Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

19.02.2019

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se Marko Radmilovič vpraša: "Kakšna je širša slika dogodka?"

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se vprašamo: “Kakšna je širša slika dogodka?”

Najprej, kar pade na pamet razmišljujočemu, je očitna in sistemska kršitev desetih božjih zapovedi, ki se jo gredo naši poslanci. V zgodovini našega parlamentarizma smo prekršili že skoraj vseh deset: tiste bolj filozofske o enem bogu, o soboti, o malikih in podobno kršijo poslanci skupaj z nami volivci vsak dan, tiste bolj praktične pa kršijo deklarativno. Če pogledamo zgodovino našega parlamentarizma s stališča katoliškega etosa, je kraja sendviča prekršila sedmo zapoved in tako za zdaj ostaja neuresničena le še peta. Upajmo da vsaj “ne ubijaj!” ostane nedotaknjena znotraj slovenskega parlamenta tudi v prihodnje.

Poslanci nam z eklatantnim kršenjem božje postave sporočajo, da so samo ogledalo ljudstva, ki jih izvoli; se pravi, da na volitvah ne izbiramo boljših od sebe, temveč enake kot smo mi. Kajti kot so se pridušali trgovci ob incidentu: “Kraja sendvičev je eden slovenskih športov!

Drugo uvodno vprašanje pri kraji sendviča, ki si ga ni nihče zastavil, pa je najbolj bistveno. “Kakšen je bil sendvič?”

Ali je bil plastični zmazek, zavit v celofan, kjer se med dvema koščkoma vlažne žemlje skrivata dve rezini iz poljskega mesa izdelane salame, ki jima družbo dela kos sumljivega sira in nedoločljiv namaz. Najznačilnejše predstavnike te vrste lahko najdete na bencinskih črpalkah.

Ali pa je bil ukradeni sendvič ponosni predstavnik angleškega lorda; z olivno ciabatto pripravljena jed, ki v sebi skriva štiri rezine španske šunke, dve rezini pravega švicarskega grojerja, rezino paradižnika iz prekmurskih rastlinjakov, nekaj dehteče rukole, rezino trdo kuhanega jajca in namaz, pripravljen iz sveže majoneze in začinjen s koprom.

Kajti če je ukradel prvega, je naredil človeštvu uslugo, pri kraji drugega pa gre za resen zločin. Predvidevamo, glede na odstop in odziv javnosti, da je ukradel drugega. In kakšna je kazen, saj sam odstop ni dovolj?

“I kakšna vendar?” Odstavljen od ljubljanskih sendvičev se je moral ubogi poslanec vrniti v naročje savinjskega želodca. Kruto!

Tretja raven analize prinaša analizo zagovora. Poslanec je bil prostodušen kot Sokrat pred sodniki, ko je razlagal, zakaj in kako ga je ukradel. S svojevrstno otroško naivnostjo je javno priznal zločin in ker težko verjamemo, da je kdo tako zelo prismuknjen, se mora za vso akcijo skrivati nekaj večjega … Prav zato se zdi njegovo poznejše pojasnilo, kako je šlo za družbeni eksperiment, zelo verjetno. Sploh ker je približno ob istem času odvetnica štajerskega vardista Šiška razlagala novinarjem, kako je šlo tudi pri postroju varde za nekakšen družbeni eksperiment. In moramo priznati, kako se zdi možnost, da nekaj osveščenih in varnosti posvečenih posameznikov s krajo sendviča ali s postrojem paravojaške enote preizkuša čuječnost naroda, zelo verjetna. Da ne bomo do takšnih akcij cinični; pripadamo narodu, ki je pred tremi stoletji striktno sodeloval na akcijah, imenovanih “Nič nas ne sme presenetiti!” In če bi bile klepetave trgovke vzgojene v onih časih, jim nihče, še najmanj pa poslanec, ne bi izmaknil sendviča.

Še eno izmed možnosti, da bomo res analitično popolni, je treba preučiti. Poslanec se je pred krajo pritoževal nad neučinkovitostjo prodajalk/blagajničark, ki so klepetale, namesto da bi ga postregle. Mogoče pa je vrli mož predstavnik te nove dinamične generacije, ki se navdušuje nad histeričnim blagajnanjem, kot ga uprizarjajo uslužbenke tujerodnih trgovskih mrež. Za nas, nekoliko konzervativnejše, je tako blagajna postala najbolj stresni del vsakega nakupa. Histerično piskanje in metanje izdelkov v vrečko ter nato očitajoči pogledi naslednjega kupca so nadvse moreči in človek si zaželi starodobnih, počasnih in delno lenih blagajničark.

Ampak še vedno nismo zanesljivo pojasnili, zakaj in čemu ga je ukradel. Odgovor je prozaičen kot dejanje samo: ker ga je lahko! V Sloveniji, ne le med poslanci, je nova samozavest, ob vsesplošnem navdušenju, ki ga je prinesla, odnesla osnovno oliko. Ker je bil – zaradi kakršnegakoli šikaniranja že – prizadet poslančev čas, je ukradel sendvič, da bi se maščeval. Da bi kaznoval. Vzel v roke – pa ne zakon – ki ga že tako ali tako kot zakonodajalec ima v rokah – temveč vzel v roke moralo. Kraja po novi morali ni ultimativni greh, saj je nad njim greh ignoriranja poslanca!

Ta božji kompleks se ni zaredil le v slovenski politiki in slovenskem poslanstvu, ki je, roko na srce, galerija grotesknih tipov, temveč prodira v vse pore družbe.

Za konec: ko je poslanec ukradel sendvič, si je mislil: “Ne gre za sendvič, gre za princip!” In nevede je imel popolnoma prav.


Zapisi iz močvirja

748 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

19.02.2019

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se Marko Radmilovič vpraša: "Kakšna je širša slika dogodka?"

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Na začetku analize se vprašamo: “Kakšna je širša slika dogodka?”

Najprej, kar pade na pamet razmišljujočemu, je očitna in sistemska kršitev desetih božjih zapovedi, ki se jo gredo naši poslanci. V zgodovini našega parlamentarizma smo prekršili že skoraj vseh deset: tiste bolj filozofske o enem bogu, o soboti, o malikih in podobno kršijo poslanci skupaj z nami volivci vsak dan, tiste bolj praktične pa kršijo deklarativno. Če pogledamo zgodovino našega parlamentarizma s stališča katoliškega etosa, je kraja sendviča prekršila sedmo zapoved in tako za zdaj ostaja neuresničena le še peta. Upajmo da vsaj “ne ubijaj!” ostane nedotaknjena znotraj slovenskega parlamenta tudi v prihodnje.

Poslanci nam z eklatantnim kršenjem božje postave sporočajo, da so samo ogledalo ljudstva, ki jih izvoli; se pravi, da na volitvah ne izbiramo boljših od sebe, temveč enake kot smo mi. Kajti kot so se pridušali trgovci ob incidentu: “Kraja sendvičev je eden slovenskih športov!

Drugo uvodno vprašanje pri kraji sendviča, ki si ga ni nihče zastavil, pa je najbolj bistveno. “Kakšen je bil sendvič?”

Ali je bil plastični zmazek, zavit v celofan, kjer se med dvema koščkoma vlažne žemlje skrivata dve rezini iz poljskega mesa izdelane salame, ki jima družbo dela kos sumljivega sira in nedoločljiv namaz. Najznačilnejše predstavnike te vrste lahko najdete na bencinskih črpalkah.

Ali pa je bil ukradeni sendvič ponosni predstavnik angleškega lorda; z olivno ciabatto pripravljena jed, ki v sebi skriva štiri rezine španske šunke, dve rezini pravega švicarskega grojerja, rezino paradižnika iz prekmurskih rastlinjakov, nekaj dehteče rukole, rezino trdo kuhanega jajca in namaz, pripravljen iz sveže majoneze in začinjen s koprom.

Kajti če je ukradel prvega, je naredil človeštvu uslugo, pri kraji drugega pa gre za resen zločin. Predvidevamo, glede na odstop in odziv javnosti, da je ukradel drugega. In kakšna je kazen, saj sam odstop ni dovolj?

“I kakšna vendar?” Odstavljen od ljubljanskih sendvičev se je moral ubogi poslanec vrniti v naročje savinjskega želodca. Kruto!

Tretja raven analize prinaša analizo zagovora. Poslanec je bil prostodušen kot Sokrat pred sodniki, ko je razlagal, zakaj in kako ga je ukradel. S svojevrstno otroško naivnostjo je javno priznal zločin in ker težko verjamemo, da je kdo tako zelo prismuknjen, se mora za vso akcijo skrivati nekaj večjega … Prav zato se zdi njegovo poznejše pojasnilo, kako je šlo za družbeni eksperiment, zelo verjetno. Sploh ker je približno ob istem času odvetnica štajerskega vardista Šiška razlagala novinarjem, kako je šlo tudi pri postroju varde za nekakšen družbeni eksperiment. In moramo priznati, kako se zdi možnost, da nekaj osveščenih in varnosti posvečenih posameznikov s krajo sendviča ali s postrojem paravojaške enote preizkuša čuječnost naroda, zelo verjetna. Da ne bomo do takšnih akcij cinični; pripadamo narodu, ki je pred tremi stoletji striktno sodeloval na akcijah, imenovanih “Nič nas ne sme presenetiti!” In če bi bile klepetave trgovke vzgojene v onih časih, jim nihče, še najmanj pa poslanec, ne bi izmaknil sendviča.

Še eno izmed možnosti, da bomo res analitično popolni, je treba preučiti. Poslanec se je pred krajo pritoževal nad neučinkovitostjo prodajalk/blagajničark, ki so klepetale, namesto da bi ga postregle. Mogoče pa je vrli mož predstavnik te nove dinamične generacije, ki se navdušuje nad histeričnim blagajnanjem, kot ga uprizarjajo uslužbenke tujerodnih trgovskih mrež. Za nas, nekoliko konzervativnejše, je tako blagajna postala najbolj stresni del vsakega nakupa. Histerično piskanje in metanje izdelkov v vrečko ter nato očitajoči pogledi naslednjega kupca so nadvse moreči in človek si zaželi starodobnih, počasnih in delno lenih blagajničark.

Ampak še vedno nismo zanesljivo pojasnili, zakaj in čemu ga je ukradel. Odgovor je prozaičen kot dejanje samo: ker ga je lahko! V Sloveniji, ne le med poslanci, je nova samozavest, ob vsesplošnem navdušenju, ki ga je prinesla, odnesla osnovno oliko. Ker je bil – zaradi kakršnegakoli šikaniranja že – prizadet poslančev čas, je ukradel sendvič, da bi se maščeval. Da bi kaznoval. Vzel v roke – pa ne zakon – ki ga že tako ali tako kot zakonodajalec ima v rokah – temveč vzel v roke moralo. Kraja po novi morali ni ultimativni greh, saj je nad njim greh ignoriranja poslanca!

Ta božji kompleks se ni zaredil le v slovenski politiki in slovenskem poslanstvu, ki je, roko na srce, galerija grotesknih tipov, temveč prodira v vse pore družbe.

Za konec: ko je poslanec ukradel sendvič, si je mislil: “Ne gre za sendvič, gre za princip!” In nevede je imel popolnoma prav.


12.01.2021

Urbi et orbi

Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.


05.01.2021

Vse v enem

Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …


29.12.2020

Enotni kot kruh

V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"


22.12.2020

Izbranci

Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.


15.12.2020

Nasveti za dom in epidemijo

Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.


08.12.2020

Mi in Oni

Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.


01.12.2020

Pesem o Karlu

Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega


24.11.2020

Reklamokracija

Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!


17.11.2020

"DA!" pod nujno

Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.


10.11.2020

Loka ustavnega koalicija

Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.


03.11.2020

Veverica je našla lešnik

Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?


27.10.2020

Splošna teorija zamenjav

Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič


20.10.2020

S pticami si delimo nebo

Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?


13.10.2020

Žur sto ur

Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".


06.10.2020

Novi pozdrav nove realnosti

Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.


29.09.2020

Izjemne izjeme

Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.


22.09.2020

Razgledni stolp

"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …


15.09.2020

Ležijo gozdovi domači

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.


08.09.2020

Poštar ne zvoni več niti dvakrat

Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.


01.09.2020

Na bone!

Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.


Stran 9 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov