Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene
Danes pa na kratko o svetli infrastrukturni prihodnosti.
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Začeli so jo kopati proti Sloveniji in osnovna ideja govori o tem, da bi naj istočasno začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji … a na naši strani so Karavanke še neokrnjene. Zakaj in čemu?
Najprej nekaj teorije; ideja o drugi cevi karavanškega predora, eni ključnih prometnic tega dela Evrope, je stara toliko kot predor sam. Konkretni načrti so iz leta 2013, ko so odgovorni menili, da bo druga cev zgrajena že leta 2019. Na avstrijski strani so se konkretne priprave na graditev, skupaj z izbiro avstrijskega izvajalca, začele leta 2015 in pred nekaj dnevi so zavrtali v goro. Pri nas pa se je seveda zataknilo. Na razpisu je bilo izbrano turško podjetje težko izgovorljivega imena, ki je ostalih osem ponudnikov premagalo predvsem z daleč najnižjo ceno. Turki bi drugo cev kopali za nekaj manj kot 90 milijonov evrov brez DDV. Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Pritožbe na odločitev so začele deževati in medtem ko so Avstrijci začeli kopati, smo pri nas vpoklicali pravnike. Kaj to pomeni, vemo iz izkušenj.
Takoj na začetku; zdi se nemogoče, da bi pri nas zgradili kakršnikoli infrastrukturo. O železnicah na tem mestu ne bomo predolgo razpredali; le toliko, da čisto vsako leto na jesen Slovenske železnice objavijo popolnoma identično PR sporočilo, ki govori o njihovi skorajšnji modernizaciji. Avtocestni križ, zgrajen na valovih osamosvojitvenega navdušenja, je danes poligon nenehnih vzdrževalnih del, tretja razvojna os je obstala v predalu. Predor pod Karavankami kot smo videli, stoji. Stoji druga cev in stojijo vozila pred predorom …
Druga velika značilnost slovenske javne infrastrukture je dejstvo, da imamo, če že gradimo, veliko veselje graditi s tujci. Madžare vabimo k drugemu tiru, zadnji avtocestni odsek do Gruškovja končuje sarajevsko podjetje, karavanški tunel bi kopali Turki … Zdi se, da zaradi strahu pred vseobsegajočo korupcijo v gradbeništvu, ki ima pri nas bogato zgodovino, domačemu znanju in domačim rokam ne zaupamo več … Na avstrijski strani, kjer imajo sicer dolgo tradicijo kopanja avtocestnih tunelov, takšnih zadržkov nimajo in avstrijske predore praviloma gradijo avstrijska podjetja. Ob tem je pomemben tudi podatek, da ima izbrano turško podjetje, gre za Cengiz Insaat Sanayi ve Ticaret, slab sloves; očitajo mu namreč neustrezno ravnanje z delavci. Zahtevki za revizijo na slovenski strani padajo tudi zaradi odnosa do delavskih pravic.
In vsa ta šarada ob tem, ko so danes pri graditvi tunelov že na voljo tudi bolj ustvarjalni pristopi. Na eni strani palice je torej turško podjetje, ki ima menda povezave s samim turškim sultanom … to postavi pred steno nekaj sto sirskih beguncev, opremljenih z lopatami, in jim hladno sporoči: “Na drugi strani je Avstrija!”
Na drugem koncu tunelskega spektra pa so bolj sodobne, človeku 21. stoletja bližje vrtalske tehnologije.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov.
Gospod Elon Musk se na drugi strani Atlantika, ko ne pristaja z raketo ali gradi električnih avtomobilov, ukvarja tudi s kopanjem tunelov. Zamisel o mreži podzemskih prometnic, ki bi enkrat za vselej rešila prometno zagato velemest, se zdi futuristična, a Muskovo podjetje, namenjeno kopanju tunelov, že dosega prve presenetljive rezultate. Na vprašanje, kako graditi tunele hitreje, varneje in ceneje, so med drugim odgovorili s strojem, ki so ga poimenovali Godot! Literarna referenca je nesmiselna le na prvi pogled, saj je namen revolucionarnih kopalcev tunelov vse stroje poimenovati po pesnikih, dramatikih in njihovih likih. Da se ne izgubimo v revolucionarnosti ameriških kopalcev tunelov, le bistvena novost, ki govori o tem, da stroj hkrati koplje in nastali tunel tudi takoj opremlja z ojačitvami. Ob hitrosti kopanja, ceni projektov in revolucionarni tehnologiji, ki bo pomikala avtomobile skozi Muskove tunele, se zdi kopanje tunela pod Karavankami projekt kamenodobnega človeka.
Kajti poglejmo si na kratko še časovnico druge cevi …
Drugo cev predora naj bi gradili pet let. Se pravi pet let s slovenske strani in pet let z avstrijske strani za nekaj več kot sedem kilometrov … Ob trenutnih zapletih z revizijo se zna zgoditi, da nas bodo Avstrijci ob tem še nekaj mesecev čakali in da se bo slavnostni dogodek, ko si bodo Turki in Habsburžani globoko pod Karavankami podali roke, še zamaknil. Kaj poreče ob tem kralj Matjaž, ni znano. Kakorkoli – leta 2022 pa se po dveh ceveh še ne bomo vozili. Prva vozila bodo po novi luknji zapeljala leta 2024, vendar se bodo takrat lotili sanacije obstoječe cevi, ki bo tudi trajala dve leti. Tako bo po načrtih karavanški predor postal legitimno dvocevni leta 2026. To je osem let od začetka graditve druge cevi in veliko vprašanje je, če ga bomo takrat sploh še potrebovali.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov