Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
Neveljaven email naslov