Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Piše: Marko Radmilovič.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor. Prisluhnite ali preberite
Danes pa nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov!
Medtem ko se ves svet zgraža nad barbarskim umorom savdskega novinarja Džamala Hašodžija, bomo v naši skromni oddaji osvetlili še nekaj manj ortodoksnih pogledov na vso tragedijo.
Čemu zgražanje? Sekanje glav je nekaj, kar princi počnejo. Zadeva je namreč ta, da nam je Disney vsilil polikan, amerikaniziran in pocukran pogled na prince in kralje in princese. Sploh pa na čarovnice. V svetu resničnih pravljic so princi v glavnem barabe in če pogledamo onkraj Disneyjevih risank k originalnim pravljičnim predlogam, se nam razkrije svet, poln krutosti, prevar in hudobije! Povedano drugače: originalne pravljice bi v današnjem svetu dobile oznako: “Ne priporočamo otrokom do 12 let!” Kar pa seveda ne bi imelo smisla.
Samo nekaj primerov: v originalni verziji Pepelke je prizor, ko si hudobni sestri iznakazita stopala, da bi čeveljc sedel na njuni nogi. Šele izdajalski ptički princu zapojejo zgodbico o tem, kako je čeveljc poln krvi in ga rešijo pred usodno ženitveno pomoto. Naprej …V prvotni verziji Motovilke princ že ob prvem obisku spi z najverjetneje še mladoletnim dekletom, ki seveda zanosi. Mimogrede; mlada dva nista niti posebno bistra, saj bi se lahko sama domislila trika, ko čarovnica Motovilki odreže lase; namesto, da so ležali v kotu bi se lahko zaljubljenca po njih spustila v svobodo, še preden je čarovnica princa telebnila v trnje. Mogoče si je princ rešitve celo domislil, pa se ni hotel odpovedati rednemu seksu.
Potem imamo tu Andersena, ki je Mali morski deklici, v grozljivki od prvega do zadnjega stavka, pripravljen vrniti glas le, če princa zabode v srce in si umije noge v njegovi krvi. Mala morska deklica za to na srečo nima želodca.
Skratka pravljice so krvoločna zadeva in srednjeveška kraljestva, kjer princi in kralji in princese sedijo ali na nafti ali na leteči preprogi, se prijazno smehljajo, njihov največji zločin pa je, da ne pustijo ženskam za volan, so Disneyjeva interpretacija bližnjevzhodne politike … Princi, ki režejo glave upornim novinarjem, nimajo veze z Hollywoodom. Bolj so primerni za originalna besedila ali mojstra Andersena ali pa za zgodbe iz pravljične delavnice bratov Grimm.
A pravljica z odrezano novinarjevo glavo, ki jo hudobni princ zakoplje nekje v turškem gozdu, ima tudi sodobne in žal tudi slovenske aplikacije.
Vsi si želijo novinarskih glav. Novinarji smo s poplavo banalnosti, ki si jih po spletu izmenjuje plebs, postali povsem nepotrebni. Celo moteči. Družbeni sistemi, razen teh nekaj deset resnično demokratičnih, so si enotni le v tem, da so novinarji nebodigatreba civilizacije. Kako gre zanikanje novinarstva v resnično bizarno smer, priča dejstvo, da o nepomembnosti novinarjev razmišljajo celo lastniki medijev in pogosto tudi od njih nastavljeni uredniki. Hočemo povedati, da v sodobnem medijskem prostoru en dober oglaševalec zaleže toliko kot vojska novinarjev in če kaj, so nas novinarje v demokraciji pošteno in učinkovito obglavili oglasi.
Danes smo v zahodnih demokracijah sicer še vedno dokaj civilizirani in rezanje novinarskih glav je za zdaj le simbolno; a tudi na stari celini bi se našlo dokaj sumljivih mogotcev, ki bi z veseljem zarezali v nagubano, sestradano in pogosto razžaljeno kožo na novinarskem vratu.
Kaj je največji greh sodobnega novinarja? “I, kaj?” Razmišljamo s svojo glavo, kajti to nam je položeno v novinarsko zibko; tako je prvi vzgib sodrge na oblasti odstraniti ta moteči del telesa … Ali s prekariatom, ali v mediju samem, ali na sodišču, ali v temni ulici, ali pa na veleposlaništvu … Zadnja Džamalova kolumna v Washington postu govori ravno o razmišljanju s svojo glavo, kar je mogoče nekoliko prozaično ime za svobodo govora, o kateri je pisal. Če bi Džamal preživel, bi nekoč v prihodnosti mogoče napisal kolumno tudi o tem, kako se svoboda govora lahko spremeni v svoje nasprotje; tako pa to v njegov spomin počnemo mi.
Obkrožen z enaindvajsetim stoletjem, pa čeprav živi v Savdski Arabiji, razmišljujoči podložnik težko prežveči kralje, prince, priležnice, hareme, dinastične boje, kopičenje orožja, izvažanja ekstremizma, bombardiranje bolnišnic in čudaško razkazovanje bogastva. Savdskemu princu se zgodovinsko gledano slabo piše in kmalu bo zajahal svojega konja z ročaji.
Do takrat pa opozarjamo na dejstvo, da “živela sta srečno vse do konca svojih dni” velja samo za elito. Drugi v pravljicah živimo le tako dolgo, dokler imamo glavo na ramenih.
Danes pa za našo družboslovno oddajo nenavaden ščepec tehnologije. Ko ena naših bank išče bodočega Teslo ali Hermana Potočnika, se ne zaveda, da so ga Američani oziroma Avstralci že našli. To je Elon Musk, človek, ki je posvetil svoje življenje tranziciji sedanjosti v prihodnost. In med procesom noro obogatel. Ob vesoljskih ladjah, vakuumskih predorih, enostavnemu plačevanju sumljivih spletnih vsebin in pa seveda električnem avtomobilu je oni dan predstavil še humanoidnega robota. Ime mu je Optimus, kar je referenca na Optimus Primea – super robota in poglavarja plemena Transformerjev, ki so po pomoti razstrelili svoj lastni planet in se morajo zdaj preoblečeni v avtomobile skrivati na Zemlji.
Danes pa se na kratko posvetimo dogajanju v Rusiji. Čeprav je tudi v naši majhni državi drezanje v osje gnezdo rusofilsko – rusofonskega diskurza precej nespametno početje, se je v preteklih dneh tam zgodilo toliko zanimivega, da si je Rusija zaslužila v naši skromni oddaji premislek.
Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev.
"Tisto poletje niso uplenili nobenega mamuta … Ampak ker je bilo jagodičevja v izobilju, se pod toplim soncem niso vznemirjali. A ko je proti koncu poletja ogenj z neba zajel vso planjavo ter uničil večino dračja, se je v pleme naselil nemir … izginila je tudi manjša divjad in ko se je v zraku lahko zavohal hladen veter, so se pričeli bati. Votlina je bila brez ognja pusta in vlažna, v njenem najglobljem delu, kjer je običajno viselo meso uplenjene divjadi, je zevala prazna luknja. Pleme je bilo obsojeno na propad, le da tega še ni vedelo …." Letos se bojimo zime. Tresemo se pred zimo. Tisočletja človeške civilizacije, posvečena predvsem temu, da nas ne zebe in da nismo lačni, so šla v franže. Ker letos nas bo zeblo in letos bomo, kot vse kaže, tudi lačni. Vsaj tako objavljajo mediji in grmijo politiki. In kljub temu, da se znamo voziti po vesolju, se v običajnem Evropejcu prebujajo strahovi iz pradavnine in vzgibi po obuditvi davno pozabljenih spretnosti; ponovno se učimo umetnosti vkuhavanja, štrikanja in pripravljanja drv. Kako je prišlo do tega, da se tresemo pred zimo, v glavnem vemo; država, ki smo ji nespametno zaupali svojo energetsko oskrbo, se je zapletla v vojno. Če to povežemo s liberalnim kapitalizmom, znotraj katerega odlično uspevajo rejeni vojni dobičkarji, smo tu, kjer smo. Ob tem smo vzorno sprejeli okoljske omejitve, ki so energetske trge najprej liberalizirale, takoj nato pa podvrgle špekulacijam. Ampak ker smo analitična oddaja na strani malega človeka, takoj predlagamo nekaj kreativnih rešitev, kako se pretolči skozi zimo – po možnosti z vsem zarodom. Kot je znano, so v zadnjem času zaradi podnebnih sprememb zime mile. Globalna temperatura raste proti povprečju, ki je za dve stopinji višje, in medtem ko nam je poleti zaradi tega bolj vroče, nas pozimi zaradi tega manj zebe. Se pravi, da moramo logično povečati napore, da globalna temperatura še bolj zraste. Ker snega v nižinah pozimi že tako ali tako ne poznamo več, nam to očitno uspeva … A dovolj naporni in energetsko potratni so tudi zdrizasti zimski dnevi z meglo in temperaturo okoli 5 stopinj, zato moramo še pospešiti podnebne spremembe, da nam uspe priti januarja v svetlem delu dneva vsaj do osmih stopinj, kar bi porabo energije za ogrevanje dramatično zmanjšalo. Na srečo poznamo recept, kako to storiti ... Vse avtomobile vrniti nazaj na okoljevarstveno normo EVRO 1, ukiniti proizvodnjo in prodajo električnih avtomobilov, javni promet pa pustiti točno takšen, kot je … In potem ponovno vzpostaviti individualna kurišča in vzpodbujati ljudi, da v pečeh kurijo mokro dračje, lesene ostanke in vezano ploščo, ki jo je najti okoli vogalov. Zapreti krško nuklearko in v veliko veselje rib, metuljev in naravovarstvenikov dvigniti zapornice na Dravi in srednji Savi ter dovoliti političnim strankam, da zgradijo v Velenju še en blok TEŠ-a … V ustavi prepovedati gibanja, posameznike in politične stranke, ki se zavzemajo za zaščito okolja in nižanje izpustov v okolje ter prepovedati možnost okoljskih referendumov, kot je bil tisti o vodi. Če bi se teh ukrepov natančno držali, bi v Sloveniji brez dvoma dvignili povprečno temperaturo in med prebivalstvom ublažili strah pred zimo, ki nas je trenutno povsem ohromil. Ker pa govorimo, da je strah od zunaj okrogel, od znotraj ga pa ni, moramo analizirati, kaj natančno strah pred zimo vsebuje? Česa nas je torej strah in kakšen bav-bav s seboj prinašajo november, december, januar in februar? Ko analiziramo medijske zapise, kmalu uvidimo, da je "kriofobija" izmišljena kategorija. Ljudje se ne bojimo mraza kot takega, temveč se bojimo stroškov, ki jih prinaša zima. Se pravi, da ne govorimo o generičnem strahu, ki se je prebudil po desetletjih zimskega udobja, temveč govorimo o gospodarski kategoriji. Zime se ne bojimo, ker bo hladna, temveč se je bojimo, ker bo draga. Strah pred zimo ni strah pred starko s pepelnato sivimi lasmi, pred Božičkom in Dedkom Mrazom, temveč je strah pred položnicami. Tako moramo ob koncu zimo, vsaj v naši oddaji, vzeti v zaščito. Ostali mediji jo namreč v želji po klikih, gledanosti in nakladah demonizirajo in za mnoge najlepši letni čas sedi na robu mize, odrinjen od ostalih. Medtem ko so pomlad, poletje in jesen obdržali vse svoje pridevnike, je zima v medijih zadnje mesece obravnavana izrazito pristransko in negativno, kar nam govori o tem, da je neodvisno novinarstvo še enkrat več padlo na izpitu. Obstaja pa, kot vedno, tudi cinična plat strahu pred letošnjo zimo. Medtem ko je bilo v preteklosti potrebnih na milijone žrtev, da smo v Evropi ubranili svobodo, bo letos za to dovolj premakniti termostat za dve stopinji navzdol.
Sašo. Ko se poslovi satirik, je celo satira žalostna, kar je v nasprotju z njeno naravo. Zato bodimo danes, ko se poslovimo od Saša Hribarja, žalostni. V zadnjih dneh smo se naposlušali o pomembnosti satire in kako je Sašo mojstrsko osiral resnobnost trenutka in ga tako vsem nam naredil znosnejšega …A za temi splošnimi ocenami satiričnih teoretikov, da ne zapišemo teoretikov satire, se skriva nekoliko drugačna resnica … Satirik ne uživa v svetu, potrebnem satire; ni govnač, ki mu blato pomeni hrano. Satirik v svetu, potrebnem – v slovenskem primeru prepotrebnem – satire, trpi. Satira, ki je samo žalost z malim gospodinjskim aparatom stepena v radost, iz njega pije življenje tako dolgo, dokler ga vsega ne izpije. Kar se je v neskončno žalost tudi ustvarjalcev te oddaje zgodilo Sašu Hribarju. Kajti nekaj je treba vedeti o satirikih in njim podobnih; v svetu, za katerega si prizadevajo, zanje ni prostora. Gre za paradoks, ki ga je Sašo živel in v zadnjem letu doživel še posebej intenzivno. Ko se je boril v našem imenu za naše pravice … Ter gre za paradoks, ki ga Sašo ni preživel in se bodo o svoji krivdi, če le zmorejo kaj vesti, morali vprašati tudi krvniki normalnosti slovenske medijske krajine. Sašo je bil ali veliki lutkar ali manjši bog; kakorkoli vas pač nosi svetovni nazor. Ustvaril je oder, nad katerim je z nitmi vdihoval življenje svojim likom in ustvaril je vesolje iz nečesa, kar prej ni obstajalo. Vse o radiu Ga-ga je že bilo povedano, tudi razdelano in pojasnjeno, a je ob slovesu treba poudariti: Sašo je bil radio Ga-ga in radio Ga-ga je bil Sašo. Ustvarjalec, ki postane svoje delo in obratno. S tem principom je stal na ramenih mnogih njemu podobnih ustvarjalcev, ki so nacionalno radijsko hišo naredili za to, kar danes je; ko je zahvaljujoč svojemu ugledu ostala eno redkih družbenih občil, ki se je bič instant pravičnosti ni dotaknil. Imel je kritike …! Naj nam žalost trenutka ne zamegli trezne presoje, ki je bila temelj njegovega dela. Od tistih, ki so mu očitali Butnskalo, do tistih, ki so trdili, da oponašanje drugih pač ni nič posebnega. A kritiki so se morali, podobno kot apologeti ali morebitni posnemovalci, soočiti z enostavnim dejstvom. Sašo je bil pametnejši od vseh! Praviloma hitrejše misli, enciklopedičnega znanja in oborožen z nenaravno spretnostjo oblikovanja človeškega govora. Od kritikov je bil tudi bolj pronicljiv. Bolj neposreden in bolj pogumen. In za seboj je imel vojsko poslušalcev. Vojsko, ki jim je Radio Ga-ga pomenil puščico, v katero so vsak petek zamaknjeno spustili 12,75 evra. Ki so vsak petek čakali, da bodo odrešeni. Da se jim bo skozi zamotan teden, skozi nizkoten in profan vsakdan v petek zjutraj pokazala resnica. Smešna v svoji tragičnosti in tragična v svoji zabavnosti. Kajti Sašo je bil, kot ves satirični ceh, zaposlen v poslu iskanja resnice. Na koncu jo je našel. In še to … Veličino njegovega dela in vso težko pezo izvirnosti naj oriše naslednji preizkus … Če bi danes objavili oddajo radia Ga-ga izpred petnajstih ali dvajsetih let, nihče ne bi opazil preteklega časa. Isti ljudje, isti principi, isti dogodki kot incestuozni krog ustvarjajo našo realnost. Sašo Hribar je sivo istost časa prebarval v svet, ki ga je vredno živeti.
Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …
Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej.
V poletje zakorakajmo ob fanfarah novega podzakonskega akta, ki bo oplemenitil evropski zakon o "zdravstvenem varstvu živali"!
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Neveljaven email naslov