Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Neveljaven email naslov