Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Danes bomo govorili o slogu vladanja, ki mu sledi novi predsednik nove slovenske vlade. Takoj na začetku: pri vladanju se najbolj ceni skupni čas in doseženo mesto v cilju; slog se ocenjuje podobno kot pri smučarskih skokih – je pomemben, ni pa odločilen.
In ker bomo govorili o slogu vladanja, ne zapademo pod znameniti stodnevni moratorij za komentiranje vlade. Slog namreč nima zveze z vsebino, le vsebina vladarskih odločitev življenjsko vpliva na podložnike. Sicer pa je 100-dnevni moratorij od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni. Pa še to; namenoma govorimo o vladarskem slogu, čeprav je po naši ustavi predsednik vlade bolj vodja kot vladar. A na tem prostoru hrepenimo po vladarjih še od časov pokojnega Franca Jožefa in posledično tudi dopustimo, da se posamezniki z vladarskim kompleksom s takšno lahkoto povzpnejo na politično pručko.
Torej gremo k vladarskem slogu predsednika vlade. Najprej teorija. Kot je znano, obstajajo štirje glavni vladarski slogi. Grško-rimski slog, prosti slog, metuljček in slovenski vladarski slog. Slovenski vladarski slog je ob veleslalomskem zavoju, ki si ga je izmislil Filip Gartner v osemdesetih, največji prispevek slovenstva h globalni omiki. Značilnosti slovenskega vladarskega sloga so nenehna namrščenost, govorjenje v prispodobah, prisiljen nasmeh, nedoločniki, uporaba »ki« namesto »kateri«, govorjenje o samem sebi v tretji osebi, uveljavljanje subordinacije, politikantstvo in pomanjkanje demokratičnega občutka.
Slovenski vladarski slog je čudovita reč in bolj ali manj so se ga držali vsi predsedniki vlade do zdaj. Zgodovinsko gledano so ga razvijale in razvile osebe, kot so Miha Marinko ali Anton Korošec – da smo ga dokončno prepoznali, pa se je v devetdesetih moral pojaviti Ivan Kramberger, ki je kot njegovo čisto nasprotje slovenski vladarski slog potrdil in na nek način tudi legitimiral.
Slovenski vladarski slog je danes pri nas politični aksiom in zaradi njega so si vsi slovenski politiki, po slogu seveda, podobni kot jajce jajcu. Še več; eni od drugih se sloga celo učijo. Ste opazili, kako se tudi Marjan Šarec nasmehne s kotički ustnic navzdol, kot je to počel Janez Drnovšek, kako je asket, kot je bil Janez Drnovšek, kako uporablja okoren humor, kot ga je Janez Drnovšek …
Dialog: “Kako ste se znašli na diplomatskem parketu?” “Ni bil parket, bila je preproga,” je najčistejši primer slovenskega vladarskega sloga.
Marjan Šarec bo torej vladal z identičnim slogom, kot so vladali pred njim. Slovenci, veselite se! Nobenih jasnih odgovorov, nobenih zahtevnejše strukturiranih misli, nobenih jasnih vizij! Ponovno plovemo v čudoviti svet enovrstičnic, čaščenja zdrave kmečke pameti, glorificiranja vladarske kaste in lovljenja lastnega repa.
Slovenski vladarski slog se je zaredil v vsej upravljavski strukturi. Kar je tudi logično in prav, kajti če ga ne bomo gojili mi, kdo bi ga še po svetu? V številnih državah, kamor smo ga uspešno izvozili, se mora slovenski vladarski slog umikati bolj invazivnim slogom, kot se je to zgodilo nekaj dni nazaj v Braziliji, kot se dogaja v ZDA, Rusiji, Turčiji ali na Madžarskem.
Zato je prav, da slovenski vladarski slog kot največjo slovensko posebnost ob človeški ribici zaščitimo tako, da ga negujemo in vzpodbujamo po vsej državni upravi, v strankah in v medijih. Ministri v Šarčevi vladi glede na to, da so politični veterani, so se ga pošteno priučili; nekoliko zadnje dni od tega sloga odstopa Jure Leben, ki poskuša s prostim slogom, a ne dvomimo, da bo kmalu opozorjen in vrnjen h avtohtonemu vladarskemu slogu.
Če poznamo historiografijo Marjana Šarca, lahko poskusimo, prav tako pred potekom stotih dni, odgovoriti tudi na temeljno vprašanje: “Koliko je v Marjanu Šarcu Seprentinška oziroma koliko je bilo v Serpentinšku Marjana Šarca?” Mimogrede, na to vprašanje v Radiu Ga-Ga odlično in to iz prve roke odgovarjajo vsak petek, mi pa naj njihovim ugotovitvam dodamo še nekaj analitične globine.
Glede na izobrazbo in delovne izkušnje predvidevamo, pa ne na žaljiv način, da Marjan Šarec o večini vprašanj, ki mu jih zastavlja položaj predsednika vlade, nima avtonomnega védenja. Izven tistega, ki si ga je pridobil kot župan Kamnika, seveda. Po drugi strani pa je Serpentinšek vedel vse o vsem, kar ga je med Slovenci tudi naredilo tako priljubljenega. Tako torej sklepamo, da je na oblasti trenutno 50 odstotkov Serpentinška, 30 odstotkov kamniškega župana in 20 odstotkov Marjana Šarca.
Bo kar držalo, kajti ena glavnih značilnosti slovenskega vladarskega sloga je mešanica med resničnimi ljudmi, med sosedskimi zdrahami in med mitom.
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Neveljaven email naslov