Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Strel v tišino

06.11.2018

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno

Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.

Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.

Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.

In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.

Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.

Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.

Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.

Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.

Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.

Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.

V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.

Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.

Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …


Zapisi iz močvirja

748 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Strel v tišino

06.11.2018

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno

Vrnimo se nekaj dni nazaj v teden, ko se zdaj že nekaj let – ne najbolj posrečeno – srečajo počitnice, spomin na umrle in reformacija.

Saj je podobnih kombinacij tudi med ostalim prazničnim letom Slovencev, a konec oktobra in začetek novembra sta kljub vsemu posebna. Medtem ko se zasebniki še nekako znajdemo med ponudbo in obveznostmi, je država pogosto zmedena in ne ve točno, kaj bi. Sploh zadnje čase, ko se je državni protokol s pokopališč preselil k monolitu sredi Ljubljane. In prav Spomenik žrtvam vseh vojn je bil ob prvem novembru le še enkrat več mesto, ki deli namesto združuje. Bilo pa je tako.

Državna delegacija je bila letos še posebej plodna. Najprej veje oblasti – državni svet, državni zbor in vlada – zadaj pa marširata še poveljnici, ki podpirata preostale vogale naše hiše; tista od policije in tista od vojske. In seveda pred vsemi, a kljub temu za vencem, tisti, katerega zapuščina bo spomenik, ki stoji na osrednjem trgu slovenstva. Predsednik države je spravo, ki jo simbolizira beli zid, vzel kot svoj politični kredo, kar pozdravljamo in se mu za pogumen poizkus zahvaljujemo.

In so šli se poklonit spominu umrlih v vseh vojnah, kar smo jih bíli Slovenci. Bolj točno: spominu umrlih v vojnah, ki so bile popularne v naših krajih zadnjih sto let. Muzika je igrala, državni sprevod se je trudil stopati v ritmu; kar je vejam oblasti uspevalo na pol, je predsedniku popolnoma. Nato zadoni salva častne čete slovenske vojske.

Eh, tu pa nastopi težava! Morebiti porečete, da dlakocepimo, lahko da moraliziramo, najbrž brez veze kompliciramo – ampak ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.

Verjamemo, da državni protokol o takih stvareh ne razmišlja, ker ima dovolj dela s trodelnimi temnimi oblekami in s preprogo, kar pa ne pomeni, da o streljanju v zrak ne razmišljamo državljani … Razumni po krajšem pomisleku ugotovi, kako je velika večina tistih, katerih spominu se poklanjajo štirje modri, umrlo od puške. In zadnje, kar si želijo, je to, da bi jim puška streljala na grobu. Če se spominjamo, brez izjeme tragičnih smrtih vseh tistih, ki jim je spomenik namenjen, in če se, ako je življenje po smrti, svojega bridkega konca spominjajo tudi »vsi sveti«, je točka s streljanjem neprijeten pomnik na glavni vzrok smrti kot take. Na kratko in enostavno: streljati s puško pred spomenikom od puške umrlih je podobno okrutno kot loviti ribe z dinamitom.

Da ne bomo videti romantično naivni … Da, častna salva ima svoje mesto v ikonografskem izboru človeške neumnosti. Zgodovinsko gledano so trije streli s puško pomenili konec premirja med bitko, med katerim so mrtve in ranjene umaknili z bojišča. Kot znak, da je bojišče ponovno odprto, so trikrat ustrelili v zrak … Navado iz evropskih dinastičnih vojn so nato prevzeli ob vojaških pokopih in podobnih ceremonialnih zadevščinah.

Površno in cinično rečeno, gre za obred, ki ga posamezni ceh uprizori ob smrti enega od svojih. Motoristi grmijo z motorji, mornarje stresejo v ocean, padlim vojakom pač streljajo v zrak. Seveda ob predpostavki, da je umrlih vojakov primerno malo. V vojnah, o katerih govorimo ob spomeniku, jih pogosto niso niti zagrebli, kaj šele, da bi streljali v zrak. Če je že kdo skupinsko streljal, je to bil strelski vod.

Obredje častnega streljanja je zelo slikovito, sploh pa ga je ameriška filmska produkcija izdelala do potankosti: z zvijanjem zastave, jokajočimi vdovami, strumnimi soborci in zavijajočo trobento. In to je privabilo tudi slovenski protokol, ki se vse bolj odeva v pisane barve južnoameriških demokracij. Vse lepo in prav … državni vrh, odet v črno, vojakinja in policistka ter časna četa sredi Jankovičeve Ljubljane turistom dejansko nudijo brezplačen spektakel, a težava se skriva v zgodovini.

Pobiti, ki jim stoji spomenik, niso bili vojaki. Vsaj v tehničnem pomenu besede ne. Med prvo svetovno vojno so bili naši regimenti sestavljeni iz kmečkega prebivalstva, ki je zamenjalo vile za puško, travnike in polja pa za Galicijo in pozneje za zmešnjavo soške fronte. Med drugo svetovno vojno je šlo za sinove teh očetov, ki jim je nek večer na okno potrkala ta ali ona ideologija in jih poslala umret v gozdove. Jasno, da so si rekli »vojska« in so bili »vojaki«, a skozi prizmo tako okupacije in tudi bratomorne vojne so bili samo nesrečniki. Bolj ali manj zmanipulirani nesrečniki, ki so jih poslali v smrt geostrateški inženirji, specializirani za premikanje ozemelj, čiščenje ras in polaganje vencev h grobu neznanega junaka.

V mesoreznici stoletja vojn na Slovenskem je bilo bolj malo častnega, kar bi zahtevalo častno četo … Bilo je bolj malo slavnega, kar bi zahtevalo večen spomin. Sploh pa je bilo preveč mrtvih, da bi se spodobilo streljati v zrak.

Med obema vojnama je kraški pesnik napisal impresijo o smrti ptice na kraškem polju. Smrt ptice je tako globoko tragična, da se nas dotakne zmeraj, ko nam Balada pride v misli. Pa gre le za ptico, ne za sto tisoče mrtvih ljudi, ki jim je postavljen spomenik. In vendar se zdi bogokletno, če bi ob spominu na Kosovelovo brinjevko enkrat letno lokalni jagri v postroju streljali v zrak.

Ne nazadnje bi lahko še koga zadeli …


21.07.2020

Končno smiselno poimenovanje pokrajin

Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.


14.07.2020

Kako uloviti komunista

Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.


07.07.2020

Novi turizem nove normalnosti

Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.


30.06.2020

"Jelinčič je v parlamentu. Narod je glup."

Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.


23.06.2020

Protiustavnost neke revščine

V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...


16.06.2020

Slovenija gre naprej

V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.


09.06.2020

Koča strica Toma

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?


02.06.2020

Čakajoč na Avstrijca

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".


26.05.2020

Maskirani kapitalizem

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


19.05.2020

Parlamentarni zodiak

Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.


12.05.2020

Razlagalci žurov

Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.


05.05.2020

Gaudeamus igitur

V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.


28.04.2020

Prišli trgovci z novci

Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.


21.04.2020

420 po slovensko

Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.


14.04.2020

Romuni prihajajo

Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.


07.04.2020

Staromaskarji proti mladomaskarjem

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


31.03.2020

Sezam, odpri se že enkrat

Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.


24.03.2020

Marjan

Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.


17.03.2020

Druga osamosvojitvena vojna

V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.


10.03.2020

Konec heca

Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič


Stran 10 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov