Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
1252 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Uvedba radarjev v Mariboru, množice na ulicah in trgih, odstop mariborskega župana, protesti po vsej Sloveniji, padec vlade … Dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in Igor Koršič se spominjajo, ocenjujejo, primerjajo …
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30.obletnici osamosvojitve Slovenije. Več o tem na val202.si in v podkastu Zgodbe. Avtorica: Tatjana Pirc
Mariborske in vseslovenske vstaje 2012–2014
V kratkem pregledu slovenskega protestništva se spominjamo množičnih vstaj, ki so se konec leta 2012 začele v Mariboru, povod zanje so bili radarji, zaradi splošnega nezadovoljstva pa so se protesti kmalu razširili po vsej Sloveniji in vrstili tja do junija 2014. O mariborskih in vseslovenskih ljudskih vstajah, razlogih zanje, zmagah, porazih in vlogi družbenih omrežij govorijo dr. Boris Vezjak, Vuk Ćosić, Uroš Lubej in dr. Igor Koršič.
Dr. Boris Vezjak, profesor, filozof, publicist, vstajnik in protestnik o uspehih in dosežkih mariborskih, pa tudi vseslovenskih vstaj v obdobju med letoma 2012 in 2014, pa tudi o protestih danes.
"Po naravi sem zmerni pesimist, menim, da nismo kaj dosti napredovali, pa tudi naučili se nismo veliko iz teh vstaj. Ocene so različne. Nekateri so pričakovali, da bodo te vstaje zrušile kapitalizem, a ga niso. Niti minimalna pričakovanja se niso uresničila. Vstajniški župan je bil neuspešna izbira, ni se izkazal. Ali so te vstaje poskrbele za premisleke o spremembi volilnega sistema? Mislim, da niso. So vpeljale nekakšno obliko neposredne demokracije? Mislim, da v glavnem ne. Vseslovenska ljudska vstaja ni pripeljala do odstopa predsednika Janeza Janše, šlo je za kombinacijo različnih vplivov, mislim, da je bil močnejši vpliv zagata v zvezi s poročilom KPK, ki jo je takrat vodil Goran Klemenčič."
Maribor je dal navdih za vseslovenske ljudske vstaje, ki so se razširile in nadaljevale po Sloveniji.
"Nekako se je takrat zdelo, da se da s protesti detronizirati oblastnika. Zdaj imamo pred seboj nemogočo nalogo. Protesti, ki potekajo zadnje leto in pol, naskakujejo oblast, ki se ne bo pustila kar tako detronizirati. Ali bi Janša odstopil, če bi šlo na ulice sto tisoč ljudi? Le zakaj? Z nekaj tviti bo opravil z njimi."
Še malo manj znano dejstvo iz obdobja mariborskih vstaj: dr. Boris Vezjak je soavtor gesla Nesimo jih vun!
Vuk Ćosić je digitalni akter od druge polovice devetdesetih, spletni umetnik in internetni veteran, ki pravi, da tehnologija le okrepi obstoječe odnose, tako dobre kot slabe. Ćosić je tudi upornik in predvsem strateg protestov … Protestništvo je stanje duha, značajska črta, pravi Ćosić, ko opisuje svoje obdobje disidentstva in uporništva.
"Večina ljudi, s katerimi prijateljujemo, je že od nekdaj vpletena v zastavljanja težkih vprašanj o svetu. Zdi se nam, da smo še vedno na pravi strani zgodovine."
V zadnjih letih se protesti dogajajo tudi na spletu. Kako so se zaradi tega protesti spremenili in v kolikšni meri jim lahko splet koristi ali škodi?
"Pomembno je, da razumemo, za kaj so družbeni mediji dobri in za kaj niso. Facebook in Twitter sta odlična za mobilizacijo, da povabimo ljudi na protest, niso pa dobri za vodenje, koordinacijo, vsebinsko sodelovanje. Še vedno moraš zbrati ljudi, ki se morajo pogovarjati. Super je, da se z njimi naredi žur, niso pa za žuranje. Analogni aktivizem je še vedno nujen."
Uroš Lubej, profesor filozofije na novomeški gimnaziji, ustanovitelj do lokalne politike zelo kritičnega spletnega medija Novomeški čuvar, eden izmed avtorjev peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, je bil zelo izpostavljen aktivist v protestniškem gibanju Vseslovenskih ljudskih vstaj (VLV), ki se je leta 2012 začelo v Mariboru in razširilo po vsej Sloveniji, konec leta 2013 pa je Lubej postal eden izmed treh predsednikov stranke Solidarnost – za pravično družbo, ki je nastala iz dela tega protestniškega gibanja. Stranka Solidarnost je neuspešno nastopila na volitvah v Evropski parlament leta 2014, tudi povezovanje Solidarnosti s stranko SD ni rodilo sadov.
Uroš Lubej pravi, da so bili razlogi za protestno gibanje od leta 2012 do 2014 večplastni, od korupcije na lokalni in državni ravni, ukrepov, ki so stiskali in zelo prizadeli prebivalstvo, pa do krize demokracije, saj je bil takrat pri ljudeh prisoten zelo močan občutek, da nimamo več vpliva na ključne odločitve. Med vstajami je Lubej povedal, da so nasprotniki zagnali svojo protipropagandno mašinerijo.
"Ta mašinerija je bila v primerjavi z našim komuniciranjem v zelo podrejenem položaju. Uspelo nam je, da smo vsako njihovo potezo že vnaprej predvideli in da smo jo obrnili proti oblasti, kar je tudi eden izmed razlogov, da so bili ti protesti vsaj v točki rušenja vlade uspešni. Če omenim njihovo označevanje organizatorjev protestov kot posameznikov, ki so nekakšni ilegalni organizatorji, zaradi česar smo bili deležni ovadb, se je tudi to obrnilo proti njim, kot dokaz, da so bili protesti res spontani. Imenovali so nas zombiji, levi fašisti, Kučanovi ali pa Golobičevi plačanci, kar pa ni imelo večjega vpliva na javno mnenje ali na nas. V tej propagandni vojni smo bili močnejši. Takrat, ko so organizirali neki antiprotest, smo imeli toliko simpatij pri ljudeh, da smo bili na to opozorjeni, zato smo prvi obvestili javnost, da SDS organizira isti dan svoj shod. Njihov PR, ki je sledil, je bil prepozen. V prvi fazi smo bili uspešnejši od uradne mašinerije."
Ko ga vprašamo, kaj pa upornik v njem, kaj se dogaja z njim, Lubej pravi, da je na neki način to poglavje za njim.
"Uporništvo ni za mano, ker sem po duši bolj upornik kot politik. Morda je moja novinarska dediščina iz mene naredila nekoga, ki razmišlja kritično, ki ponuja tudi neke rešitve, ni pa mi blizu sedenje za političnimi omizji, izgubljanje časa, ki je namenjen filozofiji, poučevanje, ko lahko narediš transformacijo pri osebi, skupini, razredu in tudi pri sebi. Boj za oblast znotraj parlamentarizma se mi zdi izguba dragocenega časa in življenja, ki ju imaš. To je neko poglavje, ki je za mano, ki sem ga zaprl, tudi zaradi napak, ki sem jih naredil kot politik, vprašanje, ali bi lahko ustvaril okrog sebe energijo, s katero bi lahko dosegel spremembe. Vesel sem, da uporništvo ni mrtvo in da se je ta energija zdaj tudi izrazila."
Ko so se leta 2012 začele vseslovenske vstaje, je bil dr. Igor Koršič profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predsednik Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, vodil pa je tudi KOKS, Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je združeval 43 kulturnih organizacij. KOKS je nastal januarja 2012 kot odziv na ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo. "Uspeh teh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati," pravi Igor Koršič, ki se spominja, kako je bil razočaran, ko je po padcu Janševe vlade leta 2013 protestniška energija padla.
"Po padcu vlade je bil še en protest, takrat sem mislil, da se bo šele začelo, da bo pritisk za glavne stvari, ki bi se morale dogajati, naraščal, med njimi sta bili reforma političnega sistema in poglobitev demokracije. Zame je bila vedno problem rahitična demokracija, ki jo imamo."
Kako pomembna je ulica pri iskanju rešitev?
"Ulica je ključna. Če ne bi bilo ulice in teh vstaj, bi bila Slovenija v veliko slabši kondiciji glede demokracije. K sreči je ulica korektiv našega slabo delujočega političnega sistema. Res je, da ulica ne more delati političnih programov, ne more zamenjati parlamentarnega dela, je bila pa ulica med temi vstajami presenetljivo ustvarjalna, dala je vse elemente za izdelavo političnih programov. To pa ni bilo uresničeno. V tem je pomanjkljivost. Uspeh vstaj je, da smo sploh ugotovili, da znamo vstati. Znamo in zmoremo. Pomanjkljivost vstaj je pa prenos političnega iz vstaj v sistemsko politiko, v gibanja, ki bi omogočila odgovorno politiko."
V času vstaj je dr. Igor Koršič preučeval pariško komuno, marčno revolucijo in revolucije nasploh. Hotel je na primer najti pojasnila za trenutke, ki jih je doživljal, tudi za tistega, ko je na enega izmed zadnjih protestov prišlo le devetnajst ljudi. Po marčni revoluciji, ko so bili delavci in študenti že poraženi, je na Dunaju bobnar sredi trga skušal pritegniti ljudi. Bobnal je in jih klical, a nihče ni prišel.
Po vstajah je dr. Koršič postal svetovalec ministrice za kulturo. Najprej je sicer napadel politiko, ker je za kulturno ministrico imenovala Julijano Bizjak Mlakar. Koršič pojasnjuje, da je bil njegov očitek usmerjen v politiko in ne v kandidatko, ki je prišla v KOKS in jih vprašala, kaj pričakujejo od ministra za kulturo: "Tako se mi je zdelo, da bi morale stvari potekati, da bodoči ministri vprašajo stroko, se pozanimajo o problemih. Presenetilo me je, ko me je vprašala, če bi postal državni sekretar, delal sem na AGRFT, zato sem postal svetovalec."
Po mnenju Koršiča je glavna težava Slovenije, da ima politiko brez vizij, uradniški aparat pa predstavlja neko moč, ki je na voljo politikam za manipulacije.
"Na ministrstvu za kulturo sem ugotovil, da tisti, ki bi morali ščititi kulturnike in kulturo, tega ne delajo. Odgovorna politika goji strokovno, visoko profesionalno uradništvo. Ni le na ministrstvu za kulturo tako, da razumejo dejavnike na področju kulture kot prosilce za denar, sebe pa kot gospodarja, ki ta denar deli. Najočitnejše se to dogaja z zdajšnjo vlado."
Oddaja sodi v projekt Vitrina Slovenija, ki nastaja ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije. Razširjenim pogovorom z gosti lahko prisluhnete tukaj:
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Reportaža iz UKC Ljubljana: Povprečna starost hospitaliziranih na covidnem intezivnem oddelku je 60 let, 80 odstotkov jih je necepljenih. Na dan našega obiska je bila najmlajša bolnica na intenzivnem oddelku stara 29 let.
Kako vroč bo naš planet do konca stoletja? Na končani podnebni konferenci v Glasgowu so delegati z vsega sveta sprejeli zaveze, ki predstavljajo napredek v boju proti podnebnim spremembam. A kako velik napredek, so bili cilji konference COP26 doseženi? Bi s sprejetimi ukrepi dvig globalne povprečne temperature lahko toliko omejili, da bi bil planet še primeren za življenje? Ali je šlo za predstavo, na kateri so odločevalci stagnacijo le prebarvali z zeleno barvo? Pogovarjamo se s tremi sogovorniki, ki so že pred konferenco za Vroči mikrofon pojasnili pričakovanja, zdaj pa se bodo odzvali na dosežene dogovore in na tiste, ki so na Škotskem umanjkali. Gosti: meteorolog dr. Žiga Zaplotnik (FMF), dr. Blaž Kurnik (Evropska agencija za okolje), pravnik Aljoša Petek (PIC in Mladi za podnebno pravičnost)
Že pred epidemijo je veljalo, da dom za številne ženske žal ni najvarnejše mesto, epidemični ukrepi in njihove posledice pa so nasilju dali velik pospešek. Izgubljajo se prijateljske in družinske socialne mreže, pristojne službe pa imajo nove prioritete ter so predvsem fizično slabše dostopne. Ob izgubi finančne varnosti, vse slabši dostopnosti stanovanj in vse bolj grozeči denarni negotovosti ženske še težje zapustijo tudi najslabše in najbolj nevarne partnerske zveze. Nasilju pa daje bogato rastišče tudi vse bolj prisoten sovražni govor, ki se z vrhov države seli v najnižje pore družbe in močno vpliva tudi na povečanje fizičnega nasilja. Kako je žrtvam nasilja v takih časih sploh mogoče učinkovito pomagati in kako je lahko koristna 24-urna pomoč SOS telefona, ki je dostopna tudi v tujih jezikih? Sogovornici: Dalida Horvat, vodja programa SOS telefon, in Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo.
26. konferenca Združenih narodov o podnebnih spremembah se je začela z vrhom svetovnih voditeljev in voditeljic 1. novembra 2021. Na konferenci COP26 se bo do 12. novembra zbralo 197 držav pogodbenic Okvirne konvencije o spremembi podnebja, ključni cilj pa je omejiti povišanje globalnega segrevanja do 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijsko dobo in da do sredine stoletja dosežemo ogljično nevtralnost. Bo konferenca res prelomna točka za človeštvo? Je dovolj, da je le 113 držav posodobilo svoje zaveze za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov? Kaj v Glasgowu počne več kot 500 lobistov, ki zastopajo interese industrije fosilnih goriv? To je le nekaj vprašanj za našo posebno poročevalko Špelo Novak, ki je v Glasgowu in s katero se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Kako neodvisna in samostojna je tretja veja oblasti v obdobju korone? Gorazd Rečnik se je o tem pogovarjal s podpredsednikom Vrhovnega sodišča doktorjem Miodragom Đordevićem.
Zakaj so se Italijani odločili tako množično cepiti - je bila to posledica lanskih tragičnih mesecev, ko je skoraj kolapsiral zdravstveni sistem, v Italiji pa je mesečno umrlo tudi do 20 tisoč ljudi, so se cepili, da bi se zaščitili ali zato, da bi lahko nemoteno delali? Zakaj je Italija danes zgodba o uspehu, kjer je precepljenih več kot 82 odstotkov prebivalcev nad 12. letom starosti, in kakšni so Italijani po tem letu in pol? Maja Stepančič je obiskala mesti Milano in Codogno v Lombardiji, ki je bila lani najbolj prizadeta. Ob pogovoru z domačini in strokovnjaki poskuša orisati lansko tragično sliko in letošnjo skorajšnjo zmago nad virusom. Sogovorniki so: sveža diplomantka Maria Grazia, študenta Luigi in Gaia, prodajalec sadja Roberto, lastnica lokala Mariella, šest prijateljic iz Codogna in frizer Michele. Poleg tega so zgodbo uspeha italijanske cepilne kampanje opisali še imunolog Sergio Abrignani, novinarka časnika Corriere della Sera Cristina Marrone, na lanski kaos ob prvem primeru covida v Italiji pa sta se spomnila direktor urgence v Codognu Stefano Paglia in vodja oddelka za mentalno zdravje v Codognu Giancarlo Cerveri.
Po objavi videoposnetka nasilja hrvaških policistov se hrvaške oblasti niso mogle več izogniti zanikanju, da na njihovi meji poteka nasilno in nezakonito vračanje beguncev in migrantov v Bosno in Hercegovino. V verigi vračanj pa sodeluje tudi Slovenija. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da gre za sistemsko ravnanje, ki bi se moralo takoj ustaviti. To pa se očitno še ne bo tako hitro zgodilo. Sogovorniki: Gospod D, ki čaka na odločitev o mednarodni zaščiti v Sloveniji, Urša Regvar, PIC, Milena Zajović, Are you Syrious, Malin Björk, članica Evropskega parlamenta. Avtor: Gašper Andrinek
Podnebna kriza se postopoma sprevrača v podnebno katastrofo in za omilitev vse hujših posledic človekovega ravnanja morajo države sprejeti ambiciozne načrte ukrepanja. Svetovni voditelji, okoljevarstveniki in gospodarstvo se bodo s tem ciljem v nedeljo zbrali na svetovnem podnebnem vrhu v Glasgowu. Konferenca z imenom COP26 ima nekaj zelo jasno zastavljenih ciljev - doseči ogljično nevtralnost do sredine stoletja, omogočiti, da bo cilj omejitve globalnega segrevanja na 1,5° C v primerjavi s predindustrijsko ravnjo še vedno dosegljiv, zavezati se k 100 milijardam letne pomoči državam v razvoju za spopadanje s podnebnimi spremembami in konkretizirati izvajanje pariškega sporazuma. A kako to doseči, je tako izpostavljena “stopinja in pol” sploh še dosegljiva? O najbolj izpostavljenih temah in pričakovanjih pred konferenco na Škotskem se Jan Grilc pogovarja z meteorologom dr. Žigo Zaplotnikom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, dr. Blažem Kurnikom z Evropske agencije za okolje, in Aljošo Petkom, pravnikom pri Pravno-informacijskem centru in članom Mladih za podnebno pravičnost.
Tokratno aktualno temo namenjamo skupnemu avstrijsko-slovenskemu projektu »goMURra«, ki se po treh letih in pol zaključuje novembra. 34 kilometrov je dolg rečni odsek od Šentilja do Radencev, na katerem si Muro delimo z Avstrijci. Meddržavna komisija za skupno upravljanje Drave in Mure deluje sicer še iz časov rajnke Jugoslavije, še posebej uspešno pa se zaradi zglednega odnosa med sosednjima mestecema Gornja Radgona in Bad Radkersburg, to zdaj kaže pri rezultatih projekta »goMURra«. Nedavno si jih je ogledal Damjan Zorc.
V Vročem mikrofonu tokrat o napovedanih podražitvah energentov. Zelo odmevna je bila napoved največjega slovenskega trgovca z energenti Petrola, da bo prvega decembra občutno dvignil cene električne energije in zemeljskega plina. Temu naj bi sledili tudi drugi ponudniki energentov na slovenskem trgu. Obenem se na maloprodajnem trgu že odražajo tudi naraščajoče cene surove nafte na borzah. V Sloveniji je cena dizelskega goriva na bencinskih servisih ob avtocestah z 1,490 evra za liter ali več dosegla najvišjo raven. Je Slovenija res na varni strani, kot je bilo slišati pretekli teden, in ali je rešitev zamenjava dobavitelja električne energije? Z dr. Nevenko Hrovatin z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani se je pogovarjal Rok Kužel.
Neveljaven email naslov