Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov