šole Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana in Andreja Gradišar.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
December je mesec dobrih mož in ti nemalokrat v darilne vreče pridajo tudi suho sadje. To velja za sladek priboljšek in je v primerjavi z bonboni različnih vonjav, velikosti , tekstur in barv neprimerno bolj zdrava različica sladice, bodo znali povedati prehranski strokovnjaki. Vseeno z njim zaradi nezanemarljive količine vsebnosti fruktoze ne gre pretiravati. Sušenje je sicer odličen način konzerviranja sadja. Posušeno je prikladno za dolgotrajno shranjevanje, tudi kot dodatek v jogurt k žitaricam ali pa zgolj kot hiter prigrizek, ko ni časa za človeka dostojno obedovanje. O suhem sadju v tokratni rubriki "Veste, kaj jeste?" z nutricionistko Mojco Cepuš.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Pridelava in predelava hrane se je v zadnjih 100. letih spremenila, ljudje vse pogosteje posegamo po predelanih in pred-pripravljenih živilih, redkeje si obrok pripravimo sami, iz osnovnih sestavin. Pomembne spremembe so se zgodile tudi glede uživanja žit in žitnih izdelkov, saj se je z industrializacijo povečal obseg uživanja belega kruha, ki je z vidika hranilne vrednosti precej bolj osiromašen od polnozrnatega. V procesu pridobivanja bele moke se namreč odstrani večina koristne prehranske vlaknine, nekatera mikrohranila in druge bioaktivne snovi. V rubriki "Veste, kaj jeste?" zato ne moremo mimo dejstva, da smo včeraj obeleževali mednarodni dan ozaveščanja o polnozrnatih žitih. Ob tem je Inštitut za nutricionistiko predstavil pobudo »Izbiram polnozrnato«, s katero želijo spodbuditi potrošnike k sprejemanju informiranih odločitev in pogostejšemu vključevanju polnozrnatih žit v prehrano.
Če želimo vedeti, kaj jemo, oziroma bolje rečeno, če želimo vedeti, kako jemo, moramo poznati tudi nekaj osnov anatomije in fiziologije človeškega telesa, torej razumeti, kakšni procesi se dogajajo v naših telesih. Ali vemo, zakaj recimo žvečimo hrano in kolikokrat bi morali prežvečiti grižljaj večjega kosa?
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Zdrava in pravilna prehrana je pomembna v vseh življenjskih obdobjih in je eden izmed ključnih dejavnikov dobrega zdravja, zadovoljstva, tudi storilnosti in uspešnosti na delovnem mestu. Nezadostno uživanje hranljivih živil v delovnem času je vezano na težave s pozornostjo, sprejemanjem odločitev, utrujenostjo, slabotnostjo, kar se povezuje z večjim tveganjem za nesreče pri delu. Povezava med prehrano in utrujenostjo je torej dobro znana. Mnoga podjetja se za rešitev vprašanja urejene prehrane na delovnem mestu odločijo za zpostavitev menze. Ta nedvomno ima svoje prednosti v smislu praktičnosti in bližine obroka za zaposlene, žal pa prepogosto velja, četudi ne gre vseh menz metati v isti koš, da je prehranska sestava jedi v menzah neustrezna, pripravljena s surovinami, ki so na trgu najcenjše, okus pa ozaljšan s preveliko količino soli, maščob in ojačevalcev okusov. Če se tudi sami prehranjujete v menzah, velja prisluhniti nasvetom prehranskega strokovnjaka Maria Sambolca o tem, kako v menzi izbrati hrano, da bo obrok okusen, hranilno bogat in energetsko ustrezen vašim delovnim aktivnostim.
Jod je esencialno mikrohranilo, ki je pomembna sestavina ščitničnih hormonov. Kot je povedala dr. Živa Lavriša z Inštituta za nutricionistiko, pa ima vlogo tudi pri kognitivnih funkcijah, prispeva k sproščanju energije pri presnovi ter prispeva k delovanju živčnega sistema in ohranjanju zdrave kože. Na našem območju oziroma geografski legi velja, da zemlja ni ravno bogata z jodom, zato ga neposredno iz živil uživamo premalo.
Morali bomo resetirati družbo – je ena od izjav našega tokratnega sogovornika v rubriki Veste, kaj jeste? Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo svetovni dan hrane promovira že 40 let. In v Sloveniji kljub nekaterim akcijam in pobudam očitno še nismo na točki, ko bi lahko rekli, da se dobro prehranjujemo.
Radi jeste? Pa veste, kaj jeste? Odgovor dobite v oddaji o vsem, kar se skriva v hrani. Vsako sredo ob 7.40 na Prvem.
Neveljaven email naslov