Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite. Saj poznate reklamni ukrep, ko se vsake toliko na teh postajah oglasi kak rokerski zvezdnik in reče – v angleščini seveda – približno naslednje: “Zdravo, tukaj James iz Metallice, vi pa poslušate … ta in ta radio!”
Poslušalec nato dobi občutek, kot da je ta in ta radijska postaja tako zelo pomembna, da si je zanjo vzel čas celo James iz Metallice. Mogoče še več; če je dobra za Jamesa iz Metallice, je najbrž dobra tudi za poslušalca.
Resnica je seveda drugačna. Jamesa iz Metallice marketingarji priklenejo pred mikrofon in ubogi vrag mora vse dneve brati imena radijskih postaj, raztresenih po planetu. Zato pa nima več časa napisati novega Sandmana, ampak to je že druga zgodba.
Od tega drobnega trika, s katerim na nagnetenem trgu pop muzike poskušajo preživeti tako radii kot glasbeniki, pa k slovenskim lokalnim volitvam.
Letos se je še bolj kot prejšnja leta v propagandnih materialih začela pojavljati kategorija “podpornik”. Gre za ljudi, ki svoje politične ali človeške usode sicer ne bodo vezali na kandidata, ki tekmuje v županski tekmi, so pa pripravljeni zanj zastaviti dobro besedo. In ker so županski kandidati povečini anonimusi, so njihovi podporniki osebe iz javnega življenja. Čim bolj znane po možnosti, da bodo volivci presenečeni, od kod in kako kandidat pozna Jamesa iz Metallice. Kot se je izkazalo, prepoznavnost podpornikov pada z velikostjo občine; male občine imajo lokalne zvezdnike, srednje občine imajo regionalne zvezdnike, mestne občine imajo nacionalne zvezdnike. Tako gre to.
A v takšni količini podpornikov mora priti tudi do presežka. Na tem mestu moramo spet zaviti nekoliko na stran.
Nekaj tednov nazaj je največja, najpomembnejša in najbolj vplivna politična skupina v evropskem parlamentu Evropska ljudska stranka, znana s kratico kot EPP, imela svoj kongres v Helsinkih. Na kongresu je Nemec Manfred Weber premagal svojega protikandidata, nekdanjega predsednika finske vlade Alexandra Stubba. Weber je ob izvolitvi na čelo praviloma desnosredinske politične skupine potrdil zavezo skupnim evropskim vrednotam, poudaril skupne krščanske korenine in podobne reči. Kot najverjetnejši bodoči predsednik Evropske komisije je namignil, kako bo prekinil z dosedanjo Junkerjevo zapuščino. Predstavil se je kot načelen in pošten mož, vreden zaupanja, da bo evropski voz peljal naprej. In tako naprej in tako nazaj.
Pa smo nazaj na slovenskih lokalnih volitvah. Kot vidimo po udeležbi, je bila mobilizacija volilnega telesa na tokratnem odločanju za naše zakrnele demokratične ude že kar izjemna. Aktivirale so se tudi politične stranke, akoravno jih neodvisne liste in neodvisni županski kandidati premagujejo kot za šalo. In prav o angažiranosti političnih strank na lokalnih volitvah govori naš današnji zapis.
Ker so v EPP včlanjene tudi vodilne desnosredinske stranke iz naše države, je SDS kot naša najmočnejša predstavnica v tej skupini, pridobila prej omenjenega Webra, da posname dva video prispevka v znak podpore SDS-ovemu kandidatu oziroma tistemu, ki kandidira s podporo SDS. Gre za Anžeta Logarja, ki je kandidiral v Ljubljani, in Franca Kanglerja, ki se je uvrstil v drugi krog v Mariboru.
Kako je to videti?
Dva kratka, nekaj manj kot minutna posnetka spremlja cingljajoča muzika; obleka in ozadje izdajata, da sta bila posnetka posneta eden za drugim. Pri Logarju ustvarjalna montaža skače z bližnjega posnetka junaškega Webra na srednji plan, Kangler pa se je moral zadovoljiti s prispevkom brez reza. V obeh prispevkih se Weber pretvarja, kot da oba kandidata osebno pozna in kako je prepričan da bosta krasna župana. Na splošno pa trosi neumnosti; v primeru Kanglerja hvali pretekle dosežke kandidata, seveda pa ne ve, da so ga pobesneli občani pregnali z občine v spremstvu granitnih kock. V primeru Logarja prepričano našteva neverjetne sposobnosti in dosežke kandidata, kot bi mu pri vsakem izmed njih držal svečo … Skratka gre za reklamni prispevek čisto nič drugačen od onega, kjer James iz Metallice prikrito sporoča, da najraje na svetu posluša ta in ta lokalni radio.
In če zdaj kdo pričakuje, kako se bomo obregnili ob oba SDS-ova kandidata, se zelo moti. Njuna želja po čim boljšem volilnem rezultatu, za katerega sta pripravljena seči po vseh legalnih sredstvih, je razumljiva in opravičljiva.
Tega pa ne moremo trditi za Webra. Kako naj bomo optimistični nad prihodnostjo Evrope, če se bodoči šef pusti potegniti v tako abotno avanturo političnega marketinga? Ne da obeh kandidatov ne pozna! Ne pozna niti mest, v katerih kandidirata, najbrž ne pozna niti Slovenije, najbolj smešno pa je, da ni niti približno sposoben izgovoriti imen in priimkov ljudi, za katere zastavlja svoje ime.
Predvidevamo, da ima kot James iz Metallice tudi Weber iz EPP pol ure na dan odmerjene za govorjenje v kamere najrazličnejših desnosredinskih strank, ki pri potencialno najvplivnejšem Evropejcu iščejo podporo za svoje parcialne interese.
Weber se je na ta način pokazal kot človek brez vsakega lastnega jaza, kot politik brez izdelanega političnega kreda in kot lutka v rokah svetovalcev in lobistov. Kako bo človek, ki ni sposoben preveriti, koga na vse pretege hvali pred kamero, sposoben trezno odločati o usodi celine?
In kar je še najbolj smešno: ena glavnih agend na kongresu EPP je bila zaostritev odnosa skupine do Orbana in njegovega avtokratstva; potem pa zmagovalec kongresa kmalu po izvolitvi začne uporabljati enake manipulacije, kot jih v Budimpešti uporablja zvitorepi Madžar.
746 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite. Saj poznate reklamni ukrep, ko se vsake toliko na teh postajah oglasi kak rokerski zvezdnik in reče – v angleščini seveda – približno naslednje: “Zdravo, tukaj James iz Metallice, vi pa poslušate … ta in ta radio!”
Poslušalec nato dobi občutek, kot da je ta in ta radijska postaja tako zelo pomembna, da si je zanjo vzel čas celo James iz Metallice. Mogoče še več; če je dobra za Jamesa iz Metallice, je najbrž dobra tudi za poslušalca.
Resnica je seveda drugačna. Jamesa iz Metallice marketingarji priklenejo pred mikrofon in ubogi vrag mora vse dneve brati imena radijskih postaj, raztresenih po planetu. Zato pa nima več časa napisati novega Sandmana, ampak to je že druga zgodba.
Od tega drobnega trika, s katerim na nagnetenem trgu pop muzike poskušajo preživeti tako radii kot glasbeniki, pa k slovenskim lokalnim volitvam.
Letos se je še bolj kot prejšnja leta v propagandnih materialih začela pojavljati kategorija “podpornik”. Gre za ljudi, ki svoje politične ali človeške usode sicer ne bodo vezali na kandidata, ki tekmuje v županski tekmi, so pa pripravljeni zanj zastaviti dobro besedo. In ker so županski kandidati povečini anonimusi, so njihovi podporniki osebe iz javnega življenja. Čim bolj znane po možnosti, da bodo volivci presenečeni, od kod in kako kandidat pozna Jamesa iz Metallice. Kot se je izkazalo, prepoznavnost podpornikov pada z velikostjo občine; male občine imajo lokalne zvezdnike, srednje občine imajo regionalne zvezdnike, mestne občine imajo nacionalne zvezdnike. Tako gre to.
A v takšni količini podpornikov mora priti tudi do presežka. Na tem mestu moramo spet zaviti nekoliko na stran.
Nekaj tednov nazaj je največja, najpomembnejša in najbolj vplivna politična skupina v evropskem parlamentu Evropska ljudska stranka, znana s kratico kot EPP, imela svoj kongres v Helsinkih. Na kongresu je Nemec Manfred Weber premagal svojega protikandidata, nekdanjega predsednika finske vlade Alexandra Stubba. Weber je ob izvolitvi na čelo praviloma desnosredinske politične skupine potrdil zavezo skupnim evropskim vrednotam, poudaril skupne krščanske korenine in podobne reči. Kot najverjetnejši bodoči predsednik Evropske komisije je namignil, kako bo prekinil z dosedanjo Junkerjevo zapuščino. Predstavil se je kot načelen in pošten mož, vreden zaupanja, da bo evropski voz peljal naprej. In tako naprej in tako nazaj.
Pa smo nazaj na slovenskih lokalnih volitvah. Kot vidimo po udeležbi, je bila mobilizacija volilnega telesa na tokratnem odločanju za naše zakrnele demokratične ude že kar izjemna. Aktivirale so se tudi politične stranke, akoravno jih neodvisne liste in neodvisni županski kandidati premagujejo kot za šalo. In prav o angažiranosti političnih strank na lokalnih volitvah govori naš današnji zapis.
Ker so v EPP včlanjene tudi vodilne desnosredinske stranke iz naše države, je SDS kot naša najmočnejša predstavnica v tej skupini, pridobila prej omenjenega Webra, da posname dva video prispevka v znak podpore SDS-ovemu kandidatu oziroma tistemu, ki kandidira s podporo SDS. Gre za Anžeta Logarja, ki je kandidiral v Ljubljani, in Franca Kanglerja, ki se je uvrstil v drugi krog v Mariboru.
Kako je to videti?
Dva kratka, nekaj manj kot minutna posnetka spremlja cingljajoča muzika; obleka in ozadje izdajata, da sta bila posnetka posneta eden za drugim. Pri Logarju ustvarjalna montaža skače z bližnjega posnetka junaškega Webra na srednji plan, Kangler pa se je moral zadovoljiti s prispevkom brez reza. V obeh prispevkih se Weber pretvarja, kot da oba kandidata osebno pozna in kako je prepričan da bosta krasna župana. Na splošno pa trosi neumnosti; v primeru Kanglerja hvali pretekle dosežke kandidata, seveda pa ne ve, da so ga pobesneli občani pregnali z občine v spremstvu granitnih kock. V primeru Logarja prepričano našteva neverjetne sposobnosti in dosežke kandidata, kot bi mu pri vsakem izmed njih držal svečo … Skratka gre za reklamni prispevek čisto nič drugačen od onega, kjer James iz Metallice prikrito sporoča, da najraje na svetu posluša ta in ta lokalni radio.
In če zdaj kdo pričakuje, kako se bomo obregnili ob oba SDS-ova kandidata, se zelo moti. Njuna želja po čim boljšem volilnem rezultatu, za katerega sta pripravljena seči po vseh legalnih sredstvih, je razumljiva in opravičljiva.
Tega pa ne moremo trditi za Webra. Kako naj bomo optimistični nad prihodnostjo Evrope, če se bodoči šef pusti potegniti v tako abotno avanturo političnega marketinga? Ne da obeh kandidatov ne pozna! Ne pozna niti mest, v katerih kandidirata, najbrž ne pozna niti Slovenije, najbolj smešno pa je, da ni niti približno sposoben izgovoriti imen in priimkov ljudi, za katere zastavlja svoje ime.
Predvidevamo, da ima kot James iz Metallice tudi Weber iz EPP pol ure na dan odmerjene za govorjenje v kamere najrazličnejših desnosredinskih strank, ki pri potencialno najvplivnejšem Evropejcu iščejo podporo za svoje parcialne interese.
Weber se je na ta način pokazal kot človek brez vsakega lastnega jaza, kot politik brez izdelanega političnega kreda in kot lutka v rokah svetovalcev in lobistov. Kako bo človek, ki ni sposoben preveriti, koga na vse pretege hvali pred kamero, sposoben trezno odločati o usodi celine?
In kar je še najbolj smešno: ena glavnih agend na kongresu EPP je bila zaostritev odnosa skupine do Orbana in njegovega avtokratstva; potem pa zmagovalec kongresa kmalu po izvolitvi začne uporabljati enake manipulacije, kot jih v Budimpešti uporablja zvitorepi Madžar.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Neveljaven email naslov