Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Neveljaven email naslov