Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
1252 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Neveljaven email naslov