Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.
Do letošnjega leta je mednarodna skupnost v civilno graditev Afganistana vložila 143 milijard dolarjev, za usposabljanje in opremo vojske so bile te številke še veliko večje. "Videli pa smo, kakšen je bil rezultat."
Korupcija je v vojni pod Hindukušem imela odločilno vlogo. Predsedujoči prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Drago Kos opisuje, kako je ves denar, s katerim se je financiralo delovanje afganistanske vojske in policije, prihajal od zunaj. To so s pridom izkoristili uradniki na ministrstvih in starešine v oboroženih formacijah in si polnili žepe na škodo navadnih vojakov in policistov. "To je privedlo do tega, da ko bi bilo treba nekaj resnega narediti proti talibanom, za to ni bilo nobene volje, želje. Moralna usposobljenost teh enot je bila na ničli."
"Starešine in uradniki so jim kradli plače, hrano, opremo, tudi orožje. Odškodnine pa so bile mizerne. V Džalalabadu nam je poveljnik takratne policijske postaje povedal, da njegovi fantje za izgubljeno nogo ali roko dobijo 80 dolarjev, če umrejo, pa družina dobi 250 dolarjev odškodnine."
Drago Kos je prepričan, da osnovni cilj ameriških partnerjev v Afganistanu ni bil usposobiti se za učinkovito obrambo. "Osnovni namen je bil čim več denarja strpati v žepe. Ves ta čas je bilo jasno, kaj se dogaja, da je tak način potrošnje denarja metanje denarja skozi okno – ne z lopato, ampak z bagerjem."
Pri tem se je pri raznih naložbah velik del denarja vračal nazaj k zahodnim podjetjem.
Za uradnike nižjega ranga je bila korupcija sredstvo za preživetje. "Pri plači 30 ali 50 dolarjev na mesec ob številčnih družinah, ki so včasih presegle 10, 15 članov, ni bilo možno preživeti. Mene je bolj bolelo, ko sem videl ministre, ki so se prevažali v avtomobilih, ki jih nisem videl niti v Združenih državah, in so živeli v hišah, ki jih ne vidiš niti na Beverly Hillsu."
"Naša komisija je začela delati pod okriljem Združenih narodov. Tam smo zdržali samo eno leto, ker smo ugotovili, da nam to škodi. Ko smo povedali, da delamo pod okriljem Združenih narodov, so se nam domačini začeli smejati, češ kako se boste vi borili proti korupciji, če delate za najbolj skorumpirano organizacijo v Afganistanu."
"Vsi, ki smo bili tam, smo govorili, da je treba preprečiti trgovino z mamili. Pogovarjal sem se s takratno ministrico za zdravje, zakaj enostavno ne pustijo ljudem, da proizvajajo mak in ga potem prodajo kupcem, ki bodo iz tega delali zdravila. Rekla je, da so to že poskušali, ampak so bile vse države proti temu, ker bi to ogrozilo položaj njihovih proizvajalcev maka. Gre za licemerstvo."
Talibani so to s pridom izkoriščali, trgovina z opijem je osnovni vir njihovih dohodkov. "Drugi vir je bil sam Nato. Logistika je morala plačevati, da je lahko mirno prečkala meje regij. Ta žep je šel naravnost v žepe talibanov. Če malo karikiram, so Američani financirali svojega lastnega sovražnika."
Prijatelji in znanci, ki jih je Drago Kos spoznal med svojim življenjem in delovanjem v Kabulu, mu zdaj pripovedujejo zelo hude zgodbe. "Talibani zdaj gredo od vrat do vrat in iščejo ljudi, ki so sodelovali s tujimi silami ali recimo tudi z nami. Z njimi neusmiljeno obračunavajo. Predvčerajšnjim sem izvedel za prijatelja, ki je, ko je ugotovil, da ga iščejo talibani, pobegnil od doma. Ko so prišli na njegov naslov in ga ni bilo doma, so pohabili njegovega mlajšega brata. Ko je to videla njegova mati, jo je zadel infarkt in so potem oba odpeljali v bolnišnico. Očetu so pa rekli, da če naslednjič mojega prijatelja ne bo doma, bodo ubili očeta. Jasno je, da talibani zdaj govorijo eno, delajo pa povsem drugo."
"Če ne bo odprtega spopada, bo gverilska vojna med uporniki in talibani. Ljudje bodo pa bodo nič krivi nič dolžni pri tem trpeli. Tudi če bodo preživeli, bo veliko vprašanje, ali bodo imeli kaj za jesti in se s čim greti. Šele potem bo prišlo vprašanje, ali bodo lahko hodili v šolo in dobili službo."
Kos opozarja, da se v Afganistanu dogaja velika kriza, ki bo povzročila veliko število mrtvih moških, žensk in otrok.
"Nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam, ko je zunanji minister rekel, da bomo sprejeli pet Afganistancev."
1252 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Afganistan je prizorišče številnih izgubljenih vojn, tudi vojne proti korupciji, ki je imela pomembno vlogo pri tem, da je prišlo do epiloga, kot ga spremljamo. Kakšno vlogo je imela korupcija v vojni pod Hindukušem in kdo vse je ob tem koval dobičke, se je Gorazd Rečnik pogovarjal s predsedujočim prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Dragom Kosom.
Do letošnjega leta je mednarodna skupnost v civilno graditev Afganistana vložila 143 milijard dolarjev, za usposabljanje in opremo vojske so bile te številke še veliko večje. "Videli pa smo, kakšen je bil rezultat."
Korupcija je v vojni pod Hindukušem imela odločilno vlogo. Predsedujoči prve mešane afganistansko-mednarodne protikorupcijske komisije Drago Kos opisuje, kako je ves denar, s katerim se je financiralo delovanje afganistanske vojske in policije, prihajal od zunaj. To so s pridom izkoristili uradniki na ministrstvih in starešine v oboroženih formacijah in si polnili žepe na škodo navadnih vojakov in policistov. "To je privedlo do tega, da ko bi bilo treba nekaj resnega narediti proti talibanom, za to ni bilo nobene volje, želje. Moralna usposobljenost teh enot je bila na ničli."
"Starešine in uradniki so jim kradli plače, hrano, opremo, tudi orožje. Odškodnine pa so bile mizerne. V Džalalabadu nam je poveljnik takratne policijske postaje povedal, da njegovi fantje za izgubljeno nogo ali roko dobijo 80 dolarjev, če umrejo, pa družina dobi 250 dolarjev odškodnine."
Drago Kos je prepričan, da osnovni cilj ameriških partnerjev v Afganistanu ni bil usposobiti se za učinkovito obrambo. "Osnovni namen je bil čim več denarja strpati v žepe. Ves ta čas je bilo jasno, kaj se dogaja, da je tak način potrošnje denarja metanje denarja skozi okno – ne z lopato, ampak z bagerjem."
Pri tem se je pri raznih naložbah velik del denarja vračal nazaj k zahodnim podjetjem.
Za uradnike nižjega ranga je bila korupcija sredstvo za preživetje. "Pri plači 30 ali 50 dolarjev na mesec ob številčnih družinah, ki so včasih presegle 10, 15 članov, ni bilo možno preživeti. Mene je bolj bolelo, ko sem videl ministre, ki so se prevažali v avtomobilih, ki jih nisem videl niti v Združenih državah, in so živeli v hišah, ki jih ne vidiš niti na Beverly Hillsu."
"Naša komisija je začela delati pod okriljem Združenih narodov. Tam smo zdržali samo eno leto, ker smo ugotovili, da nam to škodi. Ko smo povedali, da delamo pod okriljem Združenih narodov, so se nam domačini začeli smejati, češ kako se boste vi borili proti korupciji, če delate za najbolj skorumpirano organizacijo v Afganistanu."
"Vsi, ki smo bili tam, smo govorili, da je treba preprečiti trgovino z mamili. Pogovarjal sem se s takratno ministrico za zdravje, zakaj enostavno ne pustijo ljudem, da proizvajajo mak in ga potem prodajo kupcem, ki bodo iz tega delali zdravila. Rekla je, da so to že poskušali, ampak so bile vse države proti temu, ker bi to ogrozilo položaj njihovih proizvajalcev maka. Gre za licemerstvo."
Talibani so to s pridom izkoriščali, trgovina z opijem je osnovni vir njihovih dohodkov. "Drugi vir je bil sam Nato. Logistika je morala plačevati, da je lahko mirno prečkala meje regij. Ta žep je šel naravnost v žepe talibanov. Če malo karikiram, so Američani financirali svojega lastnega sovražnika."
Prijatelji in znanci, ki jih je Drago Kos spoznal med svojim življenjem in delovanjem v Kabulu, mu zdaj pripovedujejo zelo hude zgodbe. "Talibani zdaj gredo od vrat do vrat in iščejo ljudi, ki so sodelovali s tujimi silami ali recimo tudi z nami. Z njimi neusmiljeno obračunavajo. Predvčerajšnjim sem izvedel za prijatelja, ki je, ko je ugotovil, da ga iščejo talibani, pobegnil od doma. Ko so prišli na njegov naslov in ga ni bilo doma, so pohabili njegovega mlajšega brata. Ko je to videla njegova mati, jo je zadel infarkt in so potem oba odpeljali v bolnišnico. Očetu so pa rekli, da če naslednjič mojega prijatelja ne bo doma, bodo ubili očeta. Jasno je, da talibani zdaj govorijo eno, delajo pa povsem drugo."
"Če ne bo odprtega spopada, bo gverilska vojna med uporniki in talibani. Ljudje bodo pa bodo nič krivi nič dolžni pri tem trpeli. Tudi če bodo preživeli, bo veliko vprašanje, ali bodo imeli kaj za jesti in se s čim greti. Šele potem bo prišlo vprašanje, ali bodo lahko hodili v šolo in dobili službo."
Kos opozarja, da se v Afganistanu dogaja velika kriza, ki bo povzročila veliko število mrtvih moških, žensk in otrok.
"Nisem vedel, ali naj se smejem ali jokam, ko je zunanji minister rekel, da bomo sprejeli pet Afganistancev."
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Neveljaven email naslov