Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O komediji

22.01.2019

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.

Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba

Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.

Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.

Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.

Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!

Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.

Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.

Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!

Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …

I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.

Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je  ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.

Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.


Zapisi iz močvirja

748 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

O komediji

22.01.2019

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.

Bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba

Danes začenjamo v žlahtni maniri slovenskega stand upa s šalo: “Boris Kobal je dosegel komedijantsko nirvano – nikoli ga nihče več ne bo jemal resno!

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.

Komedija ima v pomembnem delu plagiat razumljen kot normo. Govorimo seveda o šali. Šala je osnovni gradnik vsake komedije, pri njej se vse začne in vse konča. In šala je po definiciji plagiat, saj je avtorstvo večinoma neznano … Če bi šli od tistega, ki vam je dovtip povedal po pripovedovalcih nazaj do izvirnega avtorja, bi bili velikokrat presenečeni, kdo vse si dovtipe izmišljuje. Vsekakor to niso poklicni komedijanti, temveč so šale pogosto avtorstvo generičnih duhovitežev, ki s profesionalnim pisanjem komedij nimajo nobene zveze.

Na tem mestu moramo vsaj na kratko stopiti na temno stran komedije na Slovenskem. Namreč po osamosvojitvi, ko se je toliko tega rodilo, je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah umrla politična šala. Kot ste zagotovo opazili, šal o politikih ni več. Vsaj duhovitih ne. Namesto primerjav med Stanetom Dolancem in prašičerejo smo dobili novo vrsto humorja, kjer golobradci na odru pojasnjujejo, zakaj so debeli in kakšne težave vse imajo v spolnem življenju.

Je pa povsem mogoče, da dovtipov o politikih ni več, ker so dovtip postali politiki sami!

Najbrž je prav pomanjkanje političnega dovtipa pripeljalo do vzpona žanra, ki mu pravimo politična satira; to tolmačimo in tudi prodajamo kot politično šalo za intelektualce in Boris Kobal je bil na svojih začetkih eden satiričnih prvoborcev … zdaj torej počasi k Borisu Kobalu in plagiatorstvu. S slovenskim humorjem so se na neki točki začeli ukvarjati ljudje, ki niso bili smešni. Ki so si želeli biti smešni ali pa so jim na študentskih zabavah smejali, še najpogosteje pa so postali komiki iz frustracije … Torej bolj kot je slovenski humor postajal frustriran, bolj je posledično postajala frustrirana vsa družba. In bolj kot je postajala frustrirana družba, več humorja si je želela. Absurdno situacijo še najlažje razložimo z dogajanjem v slovenskem gledališču. Tam imamo na eni strani resno gledališče, ki vrvi od mogočnih čustev, krvi in sperme, na drugi strani pa imamo na tisoče ljubiteljskih odrov in kar nekaj profesionalnih odrov tipa “špas teater”, ki pa živijo izključno od komedije. In ker sta Goldoni ali Moliere za 21. stoletje absolutno pretežka, Möderndorfer in Partljič pa kljub pregovorni marljivosti ne zmoreta ustvariti dovolj, franšiza pet žensk pika kom pa se je počasi izpela, vskočijo avtorji tipa Boris Kobal.

Zakaj je to storil? Ljudski glas pravi, da vzroke pozna le on, v bistvu pa jih poznamo vsi pišoči. Komedija je hudič! Biti smešen neprenehoma in ves čas je kristusova muka in redki to zmorejo. Celo nedotakljivi Ježek je bil najbolj smešen takrat, ko je bil žalosten. In celo predsednik vlade je bil najbolj smešen takrat, ko ni bil on. Če torej predpostavimo, je Kobal začutil, da ni več smešen, hkrati pa se je zavedal, da 13 000 tisoč evrov ni šala. In je nekoliko naivno upal, da bo z lahkoto prepričal javnost, kako je povsem mogoče, da si dva različna avtorja na dveh različnih koncih sveta ob približno istem času izmislita identično besedilo.

Javnost, netolerantna do plagiata, je seveda znorela in ker je bil Kobal ena ikon slovenskega komedijantstva, gledališča in televizije, se zdaj obračamo k njemu s pogledom prevaranega ljubimca: “Kako si mogel!

Ali je imel Kobal kakšno drugo možnost – kajti vemo, da sta lakota in beda, v kateri živijo elitni slovenski avtorji, moreča in nadležna reč …

I, seveda jo je imel!” Kot izobražen gledališčnik bi se lahko obrnil na sam izvor slovenske komedije. Tam nekje še danes ponosno stoji Anton Tomaž Linhart. Njegov Matiček, ikona slovenskega, ne le komedijskega gledališča, je priredba oziroma prevod. Linhart se je obtožb o morebitnem plagiatorstvu rešil s preprostim “obdelano po ti francoski …” in navedel naslov Beaumarchaisove Figarove svadbe.

Ko je Linhart tujerodno besedilo ob navedbi avtorstva predelal v slovenskega, nas je  ne le postavil na svetovni literarni zemljevid, temveč je tudi začel že od tistih dob na Slovenskem izjemno nepriljubljeno varovanje avtorskih pravic.

Ko je Kobal prepisal besedilo brez navedbe avtorstva, nas ni le potisnil na rob literarnega dogajanja, temveč je tudi cinično potrdil plagiatorsko naturo naše družbe.


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov